Anonimni pričevalci 20.
stoletja (1)
V novem ciklu člankov z
naslovom 'Anonimni pričevalci 20. stoletja' nam bodo spregovorili veliki ljudje
preteklega stoletja, ki sicer še zdaleč niso anonimni, gledano na splošno, so
pa anonimni v smislu govora o Bogu in krščanstvu oz. jih po tej plati vsaj ne
poznamo kaj preveč. Spregovorili nam bodo takšni kalibri kot Umberto Eco,
Leonardo Sciascia, André Frossard, Eugéne Ionesco... Kot prvi nam bo
spregovoril véliki belgijski humanist Léo Moulin (1906-1996).
 | |
| Léo Moulin v Valtellini |
Belgijski humanist, ki se je sicer
imel za agnostika, se je ukvarjal res z mnogimi platmi človeške družbe, to pa
počel energično skozi celotno življenje. In kako ostati mlad kljub starosti? Treba
je »ljubiti življenje, ljubiti ljudi, čeprav se o njih ne smemo slepiti,
ljubiti ideje, dežele, nove jedi. Nikdar se ne sme reči 'v mojih časih'. Treba
se je spominjati preteklosti, živeti pa v sedanjosti, vendar tako, da smo
usmerjeni v prihodnost«.
Da gre za posebnega moža, pričuje njegovo delo, kjer
preučuje zgodovino, psihologijo in sociologijo kuhinje. Svetovno znano je
njegovo delo L'Europe a table, kjer
prek gastronomije skuša sestaviti zgodovino Stare celine, vključno z versko.
Naj okusimo nekoliko te njegove kuhinje: »Katoliški Poljaki kuhajo odlično,
njihovi sosedje vzhodni Nemci, ki so protestanti, pa zanič. Kako je to vendar
mogoče, glede na to, da imajo oboji enako podnebje in sestavine? Razlog je, na
tem in na drugih področjih, verski. Vsepovsod je kuhinja protestantov manj
okusna od kuhinje katoličanov. Dejstvo je, da je protestantizem res ustvaril
ekonomsko zelo razgibano družbo, vendar pa zatrl la joie de vivre (veselje do življenja). Ker je človek po njihovem
nauku sam pred Bogom, pade nanj vsa teža odgovornosti in krivde, vključno s
'čutnostjo' jedi. Katoličan je svobodnejši, manj zakompleksan, saj ve, da mu pomaga
cela mreža cerkvenih in kulturnih posrednikov, zlasti je tu možnost spovedi, s
svojim odrešilnim odpuščanjem. Protestantskemu verniku je rečeno nekako tako: 'Kako
se rešiš, je tvoja stvar, gre za tvoj osebni odnos z Bogom'. Na ta način se
ljudje ali čutijo potlačene ali pa hlinijo neko krepost, ki je ne morejo
udejanjati. Tako pride na površje tista nevarnost hinavščine, ki zaznamuje
velik del severnega dela Evrope«.
Je pa bil Moulin zlasti navdušen nad sv.
Benediktom. Ker je bil belgijski humanist tudi predavatelj politologije, je
raziskoval vpliv Benediktove Regule
na politično misel. Prepričan je, da so ljudje v vsakem času razdeljeni na dve
strani, pač glede na značaj in osebno zgodovino – na 'desnico', ki nima
nobenega zaupanja v človeka in na 'levico', ki preveč zaupa v človeka, naravna
razdelitev, ki pa ima verske temelje. O tem razpravlja v pamfletu La gauche, la droite e le péché originel (Levica,
desnica in izvirni greh): »Desnica in levica, konservativci in naprednjaki,
zagovorniki ohranitve in revolucije, imajo svoja začetnika v Avguštinu in
Pelagiju. Prvi je dal prevelik poudarek vplivu greha Adama in Eve na človeka,
medtem ko je drugi ta vpliv preveč omejil, ga minimiziral.
Po Avguštinu je
torej samo Božje posredovanje tisto, ki lahko človeka spet vrne in ga obdrži na
pravi poti, za Pelagija pa človek sploh ni tako pokvarjen, zato so dovolj
spodbude, vzgoja, 'reforme'. Zato ni naključje, da je prav slednji navdihoval
Rousseauja in na sploh vso levico, tako reformno kot revolucionarno, ki si
domišlja, kako je zlo sveta mogoče odpraviti s pomočjo odlokov in zakonov, z
vplivanjem na družbeno-politično strukturo. Avguštin po drugi strani navdihuje
vse 'desničarje', ki privilegirajo zakone in red, ki zaupajo v sodišča in
policijske sile, ker na noben način ne mislijo, da je človek po naravi dober,
zato ga je treba nadzorovati in usmerjati.
Moderni desno-levi spopad se sicer
ima za političnega, v resnici pa je teološki, verski.« Benedikt je »uspel najti
ravnovesje med tema dvema težnjama … Čeprav se ne slepi, da noben človek ni
brezmadežen, ga vseeno globoko ljubi in želi, vsakemu na njemu lasten način,
pomagati, da se reši, morda da celo postane svetnik … Da bi cerkveni možje
modro in učinkovito vladali, morajo ohranjati ravnovesje med karizmo in
institucijo, med ljubeznijo in zakoni … Benedikt uspe v svojih redovnih
pravilih izročilo rimskega prava oplemenititi z novo vero«.
Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek'
Ni komentarjev:
Objavite komentar