Anonimni pričevalci 20. stoletja (4)
Ta svetovno znani siciljanski pisatelj, esejist, novinar,
politik, pesnik, scenarist in dramaturg se je rodil leta 1921 v Racalmutu pri
Agrigentu, umrl pa v Palermu leta 1989. Bil je agnostik, pri svojem
razmišljanju pa se je skliceval na razsvetljenstvo. Tudi njega je označeval
spoštljiv odnos do Cerkve in krščanstva, kakor je veljalo za prenekaterega
zahodnega agnostičnega intelektualca – naj omenim npr. Camusa.
Ignoramus et
ignorabimus, torej – ne vemo in nikdar ne
bomo vedeli: “Nekoč sem zapisal, da če imajo moji verni prijatelji dvome o
svoji veri, imam sam dvome o svoji neveri. Ateisti ne obstajajo, ljudje torej,
ki bi v vsakem trenutku svojega življenja bili prepričani v neobstoj Boga: o
tem problemu nam razum ne more povedati nič dokončnega. Prepričan pa sem, da ne
obstajajo niti verniki, ki bi vedno in povsod verovali. Mislim, da se prav v
vsakogar, tudi v svetnike, kdaj pa kdaj naselijo grozljivi dvomi.” Da ima v tem
oziru prav, nam pričajo primeri sv. Terezije Avilske, sv. Janeza od Križa ali
bl. Matere Terezije, pa tudi katoliški pisatelj Bernanos, ki ga je Sciascia
izredno cenil, je nekoč dejal: “Moja vera je v 24-ih urah dvomov na dan, katerim
odštejemo eno minuto gotovosti. To mi zadostuje.” Na le-tega se sicilijanski
pisatelj sklicuje tudi pri vprašanju smrti, saj je Bernanos na smrtni postelji
Boga izzval na neke vrste dvoboj: “To je ena od najbolj vzvišenih misli. Če nas
bo namreč smrt zares privedla pred Boga, nam bo on moral izstaviti račun našega
življenja. On nam bo moral podati razlage.”
Nekoč se je znašel na katoliškem
zborovanju, kjer pa se v več dneh govorjenja prav nihče ni skliceval na upanje
v posmrtno življenje. Sciascia se je tako spraševal, kaj od krščanstva sploh
ostane, brez te težnje po prihodnosti, ki gre onkraj tega sveta. Vera se na ta
način zreducira le na nek povprečen, zakasnel in brezvezen socialni in moralni
nauk: “Bolj pravična razdelitev dobrin, spolni liberalizem, olajšanje tuzemskih
bolečin – to so vse zadeve, ki jih Cerkev odkriva sedaj, z zamudo in zmedeno. Pri
tem pa izgublja obzorje duše, smrti in onostranstva, transcendenco, torej.
Prevelik poudarek daje življenju, življenjskim dobrinam, iskanju sreče –
katolicizem, ki se priključuje nekemu nedoločnemu radikalizmu.” Zdi se, da se
tu Sciascia vrača k Pascalovi stavi na obstoj oz. neobstoj Boga: “Vera ne more
biti nič drugega, kot že dobljena stava. Toda težnja po onostranstvu, upanje v
to, da ne umremo, je bistvo neke religije. Če se ne oznanja več tega
pričakovanja večnosti, če se pusti ob strani to napetost, potem postane neka
religija podobna humanitarnemu klubu, sindikatu ali politični stranki.”
Objavljeno v prilogi Novega glasa - 'Bodi človek!'
Ni komentarjev:
Objavite komentar