Čuden poraz

"Čuden poraz," je naslov razprave Marca Blocha, zgodovoinarja in uporniškega heroja. V njem je govora o francoskem porazu v drugi svetovni vojni, porazu, ki je bil pravi šok, predvsem zaradi tega, ker je prišel tako na hitro - od 10. maja do 22. junija 1940, ko je bila podpisana predaja s Tretjim Reichom.

Od takrat je že sedemdeset let, a je ta poraz še kako živo prisoten, tako v družbenem spominu, kakor tudi v francoskem zgodovinopisju - za mnoge ta dogodek predstavlja "največjo francosko tragedijo 20. stoletja". Išče se vzroke in razlage za ta polom, ki je načel politični in vojaški ugled Francije. O tem, kako žive in odprte so še rane, pričajo številni zgodovinski prispevki na to temo, kjer velja zlasti omeniti dve deli: Max Gallo - 1940, de l’abîme à l’espérance (1940, od brezna do upanja) in Jean pierre Azema - 1940, l’année noire (1940, črno leto).

Z zgodovinskega vidika gre za dve zelo dobri deli, ki ju odlikuje intelektualna poštenost, s katero avtorja obravnavata tako poraz, kakor tudi kolaboracijo z nacionalsocializmom. Izogibata se temu, da bi se stvari lotila z 'odporniškimi' očali, ki ponavadi De Gaullea in njegove može obravnava kot edine predstavnike prave Francije, na ta način pa zmanjšuje moralno in politično odgovornost t.i. Tretje republike (francoska republika do 22. junija 1940), kakor t.i. vichyjske vlade.

Dolgo časa so poraz Francije opisovali kot skoraj nujno predajo kakovostnejši in številčnejši vojaški sili (kakovostnejši in številčnejši tako glede mož, kakor tudi oborožitve), zgodovinarja pa sedaj dogodek opisujeta v drugačni luči - kot posledico institucionalne in politične krize v državi, ki sta se še kako poznali pri vojaškem vodenju in sposobnosti upora francoskih državljanov. Naj se sliši še tako neverjetno, pa vendar je res, da zgodovinarja imata pacifizemi se je v tistih letih razvil v zelo močno mnenjsko gibanje, za ene ga od glavnih vzrokov poraza, saj so si politiki, vojaki in prebivalstvo predvsem prizadevali, da bi ne prišlo do krvavega spopada, prej kot pa da bi se trudili obdržati ugled svoje države, ki so jo napadle Hitlerjeve sile.

Klavnica prve svetovne vojne in prepričanje, da naj bi slednja bila "vojna, ki naj bi naredila konev vsem vojnam" sta Francijo paralizirala do te mere, da ni bila sposobna odgovoriti agresivnosti in vojni vnemi nmškega Rajha. Na strogo politični ravni zgodovinarja polom interpretirata kot rezultat parlamentarnega sistema, ki je bil majav in nesposoben sprejemanja odločitev, potem ko ga je globoko pretresla porazna izkušnja Ljudske fronte, poleg tega pa so naključnih položajih v državi sedeli ljudje, nesposobni vladanja.