Božično spreobrnjenje

Malo drugačni zgodovinski dogodek, povezan z božičnim praznovanjem.

Paul Claudel je bil francoski pisatelj, pesnik in dramatik. Opravljal je tudi pomembne diplomatske funkcije, saj je kot vicekonzul in veleposlanik obiskal različne države, od Japonske do Kitajske, Nemčije in Združenih držav Amerike. Najbolj čudežno potovanje, o katerem pripoveduje sam, je bilo njegovo bliskovito in dokončno spreobrnjenje v katoliško vero, celovita in radikalna izkušnja, o kateri v življenju ni nikoli več podvomil - zanj to ni bilo mogoče. Star je bil osemnajst let, nekaj let ni več veroval, njegovo poznavanje Jezusa Kristusa pa so žal spremenila tudi dela demitizatorja Ernesta Rénana, ki je s svojim Jezusovim življenjem Kristusa zreduciral na zgolj utemeljitelja etike, pa naj je bila ta še tako vzvišena. Mladi Claudel torej ni veroval, ampak je čutil veliko željo po resnici, po nečem tako doslednem in trdnem, kot je Bitje samo. Vsi intelektualni in literarni tokovi tistega časa so ga pustili nezadovoljnega in nazadnje obupanega.

Ko je na božični dan leta 1886 vstopil v nedavno prenovljeno pariško katedralo Notre-Dame, je to storil

iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.

Kot poroča kath.net, je svojo izkušnjo spreobrnjenja opisal takole: „V trenutku se mi je stisnilo srce, verjel sem. Verjel sem s tako močnim notranjim soglasjem, vse moje bitje se je skoraj silovito streslo, verjel sem s tako močnim prepričanjem, s tako neomajno gotovostjo, da ni bilo več prostora niti za najmanjši dvom, da od tistega dne naprej vse knjige, vsa naključja razgibanega življenja niso uspela pretresti moje vere ali se je celo dotakniti.“ Ta vseobsegajoča in prepričljiva izkušnja pa ga sama po sebi ni odrešila utrujenosti na poti postopnega osvajanja in vedno več razlogov, da bi se držal katoliške vere, kot jo predlaga Cerkev. Odločilen je bil še en božič, tisti štiri leta pozneje: „V njem premišljevalno zre ‚le miserable enfant‘, Boga malčkov in ubogih, kot znamenje Božje vsemogočnosti, ki rešuje svet. V tem nebogljenem Otroku, ki ga končno osreči, Claudel občuduje tistega, ki se opredeli kot 'krotak in ponižnega srca' (Mt 11,29) in ki prav s svojo krotkostjo in ponižnostjo pritegne ljudi vseh časov in vseh celin.“

Osebna zgodba velikega francoskega pisatelja v bistvenih elementih prikazuje dramo ljubezni, ki se odvija med Bogom in vsako dušo, ustvarjeno in odrešeno s Kristusovo žrtvijo. Njegova ljubezen nas prehiteva, nas išče in se nam razodeva. Za nekatere na trenuten in bliskovit način, za druge na bolj postopen, vendar gre vedno za dogodek in srečanje dveh volj, ki se vselej odpre na previs naše svobode, čeprav je omejena: Bog se svobodno podredi naši svobodi in jo pričakuje. Ni naključje, da se je Claudelova izkušnja spreobrnjenja zgodila med čutnim poslušanjem Magnifikata, najmočnejše in najbolj iskrene izjave ljubeče predanosti Bogu, kar jih je človeška zgodovina poznala, saj je bila duša, ki jo je pevajoč, vznesena in zahvaljujoča izrekla, celovita in čista - Marijina duša.

Devica Marija nam pokaže, kako popolno uresničevanje svobode nikakor ni podobno sprejemanju ene možnosti namesto druge na nekem meniju, polnem predlogov, ampak je celovit in prostovoljni „da“ Dobremu, ki se kaže in sprašuje po nas. Kakor se dogaja med zaljubljenci, tudi prvo srečanje sestavljajo kraj, čas, odnos, oblačila, ki si jih bomo vedno zapomnili. Claudel je v svojo spominsko knjigo zapisal vreme, hladno in sivo, njegovo držo, točno določen kraj, kjer je stal: „Bil je mračen zimski dan in najtemnejše, najbolj deževno popoldne nad Parizom. Še vedno se spominja, da je stal ob drugem stebru ob vhodu v prezbiterij, ko so peli Magnificat. Klečati in se počutiti doma in ne „na posodi“ se je naučil sčasoma.

Med njegovim intenzivnim literarnim delom je morda najpomembnejše Sporočilo Mariji, igra, ki je med letoma 1892 in 1948 doživela številne ponovne osnutke in popravke ter povzema njegovo videnje sveta in zgodovine kot napetosti med posameznimi eksistencami in celoto bivanja, kjer človek, razpet med grehom in svetostjo, napreduje k skrivnosti Boga, ki vse sestavlja in razlaga. Zanimivo je spomniti, da je tudi druga velika francoska ženska, sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja, doživela, kot bi rekla, popolno spreobrnjenje na isto božično noč, ki je Paulu Claudelu spremenila življenje. Tako je v rokopisu A zapisala: „25. decembra 1886 sem prejela milost izhoda iz otroštva, z eno besedo milost popolnega spreobrnjenja. Zanjo je bil to prehod iz otroštva v odraslost s paradoksalno podobo, značilno za vero v Kristusa, je bil eden najtrajnejših sadov njenega odraslega življenja v veri „izum“ duhovnega otroštva. Navsezadnje božič z Bogom, ki postane Dete, to uči vsakega od nas. 

Vir: Il Timone

Splošna šolska obveznost

Za opomin na današnjo obeležitev gre zahvala zgodovinarju, dr. Renatu Podbersiču - nekatere stvari povzemam po njegovem zapisu. Na današnji dan obeležujemo uvedbo obveznega šolanja, ki se je zgodilo pred natančno 250-imi leti, in se nam ponuja priložnost malega razmisleka. 

Avstrijska vladarica Marija Terezija je torej 6. decembra 1774 uvedla splošno šolsko obveznost (Sculpflicht). Vse do časa njenega vladanja namreč obvezne šole v pravem pomenu besede ni bilo, vemo pa, da so praktično skozi celotni t. i. srednji vek šole bile nekako domena cerkve, pa so se ustanavljale v okviru stolnih ali župnijskih prostorov, kakor tudi v okviru samostanov. 

Navadno se tu govori o reformah, s čimer se od t. i. razsvetljenstva naprej misli na preoblikovanje, vendar v smislu tega, da se da stvarem novo obliko. Pravi pomen besede "reformirati" pa je seveda drugačen in pomeni nečemu, kar je izgubilo pravo obliko, slednjo spet dati. Prav zato moremo razumeti, zakaj se uporablja za protestantizem in potem naprej besedo "reforma", kakor tudi z njo povezani "reformirati" in "reformacija", čeprav v resnici gre za prevrat, torej za "revolucijo". Samo v tem smislu je mogoče razumeti tudi reforme in reformacijo, ki so se zgodile zlasti po zadnjem vedsoljnem koncilu, v bistvu pa so se začele že na njem. Tako torej ugotovimo, da je tudi tu, če se vrnemo k cesarici Mariji Tereziji (ki je vladala med letoma 1740 in 1780) in njenemu sinu Jožefu II. (ki je samostojno vladal med letoma 1780 in 1790) prišlo ne do reform in reformacije, temveč do revolucije. Temu pojavu v našem cesarstvu z eno besedo navadno rečemo kar "jožefinizem", vendar bi očitno bili krivični do cesarja Jožefa, če bi maslo bilo le na njegovi lasulji (takrat so namreč plemiške in pomembne glave nosile lasuljo), ne pa tudi na lasulji njegove matere. S tem seveda ne zanikamo, da bi oba vladarja ne naredila tudi veliko dobrega, tudi ti ukrepi so zagotovo imeli tudi svoje dobre plati, ampak se želimo kritično dotakniti tega revolucionarnega pojava, ki je močno vplival na družbo našega cesarstva vse odtlej, namreč jožefinizma. 

Začelo se je seveda že prej, ko je recimo cesarica preoblikovala vojsko, vendar je vojska vseeno v rokah države. S šolsko reformo pa je država prvič posegla na šolsko področje in vzpostavila centralno voden državni šolski sistem, katerega je krojila po svojih potrebah. Naj ponovimo, da po naravi stvari šolsko področje ni stvar države, ampak bi slednja morala to področje zgolj spremljati in podpirati. To so te t. i. naravne pravice - spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, pravica do družine (ki pomeni poroko med enm moškim in eno žensko, katere vez država podpira, krepi in vzdržuje ter prepoveduje njeno prekinitev, družina pa lahko ima otroke) in pravica do svobodne vzgoje (prva dobrina in dolžnost zakona je namreč roditev in vzgoja otrok, zato so vse tri pravice med seboj močno povezano). Kasneje se je vse preneslo še na druga področja, zlasti je pomembno cerkveno področje, kjer pa je bil glavni igralec cesar Jožef II., zato jožefinizem. Pomeni, da ima povsod potemtakem glavno besedo država oz. njen vladar, če pa se je tovrstno vmešavanje na Vzhodu imenovalo cezaropapizem, nosi v našem rajnkem cesarstvu Jožefovo ime.

Vsekakor ne moremo mimo t. i. razsvetljenstva in njegove miselnosti. Ta miselnost je nadvse postavljala narobe razumljeni človeški razum in človeka kot takega - v središču vsega je človek, ki je tudi merilo vsega, pa seveda njegov razum. Descartesov: "Cogito, ergo sum," se jasno ponuja. Nad vsem je torej človek in njegovo mišljenje, vse drugo je temu podrejeno. Žal se potemtakem temu podrejata tudi Bog in njegova Cerkev, posledično pa še družina in vzgoja. Kar je torej Bog dal v naravo, sedaj začenja biti podrejeno vladarju in državi, čeprav od začetka pravici do družine in življenja nekako na videz nista dotaknjena v samem svojem bistvu. Na videz, ker pač vzgoja spada k bistvu obeh, posebej družine. Oboje pa je bilo seveda pod okriljem in varstvom Božje Cerkve, saj je Kristus vse zaupal rokam apostolov in njihovih naslednikov. 

Po klasičnem pojmovanju imamo dve popolni družbi (societas perfecta), Cerkev in državo, ki na koncu seveda zasledujeta isti cilj, ki je služiti Bogu in k njemu priti, vseeno pa ima ta v praksi različne cilje. Cerkev ima seveda večne in nadnaravne cilje, država pa časne in naravne cilje. Na svojih področjih, torej na svetem in posvetnem, na tem svetu Cerkev in država delujeta samostojno in nimata nad seboj drugih, zato sta popolni družbi, vse ostale družbe, ki so na nižjih ravneh, so nujno nepopolne družbe, ker delujejo odvisno in imajo vselej nekoga nad seboj. Nepopolne družbe imajo seveda neke delne in nižje cilje, delujejo pa v službi splošnih in višjih ciljev. Tu moremo razumeti, kaj pomeni v resnici skupno dobro. 

Vidimo, kaj pomeni tako razsvetljensko pojmovanje človeškega razuma, ki praktično nima več povezave z Božjim umom, vero in Cerkvijo, kakor tudi razumemo, kam vodi absolutizacija razuma. Tako se pojmuje posledično tudi izobrazbo. Nujna posledica je potemtakem nova hierarhija, bolj in manj razsvetljenih, bolj in manj razumnih, kjer ni več prvenstva duha in srca, potemtakem pa pridemo do novega kategoriziranja nerazumnih, neumnig in slaboumnih. Mislim, da nadaljne razlaganje ni potrebno, novodobni svetno močno izobraženi, sicer pa neumni so pa zgolj posledica teh revolucionarnih zadev. Tudi pojmovanje avtoritete se postavi na glavo, pa postane čedalje pomembnejša avtoriteta pčosameznika, na kratko - kdo je kaj rekel, ne pa, kaj je rekel. Pahnjenje sv. Tomaža v ropotarnico zgodovine je tu že očitno.

Če izobrazbo pojmujemo kot povečanje pismenosti in podobnega, potem seveda tu moremo po eni strani reči, da je to nekaj dobrega. Iznajdba tiska je pač do tega nekako nujno privedla. Težavo predstavlja začetek izgubljanja poslušanja, zlasti seveda v Cerkvi, a tudi drugod, kar se je kasneje še kako poznalo. Nekaj časa se je sicer še vzdrževalo pomen Cerkve kot matere in učiteljice, ki ima svoje služabnike, ki to poslanstvo vršijo, kasneje pa se je čedalje bolj izpodrivalo duhovnike in redovnike, na njihovo mesto pa so stopili ljudski učitelji, kasneje pa še učiteljice. Tako se je začelo izboljševati zlasti pismenost in svetno izobrazbo prebivalstva, znani pa so recimo tudi že prvi ljudski misali kot pripomoček pri sveti maši, če vemo, da so Sveta pisma in katekizmi obstajali že prej. V tej smeri torej dobro, kasneje se bodo seveda škofje in duhovniki, kot recimo Slomšek, še posebej angažirali v trudu za dobre knjige za ljudi. Glede krepitve tovrstne učinkovitosti države in izboljšanja splošne ravni tovrstne izobrazbe prebivalstva se je torej vsekakor željeni učinek doseglo. Vidimo pa, da se je temu marsikaj podvrglo in žrtvovalo,  pa je kasneje terjalo svoj davek.  

"Splošna šolska naredba" (Allgemeine Schulordnung) s 6. decembra 1774 je tako na našem ozemlju uvedla splošno šolsko obveznost, ki je vključila vse družbene sloje. Veljala je za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na spol in starost. Glavni namen šolske reforme je bila širitev pismenosti. Zakon je poznal tri vrste šol; trivialne, glavne in normalne šole (znane tudi pod ljudskim imenom "normalke"). Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon: "Politična šolska ustava". Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor, kar spet moremo seveda šteti kot nekaj dobrega. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje (Slomšek je napravil znani tovrstni priročnik 'Blaže in Nežica v nedeljski šoli'). Leta 1869 so oblasti sprejele nov osnovnošolski zakon, s katerim je bila v "Avstro-Ogrski" (tedaj je že bila "dvojna" monarhija) uzakonjena in tudi v praksi v celoti izvedena osemletna šolska obveznost, ki je veljala v Sloveniji do septembra 2003, ko je bila uvedena obvezna devetletka.

Država je torej pred 250-imi leti šole naredila za svoje in v njih uči ter propagira, kar pač želi. Vedno je torej odvisno, kado vodi državo, že precej časa pa vemo, da to niso le državni voditelji. Odvisno je tudi vselej od prevladujoče miselnosti in trendov, ki se vsiljujejo. Toliko o tem, bo pa seveda potrebno posebej napisati kaj o jožefinizmu n cerkvenem področju, saj je bila zadeva več kot odločilna.