Razmere v goriški nadškofiji 1860-1883

Še en del moje diplome, da se malo razgledate po zgodovini goriške nadškofije.

Cerkveno življenje je v tem obdobju zaznamovano z dogodki na Apeninskem polotoku, kjer so savojske čete zasedle velik del papeške države, proti čemur nastopi tudi goriški nadškof Gollmayr, ki je bil na čelu nadškofije vse obdobje do 1883. Ob spremembah volilnega sistema je nadškof izrazil zaskrbljenost nad preveliko svobodo ljudi, ker se je zavedal verske krize, zaradi katere »civilne svoboščine nimajo temeljev v moralni svobodi«. Povsod po Evropi se krščanska resnica umika »modernim sistemom in teorijam«, ki so po mnenju nadškofa »spremenljivi namigi človeškega razuma«. Zelo modro je ocenil tudi posledice sprememb v šolskem sistemu, ki so potem res pripomogle k utrditvi liberalne kulture v civilni družbi. V povezavi s šolstvom je tudi navodilo, da morajo za pristop k prvemu svetemu obhajilu otroci znati brati, da bi lahko bolje spoznavali katoliški nauk. Cerkev je bila vse bolj obravnavana kot vir zaostalega mišljenja in klerikalizma, vrh tega pa predstavljata dva dogodka iz leta 1870: okupacija Rima in posledičen konec obdobja papeževe politične avtonomije ter obsodba konkordata kot posledica razglasitve sklepa Prvega vatikanskega koncila o papeški nezmotljivosti. Nadškof je ostro obsodil nasilje do papeža in neobsodbo okupacije papeške države s strani katoliške avstrijske vlade.

Kot posledica zasedbe Rima leta 1870 so se po vsej državi organizirale t.i. »Pijeve procesije« kot znak solidarnosti s papežem Pijem IX. Na Goriškem je bila pobudnik procesij »Katoliška družba Goriška« (nastala 28.12.1870), ki je združevala pod svojim okriljem tako slovenske kot furlanske katoličane z namenom postaviti se po robu liberalnemu laicizmu, kakor tudi izraziti podporo papežu. Narodnostni vidik je prevladal nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto goro 2.9.1872, z udeležbo od 40 do 60 tisoč ljudi. To je bila najveličastnejša Pijeva procesija v vsej državi. Takšno navdušenje gre prav gotovo pripisati bližini italijanskega kraljestva, ki je pravzaprav uničilo papeško državo. Italijanska liberalno-masonska oblast pa ni ostala dolžna in je leta 1873 odrekla potrebno dovoljenje za splošno škofijsko romanje na Staro goro pri Čedadu – videmski prefekt je morda tak shod ocenil za provokativen.

Ponovno velja omeniti zavod Avguštinej (Frintaneum po ustanovitelju, škofu Frintu, ali Augustineum, ker je bil ob cerkvi sv. Avguština), ki je začel delovati na Dunaju leta 1818, deloval pa je vse do leta 1919, ko je prenehal delovati zaradi razpada Habsburške monarhije. Od tod je po Kraljevem mnenju izhajala »Avstrijska zavest« slovenskih škofov, saj so si vsi, razen Missie in Karlina, akademske nazive pridobili na tem zavodu, po pravici označenem za »kovačnico avstrijskih cerkvenih kadrov«. To je imelo na življenje v goriški nadškofiji vpliv dvojne vrste: gojenci Avguštineja so postali profesorji v Centralnem semenišču, ki se je le še potrdilo kot središče teološkega oblikovanja in pastoralne enotnosti za bodoče duhovnike, njihov vpliv pa je bil tudi širšega, škofijskega pomena, saj so odločilno delovali na pastoralno dejavnost in družbeno-kulturno angažiranost katoličanov, ki se je poznala tudi na škofijah, ki so mejile na goriško.

V škofiji se je v sedemdesetih letih 19. Stoletja razvil na cerkveno-verskem področju prehod iz neke »vdane in tradicionalne« enotnosti do neke druge enotnosti katoličanov, ki se želi spopasti s težavami in želi priklicati odgovornost Cerkve, kar se tiče kulturnega udejstvovanja in vzgoje. Gre za jasno izražanje katoliške istovetnosti kot nezdružljive z drugimi kulturnimi nazori (zlasti z liberalizmom) in ki je popolnoma odvisna od cerkvene avtoritete. To katoliško gibanje danes poznamo kot »ultramontanizem«. To gibanje znotraj Cerkve, ki je bilo prisotno predvsem med leti 1870 in 1885, kljubuje liberalnim nazorom državnega vrha. Na pravnem področju je govora o sistemu koordinacije med državo in Cerkvijo, ne pa o ločitvi ali podreditvi. Cerkev je bila torej usmerjena bolj pastoralno kot doktrinalno – na podlagi močne duhovnosti in dobrih kulturnih temeljev ter pozornostjo na situacijo in diskretnostjo pri ukrepih preide Cerkev od obrambne drže k bolj odločni. Nosilci vsega tega so duhovniki pod vodstvom bogoslovnih profesorjev Centralnega semenišča, v tesni povezanosti z laiškimi družbami, ki so začenjale nastajati pravzaprav že povsod po malem. Kot nasprotje racionalistične miselnosti se vse bolj razvija pobožnost Jezusovega srca, pa tudi marijanska in evharistična pobožnost.

Do izraza ponovno pridejo tri goriška duhovna žarišča. Leta 1876 je bila temeljito prenovljena oglejska bazilika, čudodelna podoba barbanske Marije je doživelo kronanje 15.8.1863, romarska cerkev na Sveti gori pa je v spomin na Pijevo procesijo leta 1877 dobila nov votivni oltar in nove zvonove. Motilni element pa so vedno bolj postajali narodnostni spori znotraj katoliškega družbenega gibanja.

Leta 1866 je nadškof Gollmayr ponovno v Gorici sprejel jezuite, ki so bili pomembni ne le na področju duhovnega oblikovanja ljudi kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja (seveda so bili zelo aktivni tudi mestni Frančiškovi redovi, kakor tudi kapucini v Svetem Križu in redovnice). Zaradi vseh teh svojih lastnosti in svoje pomembnosti pa so bili tudi glavna tarča liberalnih krogov.