Zgodovinski poduk za papirnato oznanjevanje

Aktualna Metternichova cenzura

Kakor je znano, je v prvi polovici 19. stoletja v Avstrijskem cesarstvu na mnogih področjih veljala cenzura, med drugim tudi kar zadeva knjižno ustvarjanje. Upravljalec tega sistema, ki je kontroliral svoje podložnike, je bil knez Clemens Metternich, ki je leta 1821 postal tudi državni kancler.

Ta je na področju političnega, ekonomskega, družboslovnega ter religioznega knjižnega ustvarjanja določil s posebnim zakonom, da ne sme biti objavljeno nobeno delo, ki bi imelo manj kot 320 strani. To je bila najbolj učinkovita oblika cenzure, vsako tako delo se je namreč nujno pretvorilo v t.i. "špeh", ki je bralce že vnaprej odvračal od izobraževanja na omenjenih področjih.

To je velik poduk tudi za nas. Pisati preveč namreč postane kakor nič pisati, avtor dela si sam sebi skoplje jamo. Zvita Metternichova poteza uči vsakega pisca, naj ne pretirava s količino, ker se da vsebino podati z veliko manj besedami. Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je je boljši tisti avtor, ki potrebuje malo prostora (papir se vedno bolj umika) da ljudem sporoči, kar želi.

To je tudi pouk za našo cerkveno birokracijo, ki nam vsako leto pošilja na kilometre natisnjenega papirja, kakor da ne bi vedela, kaj drugega početi. Zanimivo bi bilo izvesti raziskavo, koliko 'cerkvenih' ljudi prebere vso to goro papirja (meni ne uspe in nimam niti nekega namena to narediti). V tem primeru je nujno treba upoštevati človeško naravo, ki ima svoje zakonitosti, od katerih je ena ta, "da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo identitete, morda celo na neko nezavedno negotovost," kakor opozarja Messori.

Za zgled so nam vedno in povsod lahko štirje evangeliji. Ti so kratki in zelo vsebinsko bogati, najkrajši pa je Markov evangelij, ki je tudi najstarejši in najbližji strnjenemu Jezusovemu sporočilu. Kristjanom bi moralo dati vse skupaj še posebej misliti, saj za nas ne velja samo tisti antični moto 'historia magistra vitae' (da je torej zgodovina življenjska učiteljica), ampak še drugače: 'Historia magistra Dei' - po znamenjih časa nam govori Bog, kot je lepo dejal 2. vatikanski cerkveni zbor.

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

Narodna gibanja v Avstriji v letih 1835-1848

Delček diplomske naloge za zgodovinsko branje. V prihodnje pa še kakšen del.

Obdobje Metternichovega absolutizma (1835-1848) je zaznamoval živahen preporod narodnih kultur nekaterih nenemških narodov Avstrije, posebej to velja za Čehe. Veliko je bilo vsevrstnih jezikovnih, narodopisnih in zgodovinskih razglabljanj, niso pa smela prerasti nadzorovanih okvirjev. Leta 1823 smo na primer Slovenci na graškem liceju dočakali začetek študija slovenskega jezika. V teh okvirih je bilo zelo priljubljeno tudi domoznanstvo in potopisi, saj je bilo vse to mogoče ustvarjati bolj individualno. Ni pa oblast dovoljevala kakršnegakoli združevanja in povezovanja enako mislečih v razne družbe, posebej je bil strah povezan s študenti, kar je bilo pravzaprav upravičeno, saj se je prav od tod razvilo revolucionarno vrenje.

Oblasti so mislile, da so območna narodnostna gibanja Slovanov veliko manj nevarna od vizije med-slovanske solidarnosti, ki je šla preko meja monarhije. Dunaj je panslavizem smatral za svojega največjega sovražnika. Gibanja naj bi bila celo manj nevarna od liberalizma, na katerega so bili avstrijski Nemci prav bolno pozorni. Seveda so se oblasti zelo motile v svoji presoji, da kulturni preporod ne more vplivati na politične težnje. Ti »kulturni preporodi« so tako še dodatno pripomogli, da se je monarhija iz mehanizma, ki ga je bilo mogoče (ob)vladati kot ne narodno državo, spremenila v nek drugačen organizem, čigar več narodno naravo je potem država bila primorana priznati.

Tako se je v Avstrijskem cesarstvu razvijalo krepilo, ponekod bolj, drugod manj, celo število narodnih gibanj, ki so še kako omajala trdnost in enotnost države. Gibanja so se povečini začela v začetku 19. Stoletja, čeprav korenine nekaterih segajo že v konec 18. Stoletja.

Nekatera od teh gibanj so uživala aktivno podporo dunajskih oblasti, zlasti Čehi, ki so svojega podpornika in zaščitnika našli v grofu Kolowratu, brez njega bi le stežka izšel dekret, ki je dovoljeval Čehom vstop v gimnazije.