Janez Bosco, ki goduje 31. januarja, je bil kmečki sin in je izhajal iz gričevnate pokrajine okoli mesteca Asti v Piemontu. To je bilo in je še danes – globoko podeželje, kjer je vladala določena nezaupljivost do bližnje piemontske prestolnice Torino. Na podeželju je bil vse do mašniškega posvečenja, ki ga je prejel leta 1841. Šele takrat je šel v Torino, kjer se je izpopolnjeval v cerkvenem Konviktu, vzgojnem zavodu.
Ko je končal to izpopolnjevanje, je bil seveda namenjen prevzemu kake podeželske župnije, a je takrat stopil v ospredje duhovni voditelj vzgojnega zavoda, don Cafasso. Ta je bil kaj zanimiva osebnost, saj je bil spovednik obsojenih na smrt, velikašev, kmetov in škofov in ga je papež Pij XII. leta 1947 razglasil za svetnika. Ta don Cafasso nikakor ni hotel, da bi don Bosco šel iz mesta Torino, saj je uvidel, kaj bi lahko v prihodnosti naredil ta mladi podeželski duhovnik, če bi ga namesto na prašne podeželske ceste poslali na tlakovane ceste piemontske prestolnice.
Don Bosco se izziva ni ustrašil, kakor se tudi ni ustrašil težkih časov, ki so se najprej napovedovali, nato pa tudi uresničili, ko je prišlo leto 1848 s svojim revolucionarnim vrenjem ('marčna revolucija'). Zavedal se je, da bo vse, kar koli bo napravil, nekaj novega in zavedal se je, da je sposoben sprejeti »mestni« izziv, četudi je bil do tedaj vajen le vinogradov, polj in semeniških poslopij. Dobro se je zavedal, da je treba evangelij najprej oznanjati po mestih, kakor je to počel že Jezus, Pavel in drugi. Od tam se ideje širijo tudi na podeželje. V pismu, ki ga je don Bosco pisal 3. avgusta leta 1877 nekemu francoskemu škofu, ki je prosil, da bi v njegovo škofijo prišli salezijanci, je dejal: »Več prebivalstva kot ima mesto, bolj je za nas primerno.« Malo prej je namreč zavrnil prošnjo neke bogate dame, ki je vabila salezijance v svoje mestece v osrednji Italiji. Dejal je, da je mestece premajhno, saj salezijanci ciljajo na velike tarče.
Tako je stavil na Torino, oziroma na njegovo prihodnost. Takrat je bilo namreč to še majhno mesto, v letih 1849-1859 pa se je potem bliskovito razvilo, leta 1861 pa celo postalo prestolnica novega italijanskega kraljestva. S svojo stavo je vztrajal tudi leta 1864, ko so mestu na silo odvzeli status prestolnice, ter ta naziv podelili Firencam. Tega leta je namreč dal postaviti temelje za novo, izjemno veliko baziliko Marije Pomočnice v Valdoccu, ki je tedaj bil še močvirnato in od centra oddaljeno predmestje Torina.
Je torej upal proti upanju, kakor pravi apostol Pavel, ko so vsi mislili, da je mesto obsojeno na obrobno vlogo v zgodovini. Moramo vedeti, da je ob priložnosti judovska skupnost obupala nad nekdanjo prestolnico, ter jo zapustila, ne da bi dokončala projekt izgradnje velikanske sinagoge. To je kasneje zgradila mestna občina, danes pa jo poznamo pod imenom »Mole di Torino«. Don Bosco je torej ostal v tem izropanem, zapuščenem in napol izpraznjenem mestu. Bil je daljnoviden in je vedel, da se bo stvar obrnila. Zvestoba salezijanskemu geslu: »Da mihi animas, coetera tolle.« (Daj mi duše, ostalo odvzemi), se je izkazala za pravo odločitev. Občina je stavila na industrijo in res so se zadeve kmalu začele obračati. Z industrijskim »bumom« je Torino postajal industrijska prestolnica Italije in prebivalstva v njem, torej tudi duš, katerim je bilo treba oznaniti evangelij, je bilo vse več. Danes ima skoraj milijon prebivalcev, Valdocco pa je sedaj praktično sredi mesta, ne pa neka obrobna periferija. Še kako torej drži tisti vzklik iz brevirja: »O modrosti svetnikov bodo pripovedovala ljudstva.« O njihovi preroški daljnovidnosti pa tudi, dodajamo mi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar