Ko v sodobni Cerkvi zgodovina ni učiteljica...

V dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire so na binkoštni praznik objavili zanimiv članek, kjer želijo rehabilitirati izobčenega modernističnega duhovnika, Ernesta Buonaiutija. Izobčen je bil leta 1925, čemur je sledila bogata akademska kariera in članstvo v prestižni Accademia dei Lincei. Umrl je leta 1946, a je zavrnil poslednje zakramente, sklicujoč se prav na izobčenje, na katerega je bil ponosen. Tako ali tako se nikdar ni želel odvrniti od svojih zmot in se podrediti pravemu nauku in učiteljstvu ter avtoriteti Cerkve. 

Poglejmo nekoliko zadevo s pomočjo komentarja Maria Proiettija. "Na binkoštni dan slavi Avvenire "dober boj" modernista Ernesta Buonaiutija". Gre za izbiro, ki ne prevprašuje le teologije, ampak tudi komunikacijski slog določenega cerkvenega tiska." Proietti upravičeno pravi, da se v današnjih cerkvenih strukturah Duha resnice zamenjuje z duhom časa ali Zeitgeistom, kakor je pred leti opozoril dr. Peter Kwasniewski, ko je razbil mit o domnevnem odsotnem Sv. Duhu v predkoncilski Cerkvi. Na binkošti je v novem mašnem obredu, zanimivo, v evangeliju stavek: "Duh resnice vsa bo vodil k vsej resnici." (Jn 16,13) (tradicionalna maša ta dan predvideva evangelij iz Janezovega 14. poglavja). Prav nič v skladu s tem stavkom pa piše italijanski ekonomist in novinar Luigino Bruni, član fokolarov o "dobrem boju" nekoga, ki je to Božjo resnico zanikal kot tako, namreč modernist Buonaiuti. O njem sta sicer izšla dva zvezka monografije, vendar se Bruni "ne ustavi samo ob recenziji dveh zvezkov, ki sta pred kratkim izšla, ampak predlaga, najprej z namigovanji, nato pa zelo jasno, ponovno dobronamerno branje figure Buonaiutija in si želi neke njegove implicitne rehabilitacije." Bruni označuje največjega italijanskega modernista za "sodobnega preroka", ki postavlja takšne vrste vprašanja, "kakršnih niti današnji katoličani ne znajo več oblikovati". Seveda je samo po sebi razumljivo, da naj bi katoliška dogma, torej nauk, bil sad zgodovinskega razvoja oz. evolucije, ne pa izraz nespremenljivega Božjega razodetja. 

Do tu nič novega pod soncem za sodobne cerkvene ustroje, saj se je v njih zadnja desetletja skušalo rehabilitirati že veliko tovrstnih osebnosti. Zanimiv je ta primer, da ugotovimo način posredovanja zadev, ki se ga danes v cerkvenem časnikarstvu poslužujejo. S pomočjo "kulturnega dialoga" se namreč ogne stalnemu in nespremenljivemu cerkvenemu učiteljstvu ter se ga zrelativizira, izjemo pa se postavi za pravilo. Znano? Ponovno manjšine postanejo pravilo in pot za večino. Dokončno ni več dokončno, temveč zanimivost, ki "sproža debato, četudi zasenčuje resnico". 

Nasprotje resnice postane resnica, začenši že z naslovom, kjer "je boj Buonaiutija proti cerkvenemu učiteljstvu poimenovan kot "dober", izobčenje, skrajni izraz (tedanje) cerkvene pravice, pa kot problematično". Mi bomo komentirali, da to ni nič čudnega v rednih cerkvenih ustrojih, kjer se deli kazni levo in desno, pogosto brez prave pravne podlage in procesov, kjer ne pomaga niti, če so sami papeži rekli drugače, tudi papež Frančišek. Ne, pravično izobčeni so krivično izobčeni, krivično izobčeni pa pravično. Pravi razkolniki in krivoverci to niso, kdor pa to ni, zanje seveda je razkolnik in krivoverec. Razumi, kdor more. Tako ali tako je v teh primerih, brez vsake prave zgodovinske podlage, cerkev papežev Pija X. in Pija XII. opisana kot toga, rigidna in "nesposobna prepoznati "preroštvo" disidentov". V resnici je Buonaiutija izobčil papež Pij XI., vendar slednji očitno ni tako pomembna figura. V sodobnem cerkvenem časnikarstvu se zvestobo izročilu in pravemu nauku predstavlja kot zadrtost in zakrknjenost, medtem ko se modernizem, ki ga je Cerkev dokončno obsodila predstavljen kot neke vrste dobri kvas za cerkveno testo, čeprav se je slednji v novomodernistični dobi, ki se je sicer pričela že pred zadnjim vesoljnim koncilom, razbohotila pa po njem, izkazal za uničevalca cerkvenega testa. Proietti pravi, da modernizem imenujejo celo "kvas prihodnosti", kar še najbolj spominja na "sonce prihodnosti", ki bi naj sijalo pod rdečim praporom. 

Binkošti predstavljajo drugačnega duha, to je Sveti Duh, ki ni "nevtralni ali relativistični duh". "Gre za Duha Očeta in Sina, ki nam je poslan, da nas bi "spomnil, kar je Jezus povedal" (Jn 14,26) in da bi nas "vodil k popolni resnici" (Jn 16,13). Vemo, kako se dandanes vse to pojmuje, vendar pa po cerkvenem nauku Sv. Duh ne prinaša novih miselnosti in ideologij, ampak v polnosti razsvetljuje resnico, ki je bila v Kristusu že v polnosti razodeta, on pa jo je posredoval in zapustil svojim učencem, da bi jo posredovali naprej. Nauka zato Sv. Duh ne spreminja, temveč ga osvetljuje, ga ne zanika, ampak ga hrani in brani. Buonaiuti in ostali so katoliški dogmi in nauku dajali evolucijsko naravo, kar pomeni zanikanje objektivne in razodete resnice, ki jo je potrebno ohranjati in posredovati v celoti, ne pa vedno znova na novo izumljati. Buonaiuti ima že desetletja ogormno pridnih pajdašev, ki trdijo isto, kakor je trdil on sam. "Nauk ni mnenje, ki ga je potrebno ažurirati, temveč je dar, ki ga je potrebno sprejeti in oznanjati."

Zdaj pa poglejmo, kdo je zares bil Ernesto Buonaiuti (1881–1946)? Ernesto Buonaiuti, rimski duhovnik, je bil nedvomno izobražen in intelektualno živahen mož. Toda njegova miselnost se je postopoma oddaljila od katoliške vere v treh temeljnih točkah:

• Imel je evolucionistični pogled na krščanstvo: za Buonaiutija krščanstvo ni bila vera, razodeta od zgoraj, temveč zgodovinska izkušnja v nenehnem razvoju; dogma v njegovem pogledu ni bila nespremenljiva, temveč plod kulture in kolektivne psihologije; ta pogled je bil obsojen v okrožnici Pascendi Dominici Gregis (1907), ker je zanikal nadnaravni značaj Božjega razodetja.
• Vero je zreduciral na subjektivno zavest: Buonaiuti je menil, da vera izhaja iz osebne zavesti in ne iz objektivne in razodete resnice; vera je bila zanj notranja izkušnja, ne prenos prejete resnice; to je korenina subjektivizma in doktrinarnega relativizma.
• Radikalno je kritiziral Cerkev kot institucijo: Buonaiuti je bil sovražen do hierarhične dimenzije Cerkve, ki jo je štel za odmik od prvotnega evangeljskega duha; nenehno je postavljal v nasprotje »pravega Jezusa« in »zgodovinsko Cerkev« ter zavračal legitimnost cerkevnega učiteljstva.

Kljub večkratnim opozorilom Buonaiuti ni nikdar preklical svojih stališč niti skušal doseči sprave. Tudi po suspenzu je nadaljeval s poučevanjem in objavljanjem, vse do izobčenja vitando nomine leta 1925. Nikdar se ni podredil. Ni bil preganjanec, ampak intelektualec, ki se je zavestno odločil nasprotovati cerkvenemu učiteljstvu, vendar je sebe predstavljal kot »bolj zvestega od samega papeža«. Njegova dela so bila uvrščena na Seznam prepovedanih knjig.

Po izobčenju je bil univerzitetni profesor, član Akademije Lincei in referenčna točka za določeno sekularno miselnost. Njegov vpliv se je posredno pokazal tudi v nekaterih pokoncilskih teoloških krogih, zlasti v težnji po historizaciji evangelija in relativizaciji dogme.

Cerkev ne potrebuje rehabilitacije tistih, ki so nasprotovali nauku, da bi se zdela dialoška. Potrebuje biti zvesta, pogumno in ponižno, celotni resnici, ki jo je prejela.

Cadorna onkraj črne legende (1)

Mnogi bi radi zgodovino, kot vse ostalo, „digitalizirali“, v smislu, da bi jo naredili črno-belo, vendar pa je, kakor lepo pravi Vittorio Messori, „zapletena, pogosto nejasna in skoraj vedno drugačna, kot nam jo pripovedujejo“. Tako je tudi, ko gre za figure, kakršen je bil italijanski general, kasneje maršal, Luigi Cadorna, o katerem se mi je zdelo prav nekaj objaviti in ki ga je prav tako zadela nekakšna "črna legenda", pa je praktično vselej predstavljen le v slabi luči. Videli bomo, kje je bil drugačen in kje ne od ostalih poveljnikov vojaških sil, kakor tudi, da je vselej treba upoštevati vse okoliščine, v katerih je deloval.

Znano je, da med "brati Italije", torej med prostozidarji, ni bil priljubljen, saj je bil katoličan, ki se je, če je bilo mogoče, dnevno udeleževal svete maše, kasneje je treba reči tudi, da ga je fašistični režim sicer nekako rehabilitiral, vendar sam general, kasneje maršal, nikdar ni hotel biti član fašistične stranke. Kampanja proti generalu Cadorni je pričela takoj po italijanskem porazu pri Kobaridu, ki ga naša stran z razlogom imenuje "čudež pri Kobaridu", saj bi se glede na sile na terenu zadeve ne smele odviti, kakor so se. Od vsaj osemdesetih let 20. stoletja naprej govorijo sicer zgodovinarji zelo odprto tudi o zaroti in izdaji, če je zgodovinsko dokazano, kako je sama italijanska vlada na več načinov ovirala generala Cadorno, medtem ko njegovega naslednika, Armanda Diaza, ni. K slednjemu se bomo še vrnili, ampak nas bolj zanima Luigi Cadorna, piemontski visoki vojaški častnik, ki je po kobariškem hudem porazu postal glavni krivec vsega. V Italiji je ta poraz postal pregovoren, pa kar rečejo za kak hud poraz, da se je zgodil „Caporetto“.

Ko beremo in poslušamo dobre vojaške zgodovinarje, ugotovimo, da pravzaprav piemontski general ni bil ne boljši ne slabši od enako rangiranih predstavnikov drugih vpletenih sil, ampak precej podoben. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil v svojih doktrinah in taktikah močno zastarel in je zagovarjal vselej zelo napadalno in frontalno strategijo bojevanja, ki pa je seveda pomenila veliko žrtev. Treba je tudi reči, da je bil vojak starega kova še v tem, da nekako ni imel neke človeške vpletenosti, ampak je vse skupaj vodil in spremljal z določeno hladno in intelektualno distanco ter so vse stvari pravzaprav vodili njegovi podrejeni. Slednji so pa tudi v kar lepem številu bili "bratje", kot recimo Pietro Badoglio. Kasneje je zanimivo videti, da je sicer kot prvi Maršal Italije postal prav Cadorna, vendar ni bil sam - obenem z njim še Diaz, ki ga je zamenjal v poveljevanju, kmalu pa tudi še drugi poveljniki iz prve svetovne vojne, kip a so bili, resnici na ljubo, še bolj indiferentni do ogromnih človeških žrtev na bojišču. Pa saj ni bil Cadorna edini – tudi Ferdinand Foch, ki je bil brat duhovnika jezuita in zelo veren katoličan, je bil odstavljen, vendar so ga kasneje bili prisiljeni poklicati nazaj na položaj poveljnika francoskih sil, da bi se izognili katastrofi, kar je antiklerikalni Clemenceau sicer zelo nerad storil, a je vendarle lože v to prepričal, ker prisiljen.

Cadornova črna legenda se je zdela od povišanja naprej sicer zaključena in Cadorna rehabilitiran, vendar so leta italijanskega ekonomskega buma očitno prinesla “bum” še drugih zadev. Tako je črno legendo ponovno odprl »znanstvenik« Mario Silvestri z delom 'Isonzo 1917', leta 1968 pa Alberto Monticone z objavo dela 'Plotone di esecuzione' ('Strelski vod'). Pri drugem ni težko ugotoviti, kam pes taco moli pri obtožbah zoper Cadorno, na katerega so se od tedaj napadi občasno vrstili, ideologizirani pogled na Cadorno in Caporetto pa se je ohranil še danes, pa ne samo v Italiji.

V naslednjem delu gremo bolj v podrobnosti...

Fašisti ali mussolinijevci?

Ker so bile v preteklih tednih zanimive razprave v Gorici na obeh straneh meje, je kot nalašč prišel pod roke članek Marcella Venezianija na temo Benita Mussolinija , ki ga je objavil v dnevniku 'La Verità' (13. novembra 2024), kjer je kolumnist. Vprašanje, ki ga razčlenjuje Veneziani na podlagi dela Giordana Bruna Guerrija, je seveda aktualno na obeh straneh meje, pa tudi širše. Gre za vprašanje kulta ali kultov osebnosti, pa naj govorimo o Mussoliniju ali Titu, lahko pa še o kom. Pokojni duhovnik in zgodovinar, g. Alessio Stasi je rad rekel, kako se vse konča pri težavi kulta osebnosti, ki je seveda pri nas, kakor je pravilno dejal, bil povezan zlasti s cesarjem Francem Jožefom in z maršalom Titom. Gre pri teh ljudeh vselej za prepričane pripadnike ideologij, ali bolj za nekaj drugega, pa je neka osebnost, ki se je oklepajo, bolj simbol, ki so si ga izbrali za svoje težnje ali za ohranjanje mitov? Gre za globoko prepričanje ali za oportunizem? In podobna vprašanja, ki so seveda povezana z zgodovino dogajanja na teh prostorih. Ko se potem govori o nečem umetnem, bi bilo morda dobro spregovoriti tudi o umetnih tvorbah na italijanski strani meje in podobno. 

Kakor pravilno ugotavlja v svojem zapisu Veneziani, so ljudje pač prešli od ene osebnosti k drugi, brez prevelike kritične presoje. Zato bi bilo treba razumeti in preučiti vse to ljudsko prepričanje in razmišljanje - tu seveda gre za Mussolinija, pri nas se je s cesarja Franca Jožefa nekako prešlo na Tita, pa morda potem še nekako tako naprej. Ne gre tu za reševanje podobe enega ali drugega diktatorja oz. totalitarizma, kolikor bolj za poskus poistovetenja z ljudmi, da bi mogli razumeti tudi neke dinamike in zakaj so takšne. Nič od tega se ne dogaja, veliko je hinavščine, nato pa kazanja s prstom in vzajemnega obtoževanja, kjer so na eni strani eni, na drugi pa drugi "pravičniki", pa naj bodo to "Italijani, dobri ljudje", ali pa "pravični uporniki" partizani. Vsekakor vidimo še nekaj, na kar je opozarjal omenjeni pokojni g. Stasi - še vedno je prevelika čustvena vpletenost, da bi se moglo presojati s potrebno distanco in objektivnostjo. Na koncu se bo tako ali tako na italijanski strani ostalo pri določeni fašistični mitologiji, ker tako ni potrebno pretresti svojih lastnih temačnih zadev, na slovenski pa pri komunistični, da spet ne bi svojih temin preveč razgalili. Vseeno veseli, da to potrebno distanco in objektivnost že vse bolj najdemo na obeh straneh meje, seveda le stežka pri v t. i. bumerski generaciji. Sedaj pa povabim res k branju in razmišljanju - ne zahtevamo strinjanja ali zavračanja.  

"Ali so bili Italijani res fašisti ali pa so bili to le na videz, začasno, približno, teatralno in formalno? Enako lahko upravičeno dvomimo o antifašizmu ob padcu fašizma: ali so bili Italijani res antifašisti ali pa so to postali le navidez, iz priročnosti in fikcije? Ali je bil fašizem res avtobiografija naroda, kot so pozneje trdili nekateri resni antifašisti, kot je Piero Gobetti, ali pa so Italijani v osnovi ostali tujci, neprilagojeni fašizmu, kot so trdili nekateri radikalni metafašisti, kot je Julius Evola?

Giordano Bruno Guerri v svojem delu Benito illustrato (zal. Rizzoli) povzema dolgo pozabljeno tezo: Italijani so bili mussolinijevci, ne fašisti; z njim so se identificirali kot z nekim nadčlovekom, ki so ga po domače imenovali Benito. Skratka, Italijanov ni prežemala ideologija, politična vera, režim, temveč mit o Duceju, ki je bil gigantograf njihovih teženj.

Ne vem, ali Italijani res nikoli niso bili fašisti, ali pa je bila takšna le manjšina, kot je to vedno. Večina Italijanov je bila za Musolinija, z njim so se identificirali, kot pravi Guerri; ali pa so ga morda imeli za velikega zaščitnika. Včasih celo pred krivicami in prekomernimi ukrepi samega režima. Ta zapeljiva in sinovska vez je trajala vsaj do vstopa v vojno in še dlje; dokler se stvari niso začele zapletati in dokler se niso začeli ljudje zavedati, da se vojna ne bo končala s kratkim in zmagoslavnim sprehodom, ampak bo Italijo potegnila v tragično, bolečo nesrečo.

Zakaj so bili Italijani bolj mussolinijevci kot fašisti? To nam je nekaj let prej pojasnil veliki psiholog množic, Gustave Le Bon, ki ga je Mussolini bral in občudoval, saj je njegov esej imel za „kapitalno delo“. Za Le Bona so množice, zlasti latinske, ženskega spola in potrebujejo vodjo, petelina v kurniku, skratka diktatorja, ki jih bo zapeljal in premagal njihove notranje in zunanje sovražnike. Fascinirala jih je njegova postava, njegovo telo, njegov obraz, njegov glas, njegovi ukazi. Tej fascinaciji množic je treba dodati še mitologijo monarha, princa, suverenega odločevalca, ki se je izrisala skozi stoletja. Kakor pa je tedaj zahtevala doba množic, bi to več ne bil kralj na podlagi dednih in dinastičnih osnov, temveč bi bil izbran na bojnem polju in v jarkih, izhajajoč iz ljudstva, ki s svojo močjo in voljo osvaja oblast in jo izvaja kot pravi Vodja. Nekakšna ljudska monarhija, če že ne socialistična, v kateri je voditelj arhetipski Italijan, kakor se je izrazil Curzio Malaparte, se pravi, da je izboljšava, velika različica navadnega Italijana. Identifikacija in hkrati projekcija ljudstva v svojega voditelja.

To, da so bili Italijani mussolinijevci, preden so postali fašisti, pomeni marsikaj. Na primer, da je bilo mogoče ohraniti pri življenju tarnanje nad nekaterimi obrobnimi izrazi fašizma, nad nekaterimi lokalnimi hierarhi ali voditelji ali nad nekaterimi vidiki režima, ki jim niso bili všeč. Toda on, Ducione, ki je mislil in deloval na široko, ki je resnično ljubil svoje ljudstvo, slednje pa mu je to vračalo v medenih tednih, ki so trajali vsaj petnajst let, če ne še dlje, je bil izvzet iz teh podlosti. Poleg tega ni naključje, da je zgodovina fašizma, ki jo je napisal Renzo De Felice, zaupana monumentalni biografiji Mussolinija v več zvezkih, kkakor da bi hotela nakazati, da preučevanje in pripovedovanje o fašizmu pomeni preučevanje in pripovedovanje o njegovem ustanovitelju in vodji.

Toda o Mussolinijevem nagnjenju k ljudskemu soglasju bi rad prinesel praktično potrditev, ki izhaja iz majhne lokalne izkušnje. Ko sem bil deček in sem se boril v Fronte della Gioventù (Mladinski fronti) v svoji vasi, smo pogosto imeli vroče razprave s tovariši iz Komunistične partije, ljudmi iz ljudstva, tedaj vse prej kot "radical chic'. Ljudje, s katerimi smo se v bistvu spoštovali, četudi smo se med seboj spopadali, v prepričanju, da se bomo na dan revolucije, naše ali njihove, med sabo borili.

Zanimivo je, da so bili ti komunisti antifašisti le na tretjo žogo, saj so bili predvsem protigosposki, tj. antikapitalistični in antiagrarni, na drugo žogo pa so bili protidemokrati, saj so imeli Krščansko demokracijo za mehko, zvito in klerikalno nadaljevanje preteklega režima. Le na tretjo žogo so bili antifašisti, ker so imeli fašiste za hlapce prvih dveh, vendar s presenetljivo novostjo: ti tovariši so bili globoko v sebi občudovalci Mussolinija. V mnogih primerih so to bili razočarani ali izdani občudovalci, a vendarle občudovalci. Njihova prevladujoča različica je bila, da je Mussolini ostal eden od njih in da je bil velik, vendar se je pustil pokvariti buržoaziji, kapitalu, monarhiji, Cerkvi in da so ga izdali njegovi lastni hierarhi. Skratka, od fašizma so rešili Mussolinija. Bil sem na jugu, tam pa še nista bila izkopana jarek in jama državljanske vojne in partizanskega boja. Toda ti ljudje so bili iskreni in niso bili nevedni, ko so pustili sijati to sled mussolinizma. Morda so s tem opravičevali svoj včerajšnji fašizem ali fašizem svojih sorodnikov, vendar so Mussolinija resnično občudovali in mu bili celo hvaležni za osemurni delavnik, delavsko listino, socialno in zdravstveno varstvo, materinsko in otroško varstvo, poletne tabore za otroke, ustanovljena mesta, socialno politiko, občinske hiše, rekultivacijo polj in melioracijo.

Ta mussolinizem pojasnjuje tudi kult Stalina v povojnem obdobju: te množice so šle od enega konca do drugega v vseh pogledih in v Stalinu, kakor je govorila takratna sovjetska retorika, videle očeta vseh narodov. Niso videle grozot stalinizma in jih verjetno niso poznale, vendar so v njem prepoznale tistega benignega diktatorja, ki so ga izgubile v Mussoliniju.

Če bi se s pogovorom o zgodovini in fašizmu znebili inkvizitorjev in eksorcistov, bi najbrž razumeli nekoliko več o naši preteklosti in prestopanju mnogih ljudi iz fašizma v komunizem v povojnem obdobju.

Guerrijevo delo poteka med ilustracijami, ima poljuden značaj o življenju in delu Mussolinija in režima; vendar se izkaže za pošteno zgodovinsko rekonstrukcijo, za zdravo po omami številnih satanizirajočih portretov Duceja, ki so jih ustvarili pisatelji, intelektualci in novinarji, ki so želeli le pripovedovati o Absolutnem zlu, pri čemer so izbrisali zgodovinsko resničnost in desetletja resnih in argumentiranih zgodovinskih raziskav. V njihovi demonizaciji izgine človek, ki je imel široko in trajno soglasje med Italijani, občudovanje narodov in tujih voditeljev ter iskreno odobravanje največjih pisateljev, znanstvenikov, pesnikov in mislecev svojega časa. Namesto njega je le vodja zločinske tolpe, nato Hitlerjeva marioneta, v vsakem primeru pa absolutno negativen demon, zaradi katerega pozabimo celo na resnične, krvoločne diktatorje dvajsetega stoletja - Stalina, Hitlerja in Maa, da o manjših diktatorjih niti ne govorimo.

Potem ne morejo pojasniti, zakaj je toliko ljudi v Mussoliniju dolga leta videlo nekakšnega očeta, vodnika in za nekatere celo vez med Garibaldijem in Stalinom. Tovariš Benito z nami!"

Kolumb kot zgled modernega moža

Junija letos si je italijanski tedanji minister za kulturo Gennaro Sangiuliano (od 6. septembra 2024 ni več minister) privoščil enega od mnogih spodrsljajev, ki dokazujejo, kako določeni novinarji, lahko bi rekli, da jih je žal kar veliko, niso ravno kultivirani v določenih zadevah. Krivda seveda ni samo njihova, ampak tudi - v šolah so namreč dobili, kar pač so. Sploh nastanejo težave, kadar se ukvarja s temami, ki so povezane s katoliško Cerkvijo. Stefano Chiappalone se je s tem ukvarjal konec junija 2024 v spletnem katoliškem dnevnem časopisu 'La nuova Bussola qotidiana'. Skratka, minister je junija v Taormini med prireditvijo „Taobuk 2024 - italijanska istovetnost, kulturna istovetnost“ v nekem trenutku spomnil na: „... sveto inkvizicijo, saj je bila inkvizicija v Španiji v tistem času zelo močna protiutež. Kolumb je stopil pred sveto inkvizicijo in ji razložil svoj načrt. Veste, Kolumb ni nameraval odkriti nove celine, ampak je želel doseči Indijo z obkrožanjem Zemlje na podlagi teorij Galilea Galileija. Zato so očetje, imenujmo jih 'očetje' ...“. Vse to pomeni, da „pri zakonodajni regulativni dejavnosti, ko začnemo razmišljati o tem, kako reformirati, vedno najdemo solone (pametnjakoviče, op. prev.), ki nam rečejo: ‚Ampak tega še nikoli niso storili‘. Toda če v zgodovini človeštva ne bi bilo nekoga, ki je na neki točki prelomil s kalupi, ne bi bilo toliko dosežkov“. Skratka, današnji reformator, ki je med tem nehal biti reformator, se je imel za novega Kolumb ali Galileja.

Na kraju dogodka je sledil bučen aplavz, kakor se rado dogaja, ko pridejo visoki politični predstavniki govoriti, na spletu pa je temu sledila hudomušna ironija, ki je opozorila na „podrobnost“, ki bi morala biti tako očitna kot pregovorno Kolumbovo jajce (če ostanemo pri temi): datumi se ne ujemajo, saj se je Galileo Galilei rodil leta 1564, ko je bil Krištof Kolumb že dobrih 58 let mrtev in bi zato težko izkoristil „teorije“ pizanskega znanstvenika. Že pogled na wikipedijo bi tedanjemu ministru za kulturo prihranil tako hudo napako, saj temu pač ne moremo reči spodrsljaj. Kot da bi podsekretar za zunanje zadeve zamenjal Libanonce z Libijci (ah ne, to se je že zgodilo). Ali pa če bi nekdo Times Square namesto v New York postavil v London ... no, Sangiuliano je storil tudi to. Skratka, reformator - vendar nekdanji, a njegovemu odstopu niso botrovali ti veliki spodrsljaji, temveč druge zadeve, ki nas tu kot zgodovinarje ne zanimajo.

Lahko bi rekli, da je šlo za anahronizem, da je torej v zgodovino postavil nekdanji minister nekaj, kar v tisto dobo pač ne spada, torej Galilejeve teorije. Vendar pa ne gre le za anahronizem, kajti tudi, če bi Galilej živel nekaj časa pred Kolumbom, se gre vprašati, katere teorije bi mogel Kolumb uporabiti za svoje potovanje? Heliocentrično? Za Kolumbovo potovanje sta bili potrebni dve dejstvi: da je Zemlja kroglasta, ali, po domače - okrogla, kar je bilo znano že več stoletij, čeprav so nekateri še vedno prepričani, da so nasprotovanja Kolumbu temeljila na mitu o „ploščati Zemlji“ (vendar je bila okroglost Zemlje znana že vsaj v toliko preklinjanem srednjem veku). Pa seveda drugo dejstvo, da je bil obseg Zemlje dovolj „majhen“, da je omogočal dolgo plovbo čez ocean. Kolumbove meritve se dejansko niso opirale na Galilejevo, temveč na Ptolemejevo geografijo (morda je minister mislil nanj, kakor je domnevala revija Focus?).

Malenkostna napakica, bi rekli mnogi, saj je spet važno le, da se je lansiral slogan: minister se je predstavil kot človek reforme, ki se ne ozira na predsodke, kakor se nanje ni oziral genovski pomorščak, ki se ga splošno opisuje - tako kot Galileja - kot predstavnika modernosti, ki je prekinil vez s preteklostjo. Skratka, obe osebnosti nista bili grda tradicionalista, temveč sta bila moderna (ste morda tudi vi pomislili na "modernista"?). Skratka, nekultiviranost je danes značka pohvale, medalja, četudi se zgodi anahronistični spodrsljaj. Ni namreč važna točnost datumov, bi rekli nekateri, važna je vsebina sporočila, ki seveda mora biti "moderna". Po mili volji se torej lahko razglablja o določenih temah ali osebnostih, dokler poveličujemo (domnevno) modernost nekoga v primerjavi z (domnevno) zaostalostjo časa, v katerem je živel. Skratka, treba je trobiti v rog vulgate, ki se jo uči po šolah in na veliko razglaša v javnosti. Vemo, kako je tako inkvizicija bila črna, kakor so črni bili Španci, čeprav so se proti "črnim" (oz. natančneje, temnim - moriscos) borili. Tako je proti Špancem in podobnim nastala "Črna legenda" (La Leyenda negra), po kateri se lahko okrivi inkvizicijo, zlasti špansko, za marsikaj, v tem primeru tudi za to, da bi se naj ukvarjala s pomorskimi potovanji. Novejših raziskav se tako ali tako nikjer ne upošteva, prav slednje pa so marsikomu in marsičemu vrnile omaloževani ugled - v primeru inkvizicije se tako resnica ne ujema s črno legendo, ampak niti z "rožnato", treba je stvari le prav osvetliti in podati zgodovinsko resnico. Ponovno imamo tu moč propagande iz 19. stoletja, ki še vedno odmeva od učbenikov do dokumentarnih filmov, s tem, da se je pri nas propagando še okrepilo po drugi svetovni vojni. 

Kakor koli že, ugovori učenjakov z univerze v Salamanci niso temeljili na teoriji o ploščatosti zemlje, ki je pravzaprav prav tako nastala šele v 19. stoletju ali le malo prej, temveč na natančnejših izračunih od Kolumbovih: z drugimi besedami, obseg Zemlje je bil večji, kakor je on mislil, zato bi bilo potovanje daljše, kot so ocenili Genovčani. Predolgo, da bi imeli dovolj zalog. Pravzaprav nihče ne ve, kako bi se končalo potovanje, če na poti med pristaniščem Palos in „Indijo“ ne bi naleteli na to nepričakovano celino. Morda bi bilo kakor z bratoma Vivaldi, ki sta se natanko dve stoletji prej odpravila na pot „per mare Oceanum ad partes Indiae“, a se nista nikdar vrnila.

In kaj je s Kolumbovo toliko opevano modernostjo? Njegov dnevnik se začne „v velikem mestu Granada, kjer (...) sem videl mavrskega kralja, ki je prišel do mestnih vrat in poljubil kraljevske roke vašim visokostim in princu, mojemu gospodu“. Od rekonkviste do gorečnosti za spreobrnjenje ljudstev, podrejenih tistemu „knezu, ki se imenuje Veliki Khan“: „kolikokrat so on in njegovi predhodniki pošiljali odposlance v Rim, da bi poiskali učitelje naše svete vere, ki bi jih poučili o njej, pa jih sveti oče ni nikoli priskrbel, in toliko ljudi je bilo izgubljenih, ker so zapadli malikovanju in sprejeli nauke o prekletstvu“. Ker pa sveti oče ni storil ničesar (morda je že takrat vladal strah pred prozelitizmom), so se los reyes catolicos „odločili, da pošljejo mene, Krištofa Kolumba, v omenjene četrti Indije, da bi videl (...), kako bi se lahko lotili njihovega spreobrnjenja v našo sveto vero“. Tu naj dodamo, da je kraljica Izabela Kolumba podprla le zaradi tega, ker je obljubil, da se odpravlja tiste ljudi evangilizirat, drugi razlogi je namreč niso prepričali ali je niso zanimali. 

Še zadnja opomba o modernosti Galileja, ki se je v to zadevo vključil samemu sebi navkljub in pravzaprav prezgodaj. Bistvo spora med njim in kardinalom Belarminom je bila Galilejeva trditev, da je znanstveno hipotezo predlagal kot resnico. Prepustimo besedo zgodovinarju, ki ga ne sumimo prokatolicizma, kot je Alessandro Barbero: „Pazite, da ne boste rekli, da je bil Galileo moderen ... Ko je odkril te stvari, je rekel: ‚To je resnica in resnico nameravam učiti‘. In kardinal Bellarmin, ubogi človek, mu je rekel: 'Ampak poslušaj, nočemo ti storiti nič slabega, dovolj je, da se strinjaš, da boš učil, da je to hipoteza, in lahko tudi rečeš, da s to hipotezo stvari gredo dobro, stvari delujejo, ampak to je hipoteza'. In Galilej je odločno rekel: „Ne, to je resnica, to ni hipoteza! In moj profesor fizike je sklenil, to si bom vedno zapomnil: 'To ni bil sodobni Galileo, to je bil sodobni kardinal Belarmin!.“

Svpj zapis, ki smo ga tu povzeli, pa še malo svojega dodali, sklene Chiappalone s tem, da se spomni znane fraze izpred kakih dvajsetih let, da so Kolumb, Galileo in inkvizicija popolne vsebine za to splošno prepričanje, ki je razširjeno, za črno legendo o Cerkvi. Vse spodrsljaje se pa odpusti, če je vsebina v skladu z vulgato. Za datume, kot smo dejali, nikogar kaj dosti ne zanima.

Med virtualnim in pravim sv. Frančiškom Asiškim

Zgodovinska podoba Ubožca

Ob tem, ko so začeli po medijih, “njihovih” in “naših”, razglabljati o sv. Frančišku Asiškem, katerega ime si je izbral tudi kardinal Bergoglio za papeško, so mi misli hitro poromale nazaj, saj sem o našem popačenem pojmovanju že nekje bral. Hitro sem se spomnil tudi, kje – v knjigi Vittoria Messorija “Pensare la storia”, ki je prva iz serije “Vivaio”, v kateri so v štirih knjigah zbrani članki, zapisi, kolumne, ki jih je italijanski katoliški časnikar napravil v zadnjih treh desetletjih. V omenjeni knjigi je del intervjuja s firenškim zgodovinarjem in piscem Francom Cardinijem, ki je svetovno znani strokovnjak za zlasti srednjeveško zgodovino. Med drugim tam pravi, da je obstajal drugačen sv. Frančišek od tistega, čigar podobo najpogosteje zasledimo v medijih, takšnih in drugačnih, smo rekli, pa tudi v cerkvenih in celo samih frančiškanskih krogih nismo vselej bili deležni “demitizacije” Ubožca iz Umbrije.

Tako mnogi na Frančiška na Petrovem sedežu gledajo z veliko mero upanja in zaupanja, kar je tudi prav, a je težava v tem, da vidijo na obzorju sv. Frančiška “iz sanj”. Ta ima nalepljene nase vse tiste etikete sodobnih astnosti, ki jih mora imeti vsak pravi človek, ki mora biti pacifist, strpen do drugačnih, nenasilen, všečen… Frančiška naj bi krasila še dva –izma, ki prihajata iz dveh latinskih besed, ene, ki nekoga označuje za dobrega – “bonus”, in druge, ki nekoga označuje za ubogega – “pauper”. Nekdo tako postane, v tem primeru sv. Frančišek, bonist in pauperist. Najbrž mi ni potrebno dodatno razlagati, kako so vse te naštete lastnosti, ki bi jih naj imela tako sv. Frančišek kakor, tudi njegov sodobni posnemovalec, precej nova pogruntavščina. 

Pa poglejmo nekoliko v zgodovinske vire, da vidimo, kaj od tega je držalo za sv. Frančiška. Če ste preveč občutljivi, je bolje, da z branjem ne nadaljujete, ker nas zgodovinsko raziskovanje utegne kdaj tudi “vreči na zadnjo plat”, kakor rečemo. Frančišek se npr. ni samo smehljal, kakor bi nič ne bilo, ampak se je še kako znal tudi razjeziti, podobno kakor je Jezusa podžgalo v jeruzalemskem templju. Poglejmo, kaj pravi Tomaž Čelanski, znani svetnikov življenjepisec, v spisu “Vita seconda”: “Kakor vsaka duša, ki je prepolna ljubezni, je tudi Frančišek zaničeval vsakogar, ki je bil zoprn Bogu. Med vsemi pregrešniki pa so se mu prav gnusili obrekovalci, za katere je pravil, da nosijo strup pod svojim jezikom … Nekega dne je slišal brata, kako je obrekoval dobro ime nekega drugega brata. Obrnil se je na svojega namestnika, Petra iz Cattanea, in mu dejal te strašne besede: “Na Red prežijo strašne nevarnosti, če ne bomo brž poskrbeli za obrekovalce. Kaj kmalu se bo prijetni vonj mnogih spremenil v odvraten smrad, če se ne bodo zaprla usta teh smrdljivcev. Hitro, zmigaj se, poizvej do potankosti in, če boš obtoženega brata našel nedolžnega, kaznuj obtoževalca s strogo in zgledno kaznijo. Če sam nisi sposoben ustrezno ukrepati, ga izroči v roke boksarja iz Firenc.” Tako je namreč klical veliki svetnik brata Janeza iz Firenc, ki je bil pravi hrust po postavi. Živel je res zgledno redovno življenje, a je znal na predstojnikov ukaz še kako dobro pretepsti kaznovanega sobrata. Takšna “rožica iz vrtov sv. Frančiška” se dobesedno tepe (kako ustrezno v našem primeru!) z našo shemo o svetem Ubožcu. Očitno bi nas bilo danes veliko pretepenih in bi ob lizanju ran pošteno razmislili, če bi se še kdaj odločili za uporabo jezika kot orožja proti bratom in sestram. 

Frančišek je bil tudi pravi zgled pokorščine do papeža in Cerkve, h kateri je še kako spodbujal svoje brate, ne glede na vse. V svoji “Mali oporoki” je zapisal: “Vedno naj bodo zvesti in podložni škofom in vsem duhovnikom svete matere Cerkve”. Vsakdo naj se vpraša, kako se drži tega navodila, če si jemlje tega svetnika za zgled. 

Najbrž nam je tudi znano njegovo navodilo o tem, kako je treba duhovnike spoštovati, pa četudi so veliki grešniki: “Blažen tisti služabnik, ki zaupa v duhovnike, ki zgledno živijo po navodilih rimske Cerkve. Gorje pa tistim, ki duhovnike zaničujejo. Četudi so namreč ti grešniki, jih vseeno nihče ne sme soditi, saj je Gospod jasno zahteval samo zase pravico, da jih sodi”. 

Frančišek je še kako branil duhovniški celibat, ki bi ga mnogi danes radi ukinili. Zahteval je tudi, da se je treba jasno prepričati, da so teološko popolnoma pravoverni vsi tisti, ki bi želeli vstopiti v frančiškanski red. Za vsakogar, ki bi se oddaljil od teološke in moralne pravovernosti, je predvidel stroge ukrepe. Takole je zapisal: “Vsi bratje naj bodo katoličani, naj katoliško živijo in govorijo. Če se kdo potem v besedah ali dejanjih oddalji od katoliške vere in življenja in se ne poboljša, naj bo popolnoma izključen iz naše bratske skunosti”. Kako so vsi tisti cerkveni možje, ki se oddaljijo od katoliškega nauka, kaznovani v zadnjih nekaj desetletjih, je vsem na očeh – veselo namreč krivo živijo in učijo še naprej.

Glede uboštva pa, ga je Frančišek seveda zahteval, a za osebno vsakdanje življenje, za bogoslužje pa je zahteval le najboljše: “Kelihi, korporali, oltarni okras in vse tisto, kar je potrebno za (mašno) daritev, mora biti dragoceno”. Mašo je imel seveda za Kristusovo krvavo žrtev na križu, ne zgolj za “spomin zadnje večerje”, kakor se rado sliši celo v katoliških krogih. 

Zahteval je seveda tudi poslušnost in ubogljivost cerkvenim prepdpisom: “Noben brat naj ne pridiga zoper obliko in predpise svete Cerkve in brez dovoljenja svojega predstojnika”. Za pripustitev k maniškemu posvečenju je zahteval največjo strogost, torej tudi ni predvidel kakega posvečenja za ženske, kakor bi mnogi radi videli: “Nihče naj ne bo sprejet (za posvečenje) v nasprotju z določili in predpisi svete Cerkve”. 

Za Franca Cardinija je sv. Frančišek Asiški “najbolj reprezentativni in pravoverni sad križarske Cerkve”, torej daleč od nekega pacifista in predstavnika sodobnega “dialoga”. Z vsemi tistimi, ki niso bili kristjani (katoliške veroizpovedi, seveda), ni želel “imeti dialoga”, ampak jih je hotel z vsem srcem “spreobrniti” k Jezusu Kristusu. Na Bližnji vzhod ni šel širiti pacifističnih idej, ampak da bi tako odkrito oznanjal evangelij, da bi si zaslužil mučeniško smrt. Temu zgledu so sledili sveti maroški frančiškanski mučenci, Danijel in tovariši, ki so tam skušali spreobrniti vsakega, ki so ga srečali, tako da so pridigali latinsko in italijansko, saj drugače niso znali. Po dveh neuspešnih poskusih se je le uspel Frančišek tako pridružiti petemu križarskemu pohodu. Potem, ko je čudežno večkrat ušel smrti, je vendarle prišel pred sultana Malika al-Kamila. Z njim je bil brat Iluminat, ki takole poroča: “Sultan mu je postavil še drugo vprašanje: “Vaš Gospod v evangelijih uči, da ne smete vračati hudega s hudim in ne smete odreči niti suknje tistemu, ki vam želi vzeti haljo. Toliko bolj torej vi kristjani ne bi smeli osvajati našega ozemlja!”. Blaženi Frančišek je odvrnil: “Zdi se mi, da niste prebrali celotnega evangelija. Drugje je namreč rečeno: Če je tvoje oko razlog pohujšanja, ga iztakni in vrzi stran od sebe. S tem pa nas je želel Jezus naučiti, da bi, četudi bi nam neki človek bil prijatelj ali sorodnik ali bi nam celo bil drag kakor punčica očesa, morali biti pripravljeni, da ga oddaljimo od sebe, ga izrujemo iz sebe, če bi nas skušal oddaljiti od vere in ljubezni do našega Boga. Prav zato delajo po pravici kristjani, ko osvajajo vaša ozemlja in se vojskujejo z vami, saj vi preklinjate Kristusovo ime in se trudite, da bi od vere vanj odvrnili kolikor mogoče veliko ljudi. Če pa bi vi želeli spoznati in slaviti Stvarnika in Odrešenika sveta, bi vas ljubili kot same sebe”. 

To je torej nekaj zgodovinskih dejstev, ki nam povedo, kako se v mnogih rečeh pravi sv. Frančišek ne sklada z našo “mitološko” podobo o njem. Je pa tudi s tem tako, da se marsikdo tudi temu ne bo pustil prepričati, saj se je treba za to odpovedati določenim svojim prepričanjem, gotovostim in pogledom. 

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Ostati ali ne v mestu?

Janez Bosco, ki goduje 31. januarja, je bil kmečki sin in je izhajal iz gričevnate pokrajine okoli mesteca Asti v Piemontu. To je bilo in je še danes – globoko podeželje, kjer je vladala določena nezaupljivost do bližnje piemontske prestolnice Torino. Na podeželju je bil vse do mašniškega posvečenja, ki ga je prejel leta 1841. Šele takrat je šel v Torino, kjer se je izpopolnjeval v cerkvenem Konviktu, vzgojnem zavodu. 

Ko je končal to izpopolnjevanje, je bil seveda namenjen prevzemu kake podeželske župnije, a je takrat stopil v ospredje duhovni voditelj vzgojnega zavoda, don Cafasso. Ta je bil kaj zanimiva osebnost, saj je bil spovednik obsojenih na smrt, velikašev, kmetov in škofov in ga je papež Pij XII. leta 1947 razglasil za svetnika. Ta don Cafasso nikakor ni hotel, da bi don Bosco šel iz mesta Torino, saj je uvidel, kaj bi lahko v prihodnosti naredil ta mladi podeželski duhovnik, če bi ga namesto na prašne podeželske ceste poslali na tlakovane ceste piemontske prestolnice. 

Don Bosco se izziva ni ustrašil, kakor se tudi ni ustrašil težkih časov, ki so se najprej napovedovali, nato pa tudi uresničili, ko je prišlo leto 1848 s svojim revolucionarnim vrenjem ('marčna revolucija'). Zavedal se je, da bo vse, kar koli bo napravil, nekaj novega in zavedal se je, da je sposoben sprejeti »mestni« izziv, četudi je bil do tedaj vajen le vinogradov, polj in semeniških poslopij. Dobro se je zavedal, da je treba evangelij najprej oznanjati po mestih, kakor je to počel že Jezus, Pavel in drugi. Od tam se ideje širijo tudi na podeželje. V pismu, ki ga je don Bosco pisal 3. avgusta leta 1877 nekemu francoskemu škofu, ki je prosil, da bi v njegovo škofijo prišli salezijanci, je dejal: »Več prebivalstva kot ima mesto, bolj je za nas primerno.« Malo prej je namreč zavrnil prošnjo neke bogate dame, ki je vabila salezijance v svoje mestece v osrednji Italiji. Dejal je, da je mestece premajhno, saj salezijanci ciljajo na velike tarče. 

Tako je stavil na Torino, oziroma na njegovo prihodnost. Takrat je bilo namreč to še majhno mesto, v letih 1849-1859 pa se je potem bliskovito razvilo, leta 1861 pa celo postalo prestolnica novega italijanskega kraljestva. S svojo stavo je vztrajal tudi leta 1864, ko so mestu na silo odvzeli status prestolnice, ter ta naziv podelili Firencam. Tega leta je namreč dal postaviti temelje za novo, izjemno veliko baziliko Marije Pomočnice v Valdoccu, ki je tedaj bil še močvirnato in od centra oddaljeno predmestje Torina. 

Je torej upal proti upanju, kakor pravi apostol Pavel, ko so vsi mislili, da je mesto obsojeno na obrobno vlogo v zgodovini. Moramo vedeti, da je ob priložnosti judovska skupnost obupala nad nekdanjo prestolnico, ter jo zapustila, ne da bi dokončala projekt izgradnje velikanske sinagoge. To je kasneje zgradila mestna občina, danes pa jo poznamo pod imenom »Mole di Torino«. Don Bosco je torej ostal v tem izropanem, zapuščenem in napol izpraznjenem mestu. Bil je daljnoviden in je vedel, da se bo stvar obrnila. Zvestoba salezijanskemu geslu: »Da mihi animas, coetera tolle.« (Daj mi duše, ostalo odvzemi), se je izkazala za pravo odločitev. Občina je stavila na industrijo in res so se zadeve kmalu začele obračati. Z industrijskim »bumom« je Torino postajal industrijska prestolnica Italije in prebivalstva v njem, torej tudi duš, katerim je bilo treba oznaniti evangelij, je bilo vse več. Danes ima skoraj milijon prebivalcev, Valdocco pa je sedaj praktično sredi mesta, ne pa neka obrobna periferija. Še kako torej drži tisti vzklik iz brevirja: »O modrosti svetnikov bodo pripovedovala ljudstva.« O njihovi preroški daljnovidnosti pa tudi, dodajamo mi.

Nekoliko o Galileu 4

Končno zaključujemo z našo zgodbo o Galileju, ki nas je zadnje čase zaposlovala. Poglejmo nazadnje, kakšna obsodba ga je doletela - moral se je odreči svojim naukom, poleg tega pa je enkrat na teden moral zmoliti sedmero spokornih psalmov. Tako krvoločen je torej bil Sveti sedež - tisti milijoni žrtev med drugo svetovno vojno in po vojni bi seveda skakali od veselja, če bi morali moliti, namesto da bi jih pobili, poslali na prisilno delo, odpeljali v taborišča, izgnali, stradali...

Ker se je Galilej zavedal, da bi se s svojim težkim karakterjem lahko slabo zapisal pri sodnikih, se ni pozabil zahvaliti destim kardinalom, ki so ga "obsodili", da so mu naložili tako milo kazen.

Ko je bil enkrat obsojen, Galilej ni preživel enega samcatega dneva v zaporu, pa tudi mučili ga niso. Nasprotno, najprej je med samim procesom prebival v petsobnem stanovanju s pogledom na vatikanske vrtove, poleg tega pa je imel na razpolago pet služkinj - vse to na stroške Svetega sedeža.

Potem je bival v čudoviti medičejski vili na Pinciu, nazadnje pa se je najprej preselil v palačo sienskega nadškofa, enega tistih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so učenjaka imeli radi, da se je lahko dokončno namestil v vilo v kraju Arcetri pri Firencah.

Kljub obsodbi s strani Svetega sedeža pa Galilej ni izgubil naklonjenosti škofov in znanstvenikov. Nihče mu ni preprečeval nadaljnega študija in dela. Nasprotno, šele po obsodbi je objavil svoje najbrž najpomembnejše delo "Discorsi e dimostrazioni sopra due nuove scienze" (Razprave in dokazi glede dveh novih znanosti). Prav tako ga je lahko svobodno obiskal kdor koli - k njemu so prihajali tudi najuglednejši evropski znanstveniki in z njim razpravljali.

Galilej tudi nikdar ni trdil, da bi njegove raziskave kakor koli ogrožale njegovo katoliško vero. Ko je 78-leten umrl, devet let po obsodbi s strani Svetega sedeža, je pustil zapis, da v njegovih delih nihče ne bo našel niti najmanjše sledi, ki bi odvračala od pobožnosti in zvestobe Cerkvi. Umrl je tudi s popolnim odpustkom (odpustek ni enak odvezi, zato naj se ljudje že enkrat o tem poučijo! op. p.) in papeškim blagoslovom, kar je tudi znamenja, da ga Cerkev kljub vsemu ni imela za sovražnika, kakor se tudi sam nikdar ni čutil kot tak

Še glede znamenitega stavka "Eppur si muove!" Tega stavka Galilej ni nikdar izrekel pred sodniki, ampak si ga je omislil italijanski novinar Giuseppe Baretti leta 1757 v Londonu - 124 let po Galilejevi obsodbi.

Nekoliko o Galileu 3

Nadaljujmo še z eno stvarjo, ki lepo dokazuje, da je Cerkev imela zelo dobro mnenje o Galileju. Ko je napisal nekatera pisma, kjer je branil kopernikanski sistem, po katerem zemlja kroži okoli sonca, ga je zelo ostro napadel pater Calvini s Firenc, v bran pa sta mu takoj stopila pater Benedetto Castelli in pater Luigi Maraffi, ki je bil tudi predstojnik dominikancev. Tudi kardinal Giustiniano je Calvinija pozval, naj javno umakne svoje obtožbe proti Galileju, v Neaplju pa je pater Foscarini s cerkvenim dovoljenjem objavil apologijo Galileja in kopernikanskega sistema. Lahko torej vidimo, da je mnogo cerkvenih ljudi podpiralo Galileja in njegove teorije, posebej to velja za jezuite, ki so uživali tedaj velikanski ugled.

Leta 1615 je bil Galilej v Rimu, kjer je med kardinali propagiral svoj sistem. Na kardinala Orsinija je naslovil pismo, kjer trdi, da kroženje zemlje okrog sonca povzroča plimovanje. To Galilejevo prvo bivanje v Rimu se žal konča z navadnim opominom Svetega sedeža. Če smo natančni, v tem prvem procesu Galilej ni bil niti imenovan - obsojena je le kopernikanski nauk, Kopernikova knjiga pa konča na Indeksu, vse dotlej, dokler ne bi ideje o kroženju zemlje okoli sonca simpatizerji ideje proglasili za znanstveno hipotezo.

Leta 1616 torej ni bilo nobenega procesa proti Galileju, tedaj so ga le pozvali pred sveto Inkvizicijo, kjer so ga povabili, naj kopernikanske teze ne zagovarja in je ne uči. Šlo je le za opomin, in sicer zelo blag.

22. junija 1633 pa so dominikanci v samostanu Santa Maria sopra Minerva zares obsodili Galileja, ker je v svojem delu "Dialoghi sopra i massimi sistemi" (to delo je Cerkev uradno odobrila, kar velja poudariti) zagovarjal kopernikansko tezo.

Vendar pa je do "imprimatur" (dovoljenja za tisk) s strani Cerkve prišel tako, da je ves čas govoril o kopernikanski 'hipotezi', saj ni bilo dokazov, da zemlja kroži okoli sonca - ko je knjigo izdal, v njej ni bilo več ne duha ne sluha o hipotezi, ampak je bila teza, da zemlja kroži okrog sonca je torej kar naenkrat postalo dejstvo.

Poleg tega je v štirih dneh diskusije pred sodniki Galilej posredoval en sam dokaz, pa še ta je bil zgrešen. Kot smo že dejali, je trdil, da je plimovanje tisto, ki povzroča kroženje zemlje okrog sonca. Sodniki so seveda spodbijali ta dokaz in trdili - in imeli popolnoma prav - da plimovanje povzroča luna s svojo gravitacijo.

Ko je torej bil Galilej leta 1633 obsojen, je bilo stanje takšno: imel je seveda prav, ko je trdil, da zemlja kroži okoli sonca, vendar pa za to ni imel nikakršnega dokaza. Prvi znanstveni dokaz o kroženju zemlje je prišel na dan šele leta 1748, kar je več kot sto let po Galilejevem procesu.

Naslednjič bomo to zgodbo končali s par besedami o sami obsodbi in kaznijo, ki ji je sledila.

Nekoliko o Galileu 2

Vse do leta 1616 - leto prvega procesa proti Galileju - je bila razprava glede kopernikanskega sistema dovoljena in celo spodbujena znotraj Cerkve, a pod pogojem, da ostane na znanstvenem področju in ne preide tudi na teološko področje in seveda, da bi šlo za hipotezo in ne tezo, vsaj dokler ne bi prišli do neovrgljivih dejstev. glede tega obstaja pismo kardinala Bellarmina, ki ga je napisal dominikancu Foscariniju leta 1612, kjer jasno pravi, da bi Galilej moral zagotoviti dokaze glede kopernikanske teorije, sicer bi se moralo govoriti o hipotezi.

Bellarminova pozicija je bila karseda korektna, saj še danes v znanstvenih vodah velja, da govorimo o hipotezi in ne o tezi, vse dokler ne predložimo dokazov. Bellarmino pa se ni ustavil le pri tem, ampak je jasno dejal, da bi bilo treba na novo interpretirati določene biblijske odlomke v primeru, da bi se našel resnično trden znanstveni dokaz. Kot torej vidimo, nikakor ne drži, da bi imela cerkev neko vnaprej odklonilno mnenje o heliocentrični teoriji.

Prteden pa bi vendarle lahko sodili, moramo najprej pogledati, kdo je sploh bil Galileo Galilei. Rodil se je v Pisi 15. februarja 1564. Pri komaj devetnajstih letih je že prišel do svojih prvih odkritij glede gibanja nihala. Imel je težak značaj in se je pogosto sprl s kolegi znanstveniki in ne samo to. Leta 1618, dve leti pred prvim opozorilom s strani Svetega sedeža, se je Galilej sprl s patrom Oraziem Grassijem glede izvora treh kometov, ki so se le malo prej pojavili na nebu. Grassi je imel v tem primeru prav, saj je Galilej celo zanikal obstoj kometov. Kljub temu, da je bil v zmoti, pa njegova govorica razkriva, kakšnega značaja je bil, saj ga je naslovil z vse prej kot gosposkimi besedami: "Zvita kača", "škorpijon", "prevzvišena zver"...

Tudi sicer ni bil ravno svetnik, moralno gledano. Na koruzi je živel z Marino Gamba, s katero se nikakor ni hotel poročiti, z njo pa je imel tudi tri otroke - fanta in dve dekleti. Slednji sta morali v samostan predvsem zaradi njegovih pritiskov, saj je moral nekako poskrbeti zanju, potem ko je odslovil njuno mater. Cerkev pizanskemu strokovnjaku nikdar ni očitala tovrstnega nemoralnega vedenja - če bi npr. nekdo tako živel v Ženevi tistega časa, kjer so vladali kalvinisti, bi ga za tovrstno ravnanje že zdavnaj obglavili.

S svojim daljnogledom je Galilej nato našel "madeže" na luni (kraterje) in venerine faze. Toda prvi, ki so mu nasprotovali in niso hoteli pogledati skoz njegov daljnogled, meneč da so to madeži na lečah, so bili njegovi znanstveni kolegi. Iz tega je izšel hud spor, kv katerem pa je zmagal Galilej, a s podporo jezuitskih astronomov (jezuiti so bili tedaj glavni znanstveniki na tem področju), pod vodstvom sv. Roberta Bellarmina.

Ne le jezuiti, ampak tudi sam papež Urban VIII., Galilejev prijatelj in občudovalec, je znanstvenika odločno podprl ob priložnosti nekega drugega spora, ki se je dotikal ledu. Cerkev tedanjega časa torej nikakor ni bila sovražnica ne znanosti ne Galileja, kot smo videli, kvečjemu je marsikdaj znala pogledati skoz prste.

se nadaljuje...

Nekoliko o Galileu 1

Zelo pogosto se dogaja, da se zlasti mediji za očitanje napak in zlorab Cerkvi poslužijo primera Galilea Galilei. Kot marsikdaj, zgodovinska dejstva niso pomembna, ampak "cilj posvečuje sredstva" oz. drugače povedano - dejstva se lahko zamolči ali izpusti, če ne bodo privedla do želenega - obsodbe Cerkve.

Sodišče svetega sedeža naj bi po "črni legendi" (= splošno razširjeno zgrešeno ali zmanipulirano mnenje o določeni zgodovinski tematiki) Galileja obsodilo zato, ker naj bi s svojimi kritikami dokazoval, da so v Svetem pismu napake ter tako postavil pod vprašaj tudi druge verske resnice - da do tega ne bi prišlo, naj bi Cerkev znanstveniku ukazala, naj se javno odpove rezultatom svojih odkritij. Cerkev so tudi označili za sovražnico znanosti in kulture, za nazadnjaško, mračnjaško in še kaj.  

Na te obsodbe, ki prihajajo k nam prek medijev in učenja v šolah, se ponavadi katoličani ne znamo odzvati, ne vemo, kaj odgovoriti. Dva katoliška pisca se s tem nista hotela sprijazniti in sta stvar temeljito raziskala, gre za Vittoria Messorija in Rina Camillerija. Raziskavi obeh bosta podlaga temu prispevku.

Črno legendo je razvila najprej prostozidarska propaganda, potem pa tudi laicistična in komunistična - vsi so želeli obračunati s Cerkvijo vélikim in glavnim sovražnikom.

Po tej legendi naj bi se stvari odvijale nekako takole. Galilej je iznašel teleskop, s pomočjo katerega je lahko opazoval nebo in ugotovil, da ne kroži sonce okoli zemlje, ampak ravno obratno. To naj bi po črni legendi dokazovalo, da se je Sveto pismo motilo, saj je v njem pisano, da je Jozue za popoln poraz Izraelovih sovražnikov, za nekaj časa zaustavil tek sonca. To naj bi pomenilo - glede na Sveto pismo - da sonce kmroži okoli zemlje.

Tako je Galilej s svojimi ugotovitvami postavil pod vprašaj biblično resnico. Seveda je takoj nastopilo sodišče Inkvizicije, da bi Galileju sodilo, ga zaprlo in prisililo, da zavrže ugotovitve. Še vedno po tej legendi, naj bi po obsodbi in prisilni odpovedi Galilej ponosno izjavljal, da ima prav, in sicer s tistim znamenitim stavkom, ki nam ga povsod tako pogosto ponavljajo: "Eppur si muove!" ("In vendar se giblje!"). To pomeni, da še tako stroge obsodbe in kazni ne bodo mogle zatreti dejstva, da se zemlja giblje okoli sonca. Iz te Galilejeve obsodbe naj bi se tako rodilo tisto sovraštvo med Cerkvijo in znanostjo, ki traja vse do danes.

Na vse to lahko odgovorimo le tako, da pogledamo, kaj se je v resnici zgodilo. Sledijo torej nekatera dejstva, ki bodo morda tudi koga presenetila. 

Kot prva stvar - ni bil Galilej prvi, ki je verjel, da zemlja kroži okrog sonca. Že tri stoletja pred Kristusovim rojstvom je grški astronom Aristarh s Samosa trdil isto stvar. Tudi katoliški kanonik Nikolaj Kopernik s Poljske, ki je umrl 21 let pred Galilejevim rojstvom, je bil prepričan, da zemlja kroži okrog sonca. Dodati moramo tudi to, da je kopernik svoje delo "Kroženje nebesnih teles" objavil šele v letu svoje smrti (1543) ne zato, ker bi se bal Cerkve ali Inkvizicije, ampak zato, ker se je bal posmeha svojih kolegov znanstvenikov, od katerih je bila večina prepričana, da je sonce tisto, ki kroži okrog zemlje.

Glede Kopernika imamo še tretje presenečenje - njegovo delo je bilo objavljeno na željo predstojnikov in znanstvenik je delo posvetil papežu Pavlu III., ki je posvetilo sprejel. Od Kopernika, pa vse do obsodbe Galileja, se je zvrstilo kar enajst papežev, ki ne le da niso zavračali "heliocentrične" kopernikanske teorije, ampak so jo pogosto tudi spodbujali. In ne samo to - Galileja, ki je to teorijo zagovarjal, so v Rimu slovesno sprejeli in ga postavili med člane Papeške akademije.

Tako pridemo do nekega prvega zaključka - kadar je Galilej začel s svojimi znanstvenimi opažanji, Cerkev nikakor ni bila nasprotna znanosti in znanstvenim eksperimentom. Tudi ni bila 'a priori' nasprotna hipotezi, da zemlja kroži okrog sonca, seveda če je šlo za hipotezo in ne za tezo za trditev, kot bomo v nadaljevanju lahko videli.

se nadaljuje....