V tej "novi družbi" naj bi imele pravico do življenja samo tri kateg
orije ljudi: kmetje, delavci in vojaki. V vsakem primeru pa bi moralo podeželje prevladati nad mesti. Tako so že od dne svojega nastopa rdeči kmeri zahtevali, da se izprazni prestolnica Phnom Penh, ki se je zaradi pribežnikov napolnila že do treh milijonov ljudi. V par urah se je torej nekaj milijonov ljudi znašlo na poti proti podeželju (med njimi je bilo tudi okoli 20000 ranjencev iz bolnišnic). Ukazano jim je bilo, naj z golimi rokami zgradijo kmečke vasi, prostor zanje pa naj naredijo z uničevanjem džungle.
V prestolnici so medtem odklopili pitno vodo, da bi (kakor bi šlo za deratizacijo) iz nje izgnali tudi tiste, ki bi se skrili. V mestu je moralo ostati samo majhno jedro delavcev, seveda poleg birokratov "Visoke Organizacije". V tem prvem eksodusu, namenjenemu "pokmetenju države", je umrlo skoraj milijon ljudi.
V tem času pa se je, ker je načrt predvidel pravico do obstoja za vojake, ne pa tudi za častnike, zgodilo iztrebljenje z metodami, ki so vključevale tudi križanje in skupinsko uničenje tako, da so skupine častnikov prisilili v prehod minskih polj.
Uniče
nje je seveda čakalo tudi druge skupine izven sheme. Pobili so vse brezdomce, prostitutke,težke ranjence in neozdravljivo bolne, funkcionarje prejšnje vlade in celo skoraj vse učitelje, skupaj z najboljšimi učenci. Teorija je namreč narekovala, da je zgodovino treba začeti znova in obračunati z najhujšo boleznijo - spominom.
Celo ime države so zamenjali - ne več Kambodža, temveč Kampučija, seveda ljudska in demokratična. Vse knjige so seveda zažgali ali jih pometali v Mekong, novim učiteljem pa je bilo naročeno (pod smrtno kaznijo), da smejo poučevati samo marksistično teorijo in kmetijstvo. Zažgali so tudi ves denar, saj je teorija zapovedovala družbo brez "kapitala".
Meščansko institucijo družine so razglasili za izumrlo: zakonce so ločili, spolne odnose pa dovolili le za razmnoževanje, a s spolnimi partnerji, ki jih je določila Angka. Strogo je bilo prepovedano zaljubiti se. Spolni odnosi so bili obravnavani samo kot "tehnika" za razmnoževanje proletarcev, brez "meščanskih čustvenih komplikacij". Vsa pozornost režima se je usmerila na otroke, "nepopisane liste" brez spomina na preteklost.
To so bili tisti otroci, ki so oblastem za ovajali odrasle (tudi svoje
starše), ki niso upoštevali direktiv vlade, da bi bili usmrčeni. Po ocenah francoskega sociologa Françoisa Ponchauda je med letoma 1975 in 1977 umrla četrtina kamboškega prebivalstva. Po ocenah drugih pa število presega tretjino prebivalstva. Seveda so ameriški in evropski "naprednjaki" o tem molčali ali celo hvalili takšen zgled vladanja.
To delo pa je prekinila vietnamska invazija leta 1979. V resnici so tudi Vietnamci želeli ustvariti "novi svet" po načrtih, ki se niso kaj dosti razlikovali od načrtov rdečih kmerov, a so naleteli na večje težave kot kamboški kolegi. Medtem ko so imeli Vietnamci sovjetsko podporo, so kambodžane podpirali Kitajci. Vietnamska invazija Kambodže seveda ni imela namena "osvoboditi" tisto ubogo deželo, ampak je bila del načrta, da si podvrže ves indokitajski polotok. Če se je torej vlada v Hanoju odločila objaviti grozodejstva organizacije angka, zagotovo ni šlo za humanitarne, temveč za politične razloge.
Šele potem ko je napredni Zahod (vključno z naprednjaškimi katoličani) dobil vietnamski imprimatur, je obsodil vse, kar se je zgodilo v Kambodži. Žal pa je šlo zgolj za obtožbo "deviacij", ne pa tudi grozovitega vzroka pokola, za opijanjenost z vzpostavitvijo "novega sveta" z reformami, ki so jih za mizo določili "tehnokrati" terorja.
orije ljudi: kmetje, delavci in vojaki. V vsakem primeru pa bi moralo podeželje prevladati nad mesti. Tako so že od dne svojega nastopa rdeči kmeri zahtevali, da se izprazni prestolnica Phnom Penh, ki se je zaradi pribežnikov napolnila že do treh milijonov ljudi. V par urah se je torej nekaj milijonov ljudi znašlo na poti proti podeželju (med njimi je bilo tudi okoli 20000 ranjencev iz bolnišnic). Ukazano jim je bilo, naj z golimi rokami zgradijo kmečke vasi, prostor zanje pa naj naredijo z uničevanjem džungle.V prestolnici so medtem odklopili pitno vodo, da bi (kakor bi šlo za deratizacijo) iz nje izgnali tudi tiste, ki bi se skrili. V mestu je moralo ostati samo majhno jedro delavcev, seveda poleg birokratov "Visoke Organizacije". V tem prvem eksodusu, namenjenemu "pokmetenju države", je umrlo skoraj milijon ljudi.
V tem času pa se je, ker je načrt predvidel pravico do obstoja za vojake, ne pa tudi za častnike, zgodilo iztrebljenje z metodami, ki so vključevale tudi križanje in skupinsko uničenje tako, da so skupine častnikov prisilili v prehod minskih polj.
Uniče
nje je seveda čakalo tudi druge skupine izven sheme. Pobili so vse brezdomce, prostitutke,težke ranjence in neozdravljivo bolne, funkcionarje prejšnje vlade in celo skoraj vse učitelje, skupaj z najboljšimi učenci. Teorija je namreč narekovala, da je zgodovino treba začeti znova in obračunati z najhujšo boleznijo - spominom.Celo ime države so zamenjali - ne več Kambodža, temveč Kampučija, seveda ljudska in demokratična. Vse knjige so seveda zažgali ali jih pometali v Mekong, novim učiteljem pa je bilo naročeno (pod smrtno kaznijo), da smejo poučevati samo marksistično teorijo in kmetijstvo. Zažgali so tudi ves denar, saj je teorija zapovedovala družbo brez "kapitala".
Meščansko institucijo družine so razglasili za izumrlo: zakonce so ločili, spolne odnose pa dovolili le za razmnoževanje, a s spolnimi partnerji, ki jih je določila Angka. Strogo je bilo prepovedano zaljubiti se. Spolni odnosi so bili obravnavani samo kot "tehnika" za razmnoževanje proletarcev, brez "meščanskih čustvenih komplikacij". Vsa pozornost režima se je usmerila na otroke, "nepopisane liste" brez spomina na preteklost.
To so bili tisti otroci, ki so oblastem za ovajali odrasle (tudi svoje
starše), ki niso upoštevali direktiv vlade, da bi bili usmrčeni. Po ocenah francoskega sociologa Françoisa Ponchauda je med letoma 1975 in 1977 umrla četrtina kamboškega prebivalstva. Po ocenah drugih pa število presega tretjino prebivalstva. Seveda so ameriški in evropski "naprednjaki" o tem molčali ali celo hvalili takšen zgled vladanja.To delo pa je prekinila vietnamska invazija leta 1979. V resnici so tudi Vietnamci želeli ustvariti "novi svet" po načrtih, ki se niso kaj dosti razlikovali od načrtov rdečih kmerov, a so naleteli na večje težave kot kamboški kolegi. Medtem ko so imeli Vietnamci sovjetsko podporo, so kambodžane podpirali Kitajci. Vietnamska invazija Kambodže seveda ni imela namena "osvoboditi" tisto ubogo deželo, ampak je bila del načrta, da si podvrže ves indokitajski polotok. Če se je torej vlada v Hanoju odločila objaviti grozodejstva organizacije angka, zagotovo ni šlo za humanitarne, temveč za politične razloge.
Šele potem ko je napredni Zahod (vključno z naprednjaškimi katoličani) dobil vietnamski imprimatur, je obsodil vse, kar se je zgodilo v Kambodži. Žal pa je šlo zgolj za obtožbo "deviacij", ne pa tudi grozovitega vzroka pokola, za opijanjenost z vzpostavitvijo "novega sveta" z reformami, ki so jih za mizo določili "tehnokrati" terorja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar