Reformacija: beseda in pomen

Ob 'Dnevu reformacije', ki ga obhajamo pri nas na 31. oktober, je pomembno nekoliko razjasniti prav ta osnovni pojem. 

Beseda je seveda latinskega izvora, dobesedno bi pomenilo 'preoblikovanje', vendar pa prav natančnega pomena "Reformatio" nima. V tem pojmu pa sta redno povezana "vračanje na staro" in istočasno "nastajanje novega". Kot klic k pokori, spreobrnjenju, novemu stvarstvu, ima svoje temelje v oznanilu starozaveznih prerokov, v Janezovem vabilu k "metànoi" v evangeliju. 

Ko gledamo na zgodovino redovništva, lahko rečemo, da je to zgodovina vrste reformacij v Cerkvi. Krščanstvo hoče obnoviti npr. sv. Bernard (+1153), sv. Frančišek Asiški (+1226) zahteva brezkompromisno uresničenje življenja po evangeliju, njegovo gibanje zajame sodobni svet kot "renovatio et reformatio ecclesiae" ("prenova in preoblikovanje Cerkve"). 

Posebno glasen je klic po reformi v 15. stoletju; zahteva reformo papeštva, kardinalov, svetne in redovne duhovščine, uprave in financ, sodne službe, šolstva. "Reformacija" je vse bolj veliko upanje vseh. Javlja se po osebah kot sta Hus in Savonarola, je osrednja tema na koncilih v Baslu in Konstanci. 

Luter pravi pri svojem prvem javnem nastopu: "V Cerkvi je nujno potrebna reformacija, ki pa ni stvar posameznika, ne papeža, ne kardinalov ... ampak vsega krščanskega sveta ..." Luter gleda tu na reformacijo v smislu "metànoie" (spreobrnjenja), hoče ponovno vzpostaviti "stare krščanske resnice", predvsem po načelu "sola scriptura". Sveto pismo je edini vir verovanja, ki ga mora človek spoznati brez posredovanja uradne Cerkve. Temeljno navodilo evangelija pa je, da je človek od Boga sprejet, opravičen in odrešen le po Božji ljubezni in milosti, ki se je udejanjila v Božjem učlovečenju, Jezusu Kristusu, v njegovi smrti in vstajenju (sola gratia, solus Christus). Za človekovo zveličanje je potrebna samo vera v Kristusa (sola fides). 

Do razhajanj je prišlo zaradi različnega gledanja na človekovo opravičenje, na vsebino in pomen zakramentov, vključno z mašno daritvijo in mašniškim posvečenjem, na vodilno vlogo papeža, na pravico do razlage Svetega pisma, na nauk o vicah ter češčenju Marije in svetnikov.

Iz nemških dežel se je reformacija širila tudi drugam: v Švici jo je leta 1522 začel Ulrich Zwingli (cvinglijanstvo) in jo z novim poletom nadaljeval Jean Calvin (kalvinizem), leta 1536. razvijala so se tudi gibanja ljudske reformacije (prekrščevalci, štiftarji). Reformatorji so Cerkev organizirali v okviru dežel (deželne cerkve) in so bile podrejene deželnim knezom. Ukinili so celibat duhovnikov, razpustili samostane, v bogoslužje so uvedli narodni jezik.

Žrtve, na katere ne smemo pozabiti

Za ta svet velja, da niso vsi mrtvi enaki - nekateri so "dobri", drugi morajo v pozabo. Za fašizem je bilo npr. značilno, da je razglašal svoje mučence, v pozabo pa pošiljal vse tiste, ki so padli na drugi strani. Ko se je politična situacija obrnila, so tudi objekt kulta padlih spremenili, kar vedno predstavlja pomemben del oblasti. Vemo za množico narodnih herojev NOB, ki jih je v čaščenje postavil komunistični režim pri nas, obenem pa toliko desetletij nismo vedeli za "tiste druge" žrtve. Pa se ne bomo zdaj spuščali v tovrstno polemiko, ker so tu rane še odprte.

Je pa zanimivo videti, kako tovrstni kult ne pozna nikakršnega "ekumenizma", edinosti, sprave, ampak en kult spodkoplje drugega in ga zamenja ter pošlje pod rušo, skupaj z mrtvimi pa umre tudi spomin nanje, ker so pač pripadali nasprotni politični strani.

Pred triindvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. za blažene razglasil 85 britanskih mučencev. 63 od teh je bilo duhovnikov (55 škofijskih, 2 jezuita, 1 dominikanec in 5 frančiškanov), 22 pa laikov - najbolj znan je tiskar William Carter. Ti mučenci so doživeli svoj tragični konec med v letih 1535-1681. Ubili so jih anglikanci.

Zaradi tega, ker so jih ubili anglikanci, so mnogi mediji, še zdaleč ne samo "laični", takrat to novico kratkomalo spregledali, če pa so jo že objavili, so se spraševali, kaj je tega treba. Sklicevali so se na ekumenizem in na to, kako bi ta razglasitev utegnila škoditi. V resnici pa je papež naredil prav ekumensko dejanje, saj zbliževanje med kristjani ne zahteva skrivanja in pometanja dejanj pod preprogo, ampak polno razkritje. Iz skrivanja, pozabe, hinavščine ali strahu tistih, ki si ne upajo pogledati resnici v oči, se ne more roditi noben dialog. Anglikanska Cerkev je to znala razumeti in je poslala ob priložnosti v Vatikan svojo delegacijo. Nad, sicer razumljivo, zadržanostjo, je le prevladal tisti Jezusov nauk, da nas bo resnica osvobodila.

V nekaterih katoliških krogih se je takrat izkazalo tisto pojmovanje ekumenizma, ki ga še danes zasledimo, ko se gremo nek mazohizem, po katerem je treba priznati samo krivdo katoličanov, edinih "zlobnih".

Dandanes pogosto naletimo na sheme učenjakov, ki so to le napol. Ti so zelo pristranski pri iskanju zgodovinske resnice, pa tudi posploševanja in nepoznavanja razmer v obravnavanem obdobju je ogromno. Glede obravnavane teme se izkaže, da je resnica večplastna. Po protestantskem zgodovinarju Raphaelu Holinsedu, naj bi dal Henrik VIII., ki se je kar sam razglasil za poglavarja anglikanske Cerkve, pobiti kar 72000 katoličanov (njegova hči - ki so ji dali vzdevek "Bloody" - Mary je - če seveda primerjamo samo številčno, saj je zločin zločin - dala pobiti "samo" okoli tristo nasprotnikov, ko je hotela spet vzpostaviti katolicizem). Njegova hči Elizabeta I. je v samo nekaj letih - seveda tudi ona v imenu "reformiranega", in torej prečiščenega, krščanstva - povzročila več žrtev, kot sta jih povzročili v tristo letih španska in rimska inkvizicija skupaj (govorimo o realnem številu - okrog 5000), poleg tega pa je bil tudi način usmrtitve veliko bolj krut (če spet lahko primerjamo krutost zločina, ki je krut že sam po sebi).

Calvin je iz Ženeve pošiljal v Anglijo pisma spodbude, da bi pobili čim več "papistov", rekoč, da je tisti, ki tega ne počne, izdajalec. Seveda to ni doletelo le Angleže, Valižane in Škote, ki so ostali zvesti Rimu, ampak o tem vedo kaj povedati tudi Irci. Tem niso odtegovali le obstoja in človekovih pravic (in to vse do leta 1913), ampak so jim celo ukradli zemljo. Kdo pa danes še pove na glas, da napetosti, ki smo jim priča še dandanašnji, temeljijo na Cromwellovi odločitvi, da v Ulster (irska pokrajina, ki je najbolj bogata z viri) prisilno naseli prezbiterijance, da bi ti izrinili katoličane?

Pred beatifikacijo teh 85 mučencev tudi nihče ni na glas omenjal nezaslišanega zakona, ki ga je leta 1585 izdal "demokratični" angleški parlament, po katerem je smrtna kazen doletela vsakega državljana Velike Britanije, ki bi se na Otok vrnil, posvečen v katoliškega duhovnika (tam so bila katoliška posvečenja tako ali tako prepovedana), kakor je smrt čakala tudi vsakogar, ki bi s takim imel kakršne koli stike. 

Tudi danes še naprej slišimo tiste že zlajnane litanije vseh katoliških zločincev: Torquemada, Aleksander VI., Galilej, Giordano Bruno, Pizarro, Cortés... na tisto množico padlih na drugi strani, ki se pogosto izkaže za precej večjo, pa se rado pozabi. 

Nekoliko o Galileu 4

Končno zaključujemo z našo zgodbo o Galileju, ki nas je zadnje čase zaposlovala. Poglejmo nazadnje, kakšna obsodba ga je doletela - moral se je odreči svojim naukom, poleg tega pa je enkrat na teden moral zmoliti sedmero spokornih psalmov. Tako krvoločen je torej bil Sveti sedež - tisti milijoni žrtev med drugo svetovno vojno in po vojni bi seveda skakali od veselja, če bi morali moliti, namesto da bi jih pobili, poslali na prisilno delo, odpeljali v taborišča, izgnali, stradali...

Ker se je Galilej zavedal, da bi se s svojim težkim karakterjem lahko slabo zapisal pri sodnikih, se ni pozabil zahvaliti destim kardinalom, ki so ga "obsodili", da so mu naložili tako milo kazen.

Ko je bil enkrat obsojen, Galilej ni preživel enega samcatega dneva v zaporu, pa tudi mučili ga niso. Nasprotno, najprej je med samim procesom prebival v petsobnem stanovanju s pogledom na vatikanske vrtove, poleg tega pa je imel na razpolago pet služkinj - vse to na stroške Svetega sedeža.

Potem je bival v čudoviti medičejski vili na Pinciu, nazadnje pa se je najprej preselil v palačo sienskega nadškofa, enega tistih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so učenjaka imeli radi, da se je lahko dokončno namestil v vilo v kraju Arcetri pri Firencah.

Kljub obsodbi s strani Svetega sedeža pa Galilej ni izgubil naklonjenosti škofov in znanstvenikov. Nihče mu ni preprečeval nadaljnega študija in dela. Nasprotno, šele po obsodbi je objavil svoje najbrž najpomembnejše delo "Discorsi e dimostrazioni sopra due nuove scienze" (Razprave in dokazi glede dveh novih znanosti). Prav tako ga je lahko svobodno obiskal kdor koli - k njemu so prihajali tudi najuglednejši evropski znanstveniki in z njim razpravljali.

Galilej tudi nikdar ni trdil, da bi njegove raziskave kakor koli ogrožale njegovo katoliško vero. Ko je 78-leten umrl, devet let po obsodbi s strani Svetega sedeža, je pustil zapis, da v njegovih delih nihče ne bo našel niti najmanjše sledi, ki bi odvračala od pobožnosti in zvestobe Cerkvi. Umrl je tudi s popolnim odpustkom (odpustek ni enak odvezi, zato naj se ljudje že enkrat o tem poučijo! op. p.) in papeškim blagoslovom, kar je tudi znamenja, da ga Cerkev kljub vsemu ni imela za sovražnika, kakor se tudi sam nikdar ni čutil kot tak

Še glede znamenitega stavka "Eppur si muove!" Tega stavka Galilej ni nikdar izrekel pred sodniki, ampak si ga je omislil italijanski novinar Giuseppe Baretti leta 1757 v Londonu - 124 let po Galilejevi obsodbi.

Nekoliko o Galileu 3

Nadaljujmo še z eno stvarjo, ki lepo dokazuje, da je Cerkev imela zelo dobro mnenje o Galileju. Ko je napisal nekatera pisma, kjer je branil kopernikanski sistem, po katerem zemlja kroži okoli sonca, ga je zelo ostro napadel pater Calvini s Firenc, v bran pa sta mu takoj stopila pater Benedetto Castelli in pater Luigi Maraffi, ki je bil tudi predstojnik dominikancev. Tudi kardinal Giustiniano je Calvinija pozval, naj javno umakne svoje obtožbe proti Galileju, v Neaplju pa je pater Foscarini s cerkvenim dovoljenjem objavil apologijo Galileja in kopernikanskega sistema. Lahko torej vidimo, da je mnogo cerkvenih ljudi podpiralo Galileja in njegove teorije, posebej to velja za jezuite, ki so uživali tedaj velikanski ugled.

Leta 1615 je bil Galilej v Rimu, kjer je med kardinali propagiral svoj sistem. Na kardinala Orsinija je naslovil pismo, kjer trdi, da kroženje zemlje okrog sonca povzroča plimovanje. To Galilejevo prvo bivanje v Rimu se žal konča z navadnim opominom Svetega sedeža. Če smo natančni, v tem prvem procesu Galilej ni bil niti imenovan - obsojena je le kopernikanski nauk, Kopernikova knjiga pa konča na Indeksu, vse dotlej, dokler ne bi ideje o kroženju zemlje okoli sonca simpatizerji ideje proglasili za znanstveno hipotezo.

Leta 1616 torej ni bilo nobenega procesa proti Galileju, tedaj so ga le pozvali pred sveto Inkvizicijo, kjer so ga povabili, naj kopernikanske teze ne zagovarja in je ne uči. Šlo je le za opomin, in sicer zelo blag.

22. junija 1633 pa so dominikanci v samostanu Santa Maria sopra Minerva zares obsodili Galileja, ker je v svojem delu "Dialoghi sopra i massimi sistemi" (to delo je Cerkev uradno odobrila, kar velja poudariti) zagovarjal kopernikansko tezo.

Vendar pa je do "imprimatur" (dovoljenja za tisk) s strani Cerkve prišel tako, da je ves čas govoril o kopernikanski 'hipotezi', saj ni bilo dokazov, da zemlja kroži okoli sonca - ko je knjigo izdal, v njej ni bilo več ne duha ne sluha o hipotezi, ampak je bila teza, da zemlja kroži okrog sonca je torej kar naenkrat postalo dejstvo.

Poleg tega je v štirih dneh diskusije pred sodniki Galilej posredoval en sam dokaz, pa še ta je bil zgrešen. Kot smo že dejali, je trdil, da je plimovanje tisto, ki povzroča kroženje zemlje okrog sonca. Sodniki so seveda spodbijali ta dokaz in trdili - in imeli popolnoma prav - da plimovanje povzroča luna s svojo gravitacijo.

Ko je torej bil Galilej leta 1633 obsojen, je bilo stanje takšno: imel je seveda prav, ko je trdil, da zemlja kroži okoli sonca, vendar pa za to ni imel nikakršnega dokaza. Prvi znanstveni dokaz o kroženju zemlje je prišel na dan šele leta 1748, kar je več kot sto let po Galilejevem procesu.

Naslednjič bomo to zgodbo končali s par besedami o sami obsodbi in kaznijo, ki ji je sledila.

Nekoliko o Galileu 2

Vse do leta 1616 - leto prvega procesa proti Galileju - je bila razprava glede kopernikanskega sistema dovoljena in celo spodbujena znotraj Cerkve, a pod pogojem, da ostane na znanstvenem področju in ne preide tudi na teološko področje in seveda, da bi šlo za hipotezo in ne tezo, vsaj dokler ne bi prišli do neovrgljivih dejstev. glede tega obstaja pismo kardinala Bellarmina, ki ga je napisal dominikancu Foscariniju leta 1612, kjer jasno pravi, da bi Galilej moral zagotoviti dokaze glede kopernikanske teorije, sicer bi se moralo govoriti o hipotezi.

Bellarminova pozicija je bila karseda korektna, saj še danes v znanstvenih vodah velja, da govorimo o hipotezi in ne o tezi, vse dokler ne predložimo dokazov. Bellarmino pa se ni ustavil le pri tem, ampak je jasno dejal, da bi bilo treba na novo interpretirati določene biblijske odlomke v primeru, da bi se našel resnično trden znanstveni dokaz. Kot torej vidimo, nikakor ne drži, da bi imela cerkev neko vnaprej odklonilno mnenje o heliocentrični teoriji.

Prteden pa bi vendarle lahko sodili, moramo najprej pogledati, kdo je sploh bil Galileo Galilei. Rodil se je v Pisi 15. februarja 1564. Pri komaj devetnajstih letih je že prišel do svojih prvih odkritij glede gibanja nihala. Imel je težak značaj in se je pogosto sprl s kolegi znanstveniki in ne samo to. Leta 1618, dve leti pred prvim opozorilom s strani Svetega sedeža, se je Galilej sprl s patrom Oraziem Grassijem glede izvora treh kometov, ki so se le malo prej pojavili na nebu. Grassi je imel v tem primeru prav, saj je Galilej celo zanikal obstoj kometov. Kljub temu, da je bil v zmoti, pa njegova govorica razkriva, kakšnega značaja je bil, saj ga je naslovil z vse prej kot gosposkimi besedami: "Zvita kača", "škorpijon", "prevzvišena zver"...

Tudi sicer ni bil ravno svetnik, moralno gledano. Na koruzi je živel z Marino Gamba, s katero se nikakor ni hotel poročiti, z njo pa je imel tudi tri otroke - fanta in dve dekleti. Slednji sta morali v samostan predvsem zaradi njegovih pritiskov, saj je moral nekako poskrbeti zanju, potem ko je odslovil njuno mater. Cerkev pizanskemu strokovnjaku nikdar ni očitala tovrstnega nemoralnega vedenja - če bi npr. nekdo tako živel v Ženevi tistega časa, kjer so vladali kalvinisti, bi ga za tovrstno ravnanje že zdavnaj obglavili.

S svojim daljnogledom je Galilej nato našel "madeže" na luni (kraterje) in venerine faze. Toda prvi, ki so mu nasprotovali in niso hoteli pogledati skoz njegov daljnogled, meneč da so to madeži na lečah, so bili njegovi znanstveni kolegi. Iz tega je izšel hud spor, kv katerem pa je zmagal Galilej, a s podporo jezuitskih astronomov (jezuiti so bili tedaj glavni znanstveniki na tem področju), pod vodstvom sv. Roberta Bellarmina.

Ne le jezuiti, ampak tudi sam papež Urban VIII., Galilejev prijatelj in občudovalec, je znanstvenika odločno podprl ob priložnosti nekega drugega spora, ki se je dotikal ledu. Cerkev tedanjega časa torej nikakor ni bila sovražnica ne znanosti ne Galileja, kot smo videli, kvečjemu je marsikdaj znala pogledati skoz prste.

se nadaljuje...

Nekoliko o Galileu 1

Zelo pogosto se dogaja, da se zlasti mediji za očitanje napak in zlorab Cerkvi poslužijo primera Galilea Galilei. Kot marsikdaj, zgodovinska dejstva niso pomembna, ampak "cilj posvečuje sredstva" oz. drugače povedano - dejstva se lahko zamolči ali izpusti, če ne bodo privedla do želenega - obsodbe Cerkve.

Sodišče svetega sedeža naj bi po "črni legendi" (= splošno razširjeno zgrešeno ali zmanipulirano mnenje o določeni zgodovinski tematiki) Galileja obsodilo zato, ker naj bi s svojimi kritikami dokazoval, da so v Svetem pismu napake ter tako postavil pod vprašaj tudi druge verske resnice - da do tega ne bi prišlo, naj bi Cerkev znanstveniku ukazala, naj se javno odpove rezultatom svojih odkritij. Cerkev so tudi označili za sovražnico znanosti in kulture, za nazadnjaško, mračnjaško in še kaj.  

Na te obsodbe, ki prihajajo k nam prek medijev in učenja v šolah, se ponavadi katoličani ne znamo odzvati, ne vemo, kaj odgovoriti. Dva katoliška pisca se s tem nista hotela sprijazniti in sta stvar temeljito raziskala, gre za Vittoria Messorija in Rina Camillerija. Raziskavi obeh bosta podlaga temu prispevku.

Črno legendo je razvila najprej prostozidarska propaganda, potem pa tudi laicistična in komunistična - vsi so želeli obračunati s Cerkvijo vélikim in glavnim sovražnikom.

Po tej legendi naj bi se stvari odvijale nekako takole. Galilej je iznašel teleskop, s pomočjo katerega je lahko opazoval nebo in ugotovil, da ne kroži sonce okoli zemlje, ampak ravno obratno. To naj bi po črni legendi dokazovalo, da se je Sveto pismo motilo, saj je v njem pisano, da je Jozue za popoln poraz Izraelovih sovražnikov, za nekaj časa zaustavil tek sonca. To naj bi pomenilo - glede na Sveto pismo - da sonce kmroži okoli zemlje.

Tako je Galilej s svojimi ugotovitvami postavil pod vprašaj biblično resnico. Seveda je takoj nastopilo sodišče Inkvizicije, da bi Galileju sodilo, ga zaprlo in prisililo, da zavrže ugotovitve. Še vedno po tej legendi, naj bi po obsodbi in prisilni odpovedi Galilej ponosno izjavljal, da ima prav, in sicer s tistim znamenitim stavkom, ki nam ga povsod tako pogosto ponavljajo: "Eppur si muove!" ("In vendar se giblje!"). To pomeni, da še tako stroge obsodbe in kazni ne bodo mogle zatreti dejstva, da se zemlja giblje okoli sonca. Iz te Galilejeve obsodbe naj bi se tako rodilo tisto sovraštvo med Cerkvijo in znanostjo, ki traja vse do danes.

Na vse to lahko odgovorimo le tako, da pogledamo, kaj se je v resnici zgodilo. Sledijo torej nekatera dejstva, ki bodo morda tudi koga presenetila. 

Kot prva stvar - ni bil Galilej prvi, ki je verjel, da zemlja kroži okrog sonca. Že tri stoletja pred Kristusovim rojstvom je grški astronom Aristarh s Samosa trdil isto stvar. Tudi katoliški kanonik Nikolaj Kopernik s Poljske, ki je umrl 21 let pred Galilejevim rojstvom, je bil prepričan, da zemlja kroži okrog sonca. Dodati moramo tudi to, da je kopernik svoje delo "Kroženje nebesnih teles" objavil šele v letu svoje smrti (1543) ne zato, ker bi se bal Cerkve ali Inkvizicije, ampak zato, ker se je bal posmeha svojih kolegov znanstvenikov, od katerih je bila večina prepričana, da je sonce tisto, ki kroži okrog zemlje.

Glede Kopernika imamo še tretje presenečenje - njegovo delo je bilo objavljeno na željo predstojnikov in znanstvenik je delo posvetil papežu Pavlu III., ki je posvetilo sprejel. Od Kopernika, pa vse do obsodbe Galileja, se je zvrstilo kar enajst papežev, ki ne le da niso zavračali "heliocentrične" kopernikanske teorije, ampak so jo pogosto tudi spodbujali. In ne samo to - Galileja, ki je to teorijo zagovarjal, so v Rimu slovesno sprejeli in ga postavili med člane Papeške akademije.

Tako pridemo do nekega prvega zaključka - kadar je Galilej začel s svojimi znanstvenimi opažanji, Cerkev nikakor ni bila nasprotna znanosti in znanstvenim eksperimentom. Tudi ni bila 'a priori' nasprotna hipotezi, da zemlja kroži okrog sonca, seveda če je šlo za hipotezo in ne za tezo za trditev, kot bomo v nadaljevanju lahko videli.

se nadaljuje....