Sporočilo Eifflovega stolpa

6. maja 1889 ob svetovni razstavi so sloviti Eifflov stolp odprli za javnost kot nesporni simbol sodobnega Pariza. V resnici naj bi ta stolp ob koncu razstave razstavili (oprostite za igro besed...), vendar so se odločili, da ga bodo ohranili in se temu, da bi ga razstavili, upirajo še danes. Ne bomo se izrekali glede estetske vrednosti konstrukcije, ki ni ravno najbolj navdušujoča, vendar se je stolp sčasoma lepo vklopil v skup mesta zato, ker so ga najprej sprejeli ljudje. Zagotovo se bolj vklaplja od katere druge zgradbe, še bolj kot četrt La Défense, mislimo na Pompidoujev center v samem mestnem središču, ampak se vrnimo k stolpu, ki nas bolj zanima. Podajmo nekaj pomembnih razmišljanj na temo katoliške apologetike, s katero se zgodovina lepo prepleta in človeška prehaja v odrešenjsko.

V drugi polovici 19. stoletja se je zlasti v Franciji, pa ne samo v njej, razvil in razširil filozofski pozitivizem. Gre za neke vrste radikalni materializem, ki pa je imel za razliko od drugih materializmov, ki so si v zgodovini že prej sledili, izvirno značilnost: „religiozno“ vero, v smislu pravega malikovanja, v znanstveno-tehnološki napredek. To pomeni prepričanje, da lahko znanost reši vse težave in morda, kdo ve, nekega ne tako oddaljenega dne, celo vprašanje smrti. Skratka, nekakšen prometejski duh, ki je oživljal t. i. belle epoque (1871-1914).

Potem pa, kot se v takih primerih vedno zgodi, pride udarec, in to hud udarec! Leta 1914 je izbruhnila Velika vojna, kakor se rado označuje prvo svetovno vojno, ki je zaradi tehničnega napredka (prvič so bili uporabljeni tanki) terjala kar 25 milijonov žrtev (pa naj kdo reče, da je to malo!). Huda lekcija, ob kateri se zavemo, kako je tehnologija lahko dobra, lahko pa tudi slaba, odvisno od moralnih odločitev, ki jih človek sprejme v svojem srcu.

Še zadnja podrobnost: Eifflov stolp spominja na drug stolp, Babilonski stolp, ki prav tako ni imel veliko „sreče“. Stolpi so vsekakor lepe konstrukcije, vendar pod enim pogojem: da služijo opazovanju neba. Babilonski stolp pa se je končal slabo, saj je namesto da bi služil boljšemu opazovanju neba, hotel doseči, da bi se človek dotaknil neba (1 Mz 11,4), da bi torej osvojil nebo, da bi se človek postavil na mesto Boga. Ko pa se človek „igra“ Boga, tj. ko se hoče postaviti na mesto Boga, se to vedno slabo konča. Eifflov stolp, za razliko od babilonskega stolpa, še vedno stoji in upamo, da bo stal tudi v fizičnem smislu še naprej. Vendar se je njegova „ideologija“ oz. ideologija, katere simbol je bil, že zdavnaj zrušila oz. se je izkazala za zmotno - ljudje v svoji neumnosti pozitivizem še naprej vlečejo naprej. Stolp stoji kot opomin, da te človeške brezbožne ideologije pač ne delujejo ravno pozitivno, četudi bi imele pozitivnost v svojem imenu.

Vir: Il cammino dei tre sentieri

Božično spreobrnjenje

Malo drugačni zgodovinski dogodek, povezan z božičnim praznovanjem.

Paul Claudel je bil francoski pisatelj, pesnik in dramatik. Opravljal je tudi pomembne diplomatske funkcije, saj je kot vicekonzul in veleposlanik obiskal različne države, od Japonske do Kitajske, Nemčije in Združenih držav Amerike. Najbolj čudežno potovanje, o katerem pripoveduje sam, je bilo njegovo bliskovito in dokončno spreobrnjenje v katoliško vero, celovita in radikalna izkušnja, o kateri v življenju ni nikoli več podvomil - zanj to ni bilo mogoče. Star je bil osemnajst let, nekaj let ni več veroval, njegovo poznavanje Jezusa Kristusa pa so žal spremenila tudi dela demitizatorja Ernesta Rénana, ki je s svojim Jezusovim življenjem Kristusa zreduciral na zgolj utemeljitelja etike, pa naj je bila ta še tako vzvišena. Mladi Claudel torej ni veroval, ampak je čutil veliko željo po resnici, po nečem tako doslednem in trdnem, kot je Bitje samo. Vsi intelektualni in literarni tokovi tistega časa so ga pustili nezadovoljnega in nazadnje obupanega.

Ko je na božični dan leta 1886 vstopil v nedavno prenovljeno pariško katedralo Notre-Dame, je to storil

iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.

Kot poroča kath.net, je svojo izkušnjo spreobrnjenja opisal takole: „V trenutku se mi je stisnilo srce, verjel sem. Verjel sem s tako močnim notranjim soglasjem, vse moje bitje se je skoraj silovito streslo, verjel sem s tako močnim prepričanjem, s tako neomajno gotovostjo, da ni bilo več prostora niti za najmanjši dvom, da od tistega dne naprej vse knjige, vsa naključja razgibanega življenja niso uspela pretresti moje vere ali se je celo dotakniti.“ Ta vseobsegajoča in prepričljiva izkušnja pa ga sama po sebi ni odrešila utrujenosti na poti postopnega osvajanja in vedno več razlogov, da bi se držal katoliške vere, kot jo predlaga Cerkev. Odločilen je bil še en božič, tisti štiri leta pozneje: „V njem premišljevalno zre ‚le miserable enfant‘, Boga malčkov in ubogih, kot znamenje Božje vsemogočnosti, ki rešuje svet. V tem nebogljenem Otroku, ki ga končno osreči, Claudel občuduje tistega, ki se opredeli kot 'krotak in ponižnega srca' (Mt 11,29) in ki prav s svojo krotkostjo in ponižnostjo pritegne ljudi vseh časov in vseh celin.“

Osebna zgodba velikega francoskega pisatelja v bistvenih elementih prikazuje dramo ljubezni, ki se odvija med Bogom in vsako dušo, ustvarjeno in odrešeno s Kristusovo žrtvijo. Njegova ljubezen nas prehiteva, nas išče in se nam razodeva. Za nekatere na trenuten in bliskovit način, za druge na bolj postopen, vendar gre vedno za dogodek in srečanje dveh volj, ki se vselej odpre na previs naše svobode, čeprav je omejena: Bog se svobodno podredi naši svobodi in jo pričakuje. Ni naključje, da se je Claudelova izkušnja spreobrnjenja zgodila med čutnim poslušanjem Magnifikata, najmočnejše in najbolj iskrene izjave ljubeče predanosti Bogu, kar jih je človeška zgodovina poznala, saj je bila duša, ki jo je pevajoč, vznesena in zahvaljujoča izrekla, celovita in čista - Marijina duša.

Devica Marija nam pokaže, kako popolno uresničevanje svobode nikakor ni podobno sprejemanju ene možnosti namesto druge na nekem meniju, polnem predlogov, ampak je celovit in prostovoljni „da“ Dobremu, ki se kaže in sprašuje po nas. Kakor se dogaja med zaljubljenci, tudi prvo srečanje sestavljajo kraj, čas, odnos, oblačila, ki si jih bomo vedno zapomnili. Claudel je v svojo spominsko knjigo zapisal vreme, hladno in sivo, njegovo držo, točno določen kraj, kjer je stal: „Bil je mračen zimski dan in najtemnejše, najbolj deževno popoldne nad Parizom. Še vedno se spominja, da je stal ob drugem stebru ob vhodu v prezbiterij, ko so peli Magnificat. Klečati in se počutiti doma in ne „na posodi“ se je naučil sčasoma.

Med njegovim intenzivnim literarnim delom je morda najpomembnejše Sporočilo Mariji, igra, ki je med letoma 1892 in 1948 doživela številne ponovne osnutke in popravke ter povzema njegovo videnje sveta in zgodovine kot napetosti med posameznimi eksistencami in celoto bivanja, kjer človek, razpet med grehom in svetostjo, napreduje k skrivnosti Boga, ki vse sestavlja in razlaga. Zanimivo je spomniti, da je tudi druga velika francoska ženska, sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja, doživela, kot bi rekla, popolno spreobrnjenje na isto božično noč, ki je Paulu Claudelu spremenila življenje. Tako je v rokopisu A zapisala: „25. decembra 1886 sem prejela milost izhoda iz otroštva, z eno besedo milost popolnega spreobrnjenja. Zanjo je bil to prehod iz otroštva v odraslost s paradoksalno podobo, značilno za vero v Kristusa, je bil eden najtrajnejših sadov njenega odraslega življenja v veri „izum“ duhovnega otroštva. Navsezadnje božič z Bogom, ki postane Dete, to uči vsakega od nas. 

Vir: Il Timone

Kako so nas v šoli zafrknili 1

Po kar dolgem času nadaljujemo z našimi zgodovinsko-kritičnimi zapisi na tem drugem blogu. Obravnavali bomo, na kratko in elegantno, torej brez preveč letnic ali suhoparnih podatkov, temveč bolj "didaskalično", kot se temu reče. To pomeni, da bomo bolj navrgli par vsebinskih reči, pa bolj poljudno. 

Ravno danes je srednješolsko dekle bralo iz zgodovinskega učbenika za gimnazije, da bi se nekih stvari naučila. Obvezna šola nam za vsak predmet nudi učbenik ali učbenike, ki so razdeljeni na poglavja, pri zgodovini pa ni nič drugače. Tu gre seveda za lažje podajanje, vendar pa drži tudi, da imajo poglavja tudi svoj naslov, ti naslovi pa niso kar tako, če bi morda kdo tako pomislil, temveč poleg opisa vsebine poglavja, le-to tudi ovrednotijo, kot recimo "srednji vek", "renesansa", "upor"... Tako imamo "srednji vek", ki pomeni neko vmesno obdobje in je že na prvi pogled nepomembno, nakar pride "renesansa", ki pomeni preporod, torej novo rojstvo. Če se ponovno rodimo, pomeni, da smo prej bili mrtvi, a tudi, da smo se, pred to smrtjo, enkrat že rodili, zato se takrat "ponovno rodimo". To pomeni, da je bilo človeštvo v srednjem veku, ki je obdobje pred renesanso, kar lep čas mrtvo. 

Potem se nekdo vpraša: "Pa dobro, koliko časa je trajalo kakšno obdobje?" Renesansa le nekaj desetletij, in sicer najbolj o njej govorimo v drugi polovici 15. stoletja, saj od leta 1492 že govorimo o novem veku, seveda večinoma, saj bi se resni zgodovinarji s to razmejitvijo ne strinjali najbolj. Vendar, če govorimo o tem, da so nas zafrknili, ne govorimo preveč resno zgodovinsko, ker bi potem bili dolgočasni. Skratka, nastopi obdobje, ki so mu dali res izvirno ime - "novi vek", ko bi se vsi morali oddahniti od stoletij teme. Glede na to, da je končno prišlo obdobje oddiha, pa je treba povedati, da to nikakor ne pomeni brezdelje, temveč se v tem "novem" obdobju neverjetno pomnožijo vojne in katastrofe - vojne med Francijo in Anglijo, med Francijo in Španijo, med katoliki in protestanti, med vojaškimi najemniki (LandsKnechte) in ostalimi. Imeli smo nasledstvene, odcepitvene vojne, tiste dveh dam in treh cesarjev, štirih papežev in petih vojska. 

Tako, toliko zaenkrat, nadaljujemo prihodnjič! 

O cesarju, ki je bil ljubosumen na Vnebovzeto

Najstarejši od Marijinih praznikov je tisti, ki ga še danes praznujemo 15. avgusta in je tudi naš župnijski praznik, slavi pa ga „celotna“ Cerkev, v smislu, da ga praznujejo tudi pravoslavni kristjani. Slednji prazniku, ki mu pravijo „Marijino zaspanje“, posvetijo celo ves mesec - prvo polovico meseca je priprava, drugo pa zahvala. S tem nedvomno pokažejo, kakšno mesto zaseda pri njih Bogoródica. 

Praznik je s slovesno razglasitvijo dogme o Marijinem vnebovzetju, ki je zadnja verska resnica, ki zadeva Marijo, saj jo je papež Pij XII. razglasil leta 1950, samo še pridobil na svojem pomenu. Sicer pa je papež s tem zgolj potrdil tisto, kar je verno ljudstvo vedno verjelo - da je namreč žena, ki je rodila samega Božjega sina, nujno morala ubežati tistemu razpadanju, ki smo ga sicer deležni vsi ljudje, kadar nas položijo v grob. 

15. avgusta pa se je zgodilo še nekaj, leta 1769 se je namreč v Ajacciu na Korziki rodil deček, ki so mu dali ime „Napolione“. Ko je ta deček odrastel in postal tisto, kar vemo, se mu je zdelo sramotno, da njegov rojstni dan sovpada z  Marijinim praznikom, ki je bil v Franciji najbolj priljubljen. Med drugim mu je šla v nos tudi t.i. „izročitev Ludvika XIII.“, ki je 15. avgusta 1637 francoski narod s posebnim in slovesnim dekretom izročil Marijinemu varstvu. Nekdo, ki se je tako koval v zvezde, kakor se je Napoleon, seveda tega ni mogel dovoliti. Med drugim mu gotovo ni bilo všeč, kako so po cerkvah po Franciji slovesno prepevali: „Mogočne je vrgel s prestola.“ !5. avgust je tako bilo treba očistiti te moteče figure, ki je mogočnemu cesarju jemala središčno vlogo. Tako je s pomočjo določenih lakajskih škofov šel iskat, če najde kaj primernega. Našel je, da so na 15. avgust nekoč v Rimu slavili mučeništvo skupinice kristjanov: Saturnina, Germana, Celestina in Neopola. Ko so to našli, so „znanstveno“ dokazali, kako se je iz tistega Neopola s pomočjo kaj malo verjetnih fonetičnih sprememb razvilo ime Napoleon. Tako se je zgodilo, da je bil 15. avgusta ne le cesarjev rojstni dan, temveč tudi god. 19. februarja 1806 je Napoleon izdal dekret, da se namesto Vnebovzete slavi ta dvojni praznik po vsem cesarstvu. 

Konec Napoleonove vladavine je seveda pomenil tudi konec slavljenja sv. Napoleona - v vseh ozirih. Vseeno pa je zadeva koristila, saj se je Marijin praznik na ta način ne le ohranil, temveč tudi ostal dela prost dan do današnjih dni. 

Eugene Ionesco: Neumorni iskalec smisla

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3b)

Nadaljujemo z velikim dramaturgom Ionescom. Vemo, kako veter ne piha vedno v isto smer. Tako tudi za tiste intelektualce, ki 'nekaj veljajo', drži, da so, s počasnim umiranjem komunizma, tudi sami zamenjali ploščo, kot rečemo. Pri tem seveda ni moderno, ni 'in' napraviti nekoliko samokritike. Dramaturg romunskega rodu je tako postal priljubljen tudi pri tisti 'radical-chic' levici, ki mu je v preteklosti tako nasprotovala. 

Resnici na ljubo, pa njegova misel ni tako preprosta. Ali pa je, morda, tako zelo preprosta, da se zdi nerazumljiva. Vsekakor je treba reči, kako so vsi ti Romuni, ki so na tak ali drugačen način končali v tujini (skoraj vsi v Parizu), na nek način prav zastrašujoči, saj prav vse po vrsti muči neke vrste religiozno iskanje, ki se je pri Emileu Cioranu, avtorju ostrih aforizmov, spremenilo v tok mržnje proti krščanstvu, pri Mirceu Eliadeju pa v raziskovanje vsakršnega mita ali božanstva, ki je kdajkoli napolnjevalo srce človeka. Pri Ionescu se to spremeni v obsesivno iskanje smisla, onkraj vsega absurdnega v življenju in onkraj nemoči govorice: "Nočem dati pomena besedam, temveč jim ga želim odvzeti. Želim spodkopati babilonski stolp, ki ljudem preprečuje, da bi se dvignili k Bogu. " 

Ob vprašanju, zakaj je njegovo pisanje zgolj nizanje besed, je brž odgovoril: "Ne pišem zato, da bi polnil strani ali odre s političnimi, družbenimi ali seksualnimi zgodbami, ali tudi zgodbami za preprosto zabavo. Pišem, da bi odkril skriti zaklad v oceanu, ki se je izgubil tragediji zgodovine vseh in posameznega človeka hkrati. " 

"Zame ne obstajajo mase, ne obstaja kolektiv, v bistvu ne obstaja niti družba sama. Obstajajo zgolj ljudje, posamezniki, vsakdo pa se mora spopasti z absurdom oz. vsaj s skrivnostjo. V tem stoletju (20. st., op. a.), ki ga pesti skušnjava kolektivizma, skušam sam pozornost preusmeriti na osamljenega človeka. " In nadaljuje: "Pišem, da bi našel odgovor na edina vprašanja, ki so zares pomembna in bi morala mučiti vsakogar vsak dan in vsako noč: Kaj je ta svet, v katerega smo bili vrženi, ne da bi to hoteli? Zakaj nekaj obstaja in ni raje nič? In, glede na to, da nekaj je, zakaj je več zla kot dobrega? Vse drugo je le brezvezno komentiranje in izguba časa. " 

Kot jasno pove, "ne obstaja nobena resna književnost, ki bi ne bila religiozna. Samo religija namreč išče nek smisel. Tisti, ki človeku zagotavljajo, da bo vse razumel in se rešil s svojimi lastnimi močmi, so prevaranti. Prometejev ateizem je zaščitni znak današnjega časa. Tako imenovana 'socialna' književnost ni napravila nič drugega, kot da je med seboj še bolj ločila ljudi, ki so, medtem ko hodijo proti iluzornim političnim ciljem, še bolj sami kot takrat, ko hodijo brez nikogar ob sebi, vendar jih spremljajo nevidne množice angelov in svetnikov, ki jih ne nikdar zapustijo. " In še: "Pišem, da bi v sebi spet našel tistega dečka, ki me še vedno gleda z zbledele fotografije, z na široko odprtimi očmi pred čudežem življenja. Živim z nostalgijo do tistega čuda, ki je onkraj utrujenosti. Živim za nežnost, ki gre preko trdosrčnosti, za radost, onkraj žalosti. Zato sem od nekdaj iskalec tistega Absolutnega, tiste možnosti odgovora, ki mu pravimo Bog. Če gledam nazaj, se mi življenje zdi neprekinjeno potovanje v odkrivanju Njega”.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!'

Eugène Ionesco: Prek absurdnega k Absolutnemu

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3a)

Romunski dramaturg (1909-1994), ki so ga po začetnem hladnem odzivu Francozi vzeli za svojega (na prvi uprizoritvi Plešaste pevke naj bi bili zgolj trije gledalci, kakor pravi ustno izročilo). Med študijem francoske književnosti na bukareštanski univerzi je spoznal še dva druga velikana romunskega rodu, Emila Ciorana in Mircea Eliadeja, s katerima je ostal tesen prijatelj vse življenje (no, v primeru drugega do njegove smrti, leta 1986. Poznamo ga kot utemeljitelja dramatike absurda. Iz nič je postajal nekdo, vse bolj priljubljen pri ljudeh, z leti pa vse manj priljubljen pri kritikih, ki so počasi le dojeli, kam v njegovih dramah pes taco moli, saj se v njih skriva kritika Zahodne družbe in razsvetljenskega pogleda na svet, z umorom Boga na čelu. Kako genialno zafrkljiv je znal biti, nam pove nagrobni napis: »Molite k sam ne vem, komu: Upam, da k Jezusu Kristusu!« 

O ideologijah, vseh, na desni in na levi, je dejal: »Nič drugega niso, kot kletke, ki življenje osiromašijo, ker ga zaprejo pred skrivnostjo tako, da skušajo odstraniti, eksorcizirati prava vprašanja, tista, ki so zares pomembna«. 

Zato pa so bili vsi 'napredni' evropski intelektualci tako zaprepaščeni, ko je preprosti Romun z Olimpa pahnil do tedaj nedotakljiva božanstva, kot npr. Bertolta Brechta, za katerega je dejal, kako je kvečjemu »soliden režiser, vendar pa površinski in škodljiv dramaturg. V raznih Brechtih in drugih gledaliških prvih violinah vladajoče kulture (t.i. Culture engagée, podobno kjer so glavni predstavniki Sartre, Proust ipd. zagovarjali večjo družbeno angažiranost avtorjev, zato pa so bila njihova dela tudi precej ideološko obarvana, op. p.) je neko pomanjkanje globine, neko poenostavljanje, ki jemljejo človeku tesnobo, čudenje, zato pa tudi iskanje nekega možnega upanja, ki bi osmislilo življenje in smrt. 

Politične ideologije ali socialne organizacije, ki pozabijo na metafizično razsežnost, ne bodo nikdar niti malo prodrle v vprašanje trpljenja, grenkobe tega, da živimo,  iz ure v uro nepreklicno bližajoč se svojemu koncu. Nikdar ne bodo mogle potešiti naše žeje po absolutnem. V ideologu – ki je po definiciji posploševalec in suženj vladajočih filozofij, ki jih narekujejo vladajoči režimi in mode – je tista kruta nečloveškost nekoga, ki hoče ignorirati dramo posameznika tako, da skuša vse skupaj utopiti v neki iluzorni družbeni kadi. A noben protestni sprevod ne bo nikdar mogel potolažiti ženske, katere noben moški ne ljubi, starega človeka, ki je vedno bil in vedno bo med nami in ki, žalosten in sam, sedeč pred oknom gleda prazno cesto. Ne pišem, da bi vprašanja omrtvičil, marveč, da bi napravil bolečin še bolj neznosno, da bi našel olajšanje na tesnobo smrti, ki me preganja vse od takrat, ko sem se pri štirih letih ozavestil«. Zaradi podobnih in še drugih razmišljanj so tako pisca izključili iz elitnih krogov in ga označili za 'starega reakcionarja', za 'prevaranta'… Odgovoril jim je na svoj način, ko je dobi, ko je bil protest proti inštitucijam na višku in je Sartre (še enega od »lažnih učiteljev«, ki ga je Ionesco označil za »razpečevalca narkotikov proti smislu življenja«) zavrnil Nobelovo nagrado, leta 1970, postal član Francoske akademije. 

Že leta 1968 je znal protestirati na svoj način. Ko se je naveličal študentskega shoda, ki je skandiral komunistične parole pod njegovim stanovanjem v Latinski četrti, je stopil na balkon in zakričal: »Vi kar protestirajte, tako ali tako boste vsi postali notarji in vodje bank«. Ta njegova neposrednost ga je tako pahnila v senco, iz katere pa je nato prišel na plano že v osemdesetih letih, danes pa je spet tam, kjer si zasluži.

Čuden poraz

"Čuden poraz," je naslov razprave Marca Blocha, zgodovoinarja in uporniškega heroja. V njem je govora o francoskem porazu v drugi svetovni vojni, porazu, ki je bil pravi šok, predvsem zaradi tega, ker je prišel tako na hitro - od 10. maja do 22. junija 1940, ko je bila podpisana predaja s Tretjim Reichom.

Od takrat je že sedemdeset let, a je ta poraz še kako živo prisoten, tako v družbenem spominu, kakor tudi v francoskem zgodovinopisju - za mnoge ta dogodek predstavlja "največjo francosko tragedijo 20. stoletja". Išče se vzroke in razlage za ta polom, ki je načel politični in vojaški ugled Francije. O tem, kako žive in odprte so še rane, pričajo številni zgodovinski prispevki na to temo, kjer velja zlasti omeniti dve deli: Max Gallo - 1940, de l’abîme à l’espérance (1940, od brezna do upanja) in Jean pierre Azema - 1940, l’année noire (1940, črno leto).

Z zgodovinskega vidika gre za dve zelo dobri deli, ki ju odlikuje intelektualna poštenost, s katero avtorja obravnavata tako poraz, kakor tudi kolaboracijo z nacionalsocializmom. Izogibata se temu, da bi se stvari lotila z 'odporniškimi' očali, ki ponavadi De Gaullea in njegove može obravnava kot edine predstavnike prave Francije, na ta način pa zmanjšuje moralno in politično odgovornost t.i. Tretje republike (francoska republika do 22. junija 1940), kakor t.i. vichyjske vlade.

Dolgo časa so poraz Francije opisovali kot skoraj nujno predajo kakovostnejši in številčnejši vojaški sili (kakovostnejši in številčnejši tako glede mož, kakor tudi oborožitve), zgodovinarja pa sedaj dogodek opisujeta v drugačni luči - kot posledico institucionalne in politične krize v državi, ki sta se še kako poznali pri vojaškem vodenju in sposobnosti upora francoskih državljanov. Naj se sliši še tako neverjetno, pa vendar je res, da zgodovinarja imata pacifizemi se je v tistih letih razvil v zelo močno mnenjsko gibanje, za ene ga od glavnih vzrokov poraza, saj so si politiki, vojaki in prebivalstvo predvsem prizadevali, da bi ne prišlo do krvavega spopada, prej kot pa da bi se trudili obdržati ugled svoje države, ki so jo napadle Hitlerjeve sile.

Klavnica prve svetovne vojne in prepričanje, da naj bi slednja bila "vojna, ki naj bi naredila konev vsem vojnam" sta Francijo paralizirala do te mere, da ni bila sposobna odgovoriti agresivnosti in vojni vnemi nmškega Rajha. Na strogo politični ravni zgodovinarja polom interpretirata kot rezultat parlamentarnega sistema, ki je bil majav in nesposoben sprejemanja odločitev, potem ko ga je globoko pretresla porazna izkušnja Ljudske fronte, poleg tega pa so naključnih položajih v državi sedeli ljudje, nesposobni vladanja.

Kako črna je bila francoska revolucija 2

Še tri poglavja se posvetijo vandalizmu oz. načrtnemu podiranju in odstranjevanju elementov francoske kulturne dediščine iz ideoloških razlogov. Šlo je za arhitekturna in umetniška dela, ki so bila povezana z vero ali zgodovino monarhije, potem tudi uničevanje knjig in knjižnic, zlasti samostanskih in ladij. Glede slednjih nam zgodovinar Tnacréde Josseran poda povzetek zelo odločilnega dogodka, ki pa ga javnost le malo pozna. Revolucija se je zavedla, da je francoska vojna mornarica, ki je bila ponos francoskega kralja Ludvika XVI. (1754-1793), ki jo je prvič v zgodovini dvignil na takšno raven, da je lahko tekmovala z angleško za prevlado na morju, temeljila na povsem hierarhičnem organizacijskem sistemu, kjer so vsi častniki bili plemiškega rodu. V imenu enakosti se je torej zavestno odločila, da mornarico uniči: število vojakov so precej zmanjšali, vse častnike poslali pod giljotino ali jih pregnali v tujino, mnoge ladje pa so podrli in njihov les uporabili za gradnjo ali kurjavo. Seveda so bili angleški admirali, na čelu s Haratiem Nelsonom (1758-1805), nad tem početjem navdušeni, saj so v tem samomoru videli prihodnje zmage Velike Britanije - zgodovina je pokazala, da se v svojih presojah niso zmotili.

V Črni knjigi seveda ne gre brez dela, posvečenega strukturni in pravni plati revolucije. Xavier Martin v poglavju o revolucionarnem pravu posebej izpostavi predvsem dvoje. Najprej obravnava ideološko pojmovanje prava, ki za revolucionarje ni izhajala od spodaj, ampak iz abstraktne resničnosti Države, ki so jo imeli za absolutno in vsemogočno. Ko se enkrat prevzame ta začetni položaj, vsaka vlada in vsak vladar hitro podleže skušnjavi, da izda na stotine novih zakonov. Revolucija je sicer želela zmanjšati število zakonov - zaradi razširitve na regionalno in lokalno raven jih je res bilo preveč - zgodilo pa se je prav nasprotno. V štirih letih so izdali 15000 novih zakonov, še čez štiri leta pa je bilo novih zakonov že 40000 - gre za tendenco, ki se danes nadaljuje, izvira pa prav iz francoske revolucije. Drugi vidik, ki ga poudarja Martin pa je revolucioinarno sovraštvo, prav tako ideološko, do družine. Če naj bi moral novi človek, ki ga je želela revolucija ustvariti, državljan, biti pred Državo brez posrednih teles, je moralo revolucionarno pravo seveda uničiti korporacije, družbena telesa in lokalne privilegije, končni cilj pa je bil uničiti prvo vmesno telo, najbližje osebi - družino. Leta 1792 so ukinili starševsko pravico (vzeli naj bi staršem otroke) in uzakonili ločitev. Vendar se je potem francoskim revolucionarjem zgodilo to, kar se je kasneje tudi njihovim sovjetskim posnemovalcem v 20. stoletju: ko so se znašli v vojni, so ugotovili, da vsak napad na družino uničuje družbeno tkivo in škodi vojski. Zato so hitro dali v vzvratno prestavo, čeprav je ostala ločitev še naprej v veljavi (vse do Restavracije), ostala pa je tudi ideologija, ki je obrodila svoje bogate sadove v Franciji (in še kje) XIX. in XX. stoletja.

Ostala je tudi reorganizacija ozemlja - tema poglavja Cristophea Boutina. Ta je ukinila starodavne pokrajine z njihovimi svoboščinami vred, namesto njih pa vzpostavila departmaje, pogosto povsem na umeten način, njihove meje pa so jasno izražale proti-regionalno usmerjenost. Šlo je za prevlado od zgoraj narekovane razdelitve ozemlja nad zgodovinskimi pokrajinami, ki so imele enotno kulturo, namen vsega tega pa je bil zatiranje lkoalne avtonomije, namesto da bi jo spodbujali. Imena departmajev so želela izbrisati vsakršno zgodovinsko ali kulturno povezavo. Tudi to je obstalo vse do današnjih dni. K sreči niso šli do konca vsaj pri "zadnjem stadiju neumnega", ki naj bi spremenil tudi imena mest, kot npr. Bourg-la Reine ("Kraljičin trg") v Bourg-Égalité ("Trg enakosti") ali Grenoble (ki vsebuje besedo "noble", "plemenit ali tudi plemič") v Grelibre (ki vsebuje besedo svoboda).

Zadnjih šest poglavij prvega dela nam poda neke vrste inventar dediščine francoske revolucije in njeno kritično presojo. Prikazano je, da totalitarizmi XX. stoletja - komunizem, nacionalsocializem - in terorizem (vse do današnjih dni), izhajajo iz francoske revolucije, ki je nekakšna matrica in izvor teh ideologij. Seveda so navedene tudi razlige, je pa seveda najpomebnejši duh francoske revolucije, ideja, po kateri merilo politike ni skupno dobro, temveč ideologija. Opravičenje uporabe sredstev za dosego cilja, v imenu ideologije same, je sprožilo proces, ki je pripravil pot totalitarizmom XX. stoletja, hkrati pa pojasnjuje terorizem v XXI. stoletju (tudi prej, seveda).

- Massimo Introvigne, Com'era la Rivoluzione francese, Il Timone, februar 2009.