Strani

četrtek, 7. maj 2009

Molčeči Pij XII. ?

V dneh obiska v Izraelu bo papež obiskal tudi Yad Vashem, kraj komemoracije holokavsta Judov med drugo svetovno vojno. Ne bo pa papež obiskal muzeja, ki je poleg, ker se tam nahaja slika Pija XII., ob kateri je besedilo, ki ga obtožuje, da je molčal ob pokolu Judov. Za to potezo sta se skupaj odločila tako Sveti sedež kakor izraelska vlada, da ne bi sprožali ponovnih in nepotrebnih polemik. Modra diplomatska poteza, vseeno pa je možno predvideti, da se bodo polemike po medijih začele. Polemike, ki jih sprožajo vedno znova tisti, ki zgodovinsko mnenje ustvarjajo s pomočjo spraševanja mimoidočih, ne pa zgodovinarjev in konzultiranjem zgodovinskih virov.

Glede te tematike je doslej izšlo že kar nekaj knjig, saj je bil dovoljen dostop do arhivskega gradiva v zvezi z delovanjem papeža Pija XII. med drugo svetovno vojno. Če pogledamo slovensko situacijo, imamo na razpolago predvsem dve knjigi. Prvo je napisal jezuitski raziskovalec Pierre Blet in nosi naslov »Pij XII. in druga svetovna vojna«, druga pa je »Hitlerjev papež – manj znana zgodovina Pija XII.«, napisal pa jo je John Cornwell. Prvo delo je povzetek raziskave, dolge trinajst knjig, nastala pa je na podlagi dokumentov v Vatikanskem arhivu. Navedene so vse diplomatske note in podobne zadeve, ki dokazujejo zelo živahno delovanje papeža Pija XII., ne pa molk in sedenje križem rok.

Drugo delo sicer potrjuje, da je tedanji papež rešil ogromno življenj, a kaj, ko to postane marginalno ob obtožbi molka in pomanjkanja jasne obsodbe nacizma ter trditvi, da je Pacelli s svojim delovanjem že kot nuncij v Nemčiji, posredno pomagal Hitlerju na oblast. Za te svoje obtožbe sicer Cornwell pravi, da so na podlagi arhivskih dokumentov, a katerih, saj je jasno, da Cornwell ni nikdar prestopil praga vatikanskih arhivov. To bi sicer lahko storil, saj je bilo gradivo dostopno prav z namenom, da se stvari razjasnijo. Poleg tega pa se izkaže pristranskost, ki za zgodovinsko delo ne more veljati. Cilj knjige je potrditi dve navedeni osnovni tezi, obenem pa vse zasluge pahniti na rob. Kako lahko ima »zgodovinar« za moralno spornega Pija XII., ko je moralno sporna knjiga o njem? Slovenci so seveda takoj nekritično posegli po tej knjigi, željni senzacionalizma, ne pa razgrnitve dejstev za in proti.

Novi dokazi so bili predloženi tudi lanskega septembra, ko je bil v Rimu poseben simpozij o Piju XII., na katerem je sodelovala tudi newyorška »Pave the way foundation«, pod vodstvom juda Garyja Kruppa. Okoli tristo strani, ki jih je v arhivskih dokumentih izbrskal nemški učenjak Michael Hesemann, dokazuje, da ni nikakršne podlage, da bi Eugenia Pacellija označili za Hitlerjevega papeža. Pravzaprav Giovanni Maria Vian v svoji knjigi »V obrambo Pija XII. – zgodovinska dejstva«, ki je izšla pred kratkim pravi, da si je vprašanje o svojem morebitnem prevelikem molku zastavil Pacelli sam, to vpraša tedanjega nuncija v Turčiji Roncallija, kasnejšega Janeza XXIII. Vpraša ga, če tišina v zvezi z nacizmom »ne bo slabo razumljen«.

Vprašanje je na mestu, sploh zdaj, ko imamo številne in neovrgljive dokaze, da je papež sam rotil in celo ukazal samostanom, zlasti tistim zaprtega tipa, naj med svoje zidove skrijejo Jude. Kaj bi se npr. lahko zgodilo, če bi javno jasno in glasno obsodil nacistični režim, ko so istočasno bili samostani polni Judov? Papež se je raje odločil za diplomatsko pot, kjer je nepretrgoma protestiral pri nemških predstavnikih. Tudi pri raznih transportih je neprestano Nemce rotil, naj ne prepeljejo tako velikega števila ljudi.

Pred kakega pol meseca so bili tudi v Nemčiji v Berlinu najdeni nacistični dokumenti, ki so prišli v sovjetske roke, nato pa končali v arhivih Nemške demokratične republike, iz katerih je razvidno, da so nemški voditelji Pacellija imeli za sovražnika. Göbbels v svojem dnevniku piše: »Pacelli nam je popolnoma sovražen«. Gestapo, ko se nanaša na znameniti papežev božični govor iz leta 1942, v katerem obsoja »preganjanja, ki so doletela tisoče nedolžnih ljudi zaradi njihove narodnosti in njihove rase«, piše v tajnem poročilu iz januarja 1943, da je papež »izrekel svoje temeljno nasprotovanje in sovražnost nacionalsocializmu, četudi ni izrekel njegovega imena«.

Ko se torej presoja dejanja nekoga v zgodovini, je treba upoštevati vse okoliščine, ki so tisto osebo določale. Morda bi papež Pij XII. lahko storil kaj več, to je zelo mogoče. Dejstvo pa je, da ni sedel križem rok, ampak je storil zelo veliko, zlasti za judovsko skupnost v Italiji, je pa interveniral tudi za vse druge Jude, ki so bili preganjani. Za to se je že več velikih rabinov Cerkvi zahvalilo. V izjemno težkih okoliščinah je Pacelli skušal delovati optimalno. Gorja ni mogel preprečiti, je pa skušal rešiti, kar se je rešiti dalo.

1 komentar:

Aljoša pravi ...

Analitično si dobro obdelal obe knjigi. Z zapisanim se strinjam in dodajam še nekaj osebnih izkušenj.

a) Če se pogovarjam o tej temi (Piji XII. in Hitler) pavšalno velja med ljudmi, da je to bil Hitlerjev papež pa čeprav o njem ne vedo niti dobo vladanja. Kaj šele, da bi o njem kaj prebrali.

b) Vedno pozabljamo na eminentno osebo, ki je dosegla čast svetništva ... Clemen August Von Gallen. Škof v Muenstru (sever Nemčije), ki je prvi javno obsodil nacizem, poskuse na ljudeh in koncentracijska taborišča. O njem bi veljalo kaj ekstra napisat. Za zdaj na velja to, da je v sodelovanju s Pijem XII. (ki sta se osebno poznala) pomagal vsem preganjanim v Nemčiji in jih preko Vatiakana tudi rešil.

c) Piji XII. je vedel in bil prepričan, da če bi povzdignil glas nad Hitlerja, bi v taborišča poromali tudi kristjani.

Večina ljudi je zagledana v svoj prav in tega ne bodo nikoli hoteli priznati. Peščica ljudi pa dobro ve kako je bilo a ideološko so še tako obremenjeni, da nočejo misliti drugače. In majhen krog razume zgodovino a jih nihče noče poslušat, ker je treba malo napet sive celice ...