Podobnosti med komunizmom in nacizmom

V Italiji je izšla zanimiva knjiga Francesca Agnolija, ki nosi naslov 'Hitler. L'Anticristo. La guerra del Führer contro la Chiesa e ai cattolici' (Hitler, Antikrist - Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom), v kateri je predgovor napisal kardinal Müller. V knjigi izvemo pomembne reči, ki jih v svoji recenziji omenja tudi pisec, pisatelj in upokojeni zdravbnik, Paolo Gulisano. Slednji omenja, kako je pred kratkim voditeljica nemške stranke Alternative für Deutschland, Alice Weidel, v podkastu o X z Elonom Muskom podala izjavo, ki je povzročila precej razburjenja: na vprašanje, kaj si misli o Hitlerju, je Weindlova, voditeljica desne stranke in zato že samo zaradi tega osumljena nacizma, dejala: "Hitler je bil nacionalsocialist; šele po vojni je dobil lažno oznako desničarja, konservativca. (...) Hitler je bil komunist, sebe je videl kot socialista."

Na vse to je levičarski tisk zagnal vik in krik, češ da gre za škandalozne izjave seveda vzklikal po škandalu in govoril o „zamenjavi načrtov in pomenov“. Objektivna analiza pa v resnici razkrije globoke doktrinarne sorodnosti med obema gibanjema. Kakor je zapisal katoliški intelektualec Julio Loredo, je nacizem zaradi poskusa uskladitve nacionalistične ideologije z radikalnim socialističnim naukom postal globoko revolucionarno gibanje, svetlobna leta oddaljeno od tega, kar bi bil zdrav tradicionalistični ali protirevolucionarni odziv, in bolj sorodno drugim težnjam, ki so si prizadevale spodkopati stari red, kakršna sta socialistični internacionalizem ali komunizem.

To perspektivo je obširno razvil zgodovinar Francesco Agnoli v svoji zadnji knjigi Hitler, antikrist. Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom, ki je izšla pri založbi Editrice Il Timone. Il Timone je sicer katoliški konservativni mesečnik, ki pa je vselej objavljal tudi določene kratke priročnike glede nekaterih tem in se je šel v tem smislu apologetiko, pred nekaj leti pa je še bolj zagrizel v založništvo ter pričel izdajati prave, pravcate knjige. Agnoli in Gulisano sta sicer tudi sodelavca revije. 

Agnolijeva knjiga je razdeljena na tri dele: prvi je posvečen mlademu Hitlerju, njegovim sopotnikom na poti in vzponu na oblast; drugi nacionalsocialistični ideologiji z zanimivimi preglednimi diagrami o razliki med protijudovstvom, antisemitizmom in antisionizmom ali o podobnosti med nacizmom in komunizmom; tretji del pa boju številnih mož Cerkve in vere proti nacizmu. Novinarji, duhovniki, pogumni mladi ljudje, kot so bili mladi iz Bele vrtnice, vojaki, kot je bil von Stauffenberg, človek, ki je leta 1944 organiziral poskus odstranitve Hitlerja, da bi rešil Nemčijo pred popolno katastrofo. Ljudje, ki so se borili proti nacizmu in v njem videli ateistični vojni stroj hudičevskega zla.

Naslov Agnolijeve knjige je zelo močan, morda bi ga lahko označili za pretiravanje. Hitler celo antikrist? Vendar pa je prav to definicijo podal Hermann Rauschning, ki je bil nemški politik in esejist. Kot vojak v 1. svetovni vojni se je pridružil nacistični stranki, vendar je postopoma postal nezadovoljen in razočaran nad nacizmom, pa je leta 1934 izstopil iz parlamenta in stranke; leto pozneje se je naselil v Švici, nato pa se za vedno preselil v Združene države Amerike. Objavil je dvojne spomine, ki so povzročili senzacijo, 'Revolucija nihilizma' („Revolution des Nihilismus“, 1938) in 'Pogovori s Hitlerjem' („Gespräche mit Hitler“, 1938), v katerih je razkril brezobzirnost in notranjo korupcijo v nacistični ustanovi. Eno od poglavij v Pogovorih s Hitlerjem ima naslov prav „Antikrist“.

Nacizem je predstavljal pravo nasprotje katoliškega nauka, nič bolj in nič manj kot komunizem. Zmedena ideologija, prežeta z evolucionizmom in zgodovinskim materializmom, prepojena s poganskimi filozofskimi in ideološkimi vplivi; radikalen in tipično socialistični politični in gospodarski program, neznosni rasistični predsodki. Skratka, za protikomunističnimi razglasi nacizma se je skrival prav komunizem, ki so ga pravzaprav želeli vzpostaviti. Tisočkrat hujša vrsta komunizma, saj je proti Cerkvi mobiliziral satansko orožje zvijače namesto šibkega in nemočnega orožja grobe sile, katerega se je odkrito šel komunizem oz. socializem, kakor so ga želeli z imenom ublažiti. Prav zato je nadvse zanimivo, kako se besedo "socializem" praktično vselej umakne, pa čeprav gre za uradno poimenovanje, ostaja samo "nacizem". Zakaj? Ker je po fatimskih prerokbah ravno ta rdeča ideologija v svetu prevladala, pa naj bo njena preoibleka takšna ali drugačna. Vemo tudi, da so se številčnih prijemov nacionalsocialistični ideologi naučili od Američanov. 

14. marca 1937 je izšla okrožnica 'Mit brennender Sorge', v kateri je Pij XI. obsodil zmote nacionalsocializma. Ta poteza je Hitlerja spravila v bes, vendar je odprla oči svetovnemu javnemu mnenju. Okrožnica je, kot se je spominjal Pij XII., „svetu razkrila, kaj je v resnici nacionalsocializem: ponosni odpad od Jezusa Kristusa, zanikanje njegovega nauka in njegovega odrešilnega dela, kult sile; malikovanje rase in krvi, zatiranje svobode in človeškega dostojanstva“.

Agnolijeva knjiga daje veliko prostora izjemnemu liku Pija XII., rekonstruiranemu tako, kakor se je razvijal spričo tragedij 20. stoletja: izstopa velikanska figura, pripravljena dati svoje življenje, da bi se zoperstavila antikristovskim pošastim tedanjega časa. 

Spomnimo, da so Pija XII. po drugi svetovni vojni komunisti pošastno izrabili v politične namene in da sta ga njegova pozornost do palestinskih beguncev (750.000, od katerih je bila petina katoličanov) in njegov boj za internacionalizacijo Jeruzalema, ki jo je Izrael zavrnil, stala veliko žalitev s strani sionističnih nacionalistov, ki so želeli z instrumentalno uporabo dejstev iz preteklosti izničiti glas Cerkve v Sveti deželi. Težave, ki se še danes vlečejo. 

Ob upoštevanju velikanske sorodnosti med komunizmom in nacizmom oz. nacionalsocializmom, dvema rokama istih pošastnih klešč, razumemo, zakaj morajo biti katoličani protikomunistični, protinacistični, pa tudi protiliberalni, protisocialistični in protimasonski. Vse to prav zato, ker smo katoličani. Tako je prav neverjetno in nerazumljivo, kako se tudi v določenih katoliških krogih, nekaterih celo, ki se imajo za tradicionaliste, po eni strani neke zadeve kategorično zavrača, medtem ko se skuša tovrstno ideologijo nekako rešiti na podoben način, na kakršen želijo nekateri reševati zadnji vesoljni cerkveni zbor. Najdejo se tudi takšni, ki skušajo rešiti oboje.Bodo naši superjunaki uspeli v tej misiji? 

Ali res toliko dolgujemo Islamu?

V članku Rina Cammillerija izvemo zanimive reči, ki se razlikujejo od tega, kar so nas učili v šoli. Iz šolskih učbenikov smo se učili, da je arabska civilizacija v času, ko je Evropa hirala v temnem barbarstvu, cvetela v razkošju. Od „arabskih“ številk do logaritmov, vse, kar se začne z al- (algebra, alkimija, alkohol itd.), dolgujemo islamu. Ne samo to: glede na tisočletno nasprotje med Rimom in Bizancem, so Evropejci lahko spoznali starogrško modrost le s prevajanjem iz arabščine. Knjiga Sylvaina Gouguenheima, predavatelja srednjeveške zgodovine na Êcole Normale Supèrieure v Lyonu (Aristote au mont Saint-Michel: les racines grecques de l'Europe chrétienne, zal. Seuil), pa vse postavi na glavo: Turki so leta 1453 zavzeli Konstantinopel, zaradi česar je v Evropo pobegnil plaz grških intelektualcev, ki so v latinski svet prinesli klasike. Knjiga je povzročila razburjenje, ker prehaja od ideje, da islamu dolgujemo veliko, k ideji, da mu ne dolgujemo ničesar. Poleg medijskega škandala (avtor je bil v Franciji deležen nekakšnega politično korektnega linča), je francoski filozof Rémi Brague poskušal vzpostaviti ravnovesje (prevod A. M. Brogi za revijo Vita e Pensiero, januar 2009). 

Še vedno obstajajo ljudje, ki menijo, da je bila prva univerza na svetu Karavajina univerza v Fezu, ustanovljena leta 859 (univerze torej ne bi bile izum Cerkve). V resnici je bila to tako imenovana „splošna“ mošeja (jàmiâa: izraz, ki označuje, da, univerze v islamskem svetu, vendar le v sodobnem času) in tam so se poučevali eksegeza Korana, izročila o preroku, islamsko pravo (fiqh) in tista velika „znanost“, ki je služila izračunu Alahovih imen in smeri Meke. Eden od mitov, ki jih je treba ovreči, zadeva znamenito „hišo modrosti“ v Bagdadu (9. stoletje): prevajalci grških besedil v arabščino so bili skoraj vsi nestorijanski kristjani in je bila „namenjena predvsem notranji uporabi, natančneje nekakšni propagandni kovačiji v prid politični in verski doktrini, ki so jo zagovarjali takratni kalifi, zlasti mua'tazilstvu. 

Drugi mit se nanaša na iberski Al-andalus, mit, ki se je rodil bolj zaradi protišpanskega razpoloženja kot zaradi česa drugega. „Začelo se je s 'črno legendo' o osvajanju Novega sveta. Širili so jo pisarji (lahko bi jih imenovali za pisce tračev tedanjega časa), ki so jih plačevali trgovski konkurenti Špancev in Portugalcev, vključno s Francijo, in jim omogočila, da so legitimizirali državno piratstvo (znano kot 'vojna zasebnikov')“. Kar zadeva prevlado muslimanov na iberskih tleh, je mitični Al-andalus namesto harmoničnega sožitja „predstavljal sistem, primerljiv z južnoafriškim apartheidom“, v škodo Judov in kristjanov. 

Prvi latinski prevod Korana je v 12. stoletju naredil Peter Častitljivi, opat iz Clunyja, vendar smo morali na preučevanje tega besedila čakati do 15. stoletja in kardinala Nicolòja Cusana (in do pojava tiskarskega stroja stoletje pozneje, da je postala preučitev znana). Tako je bila „osmoza“ med obema kulturama majhna ali pa je sploh ni bilo. Likovne umetnosti (slikarstvo in kiparstvo) grškega sveta so v Evropo prešle brez arabskega posredovanja, saj je islam prepovedoval upodobitve (ikonoklastično krivoverstvo v bizantinskem svetu je bilo dejansko posledica „okužbe“ zelo močnega islamskega pritiska). Brague pravi, da je „od grške dediščine prek arabske kulture prešlo le tisto, kar se je nanašalo na znanje matematike, medicine, farmakopeje itd. Na področju filozofije pa le Aristotel in njegovi komentatorji.“ Vse drugo pa je moralo počakati na „rokopise, ki so jih uvozili bizantinski učenjaki, ki so bežali pred turško osvojitvijo“. In „vse ostalo ni nič drugega kot grška literatura“: Homer, Heziod, Pindar, Ajshil, Sofoklej, Evripid, Herodot, Tukidid, Polibij, Epikur, Platon, Plotin, Hermes Trismegist, „so iz Konstantinopla prišli v medičejske Firence, kjer je Marsilio Ficino vsa njihova dela prevedel v latinščino“. 

Predhodni odlomki so le „kapljica vode v primerjavi s poplavo, ki je preplavila Evropo od 15. stoletja dalje. Predstavljala je vse, kar je bilo na voljo v grščini. Povzročilo je pravo helenomanijo, ki je trajala več stoletij, od italijanske renesanse do humanizma in klasicizma po vsej Evropi“. Še enkrat: „Helenizem v islamski deželi je zadeval le posameznike, kot so ‚filozofi‘ (falàsifa), ki so bili intelektualno genialni, družbeno pa amaterji brez institucionalnih povezav. Šele v Evropi je dobil obliko pojava. Še več: „Samo v Evropi se je grščina učila sistematično“ in je postala celo „obvezni predmet v srednješolskem izobraževanju“. Poleg tega si znanja ni mogoče prisvojiti, ne da bi ga bili najprej sposobni, ne da bi bili zanj dovzetni, kar je Evropa storila (pravna renesansa po investiturnih bojih; literarna renesansa s svetim Bernardom, filozofska renesansa s svetim Anzelmom, ponovno odkritje grščine s svetim Bernardom, filozofska renesansa s svetim Anzelmom, ponovno odkritje rimskega prava po zaslugi Cerkve): „že sama recepcija Averroesa to dokazuje“. Dejansko je „po padcu Almohadov, s katerimi je bil povezan, njegovo domače okolje nanj hitro pozabilo“, toda „Zahod je ta dragulj pobral iz ‚smetnjakov‘ islama“. 

Na koncu se Brague sprašuje, ali je v vsakem primeru prav, da govorimo o „dolgu“. Evropa je od Kitajske prejela svilo, čaj, porcelan in papir (slednje prek arabskega sveta, tako kot številke in ničlo, ki izvirajo iz Indije), od Amerike pa koruzo, tobak in čokolado. Toda „nihče ne bi niti v sanjah rekel, da dolgujemo Aztekom, še manj pa, da bi morali z neskončnim spoštovanjem govoriti o človeških žrtvah, ki so jih izvajali, samo zato, ker jemo paradižnik. Skratka, ni res, da zahodna civilizacija ni ničesar dolžna islamski civilizaciji. Res pa je tudi, da ji ne dolguje veliko. Le da danes to ni politično korektno reči.

Kako so nas v šoli zafrknili 2

Končno imamo Reformacijo, kjer Luther vendarle raztrga verige dogme in Cerkve, zatem je Protireformacija, ko spet zapademo v mračnjaštvo, razen seveda tistih delov, kjer je reformacija uspela. Zanimivo pa je ugotoviti, kako so se verske vojne vselej odvijale v protestantskih deželah, v katoliških pa je bilo precej mirno. 

O trajanju Srednjega veka nam učbeniki govorijo, da je obdobje trajalo od padca rimskega Imperija

do odkritja Amerike, torej nekaj več kot tisoč let. Kako je vendarle mogoče več kot tisočletno obdobje označiti kot vmesno? Kako dolga smrt! Toda vmes česa? Klasične dobe in renesanse.

Živi so torej bili v času Aten in Rima, potem so za tisoč let umrli, potem pa na prehodu v 16. stoletje spet oživeli. Zaradi tega se v umetnosti spet pojavijo Bakh in Ariadna, Herkul, Apolo in Minerva, torej antično poganstvo - to je "prerojenje". Med dvema poganskima obdobjema, antičnim in renesančnim, je bilo tisočletno obdobje, ki se je imenovalo "Kristjanstvo" (Christianitas), vendar s strani tistih, ki so v tem obdobju živeli...

Iz tega sledi, da smo bili v krščanskih stoletjih mrtvi, medtem ko smo bili zelo živi v poganskih časih. Ko tako beremo, se zdi zgodovina Evrope en sam poskus tega, da bi se znebila bremena krščanstva. Kar sicer drži, le da zgodovinski učbeniki to predstavljajo kot nekaj pozitivnega, kar je posledica določenega branja zgodovine, ki so ga vpeljali t.i. "svobodomisleci" ali "liberalci", če rečemo s tujko. To pa je seveda ideološko branje, ki so ga potem prevzeli še drugi, ki jih je motilo in jih še moti krščanstvo. Šola je postala obvezna, vendar pa je sčasoma povsod zavladal manihejski način gledanja na zgodovino, kjer so bili na eni strani dobri, na drugi pa zlobni. Sčasoma zadeva ni bila več le liberalna, temveč marsikje tudi marksistična.   

Pa pridemo do tega, kar imamo. Pri nas "rdeče" in "bele", v ZDA pridne Severnjake in grde Južnjake, potem lepega Garibaldija in Napoleona, pa grde nasprotnike itd. Morda kdo kot odrasel, ker ga to veseli, ugotovi, da so stvari morda drugačne, vsi ostali pa bodo ostali pri tem, kar jih je naučila šola, vse skupaj pa bodo še utrdili s pomočjo medijev. Pogosto ostanejo v takšnem stanju tudi učitelji zgodovine, saj so na fakulteti le utrdili tisto, kar so kot mali šolarčki slišali, kar pa so se naučili, to ponavljajo.

Pa ne samo to. Glede na to, da so dosegli diplomo in naj bi torej bili izobraženi, ne bodo nikdar priznali, da so porabili življenje, da bi študirali pravzaprav sporne zadeve, torej takšne, ki se jim lahko postavi tudi nasproti drugačne vidike in dejstva, kakor tudi ne bodo sprejeli tega, da bi spet začeli "z nič", da bi postavili pod vprašaj, da bi kritično pretresli tisto, kar so se naučili. Pogosto se bodo torej spremenili v ostre zagovornike tistih par stvari, ki mislijo, da jih vejo in poznajo. Sistem bo tako šel naprej sam od sebe v neki spirali filozofa Spinoze, po katerem so vsi prepričani, da živimo v najboljšem možnem svetu, kjer je potrebno izboljšave vselej iskati samo znotraj "napredka", ki se je pričel po koncu srednjeveške teme, da bi potem prišči do sijajne sedanjosti oz. krasnega novega sveta, če rečemo s Huxleyem.

Mi se seveda v prihodnjih nadaljevanjih ne bomo šli nobenega proti-učbenika, temveč le drugačno interpretacijo zgodovine. Ko bo nekdo zadevo prebral, bo lahko potem šel sam zadeve poglobiti še po kaki drugi plati, res pa je, da se nekaj stvari najde tudi že na tem blogu. 

Léo Moulin: 'Regula' med levico in desnico

Anonimni pričevalci 20. stoletja (1)

V novem ciklu člankov z naslovom 'Anonimni pričevalci 20. stoletja' nam bodo spregovorili veliki ljudje preteklega stoletja, ki sicer še zdaleč niso anonimni, gledano na splošno, so pa anonimni v smislu govora o Bogu in krščanstvu oz. jih po tej plati vsaj ne poznamo kaj preveč. Spregovorili nam bodo takšni kalibri kot Umberto Eco, Leonardo Sciascia, André Frossard, Eugéne Ionesco... Kot prvi nam bo spregovoril véliki belgijski humanist Léo Moulin (1906-1996).

Léo Moulin v Valtellini

Belgijski humanist, ki se je sicer imel za agnostika, se je ukvarjal res z mnogimi platmi človeške družbe, to pa počel energično skozi celotno življenje. In kako ostati mlad kljub starosti? Treba je »ljubiti življenje, ljubiti ljudi, čeprav se o njih ne smemo slepiti, ljubiti ideje, dežele, nove jedi. Nikdar se ne sme reči 'v mojih časih'. Treba se je spominjati preteklosti, živeti pa v sedanjosti, vendar tako, da smo usmerjeni v prihodnost«. 

Da gre za posebnega moža, pričuje njegovo delo, kjer preučuje zgodovino, psihologijo in sociologijo kuhinje. Svetovno znano je njegovo delo L'Europe a table, kjer prek gastronomije skuša sestaviti zgodovino Stare celine, vključno z versko. Naj okusimo nekoliko te njegove kuhinje: »Katoliški Poljaki kuhajo odlično, njihovi sosedje vzhodni Nemci, ki so protestanti, pa zanič. Kako je to vendar mogoče, glede na to, da imajo oboji enako podnebje in sestavine? Razlog je, na tem in na drugih področjih, verski. Vsepovsod je kuhinja protestantov manj okusna od kuhinje katoličanov. Dejstvo je, da je protestantizem res ustvaril ekonomsko zelo razgibano družbo, vendar pa zatrl la joie de vivre (veselje do življenja). Ker je človek po njihovem nauku sam pred Bogom, pade nanj vsa teža odgovornosti in krivde, vključno s 'čutnostjo' jedi. Katoličan je svobodnejši, manj zakompleksan, saj ve, da mu pomaga cela mreža cerkvenih in kulturnih posrednikov, zlasti je tu možnost spovedi, s svojim odrešilnim odpuščanjem. Protestantskemu verniku je rečeno nekako tako: 'Kako se rešiš, je tvoja stvar, gre za tvoj osebni odnos z Bogom'. Na ta način se ljudje ali čutijo potlačene ali pa hlinijo neko krepost, ki je ne morejo udejanjati. Tako pride na površje tista nevarnost hinavščine, ki zaznamuje velik del severnega dela Evrope«. 

Je pa bil Moulin zlasti navdušen nad sv. Benediktom. Ker je bil belgijski humanist tudi predavatelj politologije, je raziskoval vpliv Benediktove Regule na politično misel. Prepričan je, da so ljudje v vsakem času razdeljeni na dve strani, pač glede na značaj in osebno zgodovino – na 'desnico', ki nima nobenega zaupanja v človeka in na 'levico', ki preveč zaupa v človeka, naravna razdelitev, ki pa ima verske temelje. O tem razpravlja v pamfletu La gauche, la droite e le péché originel (Levica, desnica in izvirni greh): »Desnica in levica, konservativci in naprednjaki, zagovorniki ohranitve in revolucije, imajo svoja začetnika v Avguštinu in Pelagiju. Prvi je dal prevelik poudarek vplivu greha Adama in Eve na človeka, medtem ko je drugi ta vpliv preveč omejil, ga minimiziral. 

Po Avguštinu je torej samo Božje posredovanje tisto, ki lahko človeka spet vrne in ga obdrži na pravi poti, za Pelagija pa človek sploh ni tako pokvarjen, zato so dovolj spodbude, vzgoja, 'reforme'. Zato ni naključje, da je prav slednji navdihoval Rousseauja in na sploh vso levico, tako reformno kot revolucionarno, ki si domišlja, kako je zlo sveta mogoče odpraviti s pomočjo odlokov in zakonov, z vplivanjem na družbeno-politično strukturo. Avguštin po drugi strani navdihuje vse 'desničarje', ki privilegirajo zakone in red, ki zaupajo v sodišča in policijske sile, ker na noben način ne mislijo, da je človek po naravi dober, zato ga je treba nadzorovati in usmerjati. 

Moderni desno-levi spopad se sicer ima za političnega, v resnici pa je teološki, verski.« Benedikt je »uspel najti ravnovesje med tema dvema težnjama … Čeprav se ne slepi, da noben človek ni brezmadežen, ga vseeno globoko ljubi in želi, vsakemu na njemu lasten način, pomagati, da se reši, morda da celo postane svetnik … Da bi cerkveni možje modro in učinkovito vladali, morajo ohranjati ravnovesje med karizmo in institucijo, med ljubeznijo in zakoni … Benedikt uspe v svojih redovnih pravilih izročilo rimskega prava oplemenititi z novo vero«.

Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek'

Reformacija = luteranstvo?

Kot smo zadnjič dejali, besedo reformacija težko definiramo, saj obsega od najširšeih, pa do najožjih pomenov, tja do tiste trditve, navedene v naslovu, da naj bi ta pojem označeval samo Lutrov upor. Da bi si prišli malo bolj na jasno, si bomo pomagali s svetovno znanim ameriškim sociologom religije Rodneyem Starkom, ki v svoji knjigi For the glory of God (A gloria di Dio) podrobno obravnava razne 'reformacije' in herezije (posebno mesto seveda gre tu dogodkom iz 16. stoletja), prispevek krščanstva k razvoju znanosti, lovu na čarovnice in koncu suženjstva. Avtor je v ZDA in po svetu po pravici zelo čislan, saj z močnimi in tehtnimi argumenti podkrepi svoje razmišljanje. V začetku dela si želi, da bi argumenti prepričali vse, še zlasti tiste, ki so prepričani v to, kako je krščanstvo, zlasti pa katoliška Cerkev, prineslo samo slabo zahodnemu svetu. Stark dokazuje, koliko dobrega je, nasprotno, prišlo s tega naslova in kako bi Zahod sploh ne bil to, kar je, brez krščanstva, zlasti pa katoliške Cerkve. Pa pojdimo k naši reformaciji.

Vsak konec oktobra po vseh luteranskih cerkvah na svetu praznujejo 'nedeljo Reformacije', kjer se spominjajo zgodovinskih dogodkov, katerih glavni junaki so bili Martin Luter in njegovi nasprotniki v Nemčiji v 16. stoletju. Še vedno mnogi uporabljamo besedo reformacija v tem ozkem pomenu, zato v Sloveniji tudi praznujemo 'Dan Reformacije' 31. oktobra, ko se vsakemu v spominu prikaže ta nemški avguštinec, ki pribija svoje teze na vrata. V resnici ne moremo z gotovostjo trditi, da se je ta dogodek takrat resnično zgodil, je pa Luter te teze resnično poslal škofoma v Mainzu in Magdeburgu. Žal je ta definicija reformacije, ki obravnava zgolj nemški upor katoliški Cerkvi, preozka.

Dandanes še najbolj 'pravoveren' luteranski zgodovinar upošteva tudi angleški upor, kakor tudi ne obravnava več švicarskih uporov, v prvi vrsti kalvinizma, kot navadno posledico nemškega. Tudi v Nemčiji danes priznavajo to razvejanost reformacije. Tudi najpomembnejša enciklopedična dela reformacijo tako razvejano obravnavajo, kot npr. Oxford Dictionary of World Religions, kjer pod geslom 'Reformacija' zasledimo, da je šlo za: "Reformna gibanja v krščanski Cerkvi na Zahodu v začetku 16. stoletja."

Težava je, da je tudi ta definicija preraščena. Mnogi strokovnjaki opozarjajo na Husov upor na Češkem, ki se je zgodil že mnogo prej, v začetku 15. stoletja, tu pa ne smemo pozabiti niti na angleža Johna Wycliffa, ki se je uprl Cerkvi sredi 14. stoletja. 

Nekateri znanstveniki gledajo na zadevo še širše in vključujejo v pojem reformacije tudi vsa 'krivoverstva' z začetka srednjega veka (ki bi ga bilo bolj pravilno imenovati 'predindustrijska doba', kot so si pravzaprav enotni véliki medievalisti), kakor tudi vse poskuse reforme Cerkve, ki so se v 11. in 12. stoletju zgodili pod njenim okriljem - npr. gibanje sv. Dominika in sv. Frančiška, ki sta ustanovila še danes obstoječe redove (v množini, ker so se frančiškani kasneje razdelili na tri veje).

V svoji knjigi Stark govori o 'reformah' kot o poskusih uvedbe bolj radikalne verske prakse znotraj neke verske organizacije, tako da se v tem oziru obrne tudi na judovstvo in islam. Če so bili ti poskusi zadušeni, so se navadno te skupine odcepile in pravzaprav postale verske 'ločine' ali 'sekte'. Prvo takšno ločino je kot prvi ustanovil Markion že v 2. stoletju. 

Reforme so odgovor na povpraševanje po drugačnih stopnjah verskega življenja, v nekaterih ozirih gre za bolj zahteven način verskega življenja, ki pa je na nekaterih področjih tudi manj zahteven. Kadar so torej ti poskusi zadušeni, se spremenijo v zunanji izziv prevladujoči verski opciji. Ta definicija pa nam pove, da so reforme lahko uspešne ali neuspešne - tako Husov kot Lutrov poskus reforme je bil neuspešen, le da je, če tako rečemo, Luter, skupaj s svojim gibanjem preživel, za razliko od Husa (bil je umorjen, pa tudi husitov je malo, predvsem se nahajajo na Češkem). Tu je treba tudi reči, da je Luter uspel reformirati krščanstvo, ne pa tudi Cerkve, saj je to napravila 'Protireformacija'. Lutrovi poskusi so bili zadušeni, tako da je pravzaprav ustanovil svojo ločino. Gotovo mu je tu treba priznati, kako je sprožil 'protestantsko Reformacijo', kjer pa, še enkrat ni reformiral Cerkve, temveč ponudil alternativo katoliški veri.

Kadar torej govorimo o 'Reformaciji', govorimo o poskusih uvedbe korenitih sprememb znotraj katoliške Cerkve, ki pa so bili neuspešni, a so preživeli, skupine so se odcepile in postale altrenativa katoliški veri. Reformirala so vero, ne pa Cerkve. Ker gre za nek protest, govorimo o 'protestantih', zato bi morda bilo pravilno reči PROTESTANTSKA REFORMACIJA. Za čim bolj pravilno razumevanje okoliščin pa je treba pregledati tovrstne zadeve in verske razmere v celotnem srednjem veku, da bi razumeli in ne govorili neutemeljenih zadev, ki jih potem premnogi širijo kot 'dejstva' in 'resnice'. Toplo zato priporočam v branje takšan dela, kot je to Starkovo.

 

Reformacija: beseda in pomen

Ob 'Dnevu reformacije', ki ga obhajamo pri nas na 31. oktober, je pomembno nekoliko razjasniti prav ta osnovni pojem. 

Beseda je seveda latinskega izvora, dobesedno bi pomenilo 'preoblikovanje', vendar pa prav natančnega pomena "Reformatio" nima. V tem pojmu pa sta redno povezana "vračanje na staro" in istočasno "nastajanje novega". Kot klic k pokori, spreobrnjenju, novemu stvarstvu, ima svoje temelje v oznanilu starozaveznih prerokov, v Janezovem vabilu k "metànoi" v evangeliju. 

Ko gledamo na zgodovino redovništva, lahko rečemo, da je to zgodovina vrste reformacij v Cerkvi. Krščanstvo hoče obnoviti npr. sv. Bernard (+1153), sv. Frančišek Asiški (+1226) zahteva brezkompromisno uresničenje življenja po evangeliju, njegovo gibanje zajame sodobni svet kot "renovatio et reformatio ecclesiae" ("prenova in preoblikovanje Cerkve"). 

Posebno glasen je klic po reformi v 15. stoletju; zahteva reformo papeštva, kardinalov, svetne in redovne duhovščine, uprave in financ, sodne službe, šolstva. "Reformacija" je vse bolj veliko upanje vseh. Javlja se po osebah kot sta Hus in Savonarola, je osrednja tema na koncilih v Baslu in Konstanci. 

Luter pravi pri svojem prvem javnem nastopu: "V Cerkvi je nujno potrebna reformacija, ki pa ni stvar posameznika, ne papeža, ne kardinalov ... ampak vsega krščanskega sveta ..." Luter gleda tu na reformacijo v smislu "metànoie" (spreobrnjenja), hoče ponovno vzpostaviti "stare krščanske resnice", predvsem po načelu "sola scriptura". Sveto pismo je edini vir verovanja, ki ga mora človek spoznati brez posredovanja uradne Cerkve. Temeljno navodilo evangelija pa je, da je človek od Boga sprejet, opravičen in odrešen le po Božji ljubezni in milosti, ki se je udejanjila v Božjem učlovečenju, Jezusu Kristusu, v njegovi smrti in vstajenju (sola gratia, solus Christus). Za človekovo zveličanje je potrebna samo vera v Kristusa (sola fides). 

Do razhajanj je prišlo zaradi različnega gledanja na človekovo opravičenje, na vsebino in pomen zakramentov, vključno z mašno daritvijo in mašniškim posvečenjem, na vodilno vlogo papeža, na pravico do razlage Svetega pisma, na nauk o vicah ter češčenju Marije in svetnikov.

Iz nemških dežel se je reformacija širila tudi drugam: v Švici jo je leta 1522 začel Ulrich Zwingli (cvinglijanstvo) in jo z novim poletom nadaljeval Jean Calvin (kalvinizem), leta 1536. razvijala so se tudi gibanja ljudske reformacije (prekrščevalci, štiftarji). Reformatorji so Cerkev organizirali v okviru dežel (deželne cerkve) in so bile podrejene deželnim knezom. Ukinili so celibat duhovnikov, razpustili samostane, v bogoslužje so uvedli narodni jezik.