Kako črna je bila francoska revolucija

V franciji je izšla zajetna knjiga o francoski revoluciji iz leta 1789, ki ponuja tudi drugo plat, ki se ne ravno sklada s tako opevano zgodbo o uspehu. Knjiga ima 882 strani, vendar to ni monografija, ampak je nekakšna zbirka prispevkov velikih umov, naslov pa nosi 'Le Livre noir de la Révolution française' (Črna knjiga francoske revolucije). Seveda bi kdo rekel, da je nihče ne kupuje, a je resnica povsem drugačna. Zaradi velikega uspeha pa jo morajo obravnavati tudi francoski mediji, ki pa o njej govorijo le slabo, brez neke poglobljene kritike o morebitnih napakah. Knjigo le označujejo za nazadnjaško in neprimerno (izdali so jo dominikanci – založba Cert). Knjiga zaradi svojega uspeha predstavlja enega od vrhuncev francoske kulture v letu 2008.

Knjiga ni sistematična zgodovina revolucije, ampak je razdeljena na tri dele. Prvi nosi naslov »Dejstva« in ima 25 poglavij, vsako od drugega avtorja. Predstavi glavne dogodke francoske revolucije in nekatere kritične sodbe. Drugi del nosi naslov »Um« in ponuja dvajset orisov različnih mislecev in literatov, ki so z različnih vidikov kritizirali revolucijo. Tretji del ima naslov »Antologija« in knjigo dopolnjuje z besedili prič revolucije in kritikov le-te.

Tu bomo pregledali, zaradi prostorske omejitve, nekatera poglavja prvega dela knjige, ki pa dovolj nazorno povedo, da ni vse ravno tako, kakor so nas učili.

Prvo poglavje je napisal znani zgodovinar Pierre Chaunu, govori pa o prodaji cerkvenih nepremičnin. To že nakazuje eno od ključnih tem knjige – obračunati s Cerkvijo. Eden od glavnih ciljev revolucionarjev je namreč bil razkristjaniti Francijo. Zanimivo je tudi pogledati predstavitev zasedbe Bastilije, 14. julija 1789, ki ni bila nič kaj spektakularna (v trdnjavi sta bila le dva človeka), vse pa je bilo že prej načrtovano. Dogodek je zaznamovan z manipulacijo množice, ki so jo izvedle skrivne družbe in klubi.

Srce knjige predstavljata dve poglavji. Jean Viguerie obravnava versko preganjanje, Reynald Secher pa vendejski genocid. Protiversko nasilje je namreč prizadelo tudi Vendejce, ki so se dvignili v bran vere. Secher (sam Vendejec) razlikuje tri obdobja. Najprej je prišlo do državljanske vojne leta 1793, ki ni bila nič manj kruta od drugih tovrstnih vojn. Naslednje leto (1794) je bil genocid, ki so ga revolucionarne oblasti sicer ukazale, a nato naprtile edinemu vendejskemu predstavniku v parlamentu, Jean-Baptistu Carrierrju, ki je bil nato usmrčen z giljotino. Spravili so se nad nedolžno in nemočno ljudstvo, potem ko je vstaja na vojaški ravni že bila zatrta. V tretji fazi je prišlo do 'memoricida', zarote molka, ki je trajala od smrti Carrierja do naših dni. Vendejski genocid so skušali izbrisati iz spomina s ponaredbo dejstev in zaroto molka.

...

nadaljevanje prihodnjič

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.