Ko v sodobni Cerkvi zgodovina ni učiteljica...

V dnevniku italijanske škofovske konference (CEI), Avvenire so na binkoštni praznik objavili zanimiv članek, kjer želijo rehabilitirati izobčenega modernističnega duhovnika, Ernesta Buonaiutija. Izobčen je bil leta 1925, čemur je sledila bogata akademska kariera in članstvo v prestižni Accademia dei Lincei. Umrl je leta 1946, a je zavrnil poslednje zakramente, sklicujoč se prav na izobčenje, na katerega je bil ponosen. Tako ali tako se nikdar ni želel odvrniti od svojih zmot in se podrediti pravemu nauku in učiteljstvu ter avtoriteti Cerkve. 

Poglejmo nekoliko zadevo s pomočjo komentarja Maria Proiettija. "Na binkoštni dan slavi Avvenire "dober boj" modernista Ernesta Buonaiutija". Gre za izbiro, ki ne prevprašuje le teologije, ampak tudi komunikacijski slog določenega cerkvenega tiska." Proietti upravičeno pravi, da se v današnjih cerkvenih strukturah Duha resnice zamenjuje z duhom časa ali Zeitgeistom, kakor je pred leti opozoril dr. Peter Kwasniewski, ko je razbil mit o domnevnem odsotnem Sv. Duhu v predkoncilski Cerkvi. Na binkošti je v novem mašnem obredu, zanimivo, v evangeliju stavek: "Duh resnice vsa bo vodil k vsej resnici." (Jn 16,13) (tradicionalna maša ta dan predvideva evangelij iz Janezovega 14. poglavja). Prav nič v skladu s tem stavkom pa piše italijanski ekonomist in novinar Luigino Bruni, član fokolarov o "dobrem boju" nekoga, ki je to Božjo resnico zanikal kot tako, namreč modernist Buonaiuti. O njem sta sicer izšla dva zvezka monografije, vendar se Bruni "ne ustavi samo ob recenziji dveh zvezkov, ki sta pred kratkim izšla, ampak predlaga, najprej z namigovanji, nato pa zelo jasno, ponovno dobronamerno branje figure Buonaiutija in si želi neke njegove implicitne rehabilitacije." Bruni označuje največjega italijanskega modernista za "sodobnega preroka", ki postavlja takšne vrste vprašanja, "kakršnih niti današnji katoličani ne znajo več oblikovati". Seveda je samo po sebi razumljivo, da naj bi katoliška dogma, torej nauk, bil sad zgodovinskega razvoja oz. evolucije, ne pa izraz nespremenljivega Božjega razodetja. 

Do tu nič novega pod soncem za sodobne cerkvene ustroje, saj se je v njih zadnja desetletja skušalo rehabilitirati že veliko tovrstnih osebnosti. Zanimiv je ta primer, da ugotovimo način posredovanja zadev, ki se ga danes v cerkvenem časnikarstvu poslužujejo. S pomočjo "kulturnega dialoga" se namreč ogne stalnemu in nespremenljivemu cerkvenemu učiteljstvu ter se ga zrelativizira, izjemo pa se postavi za pravilo. Znano? Ponovno manjšine postanejo pravilo in pot za večino. Dokončno ni več dokončno, temveč zanimivost, ki "sproža debato, četudi zasenčuje resnico". 

Nasprotje resnice postane resnica, začenši že z naslovom, kjer "je boj Buonaiutija proti cerkvenemu učiteljstvu poimenovan kot "dober", izobčenje, skrajni izraz (tedanje) cerkvene pravice, pa kot problematično". Mi bomo komentirali, da to ni nič čudnega v rednih cerkvenih ustrojih, kjer se deli kazni levo in desno, pogosto brez prave pravne podlage in procesov, kjer ne pomaga niti, če so sami papeži rekli drugače, tudi papež Frančišek. Ne, pravično izobčeni so krivično izobčeni, krivično izobčeni pa pravično. Pravi razkolniki in krivoverci to niso, kdor pa to ni, zanje seveda je razkolnik in krivoverec. Razumi, kdor more. Tako ali tako je v teh primerih, brez vsake prave zgodovinske podlage, cerkev papežev Pija X. in Pija XII. opisana kot toga, rigidna in "nesposobna prepoznati "preroštvo" disidentov". V resnici je Buonaiutija izobčil papež Pij XI., vendar slednji očitno ni tako pomembna figura. V sodobnem cerkvenem časnikarstvu se zvestobo izročilu in pravemu nauku predstavlja kot zadrtost in zakrknjenost, medtem ko se modernizem, ki ga je Cerkev dokončno obsodila predstavljen kot neke vrste dobri kvas za cerkveno testo, čeprav se je slednji v novomodernistični dobi, ki se je sicer pričela že pred zadnjim vesoljnim koncilom, razbohotila pa po njem, izkazal za uničevalca cerkvenega testa. Proietti pravi, da modernizem imenujejo celo "kvas prihodnosti", kar še najbolj spominja na "sonce prihodnosti", ki bi naj sijalo pod rdečim praporom. 

Binkošti predstavljajo drugačnega duha, to je Sveti Duh, ki ni "nevtralni ali relativistični duh". "Gre za Duha Očeta in Sina, ki nam je poslan, da nas bi "spomnil, kar je Jezus povedal" (Jn 14,26) in da bi nas "vodil k popolni resnici" (Jn 16,13). Vemo, kako se dandanes vse to pojmuje, vendar pa po cerkvenem nauku Sv. Duh ne prinaša novih miselnosti in ideologij, ampak v polnosti razsvetljuje resnico, ki je bila v Kristusu že v polnosti razodeta, on pa jo je posredoval in zapustil svojim učencem, da bi jo posredovali naprej. Nauka zato Sv. Duh ne spreminja, temveč ga osvetljuje, ga ne zanika, ampak ga hrani in brani. Buonaiuti in ostali so katoliški dogmi in nauku dajali evolucijsko naravo, kar pomeni zanikanje objektivne in razodete resnice, ki jo je potrebno ohranjati in posredovati v celoti, ne pa vedno znova na novo izumljati. Buonaiuti ima že desetletja ogormno pridnih pajdašev, ki trdijo isto, kakor je trdil on sam. "Nauk ni mnenje, ki ga je potrebno ažurirati, temveč je dar, ki ga je potrebno sprejeti in oznanjati."

Zdaj pa poglejmo, kdo je zares bil Ernesto Buonaiuti (1881–1946)? Ernesto Buonaiuti, rimski duhovnik, je bil nedvomno izobražen in intelektualno živahen mož. Toda njegova miselnost se je postopoma oddaljila od katoliške vere v treh temeljnih točkah:

• Imel je evolucionistični pogled na krščanstvo: za Buonaiutija krščanstvo ni bila vera, razodeta od zgoraj, temveč zgodovinska izkušnja v nenehnem razvoju; dogma v njegovem pogledu ni bila nespremenljiva, temveč plod kulture in kolektivne psihologije; ta pogled je bil obsojen v okrožnici Pascendi Dominici Gregis (1907), ker je zanikal nadnaravni značaj Božjega razodetja.
• Vero je zreduciral na subjektivno zavest: Buonaiuti je menil, da vera izhaja iz osebne zavesti in ne iz objektivne in razodete resnice; vera je bila zanj notranja izkušnja, ne prenos prejete resnice; to je korenina subjektivizma in doktrinarnega relativizma.
• Radikalno je kritiziral Cerkev kot institucijo: Buonaiuti je bil sovražen do hierarhične dimenzije Cerkve, ki jo je štel za odmik od prvotnega evangeljskega duha; nenehno je postavljal v nasprotje »pravega Jezusa« in »zgodovinsko Cerkev« ter zavračal legitimnost cerkevnega učiteljstva.

Kljub večkratnim opozorilom Buonaiuti ni nikdar preklical svojih stališč niti skušal doseči sprave. Tudi po suspenzu je nadaljeval s poučevanjem in objavljanjem, vse do izobčenja vitando nomine leta 1925. Nikdar se ni podredil. Ni bil preganjanec, ampak intelektualec, ki se je zavestno odločil nasprotovati cerkvenemu učiteljstvu, vendar je sebe predstavljal kot »bolj zvestega od samega papeža«. Njegova dela so bila uvrščena na Seznam prepovedanih knjig.

Po izobčenju je bil univerzitetni profesor, član Akademije Lincei in referenčna točka za določeno sekularno miselnost. Njegov vpliv se je posredno pokazal tudi v nekaterih pokoncilskih teoloških krogih, zlasti v težnji po historizaciji evangelija in relativizaciji dogme.

Cerkev ne potrebuje rehabilitacije tistih, ki so nasprotovali nauku, da bi se zdela dialoška. Potrebuje biti zvesta, pogumno in ponižno, celotni resnici, ki jo je prejela.

Kaj naj stori papež po mnenju svetega Alfonza

Pri Cordialiterju, tradicionalnem katoliškem blogerju, ki zelo rad širi tradicionalno katoliško pobožnost, sploh tisto sv. Alfonza, sem prebral njegovo mišljenje glede ukrepov, ki bi jih naj sprejel novoizvoljeni papež na konklavu leta 1774. Izbran je bil grof Braschi, z imenom Pij VI., znan po tem, da je ostro obsodil francosko revolucijo in bil potem s strani francoskih čet pod Napoleonovim poveljstvom odpeljan v ujetništvo, ker se ni hotel odpovedati svojemu svetnemu vladarstvu in se nekako podrediti Napoleonu. V ujetništvu je tudi umrl, v mestu Valence. Bil je zelo dober oskrbnik, zelo izobražen in zelo pobožen, kar se je izkazalo tudi pred izvolitvijo, ko se je zaradi tega, ker ni imel več posebne cerkvene službe, umaknil v benediktinsko opatijo v Subiacu, kjer je bil napoteni opat (imel je opatijo 'ad commendam' - beneficij, po katerem je skrbel za opatijo, vendar je imel omejeno jurisdikcijo, saj ni imel vpliva na samo samostansko skupnost menihov). Obhajal je jubilej leta 1775. Spopadel se je s korupcijo in drugimi težavami v papeških deželah ter zelo spodbujal kmetijstvo. Nekako je rešil jezuite, da so preživeli z njegovo oporo v Šleziji in Belorusiji. Boril se je proti razsvetljenskim idejam in galikanizmu, osebno si je prizadeval to rešiti tudi v habsburški monarhiji, a glede jožefinizma ni bil uspešen. Galikanske in janzenistične ideje je obsodil v papeški buli 'Auctorem fidei', ki je obsodila kot krivoversko sinodo v Pistoji (1786) - ta si bo zaslužila enkrat posebno obravnavo, glede na to, da je že vsebovala praktično vse modernistične težnje, ki so se nato uveljavile v 20. stoletju, posebej po 2. vatikanskem koncilu. Ni treba najbrž posebej poudariti, da so se mu liberalci postavili po robu. Toliko na kratko, sedaj pa poglejmo, kaj je sv. Alfonz napisal kot odgovor kardinalu Castelliju, ki ga je prosil, naj napiše pismo o ukrepih, katere naj sprejme novi papež za reformo Cerkve, ki je bila prizadeta zaradi splošne popustljivosti.

 Tu so navedene glavne misli, ki so močno aktualne v svoji vsebini, kot lahko preberemo.

Moj prijatelj in gospod, glede mnenja, ki ga od mene želite v zvezi s sedanjimi razmerami v Cerkvi in izvolitvijo papeža, kakšno mnenje lahko dam jaz, nesrečen nevednež in človek z tako malo duha?

Rekel bom le, da so potrebne molitve in goreče molitve; kajti da bi Cerkev rešili iz stanja razpuščenosti in zmede, v kateri se nahajajo vsi sloji, ne morejo pomagati niti vsa človeška modrost in razumnost, ampak je potrebna vsemogočna Božja roka.

Med škofi je le malo takih, ki imajo resnično gorečnost za duše.

Skoraj vse redovne skupnosti so razpuščene, saj je v sedanji zmedi stvari v verskem življenju propadla redovna disciplina in izgubljena pokorščina.

V svetnem duhovništvu je še huje, zato je jasno potrebna splošna reforma vse duhovščine, da se popravi velika moralna izprijenost, ki vlada med svetno duchovščino.

Zato moramo moliti Jezusa Kristusa, naj nam da poglavarja Cerkve, ki bo bolj kot s človeško učenostjo in razumnostjo obdarjen z duhom in gorečnostjo za Božjo slavo in popolnoma neodvisen od vsakega strankarstva in človeškega spoštovanja; kajti če bi se kdaj, na našo nesrečo, pojavil papež, ki ne bi imel pred očmi Božje slave, mu Gospod ne bi dal veliko pomoči in bi se zadeve, kakršne že so v sedanjih razmerah, še poslabšale.

Molitev lahko torej popravi toliko zla, da od Boga doseže, da položi svojo roko nanj in mu da zavetje.

[...] Najprej bi si želel, da bi prihodnji papež (saj je zdaj veliko kardinalov, ki jih je treba imenovati) izmed tistih, ki mu bodo predlagani, izbral najbolj izvedene in najbolj goreče za dobro Cerkve, in da bi v prvem pismu, v katerem jih obvesti o svojem imenovanju, vnaprej obvestil kneze, naj mu za kardinalat za nekatere svoje izbrance predlagajo samo tiste, ki so dokazano pobožni in izobraženi; saj jih sicer ne bo mogel mirne vesti imenovati.

Prav tako bi si želel, da bi bil odločen pri zavračanju nadaljnjih ugodnosti tistim, ki so že preskrbljeni s cerkvenim premoženjem, v kolikor je to zadostno za njihovo preživljanje v skladu z njihovim položajem. Pri tem naj se pokaže vsa odločnost proti kakršnim koli prihodnjim obljubam.

Želim si tudi, da se prepreči razkošje med prelati in da se zato za vse določi (sicer se ne bo nič popravilo), število služabnikov, kot je primerno za vsak razred prelatov: toliko dvorjanov, kot je potrebno, in nič več; toliko služabnikov in nič več; toliko konj in nič več; da se krivovercem ne bi dalo nobenih razlogov za govoričenje.

Poleg tega naj se večja skrbnost uporabi pri podeljevanju beneficijev samo tistim, ki so zares služili Cerkvi, ne pa določenim posameznikom.

Poleg tega naj se pri izbiri škofov (od katerih je odvisno predvsem boogoslužje in dušni blagor) uporabi vsa skrbnost, zbiranje informacij iz različnih virov o njihovem dobrem življenju in nauku, potrebnem za vodenje škofij; in da se tudi za tiste, ki prebivajo na ozmelju svojih krajevnih cerkva, od metropolitov in drugih zahteva, da v tajnosti posredujejo informacije o tistih škofih, ki posvečajo premalo pozornosti blaginji svoje črede.

Prav tako želim, da se povsod razglasi, da bodo škofje, ki so malomarni in ki ne živijo v svoji škofiji ali ki živijo v razkošju na račun ljudi, ki so v njihovi službi, ali ki imajo prekomerne izdatke za opremo, zabave in podobno, kaznovani z odvzemom službe ali s pošiljanjem apostolskih vikarjev, da popravijo svoje prekrške; po potrebi se bodo od časa do časa navajali primeri.

Vsak tak primer bi vse druge malomarne prelate prisilil, da bi skrbeli pri sebi za zmernost.

[...] Predvsem pa želim, da papež splošno zaveže vse redovnike k spoštovanju njihovega prvotnega ustroja, vsaj v najpomembnejših zadevah.

Zdaj Vas ne želim več utrujati. Ne moremo storiti nič drugega, kot pa moliti k Gospodu, da nam da pastirja, napolnjenega z njegovim duhom, ki bo znal urediti te stvari, ki sem jih na kratko omenil, tako kot je to najbolje za slavo Jezusa Kristusa.

S tem Vam izražam najgloblje spoštovanje in se z vso vdanostjo ostajam

Vaše Gospode najvdanejši in najhvaležnejši ter pravi služabnik

Alfonz Marija, škof v Sant'Agata de Goti

Ali se je zgodnje krščanstvo v Rimu razširilo le med revnimi ali tudi med plemstvom?

Zmotno je prepričanje, da se je v starem Rimu krščanstvo širilo predvsem med revnimi in malo ali nič med plemstvom. Prav nasprotno. Zgodovinar Jones piše: „Dolgo pred Konstantinovim spreobrnjenjem, zaradi katerega je bilo za ambiciozne primerno, da izpovedujejo cesarjevo vero, so že obstajali krščanski senatorji in vojaki ter celo krščanski profesorji.“ (A.H.M. Jones, Lo sfondo sociale della lotta fra paganesimo e cristianesimo, v: Il conflitto fra paganesimo e cristianesimo nel secolo IV, Einaudi, Torino 1968.

Poleg tega je iz evangelija razvidno, da Jezus svojega oznanjevanja nikdar ni omejil na en sam družbeni razred. Nekaj primerov: Nikodem (farizej), Zahej (cestninar), stotnik, katerega vero Jezus hvali.

Poglejmo, kaj nam povedo Apostolska dela: spreobrnjenje stotnika Kornelija okoli leta 40 (10,1), krst dvornika etiopske kraljice (7,27), spreobrnjenje Sergija Pavla, prokonzula na Cipru med letoma 46 in 48, ki je po izročilu pozneje postal narbonski škof (13,7-12), pridiganje svetega Pavla v Solunu, za katero je zapisano: „Nekateri od njih so verovali (...), kakor tudi velika množica bogaboječih Grkov in mnoge plemenite ženske.“ (17,4). Pismo Filipljanom omenja prodor krščanstva med pretorje (1,13) in v cesarsko palačo (4,22).

Tacit govori o Pomponiji Grecini, ženi Avla Plavcija, zmagovalca v Britaniji, ki ji je leta 57 sodilo domače sodišče zaradi obtožbe, da prakticira tujo vero (rea superstitionis externae). Obstajajo dobri razlogi za domnevo, da je bila kristjanka. Marta Sordi piše: „(V prvi polovici prvega stoletja) je širjenje krščanstva med senatorskim plemstvom prestolnice gotovo dejstvo (...) Tacitovo poročilo o Pomponii Grecini omogoča, da že v prvi polovici stoletja med aristokracijo ni manjkalo spreobrnnjenj.“ (Prim. M. Sordi, Il cristianesimo a Roma, Cappelli, Bologna 1965, str. 69).

V Domicijanovem času (od leta 81 do 96) sta bila Flavij Klement in njegova žena Domitilla, cesarjeva sorodnika, kristjana (prim. U. Benigni, Storia sociale della Chiesa, Vallardi, Milano 1906, zvezek I, str. 99 in P. Brezzi, Dalle persecuzioni alla pace di Costantino, Studium, Roma 1960, str. 142). Harnack meni, da so bili plemiči tisti, ki so dajali ton življenju rimske skupnosti. (Prim. Harnack, The Mission and Propagation of Christianity in the First Three Centuries).

V letih 112-113 imamo zelo pomembno pričevanje Plinija Mlajšega, ki je kot guverner Bitinije pisal cesarju Trajanu in ga vprašal, kako naj se obnaša do kristjanov. Na koncu pisma navaja, da se mu je zdelo primerno vprašati cesarja za nasvet zaradi velikega števila obtoženih, in dodaja: „Veliko ljudi vseh starosti, vseh družbenih slojev, tako moških kot žensk, je postavljenih v stanje obtožbe in bo tako tudi v prihodnje; in okužba tega praznoverja se je razširila ne le v mestih, ampak tudi po vaseh in podeželju.“ (Epist., X, 96).

Skozi celotno drugo stoletje imamo dokaze o pripadnosti članov uglednih družin krščanski skupnosti. Številni napisi iz Azije nam dokumentirajo obstoj kristjanov, ki so bili člani njihovih mestnih kurij, vključenih v upravljanje mesta.

Vemo, da je bila leta 177 v Lyonu mučeniško umorjena precej velika skupina kristjanov (sestavljali so jo sužnji, kot je bila Blandina, pa tudi premožni ljudje, kot je bil galsko-rimski veljak Vecij Epagat); ljudska jeza, ki je sprožila preganjanje, je bila nenadna in jih je pregnala s foruma in kopališč. (Evzebij, Storia Ecclesiastica, V, 24). Zgodovinar Brezzi komentira: „Zdi se mi enostavno sklepati, da so kristjani tega mesta morali imeti dober položaj, če so obiskovali te kraje.

Napisi iz Ostije kažejo, da so bili ob koncu drugega stoletja člani Gens Annaea kristjani in da je več Pomponijev umrlo kristjanov. V (krščanski) kripti Lucine na Apijski cesti so našli sarkofag Dacije Klementine, žene Julija Bassa, enega glavnih uradnikov Antonina in Marka Avrelija (cesarja od leta 161 do 180); tu so zbrani tudi pogrebni napisi Annie Favstine, Licinije Faustine in Acilije Vere, katerih imena in priimki nam omogočajo, da jih povežemo z najznamenitejšimi rimskimi družinami, celo s samo cesarsko hišo.

Evzebij iz Cezareje (265-340) nam pripoveduje, da je v času cesarja Komoda (180-192) Cerkev uživala mir po vsej deželi, Božja beseda se je širila in osvajala vse vrste ljudi, v Rimu tudi mnoge bogataše in številne plemiče. Leta 258 je Valerijanov odlok uvedel posebne kazni za kristjane, ki so pripadali senatorskemu in konjeniškemu redu. Leta 300, na predvečer velikega Dioklecijanovega preganjanja (cesar 284-305), Evzebij pravi, da so kristjani množično prodrli v javno upravo in zasedli pomembne položaje.

Zato lahko zgodovinar Brezzi reče: „Konstantinovo dejanje je bilo le priznanje že obstoječega stanja. Obstoječe stanje pa je bilo, da je priznal prevlado krščanstva, da je torej že več kot polovica ljudi bila kristjanov, kar je mnenje vseh resnih zgodovinarjev.

VIR: I tre sentieri: https://itresentieri.it/a-roma-il-cristianesimo-primitivo-si-diffuse-solo-tra-i-poveri-o-anche-tra-i-nobili/?fbclid=IwY2xjawIiXGBleHRuA2FlbQIxMQABHUdz3iMiO1CgvMKwPV7F6NX6W7u2e5A7rP9acV7a_Vtt9KY1GsccZofhjQ_aem_MBbrajT5p3eXkIdA_mj7RQ

Sillabus bl. Pija IX. – višek mračnjaštva

Uničevanje mitov o katoliški Cerkvi (6)

Ko govorimo o zgodovini Cerkve, je treba reči, da je okrog vse polno tistih, ki naj bi jo obvladali, glede na to, koliko o določenih zadevah vedo povedati, težava pa je, da večino krat informacij, ki jih širijo, niso preverili. Potem se pa zadeve navaja in citira, da še drugi prevzamejo to različico zgodovine, čeprav bi se dejstva, če bi jih res preverili, izkazala za precej drugačna. Že na lokalni ravni se denimo zgodi, kakor se je primerilo v mojem domačem kraju, da je nekomu iz preteklosti, v tem primeru domačemu župniku izpred več kot štiristo let, prilepljena neka etiketa, ki se je ne more znebiti zato, ker je nekdo zadeve presojal z današnjimi očali, ne da bi se skušal spustiti v tisti čas, ki je bil v marsičem drugačen od našega časa. Pisanje o zgodovini in zgodovinsko razmišljanje zahtevata pač svoj napor, saj je treba nenehno kopati, da bi prišli čim bliže resnici, pri tem pa je treba marsikdaj tudi boleče posredovati, saj se je potrebno znebiti navlake predsodkov, ki nam je bila obešena. 

Pa ni treba daleč stran, da pridemo do tega površnega zgodovinopisja, saj ga imamo velikokrat kar v lastni hiši, torej v katoliški Cerkvi sami, celo med samimi posvečenimi osebami, pa seveda celo med tistimi, ki imajo naziv zgodovinarjev, celo cerkvenih zgodovinarjev. Če omenimo denimo Sillabus, torej, uradno, “seznam, ki vsebuje poglavitne zmote našega časa” (dokument je bil izdan kot priloga okrožnici bl. Pija IX. Quanta cura), potem že začnejo rdeti lica naših cerkvenih sogovornikov. Še več, iz njihovih ust bomo slišali, kako je bila to ena od napak Cerkve, to pa zato, ker svet pravi, da je ta dokument eden od največjih dokazov cerkvenega mračnjaštva, pravzaprav bodo celo rekli, da je bilo takrat, v drugi polovici 19. stoletja v tem oziru doseženo dno. Toda, se sprašujemo, ali so ti ljudje teh osemdeset trditev sploh prebrali. Pa razumemo vse t.i. “laike”, če tega niso storili, zanima nas, koliko “teologov” (torej tistih, ki so študirali teologijo, ki niso nujno le duhovniki, redovniki in redovnice) je to storilo. Prav zanimivo je, kako smo mnoge obrobne zadeve na teološki fakulteti zelo natančno obravnavali, nismo pa denimo niti malo pregledali tovrstnih zadev. Sam sem si zadevo prebral pri msgr. Lugiju Negriju, aktualnem nadškofu v Ferrari, ki je bil še ne tako dolgo nazaj profesor za osnovno teologijo in zgodovino filozofije na milanski Katoliški univerzi Jezusovega Srca (Università Cattolica del Sacro Cuore), ki je napisal več tovrstnih zgodovinskih knjig, natančneje je bila to knjiga “Lažne obtožbe Cerkvi” (“False accuse alla Chiesa”, Piemme 1997).

Če dokument preberemo, lahko vidimo, kako je pravzaprav zelo aktualen. Mi bomo navedli zgolj kak primer, da bi morda koga spodbudili k temu, da bi Sillabus prebral. Tako ali tako ne študiramo družbenega nauka Cerkve, pa bi ga morali, tu se strinjam z Bogdanom Vidmarjem, slednji pa se ne začne šele s papežem Leonom XIII. Četrti paragraf recimo obsoja socializem, komunizem, tajne družbe, biblične družbe in klerikalno-liberalne družbe. Biblične družbe je treba gledati z očmi tistega časa, saj so služile kot orodje takrat še italijanske vlade v Turinu (šele kasneje se je slednja premaknila po Škornju dol – najprej v Firence in potem v Rim), da bi izkoreninila katolicizem, na njegovo mesto pa postavila Nacionalno državno Cerkev. Vedeti moramo, kako je bilo veliko italijanskih voditeljev prav članov “tajnih družb”, torej prostozidarskih lož, ki niso niti pomišljali, da ne bi na pomoč za obračunanje s katoliško Cerkvijo poklicali protestantsko usmerjene vlade, kot recimo Veliko Britanijo in Nemčijo, pa tudi ZDA, da bi reformirana “Cerkev” nadomestila katoliško tudi v Italiji. Toliko, da nekoliko razumemo čas. Zanimivo pa je, kako sta bila socializem in komunizem že tedaj označena za “kugi človeštva” (pestilentiae humanitatis). Danes vemo, da je bila ta označba preroška, v Cerkvi 60-ih, 70-ih in 80-ih let pa so menili drugače, tudi zato so najbrž grdo gledali na omenjeni dokument. 

Gremo pa naprej, da vidimo še druge preroške besede. Pod zmoto številka 39 najdemo tole: “Država, ki je začetek in vir vseh pravic, uživa neko svojo pravico, ki je povsem brezmejna”. Koliko krvi bi se ne prelilo, če bi upoštevali tole zmoto, ki je zares zmota. Izognili bi se totalitarizmom in nacionalizmom, ki še danes zbujajo vojne, prav tako pa nas opozarjajo besede bl. Pija IX. na “državo-policaja” današnjih dni, da ne govorimo, kako je vsa ta neomejena oblast vse skupaj pripeljalo do peščice mogočnih, ki so resnično postali “Veliki brat”, kot ga navaja Orwell, pritrjuje pa mu Zygmunt Bauman in še kdo. 

Če pa ni bil dovolj jasno obsojen tam nacionalizem, potem poglejmo še pod številko 64, kjer je rečeno, kako je iz neke ne natančno določene “ljubezni do domovine” dovoljeno prelomiti “vsakršno sveto obljubo”, kakor tudi ne upoštevati večnih zakonov, še več, vse to postane v tem pogledu vrlina. Nacionalizem, je torej jasno obsojen, dovolj pa je namesto “ljubezen do domovine” dati katerokoli ideološko označbo, da pridemo do današnjih bitk – terorizma in ostalih, kjer so dovoljena vsa sredstva. V bistvu so tista sodobna sredstva, ki jim rečemo tudi “mediji”, lahko še veliko bolj učinkovita in škodljiva od pušk in topov. Je bila torej Cerkev “za kačami”? Tu je le še en dokaz njene daljnovidnosti.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!".