Eugène Ionesco: Prek absurdnega k Absolutnemu

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3a)

Romunski dramaturg (1909-1994), ki so ga po začetnem hladnem odzivu Francozi vzeli za svojega (na prvi uprizoritvi Plešaste pevke naj bi bili zgolj trije gledalci, kakor pravi ustno izročilo). Med študijem francoske književnosti na bukareštanski univerzi je spoznal še dva druga velikana romunskega rodu, Emila Ciorana in Mircea Eliadeja, s katerima je ostal tesen prijatelj vse življenje (no, v primeru drugega do njegove smrti, leta 1986. Poznamo ga kot utemeljitelja dramatike absurda. Iz nič je postajal nekdo, vse bolj priljubljen pri ljudeh, z leti pa vse manj priljubljen pri kritikih, ki so počasi le dojeli, kam v njegovih dramah pes taco moli, saj se v njih skriva kritika Zahodne družbe in razsvetljenskega pogleda na svet, z umorom Boga na čelu. Kako genialno zafrkljiv je znal biti, nam pove nagrobni napis: »Molite k sam ne vem, komu: Upam, da k Jezusu Kristusu!« 

O ideologijah, vseh, na desni in na levi, je dejal: »Nič drugega niso, kot kletke, ki življenje osiromašijo, ker ga zaprejo pred skrivnostjo tako, da skušajo odstraniti, eksorcizirati prava vprašanja, tista, ki so zares pomembna«. 

Zato pa so bili vsi 'napredni' evropski intelektualci tako zaprepaščeni, ko je preprosti Romun z Olimpa pahnil do tedaj nedotakljiva božanstva, kot npr. Bertolta Brechta, za katerega je dejal, kako je kvečjemu »soliden režiser, vendar pa površinski in škodljiv dramaturg. V raznih Brechtih in drugih gledaliških prvih violinah vladajoče kulture (t.i. Culture engagée, podobno kjer so glavni predstavniki Sartre, Proust ipd. zagovarjali večjo družbeno angažiranost avtorjev, zato pa so bila njihova dela tudi precej ideološko obarvana, op. p.) je neko pomanjkanje globine, neko poenostavljanje, ki jemljejo človeku tesnobo, čudenje, zato pa tudi iskanje nekega možnega upanja, ki bi osmislilo življenje in smrt. 

Politične ideologije ali socialne organizacije, ki pozabijo na metafizično razsežnost, ne bodo nikdar niti malo prodrle v vprašanje trpljenja, grenkobe tega, da živimo,  iz ure v uro nepreklicno bližajoč se svojemu koncu. Nikdar ne bodo mogle potešiti naše žeje po absolutnem. V ideologu – ki je po definiciji posploševalec in suženj vladajočih filozofij, ki jih narekujejo vladajoči režimi in mode – je tista kruta nečloveškost nekoga, ki hoče ignorirati dramo posameznika tako, da skuša vse skupaj utopiti v neki iluzorni družbeni kadi. A noben protestni sprevod ne bo nikdar mogel potolažiti ženske, katere noben moški ne ljubi, starega človeka, ki je vedno bil in vedno bo med nami in ki, žalosten in sam, sedeč pred oknom gleda prazno cesto. Ne pišem, da bi vprašanja omrtvičil, marveč, da bi napravil bolečin še bolj neznosno, da bi našel olajšanje na tesnobo smrti, ki me preganja vse od takrat, ko sem se pri štirih letih ozavestil«. Zaradi podobnih in še drugih razmišljanj so tako pisca izključili iz elitnih krogov in ga označili za 'starega reakcionarja', za 'prevaranta'… Odgovoril jim je na svoj način, ko je dobi, ko je bil protest proti inštitucijam na višku in je Sartre (še enega od »lažnih učiteljev«, ki ga je Ionesco označil za »razpečevalca narkotikov proti smislu življenja«) zavrnil Nobelovo nagrado, leta 1970, postal član Francoske akademije. 

Že leta 1968 je znal protestirati na svoj način. Ko se je naveličal študentskega shoda, ki je skandiral komunistične parole pod njegovim stanovanjem v Latinski četrti, je stopil na balkon in zakričal: »Vi kar protestirajte, tako ali tako boste vsi postali notarji in vodje bank«. Ta njegova neposrednost ga je tako pahnila v senco, iz katere pa je nato prišel na plano že v osemdesetih letih, danes pa je spet tam, kjer si zasluži.