Cadorna onkraj črne legende (1)

Mnogi bi radi zgodovino, kot vse ostalo, „digitalizirali“, v smislu, da bi jo naredili črno-belo, vendar pa je, kakor lepo pravi Vittorio Messori, „zapletena, pogosto nejasna in skoraj vedno drugačna, kot nam jo pripovedujejo“. Tako je tudi, ko gre za figure, kakršen je bil italijanski general, kasneje maršal, Luigi Cadorna, o katerem se mi je zdelo prav nekaj objaviti in ki ga je prav tako zadela nekakšna "črna legenda", pa je praktično vselej predstavljen le v slabi luči. Videli bomo, kje je bil drugačen in kje ne od ostalih poveljnikov vojaških sil, kakor tudi, da je vselej treba upoštevati vse okoliščine, v katerih je deloval.

Znano je, da med "brati Italije", torej med prostozidarji, ni bil priljubljen, saj je bil katoličan, ki se je, če je bilo mogoče, dnevno udeleževal svete maše, kasneje je treba reči tudi, da ga je fašistični režim sicer nekako rehabilitiral, vendar sam general, kasneje maršal, nikdar ni hotel biti član fašistične stranke. Kampanja proti generalu Cadorni je pričela takoj po italijanskem porazu pri Kobaridu, ki ga naša stran z razlogom imenuje "čudež pri Kobaridu", saj bi se glede na sile na terenu zadeve ne smele odviti, kakor so se. Od vsaj osemdesetih let 20. stoletja naprej govorijo sicer zgodovinarji zelo odprto tudi o zaroti in izdaji, če je zgodovinsko dokazano, kako je sama italijanska vlada na več načinov ovirala generala Cadorno, medtem ko njegovega naslednika, Armanda Diaza, ni. K slednjemu se bomo še vrnili, ampak nas bolj zanima Luigi Cadorna, piemontski visoki vojaški častnik, ki je po kobariškem hudem porazu postal glavni krivec vsega. V Italiji je ta poraz postal pregovoren, pa kar rečejo za kak hud poraz, da se je zgodil „Caporetto“.

Ko beremo in poslušamo dobre vojaške zgodovinarje, ugotovimo, da pravzaprav piemontski general ni bil ne boljši ne slabši od enako rangiranih predstavnikov drugih vpletenih sil, ampak precej podoben. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil v svojih doktrinah in taktikah močno zastarel in je zagovarjal vselej zelo napadalno in frontalno strategijo bojevanja, ki pa je seveda pomenila veliko žrtev. Treba je tudi reči, da je bil vojak starega kova še v tem, da nekako ni imel neke človeške vpletenosti, ampak je vse skupaj vodil in spremljal z določeno hladno in intelektualno distanco ter so vse stvari pravzaprav vodili njegovi podrejeni. Slednji so pa tudi v kar lepem številu bili "bratje", kot recimo Pietro Badoglio. Kasneje je zanimivo videti, da je sicer kot prvi Maršal Italije postal prav Cadorna, vendar ni bil sam - obenem z njim še Diaz, ki ga je zamenjal v poveljevanju, kmalu pa tudi še drugi poveljniki iz prve svetovne vojne, kip a so bili, resnici na ljubo, še bolj indiferentni do ogromnih človeških žrtev na bojišču. Pa saj ni bil Cadorna edini – tudi Ferdinand Foch, ki je bil brat duhovnika jezuita in zelo veren katoličan, je bil odstavljen, vendar so ga kasneje bili prisiljeni poklicati nazaj na položaj poveljnika francoskih sil, da bi se izognili katastrofi, kar je antiklerikalni Clemenceau sicer zelo nerad storil, a je vendarle lože v to prepričal, ker prisiljen.

Cadornova črna legenda se je zdela od povišanja naprej sicer zaključena in Cadorna rehabilitiran, vendar so leta italijanskega ekonomskega buma očitno prinesla “bum” še drugih zadev. Tako je črno legendo ponovno odprl »znanstvenik« Mario Silvestri z delom 'Isonzo 1917', leta 1968 pa Alberto Monticone z objavo dela 'Plotone di esecuzione' ('Strelski vod'). Pri drugem ni težko ugotoviti, kam pes taco moli pri obtožbah zoper Cadorno, na katerega so se od tedaj napadi občasno vrstili, ideologizirani pogled na Cadorno in Caporetto pa se je ohranil še danes, pa ne samo v Italiji.

V naslednjem delu gremo bolj v podrobnosti...