Aprila 1975 je s tistim, kar zgodovinarji imenujejo »ameriški poskus samomora« (pacifistična 
kampanja novinarjev s končnim odstopom predsednika Nixona, odločitev ameriškega Kongresa, da nehajo ZDA podpirati boj zavezniških režimov na azijskem jugovzhodu), vsa bivša Indokina padla pod komunistično oblast.
Gverilci, katerih večino so predstavljali filo-kitajski »rdeči kmeri«, so kamboško prestolnico Phnom Penh okupirali 17 aprila. Na čelu te skupine je bilo kakih dvajset intelektualcev, od katerih je osmerica sestavljala vodstvo, združenih v Angka Loeu, »Visoko Organizacijo«.
Kot je nekdo dejal, so to bili »sinovi Jeana-Paula Sartra«, po izvoru sicer Kambodžani, ne pa po intelektualni plati, skoraj vsi so namreč študirali na pariški Sorboni, kjer so se oblikovali v zahodnih ideologijah tistega časa. Na podlagi teoretičnega marksizma so se namreč spremenili v »družbene inženirje« ter na papir postavili svoje sanje o »racionalizaciji družbe«.
Na žalost Kambodžanov so ti inženirji, ko so prišli na čelo gverilcev, svojo teorijo tudi lahko uresničili v praksi. Nek zgodovinar je zapisal: »Ta skupina ideologov je pridigala o krepostih podeželskega življenja, a se ni nihče od njih nikdar ukvarjal s fizičnim delom. Bili so teoretiki, intelektualci kakor Marx in Lenin, ki nikdar nista delala. V sebi so združevali uničevalno moč dvajsetega stoletja, ko se je religiozni fanatik reinkarniral v profesionalnega politika, v poklicnega revolucionarja. V vsakem drugem času in kraju bi ti brezumni načrti krutih birokratov ostali le v domišljiji, v Kambodži iz leta 1975 pa jih je žal bilo možno tudi uresničiti«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar