Poletje v Gdansku leta 1980

To je resnično bilo posebno poletje, ki so ga na Poljskem vedno znali dostojno proslaviti - letos je stvar nekoliko drugačna, saj to praznovanje spremlja tudi globoka žalost. Videli bomo, zakaj.

Pred tridesetimi leti se je na Poljskem rodilo gibanje Solidarność, prvi svobodni sindikat v kateri izmed držav Vzhodnega bloka, kar je predstavljalo tudi prvo razpoko v komunističnem zidu. Ta se je torej začel majati  na baltski obali, potem pa se je dokončno sesul v Berlinu čez slabih deset let. Vse se je začelo s stavko v ladjedelnici v Gdansku (tedaj se je imenovala Leninova ladjedelnica - Stocznia Gdańska im. Lenina) in je dobilo že epske razsežnosti, začenši z Lechom Wałęso (pribl. izg. Vauenso), ki je postal najbolj znameniti delavec na svetu.

Morda pa vsi ne vedo, da so se protesti začeli z nekom drugim. V smislu Dumasove fraze Cherchez la femme, je tudi tu treba pripisati 'krivdo' ženski, in sicer je bila to Anna Walentynowicz, upravnica žerjavov v ladjedelnici, ki so jo kasneje odpustili iz političnih razlogov, saj je bila urednica glasila  Robotnik Wybrzeza (Obalni delavec), ki ga je ilegalno delila ne le delavcem, ampak tudi svojim nadrejenim.

Na predvečer Velikega šmarna 1980, je ilegalno natisnjeni in skrivno razobešeni lepak, ki se je nahajal tik pod uro ob glavnem vhodu, zahteval, da delavko ponovno zaposlijo. Anna Walentynowicz je bila strogega izraza, trdnega značaja in pogosto polemična s samim sindikatom, pa vendar je predstavljala ikono gibanja Solidarność. V filmu o sindikatu iz leta 2007 so se navdihovali prav ob njeni podobi.

Žal je bilo tako, da je na predsedniškem letalu, ki je preteklega 10. aprila strmoglavilo pri Smolensku, bila tudi Anna Walentynowicz - tudi ona se je želela pokloniti žrtvam v Katyńskem gozdu, ki jih je pobila Rdeča armada, zločin pa naprtila Nemcem. V podobi te odločne žene je povzeta vsa polpretekla zgodovina Poljske - od teme Katyńa do luči, ki se je začela svitati s protesti v Gdansku, in ki so pripeljali do demokratizacije te velike slovanske države, ki je v zgodovini pretrpela res marsikaj.

Poleg Walentynowiczeve pa je med žrtvami nesreče bil še eden izmed junakov stavk v ladjedelnici. To je bil Arkadiusz Rybicki, za prijatelje Aram. Leta 1980 je bil aktiven član Gibanja mlada Poljska, skupine protikomunističnih študentov, povezanih s svobodnim sindikatom Solidarność. On je tisti, ki je napisal tistih znanih 21 zahtev Medtovarniškega stavkovnega komiteja, ki jih je Unesco leta 2003 uvrstil na seznam kulturne dediščine človeštva.  

Prva zahteva je bila možnost ustanovitve svobodnega sindikata, ki bi bil popolnoma neodvisen od režima - to je bilo nekaj povsem nezaslišanega za komunistično deželo, saj vemo, da so bili po teh deželah - tudi pri nas - sindikati samo glasniki Komunistične partije in njihova podaljšana roka.

Zahod, ki je bil prav sredi dopustniške mrzlice, se je ob dogodkih v Gdansku zganil, saj se je bal, da lahko posreduje Sovjetska zveza, kakor je to storil že leta 1956 na Madžarskem in leta 1968 na Českoslovaškem. Mnogi komentatorji dogajanja so se tudi spominjali, kako so se družbeni nemiri na Poljskem praktično vedno krvavo končali, zadnjič se je to zgodilo prav v Gdansku deset let poprej.

V samem središču dogajanja, v okupirani ladjedelnici na Baltiku, pa je bilo ozračje povsem drugačno. Dogajala se je namreč neka povsem drugačna revolucija, ki ni bila podobna nobeni od predhodnih. Pravzaprav je šlo za paradoks, saj so se delavci upirali 'revolucionarnemu' in 'delavskemu' sistemu. Revolucija je imela trdne ljudske in krščanske korenine, nasproti nje pa je stal režim, ki ga je vzpostavila tuja sila, in ki je seveda temeljil na ateističnih temeljih. Slika tisočev delavcev v modrih delavskih kombinezonih, ki klečijo pri maši v ladjedelnici, je obšla in pretresla ves svet. 

To je bil znak ponosa in dostojanstva, miroljubne sile, ki zavrača tudi najmanjše nasilno dejanje. Svojo bližino je s posebnim sporočilom izrazil tudi poljski rojak, papež Janez Pavel II, ki je bil še kako blizu svojemu narodu v boju "za kruh in dostojanstvo".

Po 18 dneh stavk, ki so zajele celotno državo, je režim končno popustil. 31. avgusta je bil podpisan Gdanski sporazum, ustanovljen je bil svobodni sindikat Solidarność, za Poljsko in svet pa se je začelo novo obdobje. 

Trideset let zatem obstaja seveda nevarnost ponavljanja oguljenih fraz ob proslavljanju velikih dogodkov, vendar pa ob gledanju podob iz tistih časov nekaj zagotovo drži - če se je na Poljskem nekaj spremenilo, je to zato, ker je bilo v Gdansku mnogo ljudi z novim srcem.

- Luigi Geninazzi, 1980, l'eroica estate del popolo di Danzica, v: Avvenire, 14. avgust 2010.