Porrajmos - iztrebljenje Sintov, Romov in drugih ciganov

S tako imenovanim »Auschwitz-Erlass« je 16.12.1942 Heinrich Himmler ukazal deportacijo vseh ciganov iz rodu Sinti in Rom, ki so bivali znotraj meja Tretjega Rajha. Šlo je za povsem drugačen dekret, kot so jih izdajali do tedaj, saj so prejšnji naročali individualno ali tudi skupinsko deportacijo, »Auschwitz-dekret« pa je nalagal popolno uničenje etnične manjšine, Sintov in Romov.

»Po ukazu ReichsFührerja SS je treba v obdobju parih tednov v enega izmed koncentracijskih taborišč poslati cigane mešane krvi, iz rodu Rom in cigane balkanskega izvora in brez nemške krvi,« je narekoval odlok. Z nemško natančnostjo so ukaz tudi izvršili. Do maja 1945 je bilo v Auscwitzu ubitih vsaj 500 tisoč Sintov in Romov. Po vojni se je o tem govorilo bolj malo, zdelo se je, da je svet na ta genocid popolnoma pozabil. Seveda ni manjkalo polemik – v osemdesetih letih je skupina Sintov zasedla osrednji trg nekdanjega koncentracijskega taborišča v Dachauu, da bi protestirali proti nemški birokraciji, ki je v policijskih arhivih še vedno hranila njihove osebne kartoteke še iz Hitlerjevih časov.

Poleti bodo tudi ti ljudje, te žrtve koncentracijskih taborišč, dobili svoj spomenik, ki bo stal v Berlinu, med parlamentom in Brandenburškimi vrati – postavljati pa so ga začeli šele lanskega decembra, toliko let pa je bilo veliko težav, da bi se to uresničilo. Spomenik bo posvečen »ciganom«, da ne bi bili izključen nobeden izmed Sintov in Romov iz drugih evropskih držav.

Dvajseto stoletje pravzaprav ni bilo tako napačno

"Dvajseto stoletje imajo za posebno polno vojn, vendar pa nekateri pokazatelji to ovržejo. Če pogledamo Evropo, je najdaljše obdobje miru prav tisto od leta 1945 do 2000 s 55-imi zaporednimi leti miru, ki presegajo 44 let drugega 'velikega miru', ki gre od avstrijske nasledstvene vojne (1748) pa do francosko-avstrijsko-pruske vojne (1792). Rusija je bila v dvajsetem stoletju skupaj v vojni petindvajset let (rusko-japonska vojna, prva svetovna vojna, rusko-poljska vojna, druga svetovna vojna, invazija Afganistana), vendar pa je bila v 19. stoletju v vojni kar 56 let (napoleonske vojne, rusko-perzijske vojne, rusko-turške vojne, rusko-švedske vojne, Krim, rusko-afganistanska vojna). Podobno so bile ZDA v vojni 66 let v 19. stoletju, 35 pa v dvajsetem. Lahko bi nadaljevali, a se zdi dovolj, da zanikamo ta dozdevni primat dvajsetega stoletja. Res je sicer, da so vojne dvajsetega stoletja povzročile največje število žrtev v zgodovini: nobena predhodna vojna ni povzročila 50 milijonov žrtev, kot jih je povzročila druga svetovna vojna, a to kaže na večjo tehnično moč uporabljenih sredstev in ne na večjo krutost ljudi dvajsetega stoletja".

"To je odlomek iz dela Alda Giannulija, ki je pravkar izšla v Italiji, nosi pa naslov "L'abuso pubblico della storia - come e perché il potere politico falsifica il passato" (Javna zloraba zgodovine - kako in zakaj politična moč potvarja preteklost). Giannuli je docent na Milanski univerzi in nam pove, da za dobro zgodovinsko delo ni dovolj pripovedovanje, potrebno je razbiti predsodke."

To objavo sem našel na blogu novinarja italijanskega dnevnika Corriere della sera Dina Messine. Najbrž ni treba dvakrat poudariti, da gre za veliko brco v temo, kar sta spomnila novinarja tudi dva komentatorja. Če drugega ne, sta bili v Evropi po drugi svetovni vsaj še dve vojni. Prva je bila vojna na Balkanu med BiH, Hrvaško in tedanjo Jugoslavijo (Srbijo in Črno goro), zraven pa štejmo še Slovenijo z desetdnevno osamosvojitveno vojno. Za drugo vojno lahko štejemo NATOv napad na Srbijo leta 1999, zato da to štejemo za vojno, je veliko razlogov.

Zanimivo se mi zdi, kako nekateri pišejo o politiki, ki potvarja preteklost, ki napeljuje vodo na svoj mlin, pove nekatera dejstva druge pa zamolči, sami pa počnejo prav isto. Vprašal sem se, do kod pravzaprav sega za nekatere Evropa? V tem primeru se zdi, da je Evropa predvsem politični pojem, ki zavzema le tisti del celine, kjer ni vladal koministični režim, tisti del tostran železne zaveze, mi, ki smo onkraj, pa nismo del Evrope. Zanimivo, pa že pet let smo člani Evropske unije, kjer so tudi Italijani in ostali. Če pogledamo zgodovino, le-ta Evropo pojmuje geografsko, torej do Bosporja in Dardanel, do Urala...

Drži, da je zgodovina polna predsodkov, a po mojem žal sem ne spada oznaka dvajsetega stoletja za najnemirnejše v zgodovini. Pa saj ni treba gledati le na vojne, ampak je toliko drugih stvari, toliko žrtev, fizičnih in moralnih, ki so jih povzročili totalitarni režimi izven vojne. Ugotavljam, da še vedno obstajajo pozitivistični zgodovinarji in veliko jih je. Ti imajo človeka za dobrega, le okoliščine so ga prisilile, da se je tako obnašal, ni sam kriv. Človek dvajsetega stoletja sploh ni nikoli bil krut, kje pa. Vsi dogodki žal dokazujejo, da je človek z grehom še kako zaznamovan in se kaj hitro lahko iz najboljšega prelevi v najslabše živo bitje na zemlji. Če je cela knjiga polna podobnih brc v temo, kakršno smo lahko prebrali zgoraj, potem je ne moremo imeti za dobro zgodovinsko delo. Če je nekdo univerzitetni profesor, še ni nujno, da je dober zgodovinar.

Upor kristjanov v gradu Hara

V decembru leta 1637 se je približno 37000 kristjanov (jap. Kirishitan) zaprlo v grad Hara, v takratni provinci Hizen, na otoku Kjušu, najjužnejšem otoku japonskega otočja. Šlo je za dvajset tisoč kmetov in trgovcev, ki jih je bojno postrojilo šeststo roninov (propadlih samurajev), zraven pa je bilo še sedemnajst tisoč žensk in otrok. Odločili so se, da se bodo vse do smrti upirali, da bi branili svobodo veroizpovedi in se postavili po robu fevdalni sili, ki je začela zelo privijati davke in bila nezaslišano kruta.

Vodil jih je komaj šestnajstletni Amakusa Shiro, krščanski sin znanega samuraja, ki so ga imeli, ker je bil karizmatičen in so mu pripisovali vrsto čudežev, za »poslanca z nebes«, omenjenega v neki skrivnostni prerokbi, ki naj bi jo izrekel sv. Frančišek Ksaverij, in so jo našli v besedilu, ki ga je neki jezuit pustil tam, ko je pobegnil pred preganjalci. Šlo je za majhno število ljudi, ki so prihajali z otokov Amakusa in polotoka Shimabara, ki so jih prisilili izpovedovati vero v skrivnost pod grožnjo smrti in so jih sovražili budistični bonci in shogun Tokugawa Ieyasu, ki je v vsaki skupini kristjanov videl trojanskega konja morskih imperijev Portugalske in Španije.

To je bilo majhno število ljudi, bolj vajenih vihteti motiko kakor meč, ki pa so se odločili, da pridejo iz katakomb in se postavijo po robu orožju lokalnih oblasti. Najprej so skušali zavzeti gradova v Hondu in Tomioki, potem so vzdržali povračilne ukrepe in celo povzročili številne izgube odpravam daimyev, lokalnih posestnikov, potem so skorajda dosegli nekaj nezaslišanega – skorajda bi namreč uspeli zavzeti osrednjo območno utrdbo Shimabara daimya Matsukure Katsuia. Nazadnje, ko se na odprtem bojišču niso več mogli kosati z vse številčnejšo vojsko, ki se je okrepila z vojaki iz drugih japonskih krajev, so se zatekli v napol opuščeno utrdbo na obrežju oceana.

Vedeli so, da se od tam, razen po čudežu, živi ne bodo izvlekli. Uničili so ladje, ki so jim služile, da so prišli do gradu, in z lesom utrdili obzidje. Nad utrdbo so se dvignile bele zastave s križem in kristjani so se pripravljali na spopad, proseč za pomoč Jezusa Kristusa in Marijo ter svetnike. Maše ni bilo, ker ni ostal tam več noben duhovnik – tiste, ki jim ni uspelo pobegniti, pa so pobili. Tako so le molili rožni venec in poslušali mistične spodbude Nebeškega odposlanca. Uporniki so zdržali pet mesecev, tudi pod topovskim ognjem nizozemske ladje, ki ji je poveljeval kalvinist Nicolas Koekebakker, in je dal na razpolago za uničenje papistične vstaje svoja ognjena žrela.

Kapitulacija je sledila zaradi izčrpanosti, pomanjkanja hrane, streliva in notranjih sabotaž 12. aprila 1638. »Kirishtan« so bili vsi pobiti in obglavljeni. Ravan okrog gradu je bila zasajena s koli, na katerih so bile nataknjene njihove glave. Glavo Amakuse Shira so nesli v Nagasaki kot trofejo in opomin preostalim privržencem Jezusa Kristusa in rimskega vladarja.

• Rino Cammilleri, Il crocifisso dei Samurai, Rizzoli 2009.
  

Molčeči Pij XII. ?

V dneh obiska v Izraelu bo papež obiskal tudi Yad Vashem, kraj komemoracije holokavsta Judov med drugo svetovno vojno. Ne bo pa papež obiskal muzeja, ki je poleg, ker se tam nahaja slika Pija XII., ob kateri je besedilo, ki ga obtožuje, da je molčal ob pokolu Judov. Za to potezo sta se skupaj odločila tako Sveti sedež kakor izraelska vlada, da ne bi sprožali ponovnih in nepotrebnih polemik. Modra diplomatska poteza, vseeno pa je možno predvideti, da se bodo polemike po medijih začele. Polemike, ki jih sprožajo vedno znova tisti, ki zgodovinsko mnenje ustvarjajo s pomočjo spraševanja mimoidočih, ne pa zgodovinarjev in konzultiranjem zgodovinskih virov.

Glede te tematike je doslej izšlo že kar nekaj knjig, saj je bil dovoljen dostop do arhivskega gradiva v zvezi z delovanjem papeža Pija XII. med drugo svetovno vojno. Če pogledamo slovensko situacijo, imamo na razpolago predvsem dve knjigi. Prvo je napisal jezuitski raziskovalec Pierre Blet in nosi naslov »Pij XII. in druga svetovna vojna«, druga pa je »Hitlerjev papež – manj znana zgodovina Pija XII.«, napisal pa jo je John Cornwell. Prvo delo je povzetek raziskave, dolge trinajst knjig, nastala pa je na podlagi dokumentov v Vatikanskem arhivu. Navedene so vse diplomatske note in podobne zadeve, ki dokazujejo zelo živahno delovanje papeža Pija XII., ne pa molk in sedenje križem rok.

Drugo delo sicer potrjuje, da je tedanji papež rešil ogromno življenj, a kaj, ko to postane marginalno ob obtožbi molka in pomanjkanja jasne obsodbe nacizma ter trditvi, da je Pacelli s svojim delovanjem že kot nuncij v Nemčiji, posredno pomagal Hitlerju na oblast. Za te svoje obtožbe sicer Cornwell pravi, da so na podlagi arhivskih dokumentov, a katerih, saj je jasno, da Cornwell ni nikdar prestopil praga vatikanskih arhivov. To bi sicer lahko storil, saj je bilo gradivo dostopno prav z namenom, da se stvari razjasnijo. Poleg tega pa se izkaže pristranskost, ki za zgodovinsko delo ne more veljati. Cilj knjige je potrditi dve navedeni osnovni tezi, obenem pa vse zasluge pahniti na rob. Kako lahko ima »zgodovinar« za moralno spornega Pija XII., ko je moralno sporna knjiga o njem? Slovenci so seveda takoj nekritično posegli po tej knjigi, željni senzacionalizma, ne pa razgrnitve dejstev za in proti.

Novi dokazi so bili predloženi tudi lanskega septembra, ko je bil v Rimu poseben simpozij o Piju XII., na katerem je sodelovala tudi newyorška »Pave the way foundation«, pod vodstvom juda Garyja Kruppa. Okoli tristo strani, ki jih je v arhivskih dokumentih izbrskal nemški učenjak Michael Hesemann, dokazuje, da ni nikakršne podlage, da bi Eugenia Pacellija označili za Hitlerjevega papeža. Pravzaprav Giovanni Maria Vian v svoji knjigi »V obrambo Pija XII. – zgodovinska dejstva«, ki je izšla pred kratkim pravi, da si je vprašanje o svojem morebitnem prevelikem molku zastavil Pacelli sam, to vpraša tedanjega nuncija v Turčiji Roncallija, kasnejšega Janeza XXIII. Vpraša ga, če tišina v zvezi z nacizmom »ne bo slabo razumljen«.

Vprašanje je na mestu, sploh zdaj, ko imamo številne in neovrgljive dokaze, da je papež sam rotil in celo ukazal samostanom, zlasti tistim zaprtega tipa, naj med svoje zidove skrijejo Jude. Kaj bi se npr. lahko zgodilo, če bi javno jasno in glasno obsodil nacistični režim, ko so istočasno bili samostani polni Judov? Papež se je raje odločil za diplomatsko pot, kjer je nepretrgoma protestiral pri nemških predstavnikih. Tudi pri raznih transportih je neprestano Nemce rotil, naj ne prepeljejo tako velikega števila ljudi.

Pred kakega pol meseca so bili tudi v Nemčiji v Berlinu najdeni nacistični dokumenti, ki so prišli v sovjetske roke, nato pa končali v arhivih Nemške demokratične republike, iz katerih je razvidno, da so nemški voditelji Pacellija imeli za sovražnika. Göbbels v svojem dnevniku piše: »Pacelli nam je popolnoma sovražen«. Gestapo, ko se nanaša na znameniti papežev božični govor iz leta 1942, v katerem obsoja »preganjanja, ki so doletela tisoče nedolžnih ljudi zaradi njihove narodnosti in njihove rase«, piše v tajnem poročilu iz januarja 1943, da je papež »izrekel svoje temeljno nasprotovanje in sovražnost nacionalsocializmu, četudi ni izrekel njegovega imena«.

Ko se torej presoja dejanja nekoga v zgodovini, je treba upoštevati vse okoliščine, ki so tisto osebo določale. Morda bi papež Pij XII. lahko storil kaj več, to je zelo mogoče. Dejstvo pa je, da ni sedel križem rok, ampak je storil zelo veliko, zlasti za judovsko skupnost v Italiji, je pa interveniral tudi za vse druge Jude, ki so bili preganjani. Za to se je že več velikih rabinov Cerkvi zahvalilo. V izjemno težkih okoliščinah je Pacelli skušal delovati optimalno. Gorja ni mogel preprečiti, je pa skušal rešiti, kar se je rešiti dalo.

Primorska poje in OF

"V nedeljo je v Trenti svoje letošnje popotovanje po Primorski na obeh straneh meje sklenila revija Primorska poje. Bila je jubilejna, že 40. po vrsti, in kot se ob jubileju spodobi, je bila rekordna. “Mobilizirala” je 216 zborov s 4700 pevci, in če to ni prava vojska, v čem je potem moč petja in z njim slovenske besede, bi rekel Rudi Šimac, 30 let poveljnik tega gibanja, ki bi mu težko našli primero.

V Trenti je marsikdo Primorsko poje povezal z najbolj mračnim obdobjem primorske zgodovine. Naj zveni še tako patetično, Primorci so se fašizmu učinkovito zoperstavili z ohranjanjem slovenske besede v pesmi in tudi tako uspeli prebroditi “največjo primorsko zgodovinsko nesrečo,” kot je na nedeljski proslavi dneva upora proti okupatorju na Nanosu tisti čas označil slavnostni govornik Saša Vuga.

In zdaj smo torej pri dnevu upora proti okupatorju, do leta 1992 dnevu OF. Obračunavanje s tako imenovano polpreteklo zgodovino, ki zadnje čase tolče po vsem, kar je pomenilo upor proti okupatorju, se je nekoliko poleglo. Pojem “okupator”, ki je dobil mesto v imenu praznika, je pač prehud in postavljati se na njegovo stran ni modro politično ravnanje. Počakati velja, da praznik mine, potem bodo ostali le revolucionarji in krvniki, medtem ko bodo okupatorji in na drugi strani njegove žrtve le obrobni akterji. To je slovenska posebnost. Italijanom, na primer, kaj takega še na misel ne pride. Pred leti je njihovo javnost šokirala serija oddaj o obračunavanju zmagovitega odporniškega gibanja s poraženim fašizmom. Potem pa je vse potihnilo. Pametno, saj bi se Italijani morali v nadaljevanju zgodbe soočiti s tistim, kar je zlo povzročilo, to pa je bila država Italija, kakršna je takrat bila. Lepo podobo, med drugim vlogo žrtve slovanskega barbarstva, ji pomaga ohranjati tudi del Slovenije.

Primorska poje gre vseh svojih 40 let nasprotno pot. Pri tem Primorska ohranja del svoje drugačnosti v primerjavi s preostalo Slovenijo. Tako kot pod fašizmom in potem v štiriletni vojni s svojim pevskim gibanjem še danes medse sprejema ljudi dobre volje ne glede na njihovo takšno ali drugačno opredeljenost. Pesem odmeva tudi v cerkvah (pod fašizmom zatočiščih domoljubov), prepevajo cerkveni zbori, v dogajanje so vključene organizacije vseh barv.

In tako smo spet pri dnevu upora, ki se je začel z OF v njenem izvornem hotenju."

Davorin Koron v Primorskih novicah, 28.4.2009

Ob komentarju gospoda Davorina Korona človek ne more ostati ravnodušen. Zagotovo je Primorska poje nekaj plemenitega, ki v sebi skriva »primorsko dušo« in je sposobna mobilizirati tolikšno »vojsko«. Povsem tudi drži, da smo se Primorci s pesmijo zoperstavili okupatorju.

Rudi Šimac ima pri tem številne in velike zasluge, ne pa vseh. Primorska poje ima tudi globok krščanski element in ne moremo reči, da "pesem odmeva tudi v cerkvah", ker je od tam pravzaprav prišla. Brez cerkvenih zborov in duhovnikov bi najbrž tudi "Primorske poje" ne bilo. Dobro bi bilo tudi preučiti, koliko pevcev iz cerkvenih zborov je pelo in še poje v drugih "prosvetnih" zborih. Številka bi bila verjetno presenetljivo visoka.

Ko govorim o tej krščanski komponenti, mi na misel pridejo naši zavedni duhovniki, pa tudi kdo od škofov (mons. Sedej), pa seveda Primorsko verno ljudstvo, ki je neustrašno prepevalo in tudi kaj pretrpelo (npr. Lojze Bratuž). Moramo se zavedati, da so duhovniki in drugi verni ljudje (zborovodje, organisti, pevci) nosili glavo naprodaj, a s tem ohranili prihodnjim rodovom tudi slovensko pesem. Poglejmo le, koliko besedil za pesmi je napisal Filip Terčelj in koliko jih je uglasbil njegov prijatelj Vinko Vodopivec. Usoda teh upornikov po vojni je bila kruta. Terčelja je povojna oblast likvidirala, mnoge druge duhovnike pa zaprla.

Seveda je bilo tu še mnogo drugih borcev proti okupatorju, ki so imeli težave s strani povojne oblasti (recimo »prekomorci«), že med vojno pa so bili v ozadje potisnjeni, nekateri pa celo likvidirani, tigrovci.

Številke povedo, da so bili pri nas okupatorji in njihove žrtve res "obrobni akterji", kar je res »slovenska posebnost. Na strani "revolucionarjev in krvnikov" so bile vsaj nekaj desetkrat večje kot na okupatorjevi. Primorci se s 27.4.1941 ne moremo strinjati, ker smo se okupatorju uprli že prej, prvi boj proti okupatorju po tem datumu pa je bil tigrovec Danilo Zelen na Mali gori pri Ribnici, 13.5.1941, in padel. Partizani so na to čakali vse do 22.6, ko se je začel s strani Nemcev napad na ZSSR. Proti imperialistična Fronta, ustanovljena 27. aprila, je bila namreč naperjena proti Anglo-Američanom in ne proti naci-fašistom.

Primerjanje z Italijani je neprimerno, ker je naivno in skoraj utopično pričakovati, da bodo najprej sami obračunali s fašizmom. Iz besed komentatorja pa sem nekako razbral (upam, da se motim), da so bili ti ljudje upravičeno pobiti, brez ustreznega legalnega sojenja za svoja dejanja. To se je zgodilo v imenu komunistične revolucije, katere poskus v Italiji (tudi v Grčiji) je propadel. Glede na močan vpliv levice v Italiji niti ni čudno, da je vse tako hitro potihnilo. Strinjam se, da Italiji vlogo žrtve slovanskega barbarstva pomaga utrjevati del Slovenije, namreč tisti, ki noče jasno posredovati resnice o pobojih, da so »fojbe« po vsej Sloveniji, v njih pa so nasprotniki komunizma vseh narodnosti, ne le Italijani.

Zagotovo si svoj delež zaslug za »Primorsko poje« upravičeno lahko lastijo vsi tisti partizanski borci, ki so se v drugi svetovni vojni borili s prepričanjem, da se borijo proti fašistom, tudi za svobodo slovenske besede in pesmi.

Španska državljanska vojna

Zanimiv zapis, ki sem ga v obliki intervjuja prebral v dnevniku 'Avvenire' (1.4.2009), potem pa prevedel in priredil tudi za novogoriška Oznanila, dajem v branje tudi vam.

Prvega aprila 1939, torej pred natančno sedemdesetimi leti, je general Francisco Franco naznanil konec državljanske vojne v Španiji. Glede te vojne se je v letih pojavilo mnogo stereotipov, ki z resno zgodovinsko obravnavo in refleksijo nimajo kaj dosti skupnega. Nad te stereotipe se je pogumno spravil zgodovinar iz Galicije Pío Moa, sicer bivši antifrankist (borec proti Francu in njegovemu režimu) v vrstah revolucionarja Grapa. Svoj obračun z državljansko vojno je napravil v knjigi »Los mitos de la Guerra Civil«, ki je izšla leta 2003 kot velik »bum« v Španiji. Za nas je stvar zanimiva z vidika številnih udeležencev te vojne, t.i. španskih borcev, ki so bili kasneje kot preizkušeni komunisti in borci zelo cenjeni v partizanskih vrstah. Eden izmed najbolj znanih in kasneje zelo 'aktivnih' španskih borcev je bil Franc Rozman - Stane.

Tisti datum, ki smo ga zgoraj navedli, je resnično predstavljal konec neke vojne. Po drugi svetovni vojni so komunisti sicer hoteli oživiti državljansko vojno s pomočjo gverile, a jim to ni uspelo, kakor ista stvar ni uspela v Grčiji. Tam so namreč gverilce porazili šele s podporo Velike Britanije in Združenih držav Amerike, enako je bil poskus revolucije zatrt tudi v Italiji, v Španiji pa so bili uporniki poraženi brez vsakršne potrebe po zunanji pomoči, saj niso dobili skoraj nikakršne podpore med prebivalstvom. Ljudje so se še dobro spominjali, kdo in kaj so bili Ljudska fronta in komunizem, in si niso nikoli več želeli česa podobnega. V Španiji se je šele v zadnjem času z Zapaterom vrnila neka psihološka klima iz časov državljanske vojne, ki jo ustvarja oblast.

Kdo se je pravzaprav tedaj postavil Francu po robu? To je bil nek skupek komunistov, anarhistov, revolucionarnih marksistov PSOE (Španska socialistična delavska stranka, ki jo danes vodi Zapatero), več prevratniških skupin, kot npr. republikancev, pod vodstvom Azañe, katalonskih nacionalistov; poleg vseh teh pa je bila še Nacionalistična baskovska stranka. Neumno bi bilo pričakovati, da bi te stranke bile demokratične, v resnici so uničile vsakršno zakonitost v Republiki, ki je bila vsaj deloma demokratična, in tako povzročili državljansko vojno. Pravi krivec državljanske vojne je tako bila Ljudska fronta, sestavljena iz vseh naštetih skupin. Poglejmo njen izvor.

Oktobra 1934 so se pripadniki PSOE in katalonski nacionalisti dvignili proti zakoniti in demokratični desnosredinski vladi. Bili so poraženi, a svoje drže niso spremenili vse do tedaj, ko jim je uspelo zbrati skoraj vse levičarske skupine v Ljudsko fronto. Pod tem imenom so se tudi predstavili na februarskih volitvah leta 1936. Šlo je za nedemokratične volitve, polne nasilja, in Ljudska fronta se je proglasila za zmagovalko, čeprav volilni izidi nikdar niso bili objavljeni. Takoj po volitvah je sledil val umorov, tristo v petih mesecih. Le delček teh umorov je zagrešila Falanga (Francova skupina), ki je bila tedaj le majhna napol fašistična stranka. Med drugim je ta skupina začela ubijati šele potem, ko je več njenih članov povsem nekaznovano pobila levica. Ta je zakrivila še mnogo drugih zločinov, npr. požigov, napadov na desničarske urade in časopise, vse do ugrabitva in umora Calva Sotela, enega izmed opozicijskih voditeljev. Vlada je medtem organizirala nezakonito revizijo poslanskih sedežev, da bi jih tako na desetine odvzela desničarskim strankam in prav tako nezakonito odstavila predsednika Republike Alcalà-Zamoro; nazadnje je še razveljavila sodstvo in ga postavila pod nadzor sindikatov ter ni hotela ustaviti vala nasilja. Levica ni spoštovala in ni pustila spoštovati zakonov in je pravzaprav varovala revolucionarni proces: ko je bil npr. ubit kateri od desničarskih aktivistov, je policija zasledovala njegove sorodnike.

Vojaki so, po dolgem zavlačevanju, skušali organizirati zaroto, ko pa je skupina socialističnih policistov in borcev umorila Calva Sotela, so Franco in njegovi nehali zavlačevati in so se uprli. Najbrž da po drugih deželah ne bi tako dolgo prenašali tolikega nasilja in nezakonitosti, preden bi sprožili vstajo. Temu nasilju in umorom pa velja dodati tudi številne umore redovnic, redovnikov in duhovnikov ter celo škofov, vseh ubitih je bilo približno sedem tisoč. Še več ljudi pa je umrlo že zaradi samega dejstva, da so bili kristjani. Uničenih je bilo na tisoče cerkva, zažgali so veliko samostanov, med njimi tudi nekaj takih s starodavnimi knjižnicami, ukradenih pa je bilo tudi neverjetno število umetnin. Ni več nikakršnega dvoma, da so bili umori duhovnikov in redovnikov načrtovani, naročil jih je sam levičarski vrh, s tem pa dokazal prav neverjeten sadizem.

Frankistično vstajo je treba imeti za dobesedni odgovor na revolucionarni proces. Franco se ni dvignil ne nad Republiko ne nad demokracijo, temveč nad revolucijo. Res je sicer, da frankisti niso verjeli v demokracijo, saj so menili, da je postala v Španiji neuresničljiva. Pravzaprav je tedaj po večini Evrope liberalna demokracija veljala za nekaj minulega, za del zgodovine. Ne med frankisti ne med republikanci ni obstajala neka demokratično usmerjena struja. Levica je bila v manjšini za bolj umirjen režim, kakršen je bil v Mehiki, vendar pa je bila večina ekstremistična in so se nagibale k boljševistični ali anarhični revoluciji. Desnica je nasprotno veliko bolj spoštovala republikansko zakonitost in se je uprla šele tedaj, kadar je bila situacija že alarmantna. Velika večina desničarjev ni bilo fašističnih, vendar niti demokratičnih. Bili so konzervativni in so po Ljudski fronti želeli organizirati katoliški režim, ki so ga imenovali 'organska demokracija'.

Francova diktatura je bila avtoritarna, ne pa totalitarna, to je nujno treba razlikovati. Še zdaleč ni bila tako trda kakor sovjetska. Še pred leti je bilo zelo težko postaviti pod vprašaj zgodovinske dogme glede 'dobrih' in 'slabih' v španski državljanski vojni, vendar pa jih trdna zgodovinska dejstva postavljajo na laž. Sicer so še tisti, ki bi ta dejstva radi prikrili, začenši s trenutno vlado, vendar so vojno že izgubili, saj se bodo vsi miti v nekaj letih razblinili kot milni mehurček, kar je še kako potrebno, da bi obvarovali demokracijo in prekinili zdajšnje politično nazadovanje v Španiji.

Ilirsko semenišče v Kopru

Slovani so bili v Istri prisotni že vsaj od leta 599, ko je bila ustanovljena Koprska škofija. Glagolica je k nam prišla prek Hrvaške, glagoljali pa so predvsem v istrskem zaledju, kjer je bila povsem slovanska populacija, ob mestih je bila narodnost mešana, sama mesta pa so bila romanska. V Kopru so glagoljali le redovniki pri sv. Gregorju pri vratih Zubenaga. Tretjeredniki v Kopru so glagoljali do 1806, ko je bil ukinjen njihov samostan, na podeželju pa še povsod do 1830. leta, ko je bilo prepovedano bogoslužje v staroslovanskem jeziku, marsikje pa še celo 19. stoletje, ko je naposled popolnoma zamrlo.

S škofom Paolom Naldinijem (za škofa v Kopru je bil postavljen leta 1686, umrl pa leta 1713) dobi glagoljaštvo nov zanos. O Slovanih vzneseno spregovori: “Slovanom pa Bog dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v rodnem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko kot dobri verniki želijo. O, kako krepka je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v tem jeziku! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov.”

O potrebnosti semenišča, kjer bi se oblikovali zlasti duhovniki za Slovence, so pred Naldinijem govorili že njegovi predniki, Naldini pa v letih 1693, 1696 in 1699 v pismih Sveti koncilski kongregaciji. Z načrti je Naldini začel že leta 1689, semenišče pa je začelo delovati leta 1710 in je potem neprekinjeno delovalo do leta 1828, ko je bilo ukinjeno. Istega leta je bila ustanovljena tudi združena tržaško-koprska škofija. Semeniščniki so zatem obiskovali osrednje semenišče v Gorici, ki je svoja vrata odprlo v letu 1818 in je služilo celotnemu ozemlju Avstrijskega primorja, ki je obsegalo, cerkvenoupravno gledano, goriško, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (otok Krk) škofijo.

Posebno skrb so semenišču posvečale tudi koprske sinode v 18. stoletju, ki posebej omenjajo gojence slovanskega oz. ilirskega porekla. Za vernike slovanskega rodu, tako Slovence kot Hrvate, je bilo ilirsko semenišče nadvse pomembno. Njegova ukinitev je bila zanje zagotovo velika duhovna škoda.

• Prispevki z mednarodne znanstvene konference: 1400. letnica Koprske škofije in omembe Slovanov v Istri (razni avtorji in veliko koristne literature), v: Acta Histriae IX., 1 in 2, Koper 2001, zlasti zapis dr. Ivana Likarja.



• Naldini Pavel, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper, Koper 2001.



• Benedik Metod et al., Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991.