Paul Claudel je bil francoski pisatelj, pesnik in dramatik. Opravljal je tudi pomembne diplomatske funkcije, saj je kot vicekonzul in veleposlanik obiskal različne države, od Japonske do Kitajske, Nemčije in Združenih držav Amerike. Najbolj čudežno potovanje, o katerem pripoveduje sam, je bilo njegovo bliskovito in dokončno spreobrnjenje v katoliško vero, celovita in radikalna izkušnja, o kateri v življenju ni nikoli več podvomil - zanj to ni bilo mogoče. Star je bil osemnajst let, nekaj let ni več veroval, njegovo poznavanje Jezusa Kristusa pa so žal spremenila tudi dela demitizatorja Ernesta Rénana, ki je s svojim Jezusovim življenjem Kristusa zreduciral na zgolj utemeljitelja etike, pa naj je bila ta še tako vzvišena. Mladi Claudel torej ni veroval, ampak je čutil veliko željo po resnici, po nečem tako doslednem in trdnem, kot je Bitje samo. Vsi intelektualni in literarni tokovi tistega časa so ga pustili nezadovoljnega in nazadnje obupanega.
Ko je na božični dan leta 1886 vstopil v nedavno prenovljeno pariško katedralo Notre-Dame, je to storil
iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.
iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.
Kot poroča kath.net, je svojo izkušnjo spreobrnjenja opisal takole: „V trenutku se mi je stisnilo srce, verjel sem. Verjel sem s tako močnim notranjim soglasjem, vse moje bitje se je skoraj silovito streslo, verjel sem s tako močnim prepričanjem, s tako neomajno gotovostjo, da ni bilo več prostora niti za najmanjši dvom, da od tistega dne naprej vse knjige, vsa naključja razgibanega življenja niso uspela pretresti moje vere ali se je celo dotakniti.“ Ta vseobsegajoča in prepričljiva izkušnja pa ga sama po sebi ni odrešila utrujenosti na poti postopnega osvajanja in vedno več razlogov, da bi se držal katoliške vere, kot jo predlaga Cerkev. Odločilen je bil še en božič, tisti štiri leta pozneje: „V njem premišljevalno zre ‚le miserable enfant‘, Boga malčkov in ubogih, kot znamenje Božje vsemogočnosti, ki rešuje svet. V tem nebogljenem Otroku, ki ga končno osreči, Claudel občuduje tistega, ki se opredeli kot 'krotak in ponižnega srca' (Mt 11,29) in ki prav s svojo krotkostjo in ponižnostjo pritegne ljudi vseh časov in vseh celin.“
Osebna zgodba velikega francoskega pisatelja v bistvenih elementih prikazuje dramo ljubezni, ki se odvija med Bogom in vsako dušo, ustvarjeno in odrešeno s Kristusovo žrtvijo. Njegova ljubezen nas prehiteva, nas išče in se nam razodeva. Za nekatere na trenuten in bliskovit način, za druge na bolj postopen, vendar gre vedno za dogodek in srečanje dveh volj, ki se vselej odpre na previs naše svobode, čeprav je omejena: Bog se svobodno podredi naši svobodi in jo pričakuje. Ni naključje, da se je Claudelova izkušnja spreobrnjenja zgodila med čutnim poslušanjem Magnifikata, najmočnejše in najbolj iskrene izjave ljubeče predanosti Bogu, kar jih je človeška zgodovina poznala, saj je bila duša, ki jo je pevajoč, vznesena in zahvaljujoča izrekla, celovita in čista - Marijina duša.
Devica Marija nam pokaže, kako popolno uresničevanje svobode nikakor ni podobno sprejemanju ene možnosti namesto druge na nekem meniju, polnem predlogov, ampak je celovit in prostovoljni „da“ Dobremu, ki se kaže in sprašuje po nas. Kakor se dogaja med zaljubljenci, tudi prvo srečanje sestavljajo kraj, čas, odnos, oblačila, ki si jih bomo vedno zapomnili. Claudel je v svojo spominsko knjigo zapisal vreme, hladno in sivo, njegovo držo, točno določen kraj, kjer je stal: „Bil je mračen zimski dan in najtemnejše, najbolj deževno popoldne nad Parizom. Še vedno se spominja, da je stal ob drugem stebru ob vhodu v prezbiterij, ko so peli Magnificat. Klečati in se počutiti doma in ne „na posodi“ se je naučil sčasoma.
Med njegovim intenzivnim literarnim delom je morda najpomembnejše Sporočilo Mariji, igra, ki je med letoma 1892 in 1948 doživela številne ponovne osnutke in popravke ter povzema njegovo videnje sveta in zgodovine kot napetosti med posameznimi eksistencami in celoto bivanja, kjer človek, razpet med grehom in svetostjo, napreduje k skrivnosti Boga, ki vse sestavlja in razlaga. Zanimivo je spomniti, da je tudi druga velika francoska ženska, sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja, doživela, kot bi rekla, popolno spreobrnjenje na isto božično noč, ki je Paulu Claudelu spremenila življenje. Tako je v rokopisu A zapisala: „25. decembra 1886 sem prejela milost izhoda iz otroštva, z eno besedo milost popolnega spreobrnjenja. Zanjo je bil to prehod iz otroštva v odraslost s paradoksalno podobo, značilno za vero v Kristusa, je bil eden najtrajnejših sadov njenega odraslega življenja v veri „izum“ duhovnega otroštva. Navsezadnje božič z Bogom, ki postane Dete, to uči vsakega od nas.
Vir: Il Timone
Ni komentarjev:
Objavite komentar