Sporočilo Eifflovega stolpa

6. maja 1889 ob svetovni razstavi so sloviti Eifflov stolp odprli za javnost kot nesporni simbol sodobnega Pariza. V resnici naj bi ta stolp ob koncu razstave razstavili (oprostite za igro besed...), vendar so se odločili, da ga bodo ohranili in se temu, da bi ga razstavili, upirajo še danes. Ne bomo se izrekali glede estetske vrednosti konstrukcije, ki ni ravno najbolj navdušujoča, vendar se je stolp sčasoma lepo vklopil v skup mesta zato, ker so ga najprej sprejeli ljudje. Zagotovo se bolj vklaplja od katere druge zgradbe, še bolj kot četrt La Défense, mislimo na Pompidoujev center v samem mestnem središču, ampak se vrnimo k stolpu, ki nas bolj zanima. Podajmo nekaj pomembnih razmišljanj na temo katoliške apologetike, s katero se zgodovina lepo prepleta in človeška prehaja v odrešenjsko.

V drugi polovici 19. stoletja se je zlasti v Franciji, pa ne samo v njej, razvil in razširil filozofski pozitivizem. Gre za neke vrste radikalni materializem, ki pa je imel za razliko od drugih materializmov, ki so si v zgodovini že prej sledili, izvirno značilnost: „religiozno“ vero, v smislu pravega malikovanja, v znanstveno-tehnološki napredek. To pomeni prepričanje, da lahko znanost reši vse težave in morda, kdo ve, nekega ne tako oddaljenega dne, celo vprašanje smrti. Skratka, nekakšen prometejski duh, ki je oživljal t. i. belle epoque (1871-1914).

Potem pa, kot se v takih primerih vedno zgodi, pride udarec, in to hud udarec! Leta 1914 je izbruhnila Velika vojna, kakor se rado označuje prvo svetovno vojno, ki je zaradi tehničnega napredka (prvič so bili uporabljeni tanki) terjala kar 25 milijonov žrtev (pa naj kdo reče, da je to malo!). Huda lekcija, ob kateri se zavemo, kako je tehnologija lahko dobra, lahko pa tudi slaba, odvisno od moralnih odločitev, ki jih človek sprejme v svojem srcu.

Še zadnja podrobnost: Eifflov stolp spominja na drug stolp, Babilonski stolp, ki prav tako ni imel veliko „sreče“. Stolpi so vsekakor lepe konstrukcije, vendar pod enim pogojem: da služijo opazovanju neba. Babilonski stolp pa se je končal slabo, saj je namesto da bi služil boljšemu opazovanju neba, hotel doseči, da bi se človek dotaknil neba (1 Mz 11,4), da bi torej osvojil nebo, da bi se človek postavil na mesto Boga. Ko pa se človek „igra“ Boga, tj. ko se hoče postaviti na mesto Boga, se to vedno slabo konča. Eifflov stolp, za razliko od babilonskega stolpa, še vedno stoji in upamo, da bo stal tudi v fizičnem smislu še naprej. Vendar se je njegova „ideologija“ oz. ideologija, katere simbol je bil, že zdavnaj zrušila oz. se je izkazala za zmotno - ljudje v svoji neumnosti pozitivizem še naprej vlečejo naprej. Stolp stoji kot opomin, da te človeške brezbožne ideologije pač ne delujejo ravno pozitivno, četudi bi imele pozitivnost v svojem imenu.

Vir: Il cammino dei tre sentieri