Ob 'Dnevu reformacije', ki ga obhajamo pri nas na 31. oktober, je pomembno nekoliko razjasniti prav ta osnovni pojem.
Beseda je seveda latinskega izvora, dobesedno bi pomenilo 'preoblikovanje', vendar pa prav natančnega pomena "Reformatio" nima. V tem pojmu pa sta redno povezana "vračanje na staro" in
istočasno "nastajanje novega".
Kot klic k pokori, spreobrnjenju, novemu stvarstvu, ima svoje temelje v
oznanilu starozaveznih prerokov, v Janezovem vabilu k "metànoi" v evangeliju.
Ko gledamo na zgodovino redovništva, lahko rečemo, da je
to zgodovina vrste reformacij v Cerkvi. Krščanstvo hoče obnoviti npr. sv. Bernard
(+1153), sv. Frančišek Asiški (+1226) zahteva brezkompromisno uresničenje
življenja po evangeliju, njegovo gibanje zajame sodobni svet kot "renovatio et reformatio
ecclesiae" ("prenova in preoblikovanje Cerkve").
Posebno glasen je klic po reformi v 15. stoletju; zahteva reformo papeštva, kardinalov,
svetne in redovne duhovščine, uprave in financ, sodne službe, šolstva.
"Reformacija" je vse bolj veliko upanje vseh. Javlja se po osebah
kot sta Hus in Savonarola, je osrednja tema na koncilih v Baslu in Konstanci.
Luter pravi pri svojem prvem javnem
nastopu: "V Cerkvi je nujno potrebna reformacija, ki pa ni stvar
posameznika, ne papeža, ne kardinalov ... ampak vsega krščanskega sveta
..." Luter gleda tu na reformacijo v smislu "metànoie" (spreobrnjenja), hoče ponovno vzpostaviti "stare krščanske resnice", predvsem po načelu "sola scriptura". Sveto pismo
je edini vir verovanja, ki ga mora človek spoznati brez posredovanja uradne
Cerkve. Temeljno navodilo evangelija pa je, da je človek od Boga sprejet,
opravičen in odrešen le po Božji ljubezni in milosti, ki se je udejanjila v
Božjem učlovečenju, Jezusu Kristusu, v njegovi smrti in vstajenju (sola gratia, solus Christus). Za
človekovo zveličanje je potrebna samo vera v Kristusa (sola fides).
Do razhajanj je prišlo zaradi različnega gledanja na
človekovo opravičenje, na vsebino in pomen zakramentov, vključno z mašno
daritvijo in mašniškim posvečenjem, na vodilno vlogo papeža, na pravico do
razlage Svetega pisma, na nauk o vicah ter češčenju Marije in svetnikov.
Iz nemških dežel se je reformacija širila tudi drugam: v Švici jo je leta 1522 začel Ulrich Zwingli (cvinglijanstvo) in jo z novim poletom nadaljeval Jean Calvin (kalvinizem), leta 1536. razvijala so se tudi gibanja ljudske
reformacije (prekrščevalci, štiftarji).
Reformatorji so Cerkev organizirali v okviru dežel (deželne cerkve) in so bile podrejene deželnim knezom. Ukinili so
celibat duhovnikov, razpustili samostane, v bogoslužje so uvedli narodni jezik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar