p. Bellarmino Bagatti: Po zgodovinskih sledeh krščanstva

Anonimni pričevalci 20. stoletja (2)

Frančiškanski arheolog p. Bellarmino Bagatti se je rodil kot Camillo v kraju Lari, blizu Pise v Toskani, leta 1905. Praktično takoj po zaključenem študiju na Papeškem inštitutu za krščansko arheologijo, se je odpravil v Sveto deželo, kjer je živel in delal vse do svoje smrti, leta 1990. Raziskal je veliko krajev, kjer se kristjani spominjamo svetopisemskih dogodkov, med njimi zlasti Nazaret, za katerega je ugotovil, da je bil v 1. Stoletju le majhna vasica, in cerkev 'Christus flevit' na Oljski gori v Jeruzalemu, pod katero je našel domnevni grob apostola Petra. Splošno ni kdove kako znan, zato ga  lahko uvrstimo med 'anonimne pričevalce 20. Stoletja'.

»Vse od časov Voltairea so določeni kritiki z vse večjo vztrajnostjo skozi celotno 19. Stoletje in del 20. Stoletja bili skeptični glede romarskih krajev v Sveti deželi. Govorili so, kako so svetišča zrasla zato, da bi cinično izrabili pobožnost lahkovernih romarjev. Po njihovem mnenju se je prevara začela že s cesarjem Konstantinom, ki naj bi iz političnih razlogov, da bi si pač pridobil prijatelje med kristjani, 3. Stoletja po Jezusovi smrti dal postaviti cerkve na krajih, ki so bili določeni glede na neoprijemljivo izročilo. Prevara naj bi senadaljevala od srednjega veka naprej, zlasti s strani frančiškanov, ki naj bi z izmišljenimi zgodbami romarjem odvezovali mošnjiček. Tega pa niso zagovarjali le protikrščanski propagandisti, temveč tudi kopica uglednih profesorjev, ki so s celo kopico argumentov naredili močan vtis na bralce«. 

Našega patra pa so le še bolj spodbudili k iskanju materialnih dokazov o zgodovinskosti evangelijev. Svoje delo takole strni: »Po tolikih desetletjih dela na terenu lahko rečem, da samo kdor dela za pisalno mizo, ne da bi se premaknil iz svoje knjižnice, lahko trdi, da to, kar pripovedujejo evangeliji, ni zgodovinsko«. To je počel zelo znanstveno in natančno, saj: »Naloga vsake znanosti ni v tem, da nekomu damo prav ali ne, temveč v podajanju objektivnih podatkov, kar velja tudi za arheologijo. Naša odkopavanja pa so vseeno privedla do ozračja ponovne zaupljivosti po tolikih letih sumničavosti«. 

»Danes je mogoče sestaviti zgodovinsko verigo, katere prvi členi so utrjeni v evangeljskih časih«. Kljub vsemu profesionalnemu delu in priznanjem največjih svetovnih univerz pa cilj p. Bellarmina nikdar ni bil ta, da bi v ospredje postavljal svoje delo, temveč, da bi ga prikazal v drugačni luči: »Ni najbolj važno študirati Jezusa, temveč ljubiti, kakor je on rekel. Krščanstvo je preživelo do zdaj in bo še naprej, pa ne zaradi nas, ki se imamo za učene, temveč zaradi vere in ljubezni preprostih ljudi. Ponižni, in ne strokovnjaki, ki so pogosto tako ošabni, so tisti, ki resnično razumejo evangelij«. 

Ko so ga spomnili, da je tudi sam življenje posvetil znanstvenim raziskavam, je takoj odvrnil: »Predvsem sem redovnik, na to pot sem se podal zgolj iz poslušnosti do predstojnikov. Bolj ko sem napredoval, tem bolj sem razumel, kako je študij brez ponižnosti tisti, ki ovira razumevanje. Prav zato nam Jezus pravi, da moramo postati kakor otroci – če ne spet najdemo tiste otroškosti, lahko postanemo tudi največji učenjaki tega sveta, pa vseeno ne bomo nikdar razumeli ničesar. Jezus od nas ne zahteva učenosti ali visoke kulture, saj nas ne bo po teh sodil, temveč po ljubezni. Njega zanima naše srce, zanima ga, da se med seboj ljubimo«. 

Ta zavest je še kako pomembna za arheologa, katerega življenje nikakor ni lahko: »Življenje arheologa skoraj vselej sestoji iz nesmiselnega napora, iz zapletenega izkopavanja, študija, primerjanja. Navadno še zdaleč ni tako vznemirljivo kot mislijo nekateri. Presenetljive in razburljive najdbe so redke. Večinoma pridemo do naših sklepov preko neke serije fragmentov, ki jim nestrokovnjaki ne bi namenili niti najmanjše pozornosti. Potem pa se nenadoma človek znajde pred najdbo, ki ga nagradi za ves vloženi trud in napor, kot npr. tisti napis: 'Zdrava, Marija' … Ko so začeli postavljati novo baziliko Gospodovega oznanjenja v Nazaretu, sem imel priložnost kopati v votlini, ki je po krščanskem izročilu veljala za Marijino hišo. Vse nazareške hiše so bile takšne – revna bivališča, votline, izdolbene v apnenčasto pobočje griča, kjer so skupaj živeli ljudje in živina. Ko smo prišli do najstarejšega sloja (pred Konstantinom) smo ugotovili, da so že takoj na začetku krščanstva tisti kraj spremenili v svetišče. Na nekem ometu smo zagledali tisti vznemirljiv grški napis iz 1. st. po Kr., ki ga je vpraskal neki romar: 'Chàire Maria' – 'Zdrava, Marija'. Našli smo še en grški in en armenski zapis. Prvi pravi: 'Na svetem Marijinem kraju sem pisal', drugi, le delno ohranjen, pa: 'Lepa Devica'… Kdaj pa kdaj smo tudi mi ubogi arheologi lahko koristni. Po naši zaslugi lahko tako vsak katoličan, ki moli rožni venec, spozna, da se s tem včleni v verigo, ki pelje vse do samega začetka v Nazaretu, morda z nekom, ki je Jezusovo mater spoznal takrat, ko je za vse bila le preprosto dekle, žena in potem vdova tesarja Jožefa«.

Izšlo v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (tednik Novi glas)