Pri Cordialiterju, tradicionalnem katoliškem blogerju, ki zelo rad širi tradicionalno katoliško pobožnost, sploh tisto sv. Alfonza, sem prebral njegovo mišljenje glede ukrepov, ki bi jih naj sprejel novoizvoljeni papež na konklavu leta 1774. Izbran je bil grof Braschi, z imenom Pij VI., znan po tem, da je ostro obsodil francosko revolucijo in bil potem s strani francoskih čet pod Napoleonovim poveljstvom odpeljan v ujetništvo, ker se ni hotel odpovedati svojemu svetnemu vladarstvu in se nekako podrediti Napoleonu. V ujetništvu je tudi umrl, v mestu Valence. Bil je zelo dober oskrbnik, zelo izobražen in zelo pobožen, kar se je izkazalo tudi pred izvolitvijo, ko se je zaradi tega, ker ni imel več posebne cerkvene službe, umaknil v benediktinsko opatijo v Subiacu, kjer je bil napoteni opat (imel je opatijo 'ad commendam' - beneficij, po katerem je skrbel za opatijo, vendar je imel omejeno jurisdikcijo, saj ni imel vpliva na samo samostansko skupnost menihov). Obhajal je jubilej leta 1775. Spopadel se je s korupcijo in drugimi težavami v papeških deželah ter zelo spodbujal kmetijstvo. Nekako je rešil jezuite, da so preživeli z njegovo oporo v Šleziji in Belorusiji. Boril se je proti razsvetljenskim idejam in galikanizmu, osebno si je prizadeval to rešiti tudi v habsburški monarhiji, a glede jožefinizma ni bil uspešen. Galikanske in janzenistične ideje je obsodil v papeški buli 'Auctorem fidei', ki je obsodila kot krivoversko sinodo v Pistoji (1786) - ta si bo zaslužila enkrat posebno obravnavo, glede na to, da je že vsebovala praktično vse modernistične težnje, ki so se nato uveljavile v 20. stoletju, posebej po 2. vatikanskem koncilu. Ni treba najbrž posebej poudariti, da so se mu liberalci postavili po robu. Toliko na kratko, sedaj pa poglejmo, kaj je sv. Alfonz napisal kot odgovor kardinalu Castelliju, ki ga je prosil, naj napiše pismo o ukrepih, katere naj sprejme novi papež za reformo Cerkve, ki je bila prizadeta zaradi splošne popustljivosti.
Rekel bom le, da so potrebne molitve in goreče molitve; kajti da bi Cerkev rešili iz stanja razpuščenosti in zmede, v kateri se nahajajo vsi sloji, ne morejo pomagati niti vsa človeška modrost in razumnost, ampak je potrebna vsemogočna Božja roka.
Med škofi je le malo takih, ki imajo resnično gorečnost za duše.
Skoraj vse redovne skupnosti so razpuščene, saj je v sedanji zmedi stvari v verskem življenju propadla redovna disciplina in izgubljena pokorščina.
V svetnem duhovništvu je še huje, zato je jasno potrebna splošna reforma vse duhovščine, da se popravi velika moralna izprijenost, ki vlada med svetno duchovščino.
Zato moramo moliti Jezusa Kristusa, naj nam da poglavarja Cerkve, ki bo bolj kot s človeško učenostjo in razumnostjo obdarjen z duhom in gorečnostjo za Božjo slavo in popolnoma neodvisen od vsakega strankarstva in človeškega spoštovanja; kajti če bi se kdaj, na našo nesrečo, pojavil papež, ki ne bi imel pred očmi Božje slave, mu Gospod ne bi dal veliko pomoči in bi se zadeve, kakršne že so v sedanjih razmerah, še poslabšale.
Molitev lahko torej popravi toliko zla, da od Boga doseže, da položi svojo roko nanj in mu da zavetje.
[...] Najprej bi si želel, da bi prihodnji papež (saj je zdaj veliko kardinalov, ki jih je treba imenovati) izmed tistih, ki mu bodo predlagani, izbral najbolj izvedene in najbolj goreče za dobro Cerkve, in da bi v prvem pismu, v katerem jih obvesti o svojem imenovanju, vnaprej obvestil kneze, naj mu za kardinalat za nekatere svoje izbrance predlagajo samo tiste, ki so dokazano pobožni in izobraženi; saj jih sicer ne bo mogel mirne vesti imenovati.
Prav tako bi si želel, da bi bil odločen pri zavračanju nadaljnjih ugodnosti tistim, ki so že preskrbljeni s cerkvenim premoženjem, v kolikor je to zadostno za njihovo preživljanje v skladu z njihovim položajem. Pri tem naj se pokaže vsa odločnost proti kakršnim koli prihodnjim obljubam.
Želim si tudi, da se prepreči razkošje med prelati in da se zato za vse določi (sicer se ne bo nič popravilo), število služabnikov, kot je primerno za vsak razred prelatov: toliko dvorjanov, kot je potrebno, in nič več; toliko služabnikov in nič več; toliko konj in nič več; da se krivovercem ne bi dalo nobenih razlogov za govoričenje.
Poleg tega naj se večja skrbnost uporabi pri podeljevanju beneficijev samo tistim, ki so zares služili Cerkvi, ne pa določenim posameznikom.
Poleg tega naj se pri izbiri škofov (od katerih je odvisno predvsem boogoslužje in dušni blagor) uporabi vsa skrbnost, zbiranje informacij iz različnih virov o njihovem dobrem življenju in nauku, potrebnem za vodenje škofij; in da se tudi za tiste, ki prebivajo na ozmelju svojih krajevnih cerkva, od metropolitov in drugih zahteva, da v tajnosti posredujejo informacije o tistih škofih, ki posvečajo premalo pozornosti blaginji svoje črede.
Prav tako želim, da se povsod razglasi, da bodo škofje, ki so malomarni in ki ne živijo v svoji škofiji ali ki živijo v razkošju na račun ljudi, ki so v njihovi službi, ali ki imajo prekomerne izdatke za opremo, zabave in podobno, kaznovani z odvzemom službe ali s pošiljanjem apostolskih vikarjev, da popravijo svoje prekrške; po potrebi se bodo od časa do časa navajali primeri.
Vsak tak primer bi vse druge malomarne prelate prisilil, da bi skrbeli pri sebi za zmernost.
[...] Predvsem pa želim, da papež splošno zaveže vse redovnike k spoštovanju njihovega prvotnega ustroja, vsaj v najpomembnejših zadevah.
Zdaj Vas ne želim več utrujati. Ne moremo storiti nič drugega, kot pa moliti k Gospodu, da nam da pastirja, napolnjenega z njegovim duhom, ki bo znal urediti te stvari, ki sem jih na kratko omenil, tako kot je to najbolje za slavo Jezusa Kristusa.
S tem Vam izražam najgloblje spoštovanje in se z vso vdanostjo ostajam
Vaše Gospode najvdanejši in najhvaležnejši ter pravi služabnik
Alfonz Marija, škof v Sant'Agata de Goti
Ni komentarjev:
Objavite komentar