Za ta svet velja, da niso vsi mrtvi enaki - nekateri so "dobri", drugi morajo v pozabo. Za fašizem je bilo npr. značilno, da je razglašal svoje mučence, v pozabo pa pošiljal vse tiste, ki so padli na drugi strani. Ko se je politična situacija obrnila, so tudi objekt kulta padlih spremenili, kar vedno predstavlja pomemben del oblasti. Vemo za množico narodnih herojev NOB, ki jih je v čaščenje postavil komunistični režim pri nas, obenem pa toliko desetletij nismo vedeli za "tiste druge" žrtve. Pa se ne bomo zdaj spuščali v tovrstno polemiko, ker so tu rane še odprte.
Je pa zanimivo videti, kako tovrstni kult ne pozna nikakršnega "ekumenizma", edinosti, sprave, ampak en kult spodkoplje drugega in ga zamenja ter pošlje pod rušo, skupaj z mrtvimi pa umre tudi spomin nanje, ker so pač pripadali nasprotni politični strani.
Pred triindvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. za blažene razglasil 85 britanskih mučencev. 63 od teh je bilo duhovnikov (55 škofijskih, 2 jezuita, 1 dominikanec in 5 frančiškanov), 22 pa laikov - najbolj znan je tiskar William Carter. Ti mučenci so doživeli svoj tragični konec med v letih 1535-1681. Ubili so jih anglikanci.
Zaradi tega, ker so jih ubili anglikanci, so mnogi mediji, še zdaleč ne samo "laični", takrat to novico kratkomalo spregledali, če pa so jo že objavili, so se spraševali, kaj je tega treba. Sklicevali so se na ekumenizem in na to, kako bi ta razglasitev utegnila škoditi. V resnici pa je papež naredil prav ekumensko dejanje, saj zbliževanje med kristjani ne zahteva skrivanja in pometanja dejanj pod preprogo, ampak polno razkritje. Iz skrivanja, pozabe, hinavščine ali strahu tistih, ki si ne upajo pogledati resnici v oči, se ne more roditi noben dialog. Anglikanska Cerkev je to znala razumeti in je poslala ob priložnosti v Vatikan svojo delegacijo. Nad, sicer razumljivo, zadržanostjo, je le prevladal tisti Jezusov nauk, da nas bo resnica osvobodila.
V nekaterih katoliških krogih se je takrat izkazalo tisto pojmovanje ekumenizma, ki ga še danes zasledimo, ko se gremo nek mazohizem, po katerem je treba priznati samo krivdo katoličanov, edinih "zlobnih".
Dandanes pogosto naletimo na sheme učenjakov, ki so to le napol. Ti so zelo pristranski pri iskanju zgodovinske resnice, pa tudi posploševanja in nepoznavanja razmer v obravnavanem obdobju je ogromno. Glede obravnavane teme se izkaže, da je resnica večplastna. Po protestantskem zgodovinarju Raphaelu Holinsedu, naj bi dal Henrik VIII., ki se je kar sam razglasil za poglavarja anglikanske Cerkve, pobiti kar 72000 katoličanov (njegova hči - ki so ji dali vzdevek "Bloody" - Mary je - če seveda primerjamo samo številčno, saj je zločin zločin - dala pobiti "samo" okoli tristo nasprotnikov, ko je hotela spet vzpostaviti katolicizem). Njegova hči Elizabeta I. je v samo nekaj letih - seveda tudi ona v imenu "reformiranega", in torej prečiščenega, krščanstva - povzročila več žrtev, kot sta jih povzročili v tristo letih španska in rimska inkvizicija skupaj (govorimo o realnem številu - okrog 5000), poleg tega pa je bil tudi način usmrtitve veliko bolj krut (če spet lahko primerjamo krutost zločina, ki je krut že sam po sebi).
Calvin je iz Ženeve pošiljal v Anglijo pisma spodbude, da bi pobili čim več "papistov", rekoč, da je tisti, ki tega ne počne, izdajalec. Seveda to ni doletelo le Angleže, Valižane in Škote, ki so ostali zvesti Rimu, ampak o tem vedo kaj povedati tudi Irci. Tem niso odtegovali le obstoja in človekovih pravic (in to vse do leta 1913), ampak so jim celo ukradli zemljo. Kdo pa danes še pove na glas, da napetosti, ki smo jim priča še dandanašnji, temeljijo na Cromwellovi odločitvi, da v Ulster (irska pokrajina, ki je najbolj bogata z viri) prisilno naseli prezbiterijance, da bi ti izrinili katoličane?
Pred beatifikacijo teh 85 mučencev tudi nihče ni na glas omenjal nezaslišanega zakona, ki ga je leta 1585 izdal "demokratični" angleški parlament, po katerem je smrtna kazen doletela vsakega državljana Velike Britanije, ki bi se na Otok vrnil, posvečen v katoliškega duhovnika (tam so bila katoliška posvečenja tako ali tako prepovedana), kakor je smrt čakala tudi vsakogar, ki bi s takim imel kakršne koli stike.
Tudi danes še naprej slišimo tiste že zlajnane litanije vseh katoliških zločincev: Torquemada, Aleksander VI., Galilej, Giordano Bruno, Pizarro, Cortés... na tisto množico padlih na drugi strani, ki se pogosto izkaže za precej večjo, pa se rado pozabi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar