Kako črna je bila francoska revolucija 2

Še tri poglavja se posvetijo vandalizmu oz. načrtnemu podiranju in odstranjevanju elementov francoske kulturne dediščine iz ideoloških razlogov. Šlo je za arhitekturna in umetniška dela, ki so bila povezana z vero ali zgodovino monarhije, potem tudi uničevanje knjig in knjižnic, zlasti samostanskih in ladij. Glede slednjih nam zgodovinar Tnacréde Josseran poda povzetek zelo odločilnega dogodka, ki pa ga javnost le malo pozna. Revolucija se je zavedla, da je francoska vojna mornarica, ki je bila ponos francoskega kralja Ludvika XVI. (1754-1793), ki jo je prvič v zgodovini dvignil na takšno raven, da je lahko tekmovala z angleško za prevlado na morju, temeljila na povsem hierarhičnem organizacijskem sistemu, kjer so vsi častniki bili plemiškega rodu. V imenu enakosti se je torej zavestno odločila, da mornarico uniči: število vojakov so precej zmanjšali, vse častnike poslali pod giljotino ali jih pregnali v tujino, mnoge ladje pa so podrli in njihov les uporabili za gradnjo ali kurjavo. Seveda so bili angleški admirali, na čelu s Haratiem Nelsonom (1758-1805), nad tem početjem navdušeni, saj so v tem samomoru videli prihodnje zmage Velike Britanije - zgodovina je pokazala, da se v svojih presojah niso zmotili.

V Črni knjigi seveda ne gre brez dela, posvečenega strukturni in pravni plati revolucije. Xavier Martin v poglavju o revolucionarnem pravu posebej izpostavi predvsem dvoje. Najprej obravnava ideološko pojmovanje prava, ki za revolucionarje ni izhajala od spodaj, ampak iz abstraktne resničnosti Države, ki so jo imeli za absolutno in vsemogočno. Ko se enkrat prevzame ta začetni položaj, vsaka vlada in vsak vladar hitro podleže skušnjavi, da izda na stotine novih zakonov. Revolucija je sicer želela zmanjšati število zakonov - zaradi razširitve na regionalno in lokalno raven jih je res bilo preveč - zgodilo pa se je prav nasprotno. V štirih letih so izdali 15000 novih zakonov, še čez štiri leta pa je bilo novih zakonov že 40000 - gre za tendenco, ki se danes nadaljuje, izvira pa prav iz francoske revolucije. Drugi vidik, ki ga poudarja Martin pa je revolucioinarno sovraštvo, prav tako ideološko, do družine. Če naj bi moral novi človek, ki ga je želela revolucija ustvariti, državljan, biti pred Državo brez posrednih teles, je moralo revolucionarno pravo seveda uničiti korporacije, družbena telesa in lokalne privilegije, končni cilj pa je bil uničiti prvo vmesno telo, najbližje osebi - družino. Leta 1792 so ukinili starševsko pravico (vzeli naj bi staršem otroke) in uzakonili ločitev. Vendar se je potem francoskim revolucionarjem zgodilo to, kar se je kasneje tudi njihovim sovjetskim posnemovalcem v 20. stoletju: ko so se znašli v vojni, so ugotovili, da vsak napad na družino uničuje družbeno tkivo in škodi vojski. Zato so hitro dali v vzvratno prestavo, čeprav je ostala ločitev še naprej v veljavi (vse do Restavracije), ostala pa je tudi ideologija, ki je obrodila svoje bogate sadove v Franciji (in še kje) XIX. in XX. stoletja.

Ostala je tudi reorganizacija ozemlja - tema poglavja Cristophea Boutina. Ta je ukinila starodavne pokrajine z njihovimi svoboščinami vred, namesto njih pa vzpostavila departmaje, pogosto povsem na umeten način, njihove meje pa so jasno izražale proti-regionalno usmerjenost. Šlo je za prevlado od zgoraj narekovane razdelitve ozemlja nad zgodovinskimi pokrajinami, ki so imele enotno kulturo, namen vsega tega pa je bil zatiranje lkoalne avtonomije, namesto da bi jo spodbujali. Imena departmajev so želela izbrisati vsakršno zgodovinsko ali kulturno povezavo. Tudi to je obstalo vse do današnjih dni. K sreči niso šli do konca vsaj pri "zadnjem stadiju neumnega", ki naj bi spremenil tudi imena mest, kot npr. Bourg-la Reine ("Kraljičin trg") v Bourg-Égalité ("Trg enakosti") ali Grenoble (ki vsebuje besedo "noble", "plemenit ali tudi plemič") v Grelibre (ki vsebuje besedo svoboda).

Zadnjih šest poglavij prvega dela nam poda neke vrste inventar dediščine francoske revolucije in njeno kritično presojo. Prikazano je, da totalitarizmi XX. stoletja - komunizem, nacionalsocializem - in terorizem (vse do današnjih dni), izhajajo iz francoske revolucije, ki je nekakšna matrica in izvor teh ideologij. Seveda so navedene tudi razlige, je pa seveda najpomebnejši duh francoske revolucije, ideja, po kateri merilo politike ni skupno dobro, temveč ideologija. Opravičenje uporabe sredstev za dosego cilja, v imenu ideologije same, je sprožilo proces, ki je pripravil pot totalitarizmom XX. stoletja, hkrati pa pojasnjuje terorizem v XXI. stoletju (tudi prej, seveda).

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.

Kako črna je bila francoska revolucija

V franciji je izšla zajetna knjiga o francoski revoluciji iz leta 1789, ki ponuja tudi drugo plat, ki se ne ravno sklada s tako opevano zgodbo o uspehu. Knjiga ima 882 strani, vendar to ni monografija, ampak je nekakšna zbirka prispevkov velikih umov, naslov pa nosi 'Le Livre noir de la Révolution française' (Črna knjiga francoske revolucije). Seveda bi kdo rekel, da je nihče ne kupuje, a je resnica povsem drugačna. Zaradi velikega uspeha pa jo morajo obravnavati tudi francoski mediji, ki pa o njej govorijo le slabo, brez neke poglobljene kritike o morebitnih napakah. Knjigo le označujejo za nazadnjaško in neprimerno (izdali so jo dominikanci – založba Cert). Knjiga zaradi svojega uspeha predstavlja enega od vrhuncev francoske kulture v letu 2008.

Knjiga ni sistematična zgodovina revolucije, ampak je razdeljena na tri dele. Prvi nosi naslov »Dejstva« in ima 25 poglavij, vsako od drugega avtorja. Predstavi glavne dogodke francoske revolucije in nekatere kritične sodbe. Drugi del nosi naslov »Um« in ponuja dvajset orisov različnih mislecev in literatov, ki so z različnih vidikov kritizirali revolucijo. Tretji del ima naslov »Antologija« in knjigo dopolnjuje z besedili prič revolucije in kritikov le-te.

Tu bomo pregledali, zaradi prostorske omejitve, nekatera poglavja prvega dela knjige, ki pa dovolj nazorno povedo, da ni vse ravno tako, kakor so nas učili.

Prvo poglavje je napisal znani zgodovinar Pierre Chaunu, govori pa o prodaji cerkvenih nepremičnin. To že nakazuje eno od ključnih tem knjige – obračunati s Cerkvijo. Eden od glavnih ciljev revolucionarjev je namreč bil razkristjaniti Francijo. Zanimivo je tudi pogledati predstavitev zasedbe Bastilije, 14. julija 1789, ki ni bila nič kaj spektakularna (v trdnjavi sta bila le dva človeka), vse pa je bilo že prej načrtovano. Dogodek je zaznamovan z manipulacijo množice, ki so jo izvedle skrivne družbe in klubi.

Srce knjige predstavljata dve poglavji. Jean Viguerie obravnava versko preganjanje, Reynald Secher pa vendejski genocid. Protiversko nasilje je namreč prizadelo tudi Vendejce, ki so se dvignili v bran vere. Secher (sam Vendejec) razlikuje tri obdobja. Najprej je prišlo do državljanske vojne leta 1793, ki ni bila nič manj kruta od drugih tovrstnih vojn. Naslednje leto (1794) je bil genocid, ki so ga revolucionarne oblasti sicer ukazale, a nato naprtile edinemu vendejskemu predstavniku v parlamentu, Jean-Baptistu Carrierrju, ki je bil nato usmrčen z giljotino. Spravili so se nad nedolžno in nemočno ljudstvo, potem ko je vstaja na vojaški ravni že bila zatrta. V tretji fazi je prišlo do 'memoricida', zarote molka, ki je trajala od smrti Carrierja do naših dni. Vendejski genocid so skušali izbrisati iz spomina s ponaredbo dejstev in zaroto molka.

...

nadaljevanje prihodnjič

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.

Finančna kriza 1929 2

Da končno sedaj nadaljujemo s to znamenito finančno krizo. Iz vsake krize namreč sledi tudi rešitev, kar se je tudi takrat zgodilo. Poglejmo, kako so se odvijale stvari.

Ekonomske teorije tistega časa so predvidevale, da se država more izogibati vmešavanju v tržno ekonomijo. Od leta 1928 je bil predsednik ZDA prav Herbert Hoover, ki se je dobro spoznal na ekonomijo in industrijo, a tudi on je menil, da bi vsako poseganje države bilo najslabše, kar se da storiti.

Medtem pa je finančna kriza dosegla tudi preostanek sveta. V Nemčiji je bilo leta 1930 kar šest milijonov brezposelnih, ki se jih je na volitvah nacionalsocialistična stranka takoj poslužila ter postala druga najmočnejša stranka v državi. V krizo je stopil afriški kakav, japonska svila, avstralska volna, brazilska kava in argentinsko meso, velike količine katerih so uničevali, da bi dvignili ceno vsaj preostalemu blagu.

Leta 1931 je papež Pij XI. objavil okrožnico 'Quadragesimo anno' (ob štirideseti obletnici socialne okrožnice 'Rerum novarum'), kjer je spomnil, da imajo države veliko odgovornost tudi v ekonomiji in da imajo nalogo prevzeti mesto zasebnikov v primeru, da ti ne morejo zbrati dovolj denarja za nadaljnje vlaganje v podjetja.

Pri tem velja spomniti, da je ravno v tistih letih v ZSSR prišlo do podržavljenja kmetijstva in industrije ter do širjenja lažnih podatkov, da bi plansko ekonomijo prikazali kot zmagovalni sistem.

Leta 1932 so tako bile v ZDA nove predsedniške volitve, ki jih je dobil Franklin Delano Roosevelt, ki se je za zmago poslužil znamenitega slogana 'New deal' ('novo obdobje'). Nov zagon ameriške ekonomije se je zgodil na podlagi nasvetov znanega britanskega ekonomista John Maynard Keynes, ki je novemu predsedniku predlagal, naj prekine konvertibilnost ameriškega dolarja v zlato (dotlej so namreč stabilnost ameriške valute zagotavljale znamenite zlate palice iz Fort Knoxa). Nasvet za tiskanje denarja je resda pomenil tudi znatno povečanje inflacije, ampak je to tudi omogočilo kapital, ki ga je bilo mogoče vložiti v določene javne projekte, ki bi potem za sabo potegnili ekonomijo in ji omogočil nov zagon.

Najznamenitejši projekt je bil izgradnja petindvajsetih jezov na reki Tennessee, ki bi proizvajali nizkocenovno električno energijo, namenjeno tistim, ki bi se odločili postaviti svoje obrate v sedmih zveznih državah, ki jih prečka reka. Financiranih je bilo še mnogo drugih projektov, kot npr. tistih na reki Columbii, ki seveda niso vedno spoštovali narave, so pa vseeno nudili nova delovna mesta za brezposelne.

Leta 1936 so ZDA dosegle isto raven proizvdnje kot v predkriznem letu 1928, zato je bil predsednik ponovno izvoljen. Kot smo videli, je kriza obsegla ves svet in povzročila mnogo gorja tudi v Evropi, kjer so trideseta leta prejšnjega stoletja označili kot mračna.

- Alberto Torresani, La grande depressione del 1929, v: Il Timone, januar 2009.

Finančna kriza leta 1929 1

Ko so leta 1917 ZDA napovedale vojno Nemčiji, je Herbert Hoover, tedanji ameriški predsednik, organiziral tako učinkovit industrijski sistem, da se je že januarja naslednje leto ameriška vojska že lahko na Somi postavila po robu Nemcem. Prav ameriško orožje pa je bilo tisto, ki je novembra 1918 odločilo izid vojne.

Po svetovni vojni je ameriški industrijski sistem, ki je medtem postal najmočnejši in najučinkovitejši na svetu, nadaljeval s polno paro. Med drugim so uvedli tudi tekoči trak, ki je proizvodnjo in prodajo bistveno pocenil. Po vojni so evropske države skušale biti samozadostne vsaj, kar se tiče kmetijskih produktov. V ZDA je bilo kmetijstvo popolnoma mehanizirano in so zato, vsaj kara zadeva pšenico in meso, bile ameriške cene konkurenčne, treba pa je bilo nabaviti kmetijske stroje. Tako se je začela na veliko širiti prodaja vseh dobrin na obroke. Banke so začele vnaprej dajati začetni znesek, potem pa so dobile povrnjene obroke z vštetimi mesečnimi obrestmi. Zaradi tega so zorali tudi zemljišča, ki za pridelek niso bila povsem primerna. Prišlo je do številnih erozij zemljišč in posledičnega propada številnih kmetov (farmers). Ti seveda niso bili sposobni poplačati svojih strojev, zato so propadle številne banke nacionalnega pomena, ki niso imele dovolj likvidnih sredstev, da bi se postavile po robu številnim propadom.

Scott Fitzgerald pripoveduje v svojih romanih, kako so upravljalci dvigal spraševali poslovneže, katere so najbolj perspektivne delnice in so potem tekli v banke ter z napitninami kupovali te delnice. Banke pa so potem te obetavne delnice spet odkupile, ker so mislile, da jih bodo lahko bogato prodale, če bi slučajno potrebovale likvidna sredstva. Na znameniti oktobrski petek leta 1929 na Wall Streetu ni bilo več kupcev, ampak so bili le še prodajalci delnic. Ko se je v ponedeljek spet začelo s poslovanjem, se je zdelo, da bodo delnice spet pridobile na vrednosti, a je šlo le za iskrico, saj so si v naslednjih dneh z neverjetno hitrostjo sledili propadi podjetij. Delnice so postale le papir brez vrednosti.

Po nekaj tednih je bilo že šest milijonov brezposelnih, ki pogosto niso imeli nobenih sredstev za preživetje. Vlaki niso vozili, ker ni bilo potnikov, bilo je ogromno praznih hiš, po številnih četrtih pa so morali odpreti kuhinje za reveže, kjer so nepregledne vrste ljudi čakale na svoj topli obrok hrane.

- Alberto Torresani, La grande depressione del 1929, v: Il Timone, januar 2009.