Cadorna onkraj črne legende (1)

Mnogi bi radi zgodovino, kot vse ostalo, „digitalizirali“, v smislu, da bi jo naredili črno-belo, vendar pa je, kakor lepo pravi Vittorio Messori, „zapletena, pogosto nejasna in skoraj vedno drugačna, kot nam jo pripovedujejo“. Tako je tudi, ko gre za figure, kakršen je bil italijanski general, kasneje maršal, Luigi Cadorna, o katerem se mi je zdelo prav nekaj objaviti in ki ga je prav tako zadela nekakšna "črna legenda", pa je praktično vselej predstavljen le v slabi luči. Videli bomo, kje je bil drugačen in kje ne od ostalih poveljnikov vojaških sil, kakor tudi, da je vselej treba upoštevati vse okoliščine, v katerih je deloval.

Znano je, da med "brati Italije", torej med prostozidarji, ni bil priljubljen, saj je bil katoličan, ki se je, če je bilo mogoče, dnevno udeleževal svete maše, kasneje je treba reči tudi, da ga je fašistični režim sicer nekako rehabilitiral, vendar sam general, kasneje maršal, nikdar ni hotel biti član fašistične stranke. Kampanja proti generalu Cadorni je pričela takoj po italijanskem porazu pri Kobaridu, ki ga naša stran z razlogom imenuje "čudež pri Kobaridu", saj bi se glede na sile na terenu zadeve ne smele odviti, kakor so se. Od vsaj osemdesetih let 20. stoletja naprej govorijo sicer zgodovinarji zelo odprto tudi o zaroti in izdaji, če je zgodovinsko dokazano, kako je sama italijanska vlada na več načinov ovirala generala Cadorno, medtem ko njegovega naslednika, Armanda Diaza, ni. K slednjemu se bomo še vrnili, ampak nas bolj zanima Luigi Cadorna, piemontski visoki vojaški častnik, ki je po kobariškem hudem porazu postal glavni krivec vsega. V Italiji je ta poraz postal pregovoren, pa kar rečejo za kak hud poraz, da se je zgodil „Caporetto“.

Ko beremo in poslušamo dobre vojaške zgodovinarje, ugotovimo, da pravzaprav piemontski general ni bil ne boljši ne slabši od enako rangiranih predstavnikov drugih vpletenih sil, ampak precej podoben. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil v svojih doktrinah in taktikah močno zastarel in je zagovarjal vselej zelo napadalno in frontalno strategijo bojevanja, ki pa je seveda pomenila veliko žrtev. Treba je tudi reči, da je bil vojak starega kova še v tem, da nekako ni imel neke človeške vpletenosti, ampak je vse skupaj vodil in spremljal z določeno hladno in intelektualno distanco ter so vse stvari pravzaprav vodili njegovi podrejeni. Slednji so pa tudi v kar lepem številu bili "bratje", kot recimo Pietro Badoglio. Kasneje je zanimivo videti, da je sicer kot prvi Maršal Italije postal prav Cadorna, vendar ni bil sam - obenem z njim še Diaz, ki ga je zamenjal v poveljevanju, kmalu pa tudi še drugi poveljniki iz prve svetovne vojne, kip a so bili, resnici na ljubo, še bolj indiferentni do ogromnih človeških žrtev na bojišču. Pa saj ni bil Cadorna edini – tudi Ferdinand Foch, ki je bil brat duhovnika jezuita in zelo veren katoličan, je bil odstavljen, vendar so ga kasneje bili prisiljeni poklicati nazaj na položaj poveljnika francoskih sil, da bi se izognili katastrofi, kar je antiklerikalni Clemenceau sicer zelo nerad storil, a je vendarle lože v to prepričal, ker prisiljen.

Cadornova črna legenda se je zdela od povišanja naprej sicer zaključena in Cadorna rehabilitiran, vendar so leta italijanskega ekonomskega buma očitno prinesla “bum” še drugih zadev. Tako je črno legendo ponovno odprl »znanstvenik« Mario Silvestri z delom 'Isonzo 1917', leta 1968 pa Alberto Monticone z objavo dela 'Plotone di esecuzione' ('Strelski vod'). Pri drugem ni težko ugotoviti, kam pes taco moli pri obtožbah zoper Cadorno, na katerega so se od tedaj napadi občasno vrstili, ideologizirani pogled na Cadorno in Caporetto pa se je ohranil še danes, pa ne samo v Italiji.

V naslednjem delu gremo bolj v podrobnosti...

Fašisti ali mussolinijevci?

Ker so bile v preteklih tednih zanimive razprave v Gorici na obeh straneh meje, je kot nalašč prišel pod roke članek Marcella Venezianija na temo Benita Mussolinija , ki ga je objavil v dnevniku 'La Verità' (13. novembra 2024), kjer je kolumnist. Vprašanje, ki ga razčlenjuje Veneziani na podlagi dela Giordana Bruna Guerrija, je seveda aktualno na obeh straneh meje, pa tudi širše. Gre za vprašanje kulta ali kultov osebnosti, pa naj govorimo o Mussoliniju ali Titu, lahko pa še o kom. Pokojni duhovnik in zgodovinar, g. Alessio Stasi je rad rekel, kako se vse konča pri težavi kulta osebnosti, ki je seveda pri nas, kakor je pravilno dejal, bil povezan zlasti s cesarjem Francem Jožefom in z maršalom Titom. Gre pri teh ljudeh vselej za prepričane pripadnike ideologij, ali bolj za nekaj drugega, pa je neka osebnost, ki se je oklepajo, bolj simbol, ki so si ga izbrali za svoje težnje ali za ohranjanje mitov? Gre za globoko prepričanje ali za oportunizem? In podobna vprašanja, ki so seveda povezana z zgodovino dogajanja na teh prostorih. Ko se potem govori o nečem umetnem, bi bilo morda dobro spregovoriti tudi o umetnih tvorbah na italijanski strani meje in podobno. 

Kakor pravilno ugotavlja v svojem zapisu Veneziani, so ljudje pač prešli od ene osebnosti k drugi, brez prevelike kritične presoje. Zato bi bilo treba razumeti in preučiti vse to ljudsko prepričanje in razmišljanje - tu seveda gre za Mussolinija, pri nas se je s cesarja Franca Jožefa nekako prešlo na Tita, pa morda potem še nekako tako naprej. Ne gre tu za reševanje podobe enega ali drugega diktatorja oz. totalitarizma, kolikor bolj za poskus poistovetenja z ljudmi, da bi mogli razumeti tudi neke dinamike in zakaj so takšne. Nič od tega se ne dogaja, veliko je hinavščine, nato pa kazanja s prstom in vzajemnega obtoževanja, kjer so na eni strani eni, na drugi pa drugi "pravičniki", pa naj bodo to "Italijani, dobri ljudje", ali pa "pravični uporniki" partizani. Vsekakor vidimo še nekaj, na kar je opozarjal omenjeni pokojni g. Stasi - še vedno je prevelika čustvena vpletenost, da bi se moglo presojati s potrebno distanco in objektivnostjo. Na koncu se bo tako ali tako na italijanski strani ostalo pri določeni fašistični mitologiji, ker tako ni potrebno pretresti svojih lastnih temačnih zadev, na slovenski pa pri komunistični, da spet ne bi svojih temin preveč razgalili. Vseeno veseli, da to potrebno distanco in objektivnost že vse bolj najdemo na obeh straneh meje, seveda le stežka pri v t. i. bumerski generaciji. Sedaj pa povabim res k branju in razmišljanju - ne zahtevamo strinjanja ali zavračanja.  

"Ali so bili Italijani res fašisti ali pa so bili to le na videz, začasno, približno, teatralno in formalno? Enako lahko upravičeno dvomimo o antifašizmu ob padcu fašizma: ali so bili Italijani res antifašisti ali pa so to postali le navidez, iz priročnosti in fikcije? Ali je bil fašizem res avtobiografija naroda, kot so pozneje trdili nekateri resni antifašisti, kot je Piero Gobetti, ali pa so Italijani v osnovi ostali tujci, neprilagojeni fašizmu, kot so trdili nekateri radikalni metafašisti, kot je Julius Evola?

Giordano Bruno Guerri v svojem delu Benito illustrato (zal. Rizzoli) povzema dolgo pozabljeno tezo: Italijani so bili mussolinijevci, ne fašisti; z njim so se identificirali kot z nekim nadčlovekom, ki so ga po domače imenovali Benito. Skratka, Italijanov ni prežemala ideologija, politična vera, režim, temveč mit o Duceju, ki je bil gigantograf njihovih teženj.

Ne vem, ali Italijani res nikoli niso bili fašisti, ali pa je bila takšna le manjšina, kot je to vedno. Večina Italijanov je bila za Musolinija, z njim so se identificirali, kot pravi Guerri; ali pa so ga morda imeli za velikega zaščitnika. Včasih celo pred krivicami in prekomernimi ukrepi samega režima. Ta zapeljiva in sinovska vez je trajala vsaj do vstopa v vojno in še dlje; dokler se stvari niso začele zapletati in dokler se niso začeli ljudje zavedati, da se vojna ne bo končala s kratkim in zmagoslavnim sprehodom, ampak bo Italijo potegnila v tragično, bolečo nesrečo.

Zakaj so bili Italijani bolj mussolinijevci kot fašisti? To nam je nekaj let prej pojasnil veliki psiholog množic, Gustave Le Bon, ki ga je Mussolini bral in občudoval, saj je njegov esej imel za „kapitalno delo“. Za Le Bona so množice, zlasti latinske, ženskega spola in potrebujejo vodjo, petelina v kurniku, skratka diktatorja, ki jih bo zapeljal in premagal njihove notranje in zunanje sovražnike. Fascinirala jih je njegova postava, njegovo telo, njegov obraz, njegov glas, njegovi ukazi. Tej fascinaciji množic je treba dodati še mitologijo monarha, princa, suverenega odločevalca, ki se je izrisala skozi stoletja. Kakor pa je tedaj zahtevala doba množic, bi to več ne bil kralj na podlagi dednih in dinastičnih osnov, temveč bi bil izbran na bojnem polju in v jarkih, izhajajoč iz ljudstva, ki s svojo močjo in voljo osvaja oblast in jo izvaja kot pravi Vodja. Nekakšna ljudska monarhija, če že ne socialistična, v kateri je voditelj arhetipski Italijan, kakor se je izrazil Curzio Malaparte, se pravi, da je izboljšava, velika različica navadnega Italijana. Identifikacija in hkrati projekcija ljudstva v svojega voditelja.

To, da so bili Italijani mussolinijevci, preden so postali fašisti, pomeni marsikaj. Na primer, da je bilo mogoče ohraniti pri življenju tarnanje nad nekaterimi obrobnimi izrazi fašizma, nad nekaterimi lokalnimi hierarhi ali voditelji ali nad nekaterimi vidiki režima, ki jim niso bili všeč. Toda on, Ducione, ki je mislil in deloval na široko, ki je resnično ljubil svoje ljudstvo, slednje pa mu je to vračalo v medenih tednih, ki so trajali vsaj petnajst let, če ne še dlje, je bil izvzet iz teh podlosti. Poleg tega ni naključje, da je zgodovina fašizma, ki jo je napisal Renzo De Felice, zaupana monumentalni biografiji Mussolinija v več zvezkih, kkakor da bi hotela nakazati, da preučevanje in pripovedovanje o fašizmu pomeni preučevanje in pripovedovanje o njegovem ustanovitelju in vodji.

Toda o Mussolinijevem nagnjenju k ljudskemu soglasju bi rad prinesel praktično potrditev, ki izhaja iz majhne lokalne izkušnje. Ko sem bil deček in sem se boril v Fronte della Gioventù (Mladinski fronti) v svoji vasi, smo pogosto imeli vroče razprave s tovariši iz Komunistične partije, ljudmi iz ljudstva, tedaj vse prej kot "radical chic'. Ljudje, s katerimi smo se v bistvu spoštovali, četudi smo se med seboj spopadali, v prepričanju, da se bomo na dan revolucije, naše ali njihove, med sabo borili.

Zanimivo je, da so bili ti komunisti antifašisti le na tretjo žogo, saj so bili predvsem protigosposki, tj. antikapitalistični in antiagrarni, na drugo žogo pa so bili protidemokrati, saj so imeli Krščansko demokracijo za mehko, zvito in klerikalno nadaljevanje preteklega režima. Le na tretjo žogo so bili antifašisti, ker so imeli fašiste za hlapce prvih dveh, vendar s presenetljivo novostjo: ti tovariši so bili globoko v sebi občudovalci Mussolinija. V mnogih primerih so to bili razočarani ali izdani občudovalci, a vendarle občudovalci. Njihova prevladujoča različica je bila, da je Mussolini ostal eden od njih in da je bil velik, vendar se je pustil pokvariti buržoaziji, kapitalu, monarhiji, Cerkvi in da so ga izdali njegovi lastni hierarhi. Skratka, od fašizma so rešili Mussolinija. Bil sem na jugu, tam pa še nista bila izkopana jarek in jama državljanske vojne in partizanskega boja. Toda ti ljudje so bili iskreni in niso bili nevedni, ko so pustili sijati to sled mussolinizma. Morda so s tem opravičevali svoj včerajšnji fašizem ali fašizem svojih sorodnikov, vendar so Mussolinija resnično občudovali in mu bili celo hvaležni za osemurni delavnik, delavsko listino, socialno in zdravstveno varstvo, materinsko in otroško varstvo, poletne tabore za otroke, ustanovljena mesta, socialno politiko, občinske hiše, rekultivacijo polj in melioracijo.

Ta mussolinizem pojasnjuje tudi kult Stalina v povojnem obdobju: te množice so šle od enega konca do drugega v vseh pogledih in v Stalinu, kakor je govorila takratna sovjetska retorika, videle očeta vseh narodov. Niso videle grozot stalinizma in jih verjetno niso poznale, vendar so v njem prepoznale tistega benignega diktatorja, ki so ga izgubile v Mussoliniju.

Če bi se s pogovorom o zgodovini in fašizmu znebili inkvizitorjev in eksorcistov, bi najbrž razumeli nekoliko več o naši preteklosti in prestopanju mnogih ljudi iz fašizma v komunizem v povojnem obdobju.

Guerrijevo delo poteka med ilustracijami, ima poljuden značaj o življenju in delu Mussolinija in režima; vendar se izkaže za pošteno zgodovinsko rekonstrukcijo, za zdravo po omami številnih satanizirajočih portretov Duceja, ki so jih ustvarili pisatelji, intelektualci in novinarji, ki so želeli le pripovedovati o Absolutnem zlu, pri čemer so izbrisali zgodovinsko resničnost in desetletja resnih in argumentiranih zgodovinskih raziskav. V njihovi demonizaciji izgine človek, ki je imel široko in trajno soglasje med Italijani, občudovanje narodov in tujih voditeljev ter iskreno odobravanje največjih pisateljev, znanstvenikov, pesnikov in mislecev svojega časa. Namesto njega je le vodja zločinske tolpe, nato Hitlerjeva marioneta, v vsakem primeru pa absolutno negativen demon, zaradi katerega pozabimo celo na resnične, krvoločne diktatorje dvajsetega stoletja - Stalina, Hitlerja in Maa, da o manjših diktatorjih niti ne govorimo.

Potem ne morejo pojasniti, zakaj je toliko ljudi v Mussoliniju dolga leta videlo nekakšnega očeta, vodnika in za nekatere celo vez med Garibaldijem in Stalinom. Tovariš Benito z nami!"

Začetek mračnega stoletja

Pogosto splošno slišimo in poslušamo o t. i. mračnem srednjem veku, kar seveda ne drži, drži pa, da so v zgodovini oz. v zgodovini Cerkve, če smo bolj natančni, obstajala določena mračna obdobja. Ko torej govorimo, kako težki so današnji časi, velja pogledati v zgodovino, sploh v to mračno stoletje.

V Cerkvi so vedno bili takšni in drugačni verniki, vključno s pastirji. Nekateri so raje šli po poti krivoverstva, kakor po poti prave vere. Spet druge krati pa so ti otroci Cerkve, tako verniki kot pastirji, sicer učili pravo vero, sledili katoliški resnici, niso pa điveli sicer dobro v moralnem smislu. Cerkev, ki je sveta, živi v dotiku z grehom, saj so njeni otroci velikokrat grešni ljudje. Na voljo jim za očiščenje daje svoje svete zakramente, kakor tudi prošnje in molitve svetih in blaženih - v nebesih in na zemlji - da bi se spreobrnili, zgodi pa se, ne tako redko, da so cela obdobja, ko se zdi, da smrad težkih grehov prevlada nad dišavo kadila in drugih dragocenih dišav, celo pri tistih, ki so poklicani k vrhovnemu duhovništvu, to pa so škofje in celo prvi med njimi - rimski škof ali papež.

Ko govorimo o zahodnem delu krščanskega sveta, moramo spregovoriti, kako je nekje na polovici 9. stoletja pričel padati mrak na vrh Cerkve. Karolinško obdobje se je zaključevalo, z njim pa tudi rodovitno obdobje, Cerkev pa je vse bolj tonila v posvetno logiko, v samem njenem vrhu pa so pričeli pastirji živeti vse bolj posvetno. 

Prva opozorila so prišla ob izbiri naslednika svetega papeža Leona IV (790-855). Izbran je bil Benedikt III. (810-858), ki je moral biti praktično s silo prignan v Lateran, da bi sprejel imenovanje, preden pa bi bil posvečen v škofa, saj je bil kot kardinal posvečen le v mašnika (to je bila normalna praksa tedanjega časa), pa je moral čakati potrditev karolinških cesarjev, Lotarija I. (795-855) in Ludvika II. Mlajšega (822/825-875). Težava je bila, da sta papeška odposlanca ali legata, kakor se jim reče, skrivaj želela doseči pri cesarjih, da bi Benedikta III. ne potrdila, ampak da bi na njegovo mesto raje skušala postaviti Anastazija Bibliotekarja (pribl. 810-879), saj je bil slednji precej boilj naklonjen frankovski dinastiji in bi kot glava Cerkve igral precej vidnejšo vlogo. Zato je že prišlo do nekega obdobja, ko sta obenem bila prisotna tako pravi papež, Benedikt III., kot tudi protipapež, Anastazij. Nazadnje se je zadeva razjasnila v prid pravemu papežu.

Po le treh letih pontifikata je k sreči prišel na njegovo mesto velik papež in svetnik, Nikolaj I., imenovan Veliki (pribl. 820-867), ki je pred tem bil svetovalec papeža Benedikta. V nekoliko več kot devetih letih njegovega papeževanja, je zelo poživil papeško institucijo, posebej pa je sv. Nikolaj Veliki zaslužen za odločno spopadanje s Fotijevim razkolom na Vzhodu - treba je opozoriti, da se je tedaj vse postavilo nazaj na svoje mesto in je Fotij nazadnje sprejel papeštvo ter umrl v edinosti s Cerkvijo ter pravoveren. Sveti papež Nikolaj Veliki pa je tudi odločno branil nerazveznost zakona, ko se je spopadel z Lotarijem II., ki je zavrgel svojo zakonito ženo Teutbergo, da bi se poročil s priležnico Valdrado. Svetlo je bilo tudi obdobje papeža Janeza VIII. (pribl. 820-882), ki se je navse načine boril, da bi cesarski vpliv na Cerkev ne bil uspešen, navkljub ogromnim pritiskom, po tem svetlem obdobju pa je nastopila mračna doba.

V stoletju in pol se je na Svetem sedežu zvrstilo po papežu Jnaezu VIII. kar 44 papežev, s pontifikati, ki so trajali ne samo po par mesecev, temveč celo le po par tednov. Med letoma 896 in 904 se je zvrstilo kar 9 papežev, med 44-imi papeži pa je bil med svetnike prištet le en sam, in sicer Hadrijan III., kakih dvanajst pa je bilo bodisi ubitih bodisi so umrli v nepojasnjenih okoliščinah (najbrž so jih "umrli" z zastrupitvijo in podobno). Razne med seboj konkurenčne aristoikratske rodbine so se med seboj borile za papeški prestol, kamor so vsilili kar nekaj nesposobnih in nemoralnih kandidatov, da bi jih seveda tako mogli kontrolirati in nanje vplivati. Tu seveda interes Cerkve ni bil važen, svetno vladarstvo se je mešalo s cerkvenim. Duhovniki so zapuščali čredo, da bi šli na vojsko ali živeli na gradih gospode, prav tako se je izbiralo škofe, ki so bolj poslušali gospodo kot pa sledili Božjim in cerkvenim zakonom, opatije so upravljali laiški mogotci, cerkveno lastnino so delili gospodje med svoje vazale, vsakdanja stvar je postala tudi simonija. Umirajočemu cesarstvu so na družbeni ravni močne rane prizadejali še Normani, Ogri in Saraceni s svojimi vdori, v katerih se niso ustavljali pred samostanskimi zidovi, ampak so pogosto izropali tudi samostane in cerkve, pogosto pa potem tudi pobili duhovnike, menihe in nune.

Razdejanje je bilo povsod, škofje, pač tisti dobri, ki so ostali, so skušali nekako podpreti stavbo, ki se je pričela rušiti - seveda gledano s človeške perspetktive. Na sinodi v Troslu (909) so škofje opisali tedanje stanje v Cerkvi, ki je veljalo za večji del karolinškega cesarstva: "Mesta so zapuščena, samostani v ruševinah in plamenih, dobra zemlja je postala puščava. Ljudje živijo kot primitivci, brez zakonov in brez strahu pred Bogom, popolnoma se prepuščajo strastem, tako da vsakdo počne, kar se mu zdi prav v njegovih očeh, kljub človeškim in božjim zakonom ter zapovedim Cerkve; močni zatirajo šibke; svet je poln nasilja nad majhnimi in nezaščitenimi; ljudje kradejo dobrine, ki pripadajo Cerkvi, in se žrejo med seboj kakor ribe v morju."

V tem opustošenju so na apostolskem sedežu pogosto sedeli papeži, ki niso bili samo neprimerni, ampak so bili prav nedostojni, zakon pa so narekovali kremplji moči in oblasti. Primer papeža Formoza (ok. 816-896) je v tem pogledu zgovoren. Formoz se je znašel sredi težkega položaja, ki ga je rešil na zmeden način, pri čemer je uspel razburiti ves svet: najprej je podprl Guida II. iz Spoleta (855-894) za cesarsko krono in okronal njegovega sina Lamberta II. (880-898) ter tako zagotovil nasledstvo; nato je poiskal pomoč bavarskega kralja Arnulfa Koroškega (okoli 850-899), da bi prekinil Guidove stalne napade na cerkvena ozemlja, in priznal Arnulfa za legitimnega cesarja. Ko je Guido umrl, je zelo mladi Lambert, ob podpori svoje matere Ageltrude, zahteval svoje kronanje. Formoz je to priznal, vendar je na skrivaj poslal predstavnike k Arnulfu, da bi posredoval. Arnulf je odšel v Italijo, "osvobodil" Rim, vendar ga je med pohodom proti vojvodini Spoleto zadela paraliza. Formoz je bil verjetno zastrupljen in je umrl 4. aprila 896.

Njegova smrt pa ni končala zmede. Bonifacij VI. (†896), ki je bil pod Janezom VIII. dvakrat izobčen, najbrž zaradi nemoralnega vedenja, je bil na čuden način izvoljen za papeža; tako zelo, da se še danes razpravlja, ali je resnično bil papež Katoliške Cerkve. Njegov pontifikat je trajal le petnajst dni. Nato je bil izvoljen Štefan VI., ki je bil v bistvu marioneta v rokah vojvode iz Spoleta. Dejansko se je prepustil temu, kar je zgodovina poimenovala kot "sinodo trupla" (897) - šlo je za sramotnoi in grozljivo maščevanje Lamberta in njegove matere, ki sta izkopala truplo papeža Formoza, ga oblekla v papeška oblačila in mu sodila v navzočnosti Štefana VI., kardinalov in škofov. Proti truplu je bilo navedenih sedem obtožb; zaradi očitnega pomanjkanja obrambe, je bil obsojen, trije prsti desne roke, s katerimi je blagoslavljal, so bili pohabljeni, truplo pa so zasramovali, ga nosili po Rimu in ga nazadnje vrgli v Tibero. To je bilo zaničevanje, ki je bilo odvratno celo za tiste Rimljane, ki niso posebej občudovali papeža Formoza. Ti so se ob tovrstni okrutnosti in brezbožnosti uprli. Ogorčeno ljudstvo je Štefana VI. zajelo, ga odpeljalo v ujetništvo v Castel Sant'Angelo ter ga nazadnje zadavilo.

Začetek poniževanja papeške službe v mračnem stoletju, o čemer bomo še govorili... 

Kolumb kot zgled modernega moža

Junija letos si je italijanski tedanji minister za kulturo Gennaro Sangiuliano (od 6. septembra 2024 ni več minister) privoščil enega od mnogih spodrsljajev, ki dokazujejo, kako določeni novinarji, lahko bi rekli, da jih je žal kar veliko, niso ravno kultivirani v določenih zadevah. Krivda seveda ni samo njihova, ampak tudi - v šolah so namreč dobili, kar pač so. Sploh nastanejo težave, kadar se ukvarja s temami, ki so povezane s katoliško Cerkvijo. Stefano Chiappalone se je s tem ukvarjal konec junija 2024 v spletnem katoliškem dnevnem časopisu 'La nuova Bussola qotidiana'. Skratka, minister je junija v Taormini med prireditvijo „Taobuk 2024 - italijanska istovetnost, kulturna istovetnost“ v nekem trenutku spomnil na: „... sveto inkvizicijo, saj je bila inkvizicija v Španiji v tistem času zelo močna protiutež. Kolumb je stopil pred sveto inkvizicijo in ji razložil svoj načrt. Veste, Kolumb ni nameraval odkriti nove celine, ampak je želel doseči Indijo z obkrožanjem Zemlje na podlagi teorij Galilea Galileija. Zato so očetje, imenujmo jih 'očetje' ...“. Vse to pomeni, da „pri zakonodajni regulativni dejavnosti, ko začnemo razmišljati o tem, kako reformirati, vedno najdemo solone (pametnjakoviče, op. prev.), ki nam rečejo: ‚Ampak tega še nikoli niso storili‘. Toda če v zgodovini človeštva ne bi bilo nekoga, ki je na neki točki prelomil s kalupi, ne bi bilo toliko dosežkov“. Skratka, današnji reformator, ki je med tem nehal biti reformator, se je imel za novega Kolumb ali Galileja.

Na kraju dogodka je sledil bučen aplavz, kakor se rado dogaja, ko pridejo visoki politični predstavniki govoriti, na spletu pa je temu sledila hudomušna ironija, ki je opozorila na „podrobnost“, ki bi morala biti tako očitna kot pregovorno Kolumbovo jajce (če ostanemo pri temi): datumi se ne ujemajo, saj se je Galileo Galilei rodil leta 1564, ko je bil Krištof Kolumb že dobrih 58 let mrtev in bi zato težko izkoristil „teorije“ pizanskega znanstvenika. Že pogled na wikipedijo bi tedanjemu ministru za kulturo prihranil tako hudo napako, saj temu pač ne moremo reči spodrsljaj. Kot da bi podsekretar za zunanje zadeve zamenjal Libanonce z Libijci (ah ne, to se je že zgodilo). Ali pa če bi nekdo Times Square namesto v New York postavil v London ... no, Sangiuliano je storil tudi to. Skratka, reformator - vendar nekdanji, a njegovemu odstopu niso botrovali ti veliki spodrsljaji, temveč druge zadeve, ki nas tu kot zgodovinarje ne zanimajo.

Lahko bi rekli, da je šlo za anahronizem, da je torej v zgodovino postavil nekdanji minister nekaj, kar v tisto dobo pač ne spada, torej Galilejeve teorije. Vendar pa ne gre le za anahronizem, kajti tudi, če bi Galilej živel nekaj časa pred Kolumbom, se gre vprašati, katere teorije bi mogel Kolumb uporabiti za svoje potovanje? Heliocentrično? Za Kolumbovo potovanje sta bili potrebni dve dejstvi: da je Zemlja kroglasta, ali, po domače - okrogla, kar je bilo znano že več stoletij, čeprav so nekateri še vedno prepričani, da so nasprotovanja Kolumbu temeljila na mitu o „ploščati Zemlji“ (vendar je bila okroglost Zemlje znana že vsaj v toliko preklinjanem srednjem veku). Pa seveda drugo dejstvo, da je bil obseg Zemlje dovolj „majhen“, da je omogočal dolgo plovbo čez ocean. Kolumbove meritve se dejansko niso opirale na Galilejevo, temveč na Ptolemejevo geografijo (morda je minister mislil nanj, kakor je domnevala revija Focus?).

Malenkostna napakica, bi rekli mnogi, saj je spet važno le, da se je lansiral slogan: minister se je predstavil kot človek reforme, ki se ne ozira na predsodke, kakor se nanje ni oziral genovski pomorščak, ki se ga splošno opisuje - tako kot Galileja - kot predstavnika modernosti, ki je prekinil vez s preteklostjo. Skratka, obe osebnosti nista bili grda tradicionalista, temveč sta bila moderna (ste morda tudi vi pomislili na "modernista"?). Skratka, nekultiviranost je danes značka pohvale, medalja, četudi se zgodi anahronistični spodrsljaj. Ni namreč važna točnost datumov, bi rekli nekateri, važna je vsebina sporočila, ki seveda mora biti "moderna". Po mili volji se torej lahko razglablja o določenih temah ali osebnostih, dokler poveličujemo (domnevno) modernost nekoga v primerjavi z (domnevno) zaostalostjo časa, v katerem je živel. Skratka, treba je trobiti v rog vulgate, ki se jo uči po šolah in na veliko razglaša v javnosti. Vemo, kako je tako inkvizicija bila črna, kakor so črni bili Španci, čeprav so se proti "črnim" (oz. natančneje, temnim - moriscos) borili. Tako je proti Špancem in podobnim nastala "Črna legenda" (La Leyenda negra), po kateri se lahko okrivi inkvizicijo, zlasti špansko, za marsikaj, v tem primeru tudi za to, da bi se naj ukvarjala s pomorskimi potovanji. Novejših raziskav se tako ali tako nikjer ne upošteva, prav slednje pa so marsikomu in marsičemu vrnile omaloževani ugled - v primeru inkvizicije se tako resnica ne ujema s črno legendo, ampak niti z "rožnato", treba je stvari le prav osvetliti in podati zgodovinsko resnico. Ponovno imamo tu moč propagande iz 19. stoletja, ki še vedno odmeva od učbenikov do dokumentarnih filmov, s tem, da se je pri nas propagando še okrepilo po drugi svetovni vojni. 

Kakor koli že, ugovori učenjakov z univerze v Salamanci niso temeljili na teoriji o ploščatosti zemlje, ki je pravzaprav prav tako nastala šele v 19. stoletju ali le malo prej, temveč na natančnejših izračunih od Kolumbovih: z drugimi besedami, obseg Zemlje je bil večji, kakor je on mislil, zato bi bilo potovanje daljše, kot so ocenili Genovčani. Predolgo, da bi imeli dovolj zalog. Pravzaprav nihče ne ve, kako bi se končalo potovanje, če na poti med pristaniščem Palos in „Indijo“ ne bi naleteli na to nepričakovano celino. Morda bi bilo kakor z bratoma Vivaldi, ki sta se natanko dve stoletji prej odpravila na pot „per mare Oceanum ad partes Indiae“, a se nista nikdar vrnila.

In kaj je s Kolumbovo toliko opevano modernostjo? Njegov dnevnik se začne „v velikem mestu Granada, kjer (...) sem videl mavrskega kralja, ki je prišel do mestnih vrat in poljubil kraljevske roke vašim visokostim in princu, mojemu gospodu“. Od rekonkviste do gorečnosti za spreobrnjenje ljudstev, podrejenih tistemu „knezu, ki se imenuje Veliki Khan“: „kolikokrat so on in njegovi predhodniki pošiljali odposlance v Rim, da bi poiskali učitelje naše svete vere, ki bi jih poučili o njej, pa jih sveti oče ni nikoli priskrbel, in toliko ljudi je bilo izgubljenih, ker so zapadli malikovanju in sprejeli nauke o prekletstvu“. Ker pa sveti oče ni storil ničesar (morda je že takrat vladal strah pred prozelitizmom), so se los reyes catolicos „odločili, da pošljejo mene, Krištofa Kolumba, v omenjene četrti Indije, da bi videl (...), kako bi se lahko lotili njihovega spreobrnjenja v našo sveto vero“. Tu naj dodamo, da je kraljica Izabela Kolumba podprla le zaradi tega, ker je obljubil, da se odpravlja tiste ljudi evangilizirat, drugi razlogi je namreč niso prepričali ali je niso zanimali. 

Še zadnja opomba o modernosti Galileja, ki se je v to zadevo vključil samemu sebi navkljub in pravzaprav prezgodaj. Bistvo spora med njim in kardinalom Belarminom je bila Galilejeva trditev, da je znanstveno hipotezo predlagal kot resnico. Prepustimo besedo zgodovinarju, ki ga ne sumimo prokatolicizma, kot je Alessandro Barbero: „Pazite, da ne boste rekli, da je bil Galileo moderen ... Ko je odkril te stvari, je rekel: ‚To je resnica in resnico nameravam učiti‘. In kardinal Bellarmin, ubogi človek, mu je rekel: 'Ampak poslušaj, nočemo ti storiti nič slabega, dovolj je, da se strinjaš, da boš učil, da je to hipoteza, in lahko tudi rečeš, da s to hipotezo stvari gredo dobro, stvari delujejo, ampak to je hipoteza'. In Galilej je odločno rekel: „Ne, to je resnica, to ni hipoteza! In moj profesor fizike je sklenil, to si bom vedno zapomnil: 'To ni bil sodobni Galileo, to je bil sodobni kardinal Belarmin!.“

Svpj zapis, ki smo ga tu povzeli, pa še malo svojega dodali, sklene Chiappalone s tem, da se spomni znane fraze izpred kakih dvajsetih let, da so Kolumb, Galileo in inkvizicija popolne vsebine za to splošno prepričanje, ki je razširjeno, za črno legendo o Cerkvi. Vse spodrsljaje se pa odpusti, če je vsebina v skladu z vulgato. Za datume, kot smo dejali, nikogar kaj dosti ne zanima.

Ali res toliko dolgujemo Islamu?

V članku Rina Cammillerija izvemo zanimive reči, ki se razlikujejo od tega, kar so nas učili v šoli. Iz šolskih učbenikov smo se učili, da je arabska civilizacija v času, ko je Evropa hirala v temnem barbarstvu, cvetela v razkošju. Od „arabskih“ številk do logaritmov, vse, kar se začne z al- (algebra, alkimija, alkohol itd.), dolgujemo islamu. Ne samo to: glede na tisočletno nasprotje med Rimom in Bizancem, so Evropejci lahko spoznali starogrško modrost le s prevajanjem iz arabščine. Knjiga Sylvaina Gouguenheima, predavatelja srednjeveške zgodovine na Êcole Normale Supèrieure v Lyonu (Aristote au mont Saint-Michel: les racines grecques de l'Europe chrétienne, zal. Seuil), pa vse postavi na glavo: Turki so leta 1453 zavzeli Konstantinopel, zaradi česar je v Evropo pobegnil plaz grških intelektualcev, ki so v latinski svet prinesli klasike. Knjiga je povzročila razburjenje, ker prehaja od ideje, da islamu dolgujemo veliko, k ideji, da mu ne dolgujemo ničesar. Poleg medijskega škandala (avtor je bil v Franciji deležen nekakšnega politično korektnega linča), je francoski filozof Rémi Brague poskušal vzpostaviti ravnovesje (prevod A. M. Brogi za revijo Vita e Pensiero, januar 2009). 

Še vedno obstajajo ljudje, ki menijo, da je bila prva univerza na svetu Karavajina univerza v Fezu, ustanovljena leta 859 (univerze torej ne bi bile izum Cerkve). V resnici je bila to tako imenovana „splošna“ mošeja (jàmiâa: izraz, ki označuje, da, univerze v islamskem svetu, vendar le v sodobnem času) in tam so se poučevali eksegeza Korana, izročila o preroku, islamsko pravo (fiqh) in tista velika „znanost“, ki je služila izračunu Alahovih imen in smeri Meke. Eden od mitov, ki jih je treba ovreči, zadeva znamenito „hišo modrosti“ v Bagdadu (9. stoletje): prevajalci grških besedil v arabščino so bili skoraj vsi nestorijanski kristjani in je bila „namenjena predvsem notranji uporabi, natančneje nekakšni propagandni kovačiji v prid politični in verski doktrini, ki so jo zagovarjali takratni kalifi, zlasti mua'tazilstvu. 

Drugi mit se nanaša na iberski Al-andalus, mit, ki se je rodil bolj zaradi protišpanskega razpoloženja kot zaradi česa drugega. „Začelo se je s 'črno legendo' o osvajanju Novega sveta. Širili so jo pisarji (lahko bi jih imenovali za pisce tračev tedanjega časa), ki so jih plačevali trgovski konkurenti Špancev in Portugalcev, vključno s Francijo, in jim omogočila, da so legitimizirali državno piratstvo (znano kot 'vojna zasebnikov')“. Kar zadeva prevlado muslimanov na iberskih tleh, je mitični Al-andalus namesto harmoničnega sožitja „predstavljal sistem, primerljiv z južnoafriškim apartheidom“, v škodo Judov in kristjanov. 

Prvi latinski prevod Korana je v 12. stoletju naredil Peter Častitljivi, opat iz Clunyja, vendar smo morali na preučevanje tega besedila čakati do 15. stoletja in kardinala Nicolòja Cusana (in do pojava tiskarskega stroja stoletje pozneje, da je postala preučitev znana). Tako je bila „osmoza“ med obema kulturama majhna ali pa je sploh ni bilo. Likovne umetnosti (slikarstvo in kiparstvo) grškega sveta so v Evropo prešle brez arabskega posredovanja, saj je islam prepovedoval upodobitve (ikonoklastično krivoverstvo v bizantinskem svetu je bilo dejansko posledica „okužbe“ zelo močnega islamskega pritiska). Brague pravi, da je „od grške dediščine prek arabske kulture prešlo le tisto, kar se je nanašalo na znanje matematike, medicine, farmakopeje itd. Na področju filozofije pa le Aristotel in njegovi komentatorji.“ Vse drugo pa je moralo počakati na „rokopise, ki so jih uvozili bizantinski učenjaki, ki so bežali pred turško osvojitvijo“. In „vse ostalo ni nič drugega kot grška literatura“: Homer, Heziod, Pindar, Ajshil, Sofoklej, Evripid, Herodot, Tukidid, Polibij, Epikur, Platon, Plotin, Hermes Trismegist, „so iz Konstantinopla prišli v medičejske Firence, kjer je Marsilio Ficino vsa njihova dela prevedel v latinščino“. 

Predhodni odlomki so le „kapljica vode v primerjavi s poplavo, ki je preplavila Evropo od 15. stoletja dalje. Predstavljala je vse, kar je bilo na voljo v grščini. Povzročilo je pravo helenomanijo, ki je trajala več stoletij, od italijanske renesanse do humanizma in klasicizma po vsej Evropi“. Še enkrat: „Helenizem v islamski deželi je zadeval le posameznike, kot so ‚filozofi‘ (falàsifa), ki so bili intelektualno genialni, družbeno pa amaterji brez institucionalnih povezav. Šele v Evropi je dobil obliko pojava. Še več: „Samo v Evropi se je grščina učila sistematično“ in je postala celo „obvezni predmet v srednješolskem izobraževanju“. Poleg tega si znanja ni mogoče prisvojiti, ne da bi ga bili najprej sposobni, ne da bi bili zanj dovzetni, kar je Evropa storila (pravna renesansa po investiturnih bojih; literarna renesansa s svetim Bernardom, filozofska renesansa s svetim Anzelmom, ponovno odkritje grščine s svetim Bernardom, filozofska renesansa s svetim Anzelmom, ponovno odkritje rimskega prava po zaslugi Cerkve): „že sama recepcija Averroesa to dokazuje“. Dejansko je „po padcu Almohadov, s katerimi je bil povezan, njegovo domače okolje nanj hitro pozabilo“, toda „Zahod je ta dragulj pobral iz ‚smetnjakov‘ islama“. 

Na koncu se Brague sprašuje, ali je v vsakem primeru prav, da govorimo o „dolgu“. Evropa je od Kitajske prejela svilo, čaj, porcelan in papir (slednje prek arabskega sveta, tako kot številke in ničlo, ki izvirajo iz Indije), od Amerike pa koruzo, tobak in čokolado. Toda „nihče ne bi niti v sanjah rekel, da dolgujemo Aztekom, še manj pa, da bi morali z neskončnim spoštovanjem govoriti o človeških žrtvah, ki so jih izvajali, samo zato, ker jemo paradižnik. Skratka, ni res, da zahodna civilizacija ni ničesar dolžna islamski civilizaciji. Res pa je tudi, da ji ne dolguje veliko. Le da danes to ni politično korektno reči.

So zgodnji kristjani imeli bogoslužje v hišah?

Zanimivo je, kako dobre raziskave in izkopavanja, študije in primerjanja praktično  - tako v preteklosti, kot tudi v današnjih časih - vselej postavijo na laž argumente ali dokaze t. i. arheologizma. En od teh je bil tudi ta, da bi naj prvi kristjani navadne hiše adaptirali v hišne cerkve, v tiste, ki so bile znane kot "domus ecclesiae". Še vedno govorimo seveda o sirskem najdišču Dura-Europos, kjer pa nove najdbe spodkopavajo približno sto let stari argument preproste hiše, spremenjene v kraj češčenja - torej v kraj, kjer so prvi kristjani obhajali mašo, krščevali in podobno. Kot nam poroča 'studyfinds.org', sta raziskovalca "Camille Leon Angelo z Univerze Yale in Joshua Silver z Univerze v Manchestru s svojo fascinantno študijo, objavljeno v reviji Journal of Roman Archaeology, zamajala te temelje dolgoletnega prepričanja, da so zgodnji kristjani imeli bogoslužje v prilagojenih domovih. Namesto tega kaže, da so morda bolj načrtno ustvarjali posebne svete prostore." Seveda nismo vsi tako mislili, saj smo marsikateri bili trdno prepričani, da so bile hišne cerkve namensko zgrajene ali namensko spremenjene hiše, nikakor pa ne le adaptirane navadne hiše. Lahko bi rekli, da je pri tem šlo za tradicionalno tezo-prepričanje, ki sedaj dobiva še materialne dokaze v istem antičnem mestu, ki so ga mnogi želeli uporabiti kot dokaz, da tista teza ni bila pravilna. 

Tista znana "dokazna" stavba, znana kot "„krščanska stavba“ v Dura-Europosu, je bila odkrita v dvajsetih letih 20. stoletja, od takrat pa velja za najboljši primer „hišne cerkve“ ali „domus ecclesiae“. Znanstveniki so menili, da je bila to prvotno zasebna rezidenca, ki so jo okoli leta 234 preuredili za krščansko bogoslužje. Ta zgradba naj bi predstavljala ključno povezavo med hišnimi cerkvami, omenjenimi v Novi zavezi, na primer v Apostolskih delih 12,12, in velikimi bazilikami, zgrajenimi po spreobrnjenju cesarja Konstantina. Vendar te nove raziskave še enkrat več kažejo, da je bila struktura veliko bolj radikalno spremenjena," kot so v "mainstreamu" mislili doslej, "tako da ni bila več podobna ali delovala kot tipična hiša v mestu." 

"Ta krščanska stavba je bila v uporabi do približno leta 254-256, ko se je njena zgodba dramatično spremenila. Sasanidi so namreč oblegali Duro-Europos, zaradi česar so Rimljani zahodno mestno obzidje utrdili z masivnim zemeljskim nasipom. Ta obrambni ukrep je nenamerno pomenil konec za številne stavbe, vključno s krščansko stavbo. Po osvojitvi in opustitvi mesta je ta nasip služil kot časovna kapsula in je skozi stoletja izjemno dobro ohranil zgradbe. Ena najbolj presenetljivih ugotovitev je bila odstranitev ključnih elementov, ki so opredeljevali hiše Dure, kot sta cisterna in prostor za pripravo hrane v stavbi. Ti elementi so bili bistveni za vsakdanje življenje v hiši, njihova odsotnost pa kaže na to, da struktura ni bila več namenjena bivanju. Raziskovalci so odkrili tudi edinstvene arhitekturne elemente, kot so nizka okna, ki jih ni bilo mogoče najti v drugih hišnih strukturah v mestu.

Raziskava je razkrila tudi pomembne spremembe v načinu pretoka naravne svetlobe skozi stavbo po njeni prenovi. Z naprednim 3D-modeliranjem in simulacijami dnevne svetlobe so raziskovalci prikazali, kako bi te spremembe spremenile način gibanja v prostoru in njegove uporabe. Na primer, glavni zbirni prostor je bil preoblikovan tako, da je usmerjal pozornost na določeno steno, kar kaže na bolj formalno, organizirano obliko bogoslužja, kot se je domnevalo prej." To torej dokazuje, kako je bilo češčenje, torej bogoslužje, usmerjeno - vemo, kam - proti vzhodu.

"Poleg tega so raziskovalci ugotovili, da je bila kombinacija arhitekturnih elementov v krščanski stavbi edinstvena med dureškimi hišami. Med 62-imi drugimi analiziranimi stanovanjskimi stavbami nobena ni imela enake kombinacije elementov kot krščanska stavba po prenovi.

Zanimivo je, da krščanska stavba pri svoji preobrazbi ni bila osamljena. Stala je na isti ulici kot sinagoga in mitrej, ki sta svoj obstoj prav tako začela kot zasebni hiši, preden sta bili prenovljeni za versko rabo. Ta vzorec prilagajanja že dolgo velja za značilnega za versko arhitekturo v Dura-Europosu.

„Vendar ne rečemo 'hišna sinagoga' ali 'hišni mitrej'. Dovolimo jim, da stojijo sami zase,“ je v izjavi zapisal Leon Angelo, doktorski kandidat na podiplomski šoli za umetnost in znanost na univerzi Yale. „Če imamo torej v mestu stavbo, ki sledi isti arhitekturni smeri, zakaj poudarjamo hišni izvor strukture? Želeli smo vedeti, kako domača je bila in kako bi jo videla skupnost?“

Te ugotovitve izpodbijajo idejo, da so bili zgodnjekrščanski bogoslužni prostori preprosto hiše z manjšimi spremembami. Namesto tega kažejo na bolj premišljeno in pomembno preoblikovanje prostora, kar morda kaže na željo zgodnjih kristjanov, da bi v svojih skupnostih ustvarili ločene, prepoznavne bogoslužne prostore." 

Mi bomo rekli brez "morda", saj vemo, kako mnogim noben dokaz ne bo dovolj. Še enkrat več vidimo, kako pomembno je tudi pri zgodovini izročilo kot vir in dokaz, vendar pa tu hkrati vidimo, kako so se ga že davno hoteli znebiti. Vendar pa se izročilo, torej vse tradicionalno vrže ven skozi vrata, pa se čez čas vrne nazaj skozi okno.

Semena sodobne nevere

Semena nevere v 18. in 19. stoletju, ki jih je povzel kard. Hergenröther: indiferentizem, darvinizem, materializem.

Seme nevere, ki so ga zasejali racionalistični filozofi in književniki 18. stoletja; ateistična načela, ki so s francosko revolucijo prodrla v politično življenje; materialistične ideje, ki so pripeljale do socializma, so bili glavni viri, iz katerih je v 19. stoletju vzklilo močno gibanje nevere, usmerjeno proti krščanstvu. 

Brezverska filozofija, ki sta jo spodbujala sistema pozitivizma in agnosticizma, je skupaj z darvinistično teorijo evolucije pripeljala do sodobnega materializma; ta pa si prizadeva uničiti vse nadnaravno in je tudi temelj socializma, s katerim se protikrščanska prizadevanja širijo med širšimi ljudskimi množicami, zlasti med delavci. 

Tako znanost kot politika sta se vse bolj oddaljevali od vsakršnega vpliva krščanskih naukov in zakonov krščanske morale. Na široko se je širil verski indiferentizem, tj. praktična nevera. Iz teh virov so iz različnih krogov prihajala prizadevanja za vse večje razkristjanjenje vsega javnega življenja, šolstva, umetnosti, književnosti in zakonodaje. Francija, domovina velike revolucije, je narod, ki je najbolj napredoval na tej nevarni poti; vendar je tudi v drugih državah, kot je Nemčija, po prvi polovici 19. stoletja nevera močno napredovala. Katoliška Cerkev je edini močan branik pred tem protikrščanskim gibanjem; protestantizem s svojimi vodilnimi teologi je skoraj v celoti postal žrtev brezbožnega racionalizma.

Odlomek iz zadnje knjige kardinala v zbirki njegove cerkvene zgodovine, z naslovom: 'Kulturkampf, 1. vatikanski koncil, pontifikati vse do Benedikta XV.