Šport je m
oja priljubljena tematika - rad ga prakticiram (zadnja leta premalo) in rad ga spremljam po televiziji in internetu, zlasti nogomet. Rad gledam tudi kakšne atletske mitinge in atletske discipline na olimpijskih igrah. Ko govorimo o slednjih, se skoraj vedno pojavi tista znamenita "črna legenda" o Hitlerju in Owensu z olimpijskih iger v Berlinu leta 1936.
Po tej legendi, ki je postala že del televizijske in novinarske klasike, naj bi Hitler razjarjen zapustil 'Olympiastadion' v Berlinu po Owensovi četrti zmagi na igrah. Kot najbrž vsi vemo, je 'ubogi črnec' na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 dobil kar štiri zlate medalje. 4. avgusta tistega leta, ko je Owens že imel tri zlate medalje, je na častni tribuni olimpijskega štadiona sedel tudi Führer, da bi spremljal dvoboj v skoku v daljavo med Owensom in Nemcem Lutzem Longom, aktualnim svetovnim prvakom v tej panogi.
Na tem mestu pa se začne tolikokrat ponovljena 'stara lajna', ki so jo novinarji tolikokrat ponovili po radiu, TV, časopisih in kjigah iz roda v rod. Gre za tiste, ki vedno in povsod potrebujejo spopad med dobrim in slabim, med temo in lučjo. Po ponovni, že četrti zmagi tistega 'rasno podrejenega' Owensa, za nameček še nad 'arijcem', naj bi Hitler mračnega obraza zapustil štadion, da ne bi bil priča obdarovanju črnca na 'svojih' olipmpijskih igrah. V svoji avtobiografiji je sam atlet zapisal, kako je bilo v resnici s tem, in to ponovil večkrat ter živahno in pošteno protestiral iz ljubezni do resnice, a ni bilo nobenega učinka.
Owens pripoveduje, kako ne le, da Hitler ni zapustil prizorišča, ampak je podelitev
zlate kolajne temnopoltemu atletu spremljal stoje. Obtožba, da mu Hitler ni stisnil roke je brez osnove, glede na to, da ceremonijal tega ni predvideval za nobenega tekmovalca (ker je prvi dan iger stisnil roko le nemškim atletom, mu je olimpijski komite dal dve možnosti - ali da stisne roko vsem dobitnikom medalj ali sploh nobenemu športniku - Hitler je izbral drugo možnost). Owens je v svoji avtobiografiji zapisal takole: "Ko sem stopil z zmagovalnega odra, sem šel mimo častne tribune, da bi se vrnil v slačilnico. Nemški kancler je uperil pogled vame, vstal in me pozdravil tako, da mi je pomahal. Isto sem storil tudi sam, da bi vrnil pozdrav. Mislim, da so novinarji in pisatelji pokazali slab okus, ko so potem iznašli neko sovraštvo, ki ga sploh ni bilo" ("When I passed the Chancellor he arose, waved his hand at me, and I waved back at him. I think the writers showed bad taste in criticizing the man of the hour in Germany").
Film o olimpijskih igrah je Hitler nato zaupal najbolj znani svetovni režiserki, svoji ljubljeni Leni Riefenstahl. Nastal je film Olympia, ki ga vsi največji filmski kritiki priznavajo kot mojstrovino, ne le propagande, ampak tudi kinematografije. Hitler je filmu dal takšen pomen, da je režiserki med izdelavo dajal nasvete in celo sodeloval pri montaži. Nobenih pomislekov ni imel pri tem, da je Leni Riefenstahl Owensa postavila za osrednjega junaka svojega filma. Tu ne gre za nobeno obrambo Hitlerja, ampak za resnico, ki mora biti tudi v zgodovinopisju najvišje dobro.
Zato je tr
eba povedati celotno zgodbo, pri kateri moramo biti pripravljeni na presenečenja. Zgodilo se je namreč tako, da če je že v zgodbi kdo bil v vlogi rasista, to ni bil Hitler, ampak tedanji ameriški predsednik. To pa je bil prav tisti Franklin Delano Roosevelt, ki uživa status ikone demokratičnega napredka. Ko se je namreč štirikratni zmagovalec berlinskih olimpijskih iger vrnil v ZDA, so mu množice v New Yorku pripravile veličasten sprejem. Vsi so tudi pričakovali, da bo Owensa, kot je že bil običaj tudi za športne uspehe, ki niso bili tako veliki kot Owensov, sprejel prvi mož države. Če predsednik zmagovitega športnika že ni sprejel v Beli Hiši, mu je vsaj izrazil uradno čestitko.
Roosevelt pa je bil tedaj sredi volilne kampanije za vnovično izvolitev. Ker pa so bili na jugu ZDA demokrati vedno v manjšini, ni želel dražiti tistega dela volivcev, ki ni bil prav nič navdušen nad tem, da je v Berlinu premočno zmagal črnec. Tako torej iz Bele Hiše ni bilo nobenega vabila. Owens seveda ni pozabil poudariti, kako so, vsaj ob tisti priložnosti, vlogo rasistov odigrali Američani, na čelu s svojim predsednikom ("Hitler didn't snub me—it was Franklin D. Roosevelt who snubbed me. The president didn't even send me a telegram").
Stereotip iz leta 1936 se torej obrne na glavo - vlogo 'grdega' je tedaj odigral ameriški predsednik in ne kancler Tretjega in, upajmo, zadnjega Reicha.
oja priljubljena tematika - rad ga prakticiram (zadnja leta premalo) in rad ga spremljam po televiziji in internetu, zlasti nogomet. Rad gledam tudi kakšne atletske mitinge in atletske discipline na olimpijskih igrah. Ko govorimo o slednjih, se skoraj vedno pojavi tista znamenita "črna legenda" o Hitlerju in Owensu z olimpijskih iger v Berlinu leta 1936.Po tej legendi, ki je postala že del televizijske in novinarske klasike, naj bi Hitler razjarjen zapustil 'Olympiastadion' v Berlinu po Owensovi četrti zmagi na igrah. Kot najbrž vsi vemo, je 'ubogi črnec' na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 dobil kar štiri zlate medalje. 4. avgusta tistega leta, ko je Owens že imel tri zlate medalje, je na častni tribuni olimpijskega štadiona sedel tudi Führer, da bi spremljal dvoboj v skoku v daljavo med Owensom in Nemcem Lutzem Longom, aktualnim svetovnim prvakom v tej panogi.
Na tem mestu pa se začne tolikokrat ponovljena 'stara lajna', ki so jo novinarji tolikokrat ponovili po radiu, TV, časopisih in kjigah iz roda v rod. Gre za tiste, ki vedno in povsod potrebujejo spopad med dobrim in slabim, med temo in lučjo. Po ponovni, že četrti zmagi tistega 'rasno podrejenega' Owensa, za nameček še nad 'arijcem', naj bi Hitler mračnega obraza zapustil štadion, da ne bi bil priča obdarovanju črnca na 'svojih' olipmpijskih igrah. V svoji avtobiografiji je sam atlet zapisal, kako je bilo v resnici s tem, in to ponovil večkrat ter živahno in pošteno protestiral iz ljubezni do resnice, a ni bilo nobenega učinka.
Owens pripoveduje, kako ne le, da Hitler ni zapustil prizorišča, ampak je podelitev
zlate kolajne temnopoltemu atletu spremljal stoje. Obtožba, da mu Hitler ni stisnil roke je brez osnove, glede na to, da ceremonijal tega ni predvideval za nobenega tekmovalca (ker je prvi dan iger stisnil roko le nemškim atletom, mu je olimpijski komite dal dve možnosti - ali da stisne roko vsem dobitnikom medalj ali sploh nobenemu športniku - Hitler je izbral drugo možnost). Owens je v svoji avtobiografiji zapisal takole: "Ko sem stopil z zmagovalnega odra, sem šel mimo častne tribune, da bi se vrnil v slačilnico. Nemški kancler je uperil pogled vame, vstal in me pozdravil tako, da mi je pomahal. Isto sem storil tudi sam, da bi vrnil pozdrav. Mislim, da so novinarji in pisatelji pokazali slab okus, ko so potem iznašli neko sovraštvo, ki ga sploh ni bilo" ("When I passed the Chancellor he arose, waved his hand at me, and I waved back at him. I think the writers showed bad taste in criticizing the man of the hour in Germany").Film o olimpijskih igrah je Hitler nato zaupal najbolj znani svetovni režiserki, svoji ljubljeni Leni Riefenstahl. Nastal je film Olympia, ki ga vsi največji filmski kritiki priznavajo kot mojstrovino, ne le propagande, ampak tudi kinematografije. Hitler je filmu dal takšen pomen, da je režiserki med izdelavo dajal nasvete in celo sodeloval pri montaži. Nobenih pomislekov ni imel pri tem, da je Leni Riefenstahl Owensa postavila za osrednjega junaka svojega filma. Tu ne gre za nobeno obrambo Hitlerja, ampak za resnico, ki mora biti tudi v zgodovinopisju najvišje dobro.
Zato je tr
eba povedati celotno zgodbo, pri kateri moramo biti pripravljeni na presenečenja. Zgodilo se je namreč tako, da če je že v zgodbi kdo bil v vlogi rasista, to ni bil Hitler, ampak tedanji ameriški predsednik. To pa je bil prav tisti Franklin Delano Roosevelt, ki uživa status ikone demokratičnega napredka. Ko se je namreč štirikratni zmagovalec berlinskih olimpijskih iger vrnil v ZDA, so mu množice v New Yorku pripravile veličasten sprejem. Vsi so tudi pričakovali, da bo Owensa, kot je že bil običaj tudi za športne uspehe, ki niso bili tako veliki kot Owensov, sprejel prvi mož države. Če predsednik zmagovitega športnika že ni sprejel v Beli Hiši, mu je vsaj izrazil uradno čestitko.Roosevelt pa je bil tedaj sredi volilne kampanije za vnovično izvolitev. Ker pa so bili na jugu ZDA demokrati vedno v manjšini, ni želel dražiti tistega dela volivcev, ki ni bil prav nič navdušen nad tem, da je v Berlinu premočno zmagal črnec. Tako torej iz Bele Hiše ni bilo nobenega vabila. Owens seveda ni pozabil poudariti, kako so, vsaj ob tisti priložnosti, vlogo rasistov odigrali Američani, na čelu s svojim predsednikom ("Hitler didn't snub me—it was Franklin D. Roosevelt who snubbed me. The president didn't even send me a telegram").
Stereotip iz leta 1936 se torej obrne na glavo - vlogo 'grdega' je tedaj odigral ameriški predsednik in ne kancler Tretjega in, upajmo, zadnjega Reicha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar