Sillabus bl. Pija IX. – višek mračnjaštva

Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (6)

Ko govorimo o zgodovini Cerkve, je treba reči, da je okrog vse polno tistih, ki naj bi jo obvladali, glede na to, koliko o določenih zadevah vedo povedati, težava pa je, da večino krat informacij, ki jih širijo, niso preverili. Potem se pa zadeve navaja in citira, da še drugi prevzamejo to različico zgodovine, čeprav bi se dejstva, če bi jih res preverili, izkazala za precej drugačna. Že na lokalni ravni se denimo zgodi, kakor se je primerilo v mojem domačem kraju, da je nekomu iz preteklosti, v tem primeru domačemu župniku izpred več kot štiristo let, prilepljena neka etiketa, ki se je ne more znebiti zato, ker je nekdo zadeve presojal z današnjimi očali, ne da bi se skušal spustiti v tisti čas, ki je bil v marsičem drugačen od našega časa. Pisanje o zgodovini in zgodovinsko razmišljanje zahtevata pač svoj napor, saj je treba nenehno kopati, da bi prišli čim bliže resnici, pri tem pa je treba marsikdaj tudi boleče posredovati, saj se je potrebno znebiti navlake predsodkov, ki nam je bila obešena. 

Pa ni treba daleč stran, da pridemo do tega površnega zgodovinopisja, saj ga imamo velikokrat kar v lastni hiši, torej v katoliški Cerkvi sami, celo med samimi posvečenimi osebami, pa seveda celo med tistimi, ki imajo naziv zgodovinarjev, celo cerkvenih zgodovinarjev. Če omenimo denimo Sillabus, torej, uradno, “seznam, ki vsebuje poglavitne zmote našega časa” (dokument je bil izdan kot priloga okrožnici bl. Pija IX. Quanta cura), potem že začnejo rdeti lica naših cerkvenih sogovornikov. Še več, iz njihovih ust bomo slišali, kako je bila to ena od napak Cerkve, to pa zato, ker svet pravi, da je ta dokument eden od največjih dokazov cerkvenega mračnjaštva, pravzaprav bodo celo rekli, da je bilo takrat, v drugi polovici 19. stoletja v tem oziru doseženo dno. Toda, se sprašujemo, ali so ti ljudje teh osemdeset trditev sploh prebrali. Pa razumemo vse t.i. “laike”, če tega niso storili, zanima nas, koliko “teologov” (torej tistih, ki so študirali teologijo, ki niso nujno le duhovniki, redovniki in redovnice) je to storilo. Prav zanimivo je, kako smo mnoge obrobne zadeve na teološki fakulteti zelo natančno obravnavali, nismo pa denimo niti malo pregledali tovrstnih zadev. Sam sem si zadevo prebral pri msgr. Lugiju Negriju, aktualnem nadškofu v Ferrari, ki je bil še ne tako dolgo nazaj profesor za osnovno teologijo in zgodovino filozofije na milanski Katoliški univerzi Jezusovega Srca (Università Cattolica del Sacro Cuore), ki je napisal več tovrstnih zgodovinskih knjig, natančneje je bila to knjiga “Lažne obtožbe Cerkvi” (“False accuse alla Chiesa”, Piemme 1997).

Če dokument preberemo, lahko vidimo, kako je pravzaprav zelo aktualen. Mi bomo navedli zgolj kak primer, da bi morda koga spodbudili k temu, da bi Sillabus prebral. Tako ali tako ne študiramo družbenega nauka Cerkve, pa bi ga morali, tu se strinjam z Bogdanom Vidmarjem, slednji pa se ne začne šele s papežem Leonom XIII. Četrti paragraf recimo obsoja socializem, komunizem, tajne družbe, biblične družbe in klerikalno-liberalne družbe. Biblične družbe je treba gledati z očmi tistega časa, saj so služile kot orodje takrat še italijanske vlade v Turinu (šele kasneje se je slednja premaknila po Škornju dol – najprej v Firence in potem v Rim), da bi izkoreninila katolicizem, na njegovo mesto pa postavila Nacionalno državno Cerkev. Vedeti moramo, kako je bilo veliko italijanskih voditeljev prav članov “tajnih družb”, torej prostozidarskih lož, ki niso niti pomišljali, da ne bi na pomoč za obračunanje s katoliško Cerkvijo poklicali protestantsko usmerjene vlade, kot recimo Veliko Britanijo in Nemčijo, pa tudi ZDA, da bi reformirana “Cerkev” nadomestila katoliško tudi v Italiji. Toliko, da nekoliko razumemo čas. Zanimivo pa je, kako sta bila socializem in komunizem že tedaj označena za “kugi človeštva” (pestilentiae humanitatis). Danes vemo, da je bila ta označba preroška, v Cerkvi 60-ih, 70-ih in 80-ih let pa so menili drugače, tudi zato so najbrž grdo gledali na omenjeni dokument. 

Gremo pa naprej, da vidimo še druge preroške besede. Pod zmoto številka 39 najdemo tole: “Država, ki je začetek in vir vseh pravic, uživa neko svojo pravico, ki je povsem brezmejna”. Koliko krvi bi se ne prelilo, če bi upoštevali tole zmoto, ki je zares zmota. Izognili bi se totalitarizmom in nacionalizmom, ki še danes zbujajo vojne, prav tako pa nas opozarjajo besede bl. Pija IX. na “državo-policaja” današnjih dni, da ne govorimo, kako je vsa ta neomejena oblast vse skupaj pripeljalo do peščice mogočnih, ki so resnično postali “Veliki brat”, kot ga navaja Orwell, pritrjuje pa mu Zygmunt Bauman in še kdo. 

Če pa ni bil dovolj jasno obsojen tam nacionalizem, potem poglejmo še pod številko 64, kjer je rečeno, kako je iz neke ne natančno določene “ljubezni do domovine” dovoljeno prelomiti “vsakršno sveto obljubo”, kakor tudi ne upoštevati večnih zakonov, še več, vse to postane v tem pogledu vrlina. Nacionalizem, je torej jasno obsojen, dovolj pa je namesto “ljubezen do domovine” dati katerokoli ideološko označbo, da pridemo do današnjih bitk – terorizma in ostalih, kjer so dovoljena vsa sredstva. V bistvu so tista sodobna sredstva, ki jim rečemo tudi “mediji”, lahko še veliko bolj učinkovita in škodljiva od pušk in topov. Je bila torej Cerkev “za kačami”? Tu je le še en dokaz njene daljnovidnosti.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!".

Zgodovinski poduk za papirnato oznanjevanje

Aktualna Metternichova cenzura

Kakor je znano, je v prvi polovici 19. stoletja v Avstrijskem cesarstvu na mnogih področjih veljala cenzura, med drugim tudi kar zadeva knjižno ustvarjanje. Upravljalec tega sistema, ki je kontroliral svoje podložnike, je bil knez Clemens Metternich, ki je leta 1821 postal tudi državni kancler.

Ta je na področju političnega, ekonomskega, družboslovnega ter religioznega knjižnega ustvarjanja določil s posebnim zakonom, da ne sme biti objavljeno nobeno delo, ki bi imelo manj kot 320 strani. To je bila najbolj učinkovita oblika cenzure, vsako tako delo se je namreč nujno pretvorilo v t.i. "špeh", ki je bralce že vnaprej odvračal od izobraževanja na omenjenih področjih.

To je velik poduk tudi za nas. Pisati preveč namreč postane kakor nič pisati, avtor dela si sam sebi skoplje jamo. Zvita Metternichova poteza uči vsakega pisca, naj ne pretirava s količino, ker se da vsebino podati z veliko manj besedami. Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je je boljši tisti avtor, ki potrebuje malo prostora (papir se vedno bolj umika) da ljudem sporoči, kar želi.

To je tudi pouk za našo cerkveno birokracijo, ki nam vsako leto pošilja na kilometre natisnjenega papirja, kakor da ne bi vedela, kaj drugega početi. Zanimivo bi bilo izvesti raziskavo, koliko 'cerkvenih' ljudi prebere vso to goro papirja (meni ne uspe in nimam niti nekega namena to narediti). V tem primeru je nujno treba upoštevati človeško naravo, ki ima svoje zakonitosti, od katerih je ena ta, "da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo identitete, morda celo na neko nezavedno negotovost," kakor opozarja Messori.

Za zgled so nam vedno in povsod lahko štirje evangeliji. Ti so kratki in zelo vsebinsko bogati, najkrajši pa je Markov evangelij, ki je tudi najstarejši in najbližji strnjenemu Jezusovemu sporočilu. Kristjanom bi moralo dati vse skupaj še posebej misliti, saj za nas ne velja samo tisti antični moto 'historia magistra vitae' (da je torej zgodovina življenjska učiteljica), ampak še drugače: 'Historia magistra Dei' - po znamenjih časa nam govori Bog, kot je lepo dejal 2. vatikanski cerkveni zbor.

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

Ostati ali ne v mestu?

Janez Bosco, ki goduje 31. januarja, je bil kmečki sin in je izhajal iz gričevnate pokrajine okoli mesteca Asti v Piemontu. To je bilo in je še danes – globoko podeželje, kjer je vladala določena nezaupljivost do bližnje piemontske prestolnice Torino. Na podeželju je bil vse do mašniškega posvečenja, ki ga je prejel leta 1841. Šele takrat je šel v Torino, kjer se je izpopolnjeval v cerkvenem Konviktu, vzgojnem zavodu. 

Ko je končal to izpopolnjevanje, je bil seveda namenjen prevzemu kake podeželske župnije, a je takrat stopil v ospredje duhovni voditelj vzgojnega zavoda, don Cafasso. Ta je bil kaj zanimiva osebnost, saj je bil spovednik obsojenih na smrt, velikašev, kmetov in škofov in ga je papež Pij XII. leta 1947 razglasil za svetnika. Ta don Cafasso nikakor ni hotel, da bi don Bosco šel iz mesta Torino, saj je uvidel, kaj bi lahko v prihodnosti naredil ta mladi podeželski duhovnik, če bi ga namesto na prašne podeželske ceste poslali na tlakovane ceste piemontske prestolnice. 

Don Bosco se izziva ni ustrašil, kakor se tudi ni ustrašil težkih časov, ki so se najprej napovedovali, nato pa tudi uresničili, ko je prišlo leto 1848 s svojim revolucionarnim vrenjem ('marčna revolucija'). Zavedal se je, da bo vse, kar koli bo napravil, nekaj novega in zavedal se je, da je sposoben sprejeti »mestni« izziv, četudi je bil do tedaj vajen le vinogradov, polj in semeniških poslopij. Dobro se je zavedal, da je treba evangelij najprej oznanjati po mestih, kakor je to počel že Jezus, Pavel in drugi. Od tam se ideje širijo tudi na podeželje. V pismu, ki ga je don Bosco pisal 3. avgusta leta 1877 nekemu francoskemu škofu, ki je prosil, da bi v njegovo škofijo prišli salezijanci, je dejal: »Več prebivalstva kot ima mesto, bolj je za nas primerno.« Malo prej je namreč zavrnil prošnjo neke bogate dame, ki je vabila salezijance v svoje mestece v osrednji Italiji. Dejal je, da je mestece premajhno, saj salezijanci ciljajo na velike tarče. 

Tako je stavil na Torino, oziroma na njegovo prihodnost. Takrat je bilo namreč to še majhno mesto, v letih 1849-1859 pa se je potem bliskovito razvilo, leta 1861 pa celo postalo prestolnica novega italijanskega kraljestva. S svojo stavo je vztrajal tudi leta 1864, ko so mestu na silo odvzeli status prestolnice, ter ta naziv podelili Firencam. Tega leta je namreč dal postaviti temelje za novo, izjemno veliko baziliko Marije Pomočnice v Valdoccu, ki je tedaj bil še močvirnato in od centra oddaljeno predmestje Torina. 

Je torej upal proti upanju, kakor pravi apostol Pavel, ko so vsi mislili, da je mesto obsojeno na obrobno vlogo v zgodovini. Moramo vedeti, da je ob priložnosti judovska skupnost obupala nad nekdanjo prestolnico, ter jo zapustila, ne da bi dokončala projekt izgradnje velikanske sinagoge. To je kasneje zgradila mestna občina, danes pa jo poznamo pod imenom »Mole di Torino«. Don Bosco je torej ostal v tem izropanem, zapuščenem in napol izpraznjenem mestu. Bil je daljnoviden in je vedel, da se bo stvar obrnila. Zvestoba salezijanskemu geslu: »Da mihi animas, coetera tolle.« (Daj mi duše, ostalo odvzemi), se je izkazala za pravo odločitev. Občina je stavila na industrijo in res so se zadeve kmalu začele obračati. Z industrijskim »bumom« je Torino postajal industrijska prestolnica Italije in prebivalstva v njem, torej tudi duš, katerim je bilo treba oznaniti evangelij, je bilo vse več. Danes ima skoraj milijon prebivalcev, Valdocco pa je sedaj praktično sredi mesta, ne pa neka obrobna periferija. Še kako torej drži tisti vzklik iz brevirja: »O modrosti svetnikov bodo pripovedovala ljudstva.« O njihovi preroški daljnovidnosti pa tudi, dodajamo mi.

Razmere v goriški nadškofiji 1860-1883

Še en del moje diplome, da se malo razgledate po zgodovini goriške nadškofije.

Cerkveno življenje je v tem obdobju zaznamovano z dogodki na Apeninskem polotoku, kjer so savojske čete zasedle velik del papeške države, proti čemur nastopi tudi goriški nadškof Gollmayr, ki je bil na čelu nadškofije vse obdobje do 1883. Ob spremembah volilnega sistema je nadškof izrazil zaskrbljenost nad preveliko svobodo ljudi, ker se je zavedal verske krize, zaradi katere »civilne svoboščine nimajo temeljev v moralni svobodi«. Povsod po Evropi se krščanska resnica umika »modernim sistemom in teorijam«, ki so po mnenju nadškofa »spremenljivi namigi človeškega razuma«. Zelo modro je ocenil tudi posledice sprememb v šolskem sistemu, ki so potem res pripomogle k utrditvi liberalne kulture v civilni družbi. V povezavi s šolstvom je tudi navodilo, da morajo za pristop k prvemu svetemu obhajilu otroci znati brati, da bi lahko bolje spoznavali katoliški nauk. Cerkev je bila vse bolj obravnavana kot vir zaostalega mišljenja in klerikalizma, vrh tega pa predstavljata dva dogodka iz leta 1870: okupacija Rima in posledičen konec obdobja papeževe politične avtonomije ter obsodba konkordata kot posledica razglasitve sklepa Prvega vatikanskega koncila o papeški nezmotljivosti. Nadškof je ostro obsodil nasilje do papeža in neobsodbo okupacije papeške države s strani katoliške avstrijske vlade.

Kot posledica zasedbe Rima leta 1870 so se po vsej državi organizirale t.i. »Pijeve procesije« kot znak solidarnosti s papežem Pijem IX. Na Goriškem je bila pobudnik procesij »Katoliška družba Goriška« (nastala 28.12.1870), ki je združevala pod svojim okriljem tako slovenske kot furlanske katoličane z namenom postaviti se po robu liberalnemu laicizmu, kakor tudi izraziti podporo papežu. Narodnostni vidik je prevladal nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto goro 2.9.1872, z udeležbo od 40 do 60 tisoč ljudi. To je bila najveličastnejša Pijeva procesija v vsej državi. Takšno navdušenje gre prav gotovo pripisati bližini italijanskega kraljestva, ki je pravzaprav uničilo papeško državo. Italijanska liberalno-masonska oblast pa ni ostala dolžna in je leta 1873 odrekla potrebno dovoljenje za splošno škofijsko romanje na Staro goro pri Čedadu – videmski prefekt je morda tak shod ocenil za provokativen.

Ponovno velja omeniti zavod Avguštinej (Frintaneum po ustanovitelju, škofu Frintu, ali Augustineum, ker je bil ob cerkvi sv. Avguština), ki je začel delovati na Dunaju leta 1818, deloval pa je vse do leta 1919, ko je prenehal delovati zaradi razpada Habsburške monarhije. Od tod je po Kraljevem mnenju izhajala »Avstrijska zavest« slovenskih škofov, saj so si vsi, razen Missie in Karlina, akademske nazive pridobili na tem zavodu, po pravici označenem za »kovačnico avstrijskih cerkvenih kadrov«. To je imelo na življenje v goriški nadškofiji vpliv dvojne vrste: gojenci Avguštineja so postali profesorji v Centralnem semenišču, ki se je le še potrdilo kot središče teološkega oblikovanja in pastoralne enotnosti za bodoče duhovnike, njihov vpliv pa je bil tudi širšega, škofijskega pomena, saj so odločilno delovali na pastoralno dejavnost in družbeno-kulturno angažiranost katoličanov, ki se je poznala tudi na škofijah, ki so mejile na goriško.

V škofiji se je v sedemdesetih letih 19. Stoletja razvil na cerkveno-verskem področju prehod iz neke »vdane in tradicionalne« enotnosti do neke druge enotnosti katoličanov, ki se želi spopasti s težavami in želi priklicati odgovornost Cerkve, kar se tiče kulturnega udejstvovanja in vzgoje. Gre za jasno izražanje katoliške istovetnosti kot nezdružljive z drugimi kulturnimi nazori (zlasti z liberalizmom) in ki je popolnoma odvisna od cerkvene avtoritete. To katoliško gibanje danes poznamo kot »ultramontanizem«. To gibanje znotraj Cerkve, ki je bilo prisotno predvsem med leti 1870 in 1885, kljubuje liberalnim nazorom državnega vrha. Na pravnem področju je govora o sistemu koordinacije med državo in Cerkvijo, ne pa o ločitvi ali podreditvi. Cerkev je bila torej usmerjena bolj pastoralno kot doktrinalno – na podlagi močne duhovnosti in dobrih kulturnih temeljev ter pozornostjo na situacijo in diskretnostjo pri ukrepih preide Cerkev od obrambne drže k bolj odločni. Nosilci vsega tega so duhovniki pod vodstvom bogoslovnih profesorjev Centralnega semenišča, v tesni povezanosti z laiškimi družbami, ki so začenjale nastajati pravzaprav že povsod po malem. Kot nasprotje racionalistične miselnosti se vse bolj razvija pobožnost Jezusovega srca, pa tudi marijanska in evharistična pobožnost.

Do izraza ponovno pridejo tri goriška duhovna žarišča. Leta 1876 je bila temeljito prenovljena oglejska bazilika, čudodelna podoba barbanske Marije je doživelo kronanje 15.8.1863, romarska cerkev na Sveti gori pa je v spomin na Pijevo procesijo leta 1877 dobila nov votivni oltar in nove zvonove. Motilni element pa so vedno bolj postajali narodnostni spori znotraj katoliškega družbenega gibanja.

Leta 1866 je nadškof Gollmayr ponovno v Gorici sprejel jezuite, ki so bili pomembni ne le na področju duhovnega oblikovanja ljudi kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja (seveda so bili zelo aktivni tudi mestni Frančiškovi redovi, kakor tudi kapucini v Svetem Križu in redovnice). Zaradi vseh teh svojih lastnosti in svoje pomembnosti pa so bili tudi glavna tarča liberalnih krogov.

Narodna gibanja v Avstriji v letih 1835-1848

Delček diplomske naloge za zgodovinsko branje. V prihodnje pa še kakšen del.

Obdobje Metternichovega absolutizma (1835-1848) je zaznamoval živahen preporod narodnih kultur nekaterih nenemških narodov Avstrije, posebej to velja za Čehe. Veliko je bilo vsevrstnih jezikovnih, narodopisnih in zgodovinskih razglabljanj, niso pa smela prerasti nadzorovanih okvirjev. Leta 1823 smo na primer Slovenci na graškem liceju dočakali začetek študija slovenskega jezika. V teh okvirih je bilo zelo priljubljeno tudi domoznanstvo in potopisi, saj je bilo vse to mogoče ustvarjati bolj individualno. Ni pa oblast dovoljevala kakršnegakoli združevanja in povezovanja enako mislečih v razne družbe, posebej je bil strah povezan s študenti, kar je bilo pravzaprav upravičeno, saj se je prav od tod razvilo revolucionarno vrenje.

Oblasti so mislile, da so območna narodnostna gibanja Slovanov veliko manj nevarna od vizije med-slovanske solidarnosti, ki je šla preko meja monarhije. Dunaj je panslavizem smatral za svojega največjega sovražnika. Gibanja naj bi bila celo manj nevarna od liberalizma, na katerega so bili avstrijski Nemci prav bolno pozorni. Seveda so se oblasti zelo motile v svoji presoji, da kulturni preporod ne more vplivati na politične težnje. Ti »kulturni preporodi« so tako še dodatno pripomogli, da se je monarhija iz mehanizma, ki ga je bilo mogoče (ob)vladati kot ne narodno državo, spremenila v nek drugačen organizem, čigar več narodno naravo je potem država bila primorana priznati.

Tako se je v Avstrijskem cesarstvu razvijalo krepilo, ponekod bolj, drugod manj, celo število narodnih gibanj, ki so še kako omajala trdnost in enotnost države. Gibanja so se povečini začela v začetku 19. Stoletja, čeprav korenine nekaterih segajo že v konec 18. Stoletja.

Nekatera od teh gibanj so uživala aktivno podporo dunajskih oblasti, zlasti Čehi, ki so svojega podpornika in zaščitnika našli v grofu Kolowratu, brez njega bi le stežka izšel dekret, ki je dovoljeval Čehom vstop v gimnazije.