Zgodovinski poduk za papirnato oznanjevanje

Aktualna Metternichova cenzura

Kakor je znano, je v prvi polovici 19. stoletja v Avstrijskem cesarstvu na mnogih področjih veljala cenzura, med drugim tudi kar zadeva knjižno ustvarjanje. Upravljalec tega sistema, ki je kontroliral svoje podložnike, je bil knez Clemens Metternich, ki je leta 1821 postal tudi državni kancler.

Ta je na področju političnega, ekonomskega, družboslovnega ter religioznega knjižnega ustvarjanja določil s posebnim zakonom, da ne sme biti objavljeno nobeno delo, ki bi imelo manj kot 320 strani. To je bila najbolj učinkovita oblika cenzure, vsako tako delo se je namreč nujno pretvorilo v t.i. "špeh", ki je bralce že vnaprej odvračal od izobraževanja na omenjenih področjih.

To je velik poduk tudi za nas. Pisati preveč namreč postane kakor nič pisati, avtor dela si sam sebi skoplje jamo. Zvita Metternichova poteza uči vsakega pisca, naj ne pretirava s količino, ker se da vsebino podati z veliko manj besedami. Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je je boljši tisti avtor, ki potrebuje malo prostora (papir se vedno bolj umika) da ljudem sporoči, kar želi.

To je tudi pouk za našo cerkveno birokracijo, ki nam vsako leto pošilja na kilometre natisnjenega papirja, kakor da ne bi vedela, kaj drugega početi. Zanimivo bi bilo izvesti raziskavo, koliko 'cerkvenih' ljudi prebere vso to goro papirja (meni ne uspe in nimam niti nekega namena to narediti). V tem primeru je nujno treba upoštevati človeško naravo, ki ima svoje zakonitosti, od katerih je ena ta, "da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo identitete, morda celo na neko nezavedno negotovost," kakor opozarja Messori.

Za zgled so nam vedno in povsod lahko štirje evangeliji. Ti so kratki in zelo vsebinsko bogati, najkrajši pa je Markov evangelij, ki je tudi najstarejši in najbližji strnjenemu Jezusovemu sporočilu. Kristjanom bi moralo dati vse skupaj še posebej misliti, saj za nas ne velja samo tisti antični moto 'historia magistra vitae' (da je torej zgodovina življenjska učiteljica), ampak še drugače: 'Historia magistra Dei' - po znamenjih časa nam govori Bog, kot je lepo dejal 2. vatikanski cerkveni zbor.

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).