Kako črna je bila francoska revolucija 2

Še tri poglavja se posvetijo vandalizmu oz. načrtnemu podiranju in odstranjevanju elementov francoske kulturne dediščine iz ideoloških razlogov. Šlo je za arhitekturna in umetniška dela, ki so bila povezana z vero ali zgodovino monarhije, potem tudi uničevanje knjig in knjižnic, zlasti samostanskih in ladij. Glede slednjih nam zgodovinar Tnacréde Josseran poda povzetek zelo odločilnega dogodka, ki pa ga javnost le malo pozna. Revolucija se je zavedla, da je francoska vojna mornarica, ki je bila ponos francoskega kralja Ludvika XVI. (1754-1793), ki jo je prvič v zgodovini dvignil na takšno raven, da je lahko tekmovala z angleško za prevlado na morju, temeljila na povsem hierarhičnem organizacijskem sistemu, kjer so vsi častniki bili plemiškega rodu. V imenu enakosti se je torej zavestno odločila, da mornarico uniči: število vojakov so precej zmanjšali, vse častnike poslali pod giljotino ali jih pregnali v tujino, mnoge ladje pa so podrli in njihov les uporabili za gradnjo ali kurjavo. Seveda so bili angleški admirali, na čelu s Haratiem Nelsonom (1758-1805), nad tem početjem navdušeni, saj so v tem samomoru videli prihodnje zmage Velike Britanije - zgodovina je pokazala, da se v svojih presojah niso zmotili.

V Črni knjigi seveda ne gre brez dela, posvečenega strukturni in pravni plati revolucije. Xavier Martin v poglavju o revolucionarnem pravu posebej izpostavi predvsem dvoje. Najprej obravnava ideološko pojmovanje prava, ki za revolucionarje ni izhajala od spodaj, ampak iz abstraktne resničnosti Države, ki so jo imeli za absolutno in vsemogočno. Ko se enkrat prevzame ta začetni položaj, vsaka vlada in vsak vladar hitro podleže skušnjavi, da izda na stotine novih zakonov. Revolucija je sicer želela zmanjšati število zakonov - zaradi razširitve na regionalno in lokalno raven jih je res bilo preveč - zgodilo pa se je prav nasprotno. V štirih letih so izdali 15000 novih zakonov, še čez štiri leta pa je bilo novih zakonov že 40000 - gre za tendenco, ki se danes nadaljuje, izvira pa prav iz francoske revolucije. Drugi vidik, ki ga poudarja Martin pa je revolucioinarno sovraštvo, prav tako ideološko, do družine. Če naj bi moral novi človek, ki ga je želela revolucija ustvariti, državljan, biti pred Državo brez posrednih teles, je moralo revolucionarno pravo seveda uničiti korporacije, družbena telesa in lokalne privilegije, končni cilj pa je bil uničiti prvo vmesno telo, najbližje osebi - družino. Leta 1792 so ukinili starševsko pravico (vzeli naj bi staršem otroke) in uzakonili ločitev. Vendar se je potem francoskim revolucionarjem zgodilo to, kar se je kasneje tudi njihovim sovjetskim posnemovalcem v 20. stoletju: ko so se znašli v vojni, so ugotovili, da vsak napad na družino uničuje družbeno tkivo in škodi vojski. Zato so hitro dali v vzvratno prestavo, čeprav je ostala ločitev še naprej v veljavi (vse do Restavracije), ostala pa je tudi ideologija, ki je obrodila svoje bogate sadove v Franciji (in še kje) XIX. in XX. stoletja.

Ostala je tudi reorganizacija ozemlja - tema poglavja Cristophea Boutina. Ta je ukinila starodavne pokrajine z njihovimi svoboščinami vred, namesto njih pa vzpostavila departmaje, pogosto povsem na umeten način, njihove meje pa so jasno izražale proti-regionalno usmerjenost. Šlo je za prevlado od zgoraj narekovane razdelitve ozemlja nad zgodovinskimi pokrajinami, ki so imele enotno kulturo, namen vsega tega pa je bil zatiranje lkoalne avtonomije, namesto da bi jo spodbujali. Imena departmajev so želela izbrisati vsakršno zgodovinsko ali kulturno povezavo. Tudi to je obstalo vse do današnjih dni. K sreči niso šli do konca vsaj pri "zadnjem stadiju neumnega", ki naj bi spremenil tudi imena mest, kot npr. Bourg-la Reine ("Kraljičin trg") v Bourg-Égalité ("Trg enakosti") ali Grenoble (ki vsebuje besedo "noble", "plemenit ali tudi plemič") v Grelibre (ki vsebuje besedo svoboda).

Zadnjih šest poglavij prvega dela nam poda neke vrste inventar dediščine francoske revolucije in njeno kritično presojo. Prikazano je, da totalitarizmi XX. stoletja - komunizem, nacionalsocializem - in terorizem (vse do današnjih dni), izhajajo iz francoske revolucije, ki je nekakšna matrica in izvor teh ideologij. Seveda so navedene tudi razlige, je pa seveda najpomebnejši duh francoske revolucije, ideja, po kateri merilo politike ni skupno dobro, temveč ideologija. Opravičenje uporabe sredstev za dosego cilja, v imenu ideologije same, je sprožilo proces, ki je pripravil pot totalitarizmom XX. stoletja, hkrati pa pojasnjuje terorizem v XXI. stoletju (tudi prej, seveda).

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.