Za opomin na današnjo obeležitev gre zahvala zgodovinarju, dr. Renatu Podbersiču - nekatere stvari povzemam po njegovem zapisu. Na današnji dan obeležujemo uvedbo obveznega šolanja, ki se je zgodilo pred natančno 250-imi leti, in se nam ponuja priložnost malega razmisleka.
Navadno se tu govori o reformah, s čimer se od t. i. razsvetljenstva naprej misli na preoblikovanje, vendar v smislu tega, da se da stvarem novo obliko. Pravi pomen besede "reformirati" pa je seveda drugačen in pomeni nečemu, kar je izgubilo pravo obliko, slednjo spet dati. Prav zato moremo razumeti, zakaj se uporablja za protestantizem in potem naprej besedo "reforma", kakor tudi z njo povezani "reformirati" in "reformacija", čeprav v resnici gre za prevrat, torej za "revolucijo". Samo v tem smislu je mogoče razumeti tudi reforme in reformacijo, ki so se zgodile zlasti po zadnjem vedsoljnem koncilu, v bistvu pa so se začele že na njem. Tako torej ugotovimo, da je tudi tu, če se vrnemo k cesarici Mariji Tereziji (ki je vladala med letoma 1740 in 1780) in njenemu sinu Jožefu II. (ki je samostojno vladal med letoma 1780 in 1790) prišlo ne do reform in reformacije, temveč do revolucije. Temu pojavu v našem cesarstvu z eno besedo navadno rečemo kar "jožefinizem", vendar bi očitno bili krivični do cesarja Jožefa, če bi maslo bilo le na njegovi lasulji (takrat so namreč plemiške in pomembne glave nosile lasuljo), ne pa tudi na lasulji njegove matere. S tem seveda ne zanikamo, da bi oba vladarja ne naredila tudi veliko dobrega, tudi ti ukrepi so zagotovo imeli tudi svoje dobre plati, ampak se želimo kritično dotakniti tega revolucionarnega pojava, ki je močno vplival na družbo našega cesarstva vse odtlej, namreč jožefinizma.
Začelo se je seveda že prej, ko je recimo cesarica preoblikovala vojsko, vendar je vojska vseeno v rokah države. S šolsko reformo pa je država prvič posegla na šolsko področje in vzpostavila centralno voden državni šolski sistem, katerega je krojila po svojih potrebah. Naj ponovimo, da po naravi stvari šolsko področje ni stvar države, ampak bi slednja morala to področje zgolj spremljati in podpirati. To so te t. i. naravne pravice - spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, pravica do družine (ki pomeni poroko med enm moškim in eno žensko, katere vez država podpira, krepi in vzdržuje ter prepoveduje njeno prekinitev, družina pa lahko ima otroke) in pravica do svobodne vzgoje (prva dobrina in dolžnost zakona je namreč roditev in vzgoja otrok, zato so vse tri pravice med seboj močno povezano). Kasneje se je vse preneslo še na druga področja, zlasti je pomembno cerkveno področje, kjer pa je bil glavni igralec cesar Jožef II., zato jožefinizem. Pomeni, da ima povsod potemtakem glavno besedo država oz. njen vladar, če pa se je tovrstno vmešavanje na Vzhodu imenovalo cezaropapizem, nosi v našem rajnkem cesarstvu Jožefovo ime.
Vsekakor ne moremo mimo t. i. razsvetljenstva in njegove miselnosti. Ta miselnost je nadvse postavljala narobe razumljeni človeški razum in človeka kot takega - v središču vsega je človek, ki je tudi merilo vsega, pa seveda njegov razum. Descartesov: "Cogito, ergo sum," se jasno ponuja. Nad vsem je torej človek in njegovo mišljenje, vse drugo je temu podrejeno. Žal se potemtakem temu podrejata tudi Bog in njegova Cerkev, posledično pa še družina in vzgoja. Kar je torej Bog dal v naravo, sedaj začenja biti podrejeno vladarju in državi, čeprav od začetka pravici do družine in življenja nekako na videz nista dotaknjena v samem svojem bistvu. Na videz, ker pač vzgoja spada k bistvu obeh, posebej družine. Oboje pa je bilo seveda pod okriljem in varstvom Božje Cerkve, saj je Kristus vse zaupal rokam apostolov in njihovih naslednikov.
Po klasičnem pojmovanju imamo dve popolni družbi (societas perfecta), Cerkev in državo, ki na koncu seveda zasledujeta isti cilj, ki je služiti Bogu in k njemu priti, vseeno pa ima ta v praksi različne cilje. Cerkev ima seveda večne in nadnaravne cilje, država pa časne in naravne cilje. Na svojih področjih, torej na svetem in posvetnem, na tem svetu Cerkev in država delujeta samostojno in nimata nad seboj drugih, zato sta popolni družbi, vse ostale družbe, ki so na nižjih ravneh, so nujno nepopolne družbe, ker delujejo odvisno in imajo vselej nekoga nad seboj. Nepopolne družbe imajo seveda neke delne in nižje cilje, delujejo pa v službi splošnih in višjih ciljev. Tu moremo razumeti, kaj pomeni v resnici skupno dobro.
Vidimo, kaj pomeni tako razsvetljensko pojmovanje človeškega razuma, ki praktično nima več povezave z Božjim umom, vero in Cerkvijo, kakor tudi razumemo, kam vodi absolutizacija razuma. Tako se pojmuje posledično tudi izobrazbo. Nujna posledica je potemtakem nova hierarhija, bolj in manj razsvetljenih, bolj in manj razumnih, kjer ni več prvenstva duha in srca, potemtakem pa pridemo do novega kategoriziranja nerazumnih, neumnig in slaboumnih. Mislim, da nadaljne razlaganje ni potrebno, novodobni svetno močno izobraženi, sicer pa neumni so pa zgolj posledica teh revolucionarnih zadev. Tudi pojmovanje avtoritete se postavi na glavo, pa postane čedalje pomembnejša avtoriteta pčosameznika, na kratko - kdo je kaj rekel, ne pa, kaj je rekel. Pahnjenje sv. Tomaža v ropotarnico zgodovine je tu že očitno.
Če izobrazbo pojmujemo kot povečanje pismenosti in podobnega, potem seveda tu moremo po eni strani reči, da je to nekaj dobrega. Iznajdba tiska je pač do tega nekako nujno privedla. Težavo predstavlja začetek izgubljanja poslušanja, zlasti seveda v Cerkvi, a tudi drugod, kar se je kasneje še kako poznalo. Nekaj časa se je sicer še vzdrževalo pomen Cerkve kot matere in učiteljice, ki ima svoje služabnike, ki to poslanstvo vršijo, kasneje pa se je čedalje bolj izpodrivalo duhovnike in redovnike, na njihovo mesto pa so stopili ljudski učitelji, kasneje pa še učiteljice. Tako se je začelo izboljševati zlasti pismenost in svetno izobrazbo prebivalstva, znani pa so recimo tudi že prvi ljudski misali kot pripomoček pri sveti maši, če vemo, da so Sveta pisma in katekizmi obstajali že prej. V tej smeri torej dobro, kasneje se bodo seveda škofje in duhovniki, kot recimo Slomšek, še posebej angažirali v trudu za dobre knjige za ljudi. Glede krepitve tovrstne učinkovitosti države in izboljšanja splošne ravni tovrstne izobrazbe prebivalstva se je torej vsekakor željeni učinek doseglo. Vidimo pa, da se je temu marsikaj podvrglo in žrtvovalo, pa je kasneje terjalo svoj davek.
"Splošna šolska naredba" (Allgemeine Schulordnung) s 6. decembra 1774 je tako na našem ozemlju uvedla splošno šolsko obveznost, ki je vključila vse družbene sloje. Veljala je za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na spol in starost. Glavni namen šolske reforme je bila širitev pismenosti. Zakon je poznal tri vrste šol; trivialne, glavne in normalne šole (znane tudi pod ljudskim imenom "normalke"). Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon: "Politična šolska ustava". Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor, kar spet moremo seveda šteti kot nekaj dobrega. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje (Slomšek je napravil znani tovrstni priročnik 'Blaže in Nežica v nedeljski šoli'). Leta 1869 so oblasti sprejele nov osnovnošolski zakon, s katerim je bila v "Avstro-Ogrski" (tedaj je že bila "dvojna" monarhija) uzakonjena in tudi v praksi v celoti izvedena osemletna šolska obveznost, ki je veljala v Sloveniji do septembra 2003, ko je bila uvedena obvezna devetletka.
Država je torej pred 250-imi leti šole naredila za svoje in v njih uči ter propagira, kar pač želi. Vedno je torej odvisno, kado vodi državo, že precej časa pa vemo, da to niso le državni voditelji. Odvisno je tudi vselej od prevladujoče miselnosti in trendov, ki se vsiljujejo. Toliko o tem, bo pa seveda potrebno posebej napisati kaj o jožefinizmu n cerkvenem področju, saj je bila zadeva več kot odločilna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar