Pomen amikta ali oglavnice

Simbolika in teološko sporočilo (3)

Bogoslužni kos oblačila, o katerem bomo spregovorili tokrat, se uporablja vse redkeje, saj so sedaj albe narejene tako, da se prilegajo vratu in se uporaba amikta zdi nepotrebna. A tudi nova navodila pravijo, da je to oblačilo treba uporabljati zato, da se pokrije vsakdanja obleka, pa četudi bi to bila t. i. “kolar” srajca ali clergyman, saj naj bi to pravzaprav bila duhovnikova vsakdanja obleka - a o tem morda še kdaj spregovorimo. 

Amikt izhaja iz glagola “amicire”, “postaviti nad”. Navadno je to pravokotni ali kvadratni kos blaga, z všitim križem, iz katerega ob koncih izhajata dve vrvici. Glede na to, da se ga zaveže, so kot osnovno simbologijo večkrat pojmovali nujnost duhovnika, da brzda svoj jezik oz. da štedi z besedami. Duhovnika naj bi tako, kot je spominjal Amalarij iz Metza, spodbujal k molčečnosti, saj: “Amictus est castigatio vocis” (“Amikt je brzdanje glasu”). 

Osnovna simbologija je Božje varstvo proti zlim silam, šlem, ki ga omenja apostol Pavel, kakor se tudi glasi molitev ob nadevanju amikta po izrednem (“tridentinskem”) mašnem obredu: “Nadeni mi, Gospod, na glavo šlem rešenja, da bi se lahko zoperstavil hudičevim napadom”. Prav zato se to oblačilo najprej za nekaj časa položi vrh glave, poljubi všiti križ, potem pa spusti prek vratu na rame in šele nato pričvrsti okrog vratu ter prekriža na prsih. 

V stoletjih so se kopičile še druge simbologije, ki pa so bile nekako bolj vsiljene. Rupert iz Deutza je v tem oblačilu videl Kristusa, ki si obleče človeško naravo na svojo Božjo, Honorij pa je videl v dejstvu, da si ga pritrdimo okrog vratu, upanje na večno življenje, a se zdi, da so želeli pri bolj ali manj “funkcionalnem” kosu oblačila nekako “forsirati” simbolični pomen, ki bi se skladal s tistim, ki ga imajo druga oblačila, katerih izvor je imel veliko bolj duhovno podlago. Najbolj verjetno je, da ta kos oblačila izhaja iz rimskega “amictusa”, ki je pokrival glavo rimskih duhovnikov ob daritvah bogovom, ali pa iz “sudariuma”, ki so ga uporabljali pri vsakdanjem delu za brisanje potu. 

Danes amikt ne predstavlja več pravega liturgičnega oblačila, temveč le še neko dopolnilo k albi, če ta ne pokriva povsem spodnje obleke. A zadnjih petdeset let je pač tako, da so se pokopale tradicionalne razlage in uporaba, namesto tega pa se gremo v Cerkvi neko liturgično arheologijo. Pomeni, da se odrečemo staremu, namesto tega pa vzamemo prastaro, a navadno po novodobnih trendih.

Objavljeno v Novem glasu.

Kaj se skriva za bogoslužnimi oblačili in predmeti? (2)

Simbolika in teološko sporočilo (2)

Zadnjič smo spregovorili nekoliko na splošno o bogoslužnih oblačilih in predmetih ter kakšen smisel ima pisati o tem, posamič pa smo obravnavali tudi dve bogoslužni oblačili, in sicer albo in štolo. Tokrat nadaljujemo še z nekaj oblačili. Vsako od teh ima svoje izročilo in svoj pomen, kakor tudi simboliko, saj predstavlja določene vrednote in vrline, po katerih naj bi se upodabljal tisti, ki ta oblačila nosi na sebi. Zaradi omejenega prostora seveda ne bomo mogli povedati kdove koliko, vseeno pa bo dovolj za pokušino. Seveda so zadeve podkrepljene z ustrezno literaturo, da ne bo pomote.

Cingulum

To je pas, ki se uporablja za opasovanje in pričvrstitev albe, da se v pasu prilega telesu in je morda etruščanskega izvora. Gre pravzaprav, v večini primerov, za neke vrste dragoceno vrv, ki ima na vsakem od obeh koncev cof, iz katerega visijo okrasne nitke, sicer pa je lahko tudi kake 3 cm širok pas iz blaga. Cingulum je danes večinoma bele barve, je pa sicer v uporabi tudi v ostalih bogoslužnih barvah. Uporabljali so ga v vsakdanjem življenju Rimljani, zato so ga tudi prevzeli že v antični Cerkvi. Simboliziral naj bi ohranjanje razumnosti, sicer pa je to najprimernejši simbol za označevanje potrebne zdržnosti duhovnika. Poglejmo nekoliko prvi možni pomen, saj nas že Kristus sam opozarja ne le na primerno obnašanje, temveč toliko bolj k vrlemu mišljenju, zato je treba v prvi vrsti paziti na ohranjanje čistih misli, zatorej cingulum postane veliko več od le fizičnega orodja, kakor so ga, žal začeli pojmovati v pokoncilski Cerkvi in je to razvidno tudi iz najnovejših navodil, kolikor je to bolj “mentalni” pripomoček. Uporaba cinguluma tako duhovnika opominja na to, kako mora stalno skrbeti za “čistost srca”, da bi takšno potem bilo tudi njegovo življenje. Kot smo rekli, danes mnogi cingulum označujejo kot nepotreben pripomoček, ker naj bi bil njegov pomen zgolj simbolične narave, a se je treba še kako jasno zavedati, kako je človek ne samo simbolično bitje, in torej simboli nanj še kako vplivajo, ampak se je treba zavedati tudi tega, kako je človek vizualno bitje in kako zelo vpliva nanj vse tisto, kar vidi in kako vse to ponotranjimo. Najbrž ni treba posebej opozarjati na to, kako se nam zdijo že na prvi pogled kar malo čudni in ne preveč “trezni” (v smislu presoje) tisti duhovniki, ki si svoje albe ne opasajo in jim le-ta vihra naokrog kot bi imeli oblečen kak žakelj. Pas je namreč imel svoj simbolni pomen že v zelo starih časih, ko tako ali tako niso poznali obleke, ki bi se prilegala telesu. Govorimo o Sumercih, Egipčanih, potem pa seveda tudi o Grkih in Rimljanih. Simbolični pomen varovanja je seveda pas imel bolj pri ženskah, medtem ko je bil pri moških pomen bolj praktičen, vsekakor pa je spadalo k “bontonu”, da je nekdo imel opasano obleko, sicer so ga imeli za “vulgarneža”. V krščanskem svetu je ena od prvih religioznih uporab pasu omenjena v benediktinskem redovnem pravilu, po katerem naj si pasu ne bi menihi odstranili niti takrat, ko gredo spat. V skladu s kasnejšim razvojem oblačil, je tudi cingulum pridobival na dragocenosti, ki je bila morda včasih zares pretirana. Danes bi kazalo najti neko uravnoteženost med dragocenostjo in preprostostjo, vsekakor pa ne gre cinguluma opuščati.

 Objavljeno v Novem glasu.

Kaj se skriva za bogoslužnimi oblačili in predmeti?

Simbolika in teološko sporočilo (1)

Sklenil sem cikel o bogoslužnih oblačilih in predmetih objaviti na zgodovinskem blogu, ker je vsebina pravzaprav zgodovinska, a prav v smislu imena bloga, da še vedno deluje tudi na naše življenje danes in nas uči. V sporočilu in simboliki oblačil in predmetov, ki jih pri bogoslužju uporabljamo, se skriva bogati zaklad Cerkve, ki mu rečemo z lepo slovensko besedo izročilo, s tujko pa tradicija. 

Pred časom sva se z našim urednikom nekoliko zaustavila ob bogoslužnih oblačilih, ki jih je imel oblečena sveti oče Frančišek, in ugotovila, kako niti sami kristjani ne vemo ali ne vemo več, kaj se skriva za njimi. Pogosto se sprašujemo, zakaj sploh je treba imeti oblečene te reči, saj naj ne bi imele nekega smisla. O tem, da imajo bogoslužna oblačila svoj smisel in svojo bogato vsebino, smo v Novem glasu že pisali, zlasti gre tu za mašna oblačila, ampak naj bo – repetita iuvant, zato bomo neke zadeve ponovili, spet druge bodo nove. Prepričani smo namreč, da nam poglobitev pomena bogoslužja pomaga tudi pri poglobitvi vere. Ljudje smo vizualna bitja in zato nam stvari, ki jih vidimo, govorijo, pa čeprav se večkrat tega niti ne zavedamo. Dejali smo že, kako duhovnik “postane nova stvar”, ko si obleče bogoslužna oblačila, saj si z njimi simbolično obleče Kristusa, njegove lastnosti, njegove vrline – vsak kos oblačila namreč nosi svoj pomen. To je poudaril tudi znani italijanski psihiater Vittorino Andreoli, ki se ima sicer za agnostika, a se mu zdi duhovniški lik tako markantna družbena figura, da mu je posvetil celo študijo, ki jo je objavljal v dnevniku Avvenire, potem pa tudi v knjigi Preti (Duhovniki). Oblačila so se razvila postopoma, potem ko so ugotovili, da je za sveta opravila treba obleči nekaj drugega, saj vsakdanja oblačila za to niso bila ustrezna, so bila premalo. Ko se namreč duhovnik obleče v ta oblačila, le-ta ne samo izražajo dostojanstva službe, ki jo opravlja, in svetosti samih opravil, ampak tudi slavijo Boga samega, kakor nam lepo pove že, recimo, Stara zaveza: “Ko je oblekel praznično oblačilo in si nadel razkošno okrasje in se vzpenjal k svetemu oltarju, je odseval sijaj na dvor svetišča” (Sir 50,11). Tako vidimo, kako so bogoslužna oblačila vidna znamenja, ki želijo posredovati in sporočiti tako pomen bogoslužnih dejanj kot tudi službo, ki jo opravlja tisti, ki določena oblačila nosi. Je pa pomembno, da so oblačila dostojna in dragocena, saj slavimo Boga Očeta in njegovega Sina, ki v občestvu Svetega Duha ne samo živi, ampak tudi, kakor slišimo pri maši, kraljuje. Poudarjata se Božje gospostvo in vladarstvo. Zato so veliki svetniki vselej poudarjali načelo: “Za Boga le najboljše”. Omenili smo že, kako je to poudarjal tudi sv. Frančišek Asiški, zelo znan zagovornik tega načela pa je sv. Janez Vianney, ki je sicer živel zelo skromno in ubožno, za bogoslužje pa vselej uporabljal le najdragocenejše predmete in oblačila. Kakor se pogosto izkaže, namreč pauperizem v bogoslužju, ki bi ga tu lahko prevedli kot cenenost, pomeni cenenost tudi v življenju. Zelo bi tu veljalo tudi poudariti ohranjanje, ki nas lahko obvaruje pred tem, da bi morali vselej posegati samo po novem, staro pa zavreči. Veliko župnij ima namreč dragoceno posodje in oblačila iz preteklosti, kar pa je pogosto vse prepuščeno zobu časa v korist novega, ki navadno še zdaleč nima niti približno enake vrednosti kot tisto oblačilo ali posoda, ki smo jo dali na podstrešje ali v ropotarnico. Na tem področju smo zelo popustili, tako da najdemo zadeve, ki so zlasti zelo siromašne v materialih, pa čeprav navodila jasno pravijo, da je poudarek ravno v obliki in materialih svetih oblačil, pa tudi posodja. Gotovo, kdo lahko stavi bogat ornat na svoja oblačila tudi zato, da poudarja samega sebe, a mislim, da ljudje to znajo prepoznati. Ne bi pa smeli niti podcenjevati ljudskega smisla za lepo, čeprav si številni domišljajo, kako bodo vsem sami povedali, kaj je lepo in kaj ne. No, naj bo dovolj tega in pojdimo na posamezna oblačila.

Alba

Alba je dolgo belo oblačilo, ki se nosi nad vsakdanjo obleko. Izhaja iz bele tunike, ki so jo ljudje navadno nosili že v rimskem imperiju, pa tudi kasneje skozi srednji vek, prav tam se je tudi prijelo ime “alba”, ki poudarja prav belino tega oblačila (albus je latinsko bel). Bela je barva vstalih in izvoljenih (Raz 7,13), zato lahko tudi albo označimo za “krstno oblačilo”. Je tudi barva angelskih oblačil in oblačil tistih, ki so pred Božjim obličjem (Mt 28,2-3). Alba je tako prvo oblačilo, ki so ga uporabljali za bogoslužje in je tudi skupno vsem služabnikom, posvečenim in neposvečenim, ki opravljajo določeno službo. Vsakdo, ki zato opravlja določeno službo v prezbiteriju, bi zato lahko bil tudi temu primerno oblečen v krstno oblačilo, kar ponekod tudi prakticirajo – mi za zdaj lahko samo predlagamo.

Štola

Beseda izhaja iz gške besede stolé, ki označuje vrhnje oblačilo (ki so ga nosili v antiki višji sloji), označuje pa dolg trak, narejen iz istega materiala kot mašni plašči. Barva štole je različna, pač glede na bogoslužni čas ali tudi glede na opravilo, za katero služi. Štola je pravzaprav znamenje službenega duhovništva, saj jo nosijo v Cerkvi le posvečeni možje, diakoni, mašniki in škofje, a na različen način. Mašniki in škofje si jo namreč nadenemo okrog vratu, tako da oba konca padata spredaj, kjer si štolo lahko tudi prekrižamo, diakoni pa si štolo nadenejo poševno, tako da jo položijo na levo ramo in si konca pričvrstijo ob desnem boku. Štola je obvezna, ne glede na vse in se je ne sme opustiti, ker bi to pomenilo, da opuščamo svoje duhovništvo. Označuje tudi izvoljenost, stopnjo dostojanstva in odgovornosti, ki ga nekdo opravlja, zato nas mora k temu tudi določeni kos oblačila opozarjati, v smislu, da bomo za to tudi dajali odgovor. Sami lahko tako povežete, kaj pomeni opuščanje tega oblačila. Štola naj bi praviloma na sredini imela križ, ki naj bi ga Božji služabnik poljubil, da bi se vsaj malo zavedal službe, ki jo opravlja, pa tudi pokazal pripravljenost upodabljati se po Kristusovem križu. Žal so ti križi s številnih sodobnih štol izginili. Sicer pa se zdi, da je sedanja oblika štole postopoma izšla iz t. i. “orariuma”, traku, ki so ga imeli v antiki okrog vratu govorniki, da bi si brisali pot z obraza in slino z ustnic. Prihodnjič nadaljujemo še z ostalimi oblačili, zatem pa pridejo na vrsto tudi liturgični predmeti. 

Objavljeno v Novem glasu.

Med virtualnim in pravim sv. Frančiškom Asiškim

Zgodovinska podoba Ubožca

Ob tem, ko so začeli po medijih, “njihovih” in “naših”, razglabljati o sv. Frančišku Asiškem, katerega ime si je izbral tudi kardinal Bergoglio za papeško, so mi misli hitro poromale nazaj, saj sem o našem popačenem pojmovanju že nekje bral. Hitro sem se spomnil tudi, kje – v knjigi Vittoria Messorija “Pensare la storia”, ki je prva iz serije “Vivaio”, v kateri so v štirih knjigah zbrani članki, zapisi, kolumne, ki jih je italijanski katoliški časnikar napravil v zadnjih treh desetletjih. V omenjeni knjigi je del intervjuja s firenškim zgodovinarjem in piscem Francom Cardinijem, ki je svetovno znani strokovnjak za zlasti srednjeveško zgodovino. Med drugim tam pravi, da je obstajal drugačen sv. Frančišek od tistega, čigar podobo najpogosteje zasledimo v medijih, takšnih in drugačnih, smo rekli, pa tudi v cerkvenih in celo samih frančiškanskih krogih nismo vselej bili deležni “demitizacije” Ubožca iz Umbrije.

Tako mnogi na Frančiška na Petrovem sedežu gledajo z veliko mero upanja in zaupanja, kar je tudi prav, a je težava v tem, da vidijo na obzorju sv. Frančiška “iz sanj”. Ta ima nalepljene nase vse tiste etikete sodobnih astnosti, ki jih mora imeti vsak pravi človek, ki mora biti pacifist, strpen do drugačnih, nenasilen, všečen… Frančiška naj bi krasila še dva –izma, ki prihajata iz dveh latinskih besed, ene, ki nekoga označuje za dobrega – “bonus”, in druge, ki nekoga označuje za ubogega – “pauper”. Nekdo tako postane, v tem primeru sv. Frančišek, bonist in pauperist. Najbrž mi ni potrebno dodatno razlagati, kako so vse te naštete lastnosti, ki bi jih naj imela tako sv. Frančišek kakor, tudi njegov sodobni posnemovalec, precej nova pogruntavščina. 

Pa poglejmo nekoliko v zgodovinske vire, da vidimo, kaj od tega je držalo za sv. Frančiška. Če ste preveč občutljivi, je bolje, da z branjem ne nadaljujete, ker nas zgodovinsko raziskovanje utegne kdaj tudi “vreči na zadnjo plat”, kakor rečemo. Frančišek se npr. ni samo smehljal, kakor bi nič ne bilo, ampak se je še kako znal tudi razjeziti, podobno kakor je Jezusa podžgalo v jeruzalemskem templju. Poglejmo, kaj pravi Tomaž Čelanski, znani svetnikov življenjepisec, v spisu “Vita seconda”: “Kakor vsaka duša, ki je prepolna ljubezni, je tudi Frančišek zaničeval vsakogar, ki je bil zoprn Bogu. Med vsemi pregrešniki pa so se mu prav gnusili obrekovalci, za katere je pravil, da nosijo strup pod svojim jezikom … Nekega dne je slišal brata, kako je obrekoval dobro ime nekega drugega brata. Obrnil se je na svojega namestnika, Petra iz Cattanea, in mu dejal te strašne besede: “Na Red prežijo strašne nevarnosti, če ne bomo brž poskrbeli za obrekovalce. Kaj kmalu se bo prijetni vonj mnogih spremenil v odvraten smrad, če se ne bodo zaprla usta teh smrdljivcev. Hitro, zmigaj se, poizvej do potankosti in, če boš obtoženega brata našel nedolžnega, kaznuj obtoževalca s strogo in zgledno kaznijo. Če sam nisi sposoben ustrezno ukrepati, ga izroči v roke boksarja iz Firenc.” Tako je namreč klical veliki svetnik brata Janeza iz Firenc, ki je bil pravi hrust po postavi. Živel je res zgledno redovno življenje, a je znal na predstojnikov ukaz še kako dobro pretepsti kaznovanega sobrata. Takšna “rožica iz vrtov sv. Frančiška” se dobesedno tepe (kako ustrezno v našem primeru!) z našo shemo o svetem Ubožcu. Očitno bi nas bilo danes veliko pretepenih in bi ob lizanju ran pošteno razmislili, če bi se še kdaj odločili za uporabo jezika kot orožja proti bratom in sestram. 

Frančišek je bil tudi pravi zgled pokorščine do papeža in Cerkve, h kateri je še kako spodbujal svoje brate, ne glede na vse. V svoji “Mali oporoki” je zapisal: “Vedno naj bodo zvesti in podložni škofom in vsem duhovnikom svete matere Cerkve”. Vsakdo naj se vpraša, kako se drži tega navodila, če si jemlje tega svetnika za zgled. 

Najbrž nam je tudi znano njegovo navodilo o tem, kako je treba duhovnike spoštovati, pa četudi so veliki grešniki: “Blažen tisti služabnik, ki zaupa v duhovnike, ki zgledno živijo po navodilih rimske Cerkve. Gorje pa tistim, ki duhovnike zaničujejo. Četudi so namreč ti grešniki, jih vseeno nihče ne sme soditi, saj je Gospod jasno zahteval samo zase pravico, da jih sodi”. 

Frančišek je še kako branil duhovniški celibat, ki bi ga mnogi danes radi ukinili. Zahteval je tudi, da se je treba jasno prepričati, da so teološko popolnoma pravoverni vsi tisti, ki bi želeli vstopiti v frančiškanski red. Za vsakogar, ki bi se oddaljil od teološke in moralne pravovernosti, je predvidel stroge ukrepe. Takole je zapisal: “Vsi bratje naj bodo katoličani, naj katoliško živijo in govorijo. Če se kdo potem v besedah ali dejanjih oddalji od katoliške vere in življenja in se ne poboljša, naj bo popolnoma izključen iz naše bratske skunosti”. Kako so vsi tisti cerkveni možje, ki se oddaljijo od katoliškega nauka, kaznovani v zadnjih nekaj desetletjih, je vsem na očeh – veselo namreč krivo živijo in učijo še naprej.

Glede uboštva pa, ga je Frančišek seveda zahteval, a za osebno vsakdanje življenje, za bogoslužje pa je zahteval le najboljše: “Kelihi, korporali, oltarni okras in vse tisto, kar je potrebno za (mašno) daritev, mora biti dragoceno”. Mašo je imel seveda za Kristusovo krvavo žrtev na križu, ne zgolj za “spomin zadnje večerje”, kakor se rado sliši celo v katoliških krogih. 

Zahteval je seveda tudi poslušnost in ubogljivost cerkvenim prepdpisom: “Noben brat naj ne pridiga zoper obliko in predpise svete Cerkve in brez dovoljenja svojega predstojnika”. Za pripustitev k maniškemu posvečenju je zahteval največjo strogost, torej tudi ni predvidel kakega posvečenja za ženske, kakor bi mnogi radi videli: “Nihče naj ne bo sprejet (za posvečenje) v nasprotju z določili in predpisi svete Cerkve”. 

Za Franca Cardinija je sv. Frančišek Asiški “najbolj reprezentativni in pravoverni sad križarske Cerkve”, torej daleč od nekega pacifista in predstavnika sodobnega “dialoga”. Z vsemi tistimi, ki niso bili kristjani (katoliške veroizpovedi, seveda), ni želel “imeti dialoga”, ampak jih je hotel z vsem srcem “spreobrniti” k Jezusu Kristusu. Na Bližnji vzhod ni šel širiti pacifističnih idej, ampak da bi tako odkrito oznanjal evangelij, da bi si zaslužil mučeniško smrt. Temu zgledu so sledili sveti maroški frančiškanski mučenci, Danijel in tovariši, ki so tam skušali spreobrniti vsakega, ki so ga srečali, tako da so pridigali latinsko in italijansko, saj drugače niso znali. Po dveh neuspešnih poskusih se je le uspel Frančišek tako pridružiti petemu križarskemu pohodu. Potem, ko je čudežno večkrat ušel smrti, je vendarle prišel pred sultana Malika al-Kamila. Z njim je bil brat Iluminat, ki takole poroča: “Sultan mu je postavil še drugo vprašanje: “Vaš Gospod v evangelijih uči, da ne smete vračati hudega s hudim in ne smete odreči niti suknje tistemu, ki vam želi vzeti haljo. Toliko bolj torej vi kristjani ne bi smeli osvajati našega ozemlja!”. Blaženi Frančišek je odvrnil: “Zdi se mi, da niste prebrali celotnega evangelija. Drugje je namreč rečeno: Če je tvoje oko razlog pohujšanja, ga iztakni in vrzi stran od sebe. S tem pa nas je želel Jezus naučiti, da bi, četudi bi nam neki človek bil prijatelj ali sorodnik ali bi nam celo bil drag kakor punčica očesa, morali biti pripravljeni, da ga oddaljimo od sebe, ga izrujemo iz sebe, če bi nas skušal oddaljiti od vere in ljubezni do našega Boga. Prav zato delajo po pravici kristjani, ko osvajajo vaša ozemlja in se vojskujejo z vami, saj vi preklinjate Kristusovo ime in se trudite, da bi od vere vanj odvrnili kolikor mogoče veliko ljudi. Če pa bi vi želeli spoznati in slaviti Stvarnika in Odrešenika sveta, bi vas ljubili kot same sebe”. 

To je torej nekaj zgodovinskih dejstev, ki nam povedo, kako se v mnogih rečeh pravi sv. Frančišek ne sklada z našo “mitološko” podobo o njem. Je pa tudi s tem tako, da se marsikdo tudi temu ne bo pustil prepričati, saj se je treba za to odpovedati določenim svojim prepričanjem, gotovostim in pogledom. 

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Inkvizicija

Uničevanje mitov o Katoliški Cerkvi (1)

Začenjam z novim ciklom člankom v naši prilogi, ki bodo posvečeni določenim zgodovinskim tematikam, ki jih katoliška Cerkev dobiva pod nos. Morala bi se teh reči – pravijo – sramovati. Marsikdaj to ne govorijo le od Cerkve oddaljeni ali njej nasprotni, temveč celo »redni« verniki in celo redovniki, duhovniki, morda tudi kak škof vmes. Glavna težava je v slabem poznavanju cerkvene zgodovine, ki ima lahko več razlogov. Ustvarijo se neke vrste miti, za katere bo potrebno pokazati, da ne držijo. Sposodil sem si ime znane ameriške oddaje »Myth busters«, ker jo mnogi dobro poznajo. Pravzaprav smo v prvi številki priloge enega že obravnavali – križarske vojne. Sedaj nadaljujemo začeto in prekinjeno delo, da bi vedeli, kdo smo. Pri tem se seveda ne bomo bali povedati tudi kake »boleče« zadeve, saj je treba povedati vso resnico – delna resnica je laž. Miti, neresnice, polresnice, laži in še kaj, so bili velikokrat plod proticerkvene propagande, zato je treba računati tudi s tem, da smo marsikdaj slišali le eno stran medalje. Ste pripravljeni za popotovanje skozi čas?   

Najbrž se marsikdo še spomni dejanja blaženega Janeza Pavla II. izpred trinajstih let, ko je v jubilejnem letu 2000 obhajal spravno slovesnost, pri kateri je prosil odpuščanja za vse oblike »proti-pričevanja in škandalov«, ki so se v času dveh tisočletij zgodili v katoliški Cerkvi, tudi tistih, ki jih gre pripisati zdaj že pokojni »Sveti inkviziciji«. Ob tem skoraj vsakdo najprej pomisli prav na drugo besedo tega imena, na »inkvizicijo«, cerkveno sodišče, ki naj bi izrekalo hitre, površne in pristranske sodbe, potem pa obsojence množično mučilo in pobijalo. Treba je zadeve pregledati zelo natančno, česar se je zavedal tudi pokojni papež, ki je zahteval, da se zadeve – glede inkvizicije – temeljito raziščejo, kar so strokovnjaki tudi naredili. 

Seveda je propaganda v času naredila svoje po znanem načelu: »Laži, laži, nekaj bo že ostalo.« Nekaj oz. veliko je tako res ostalo. Prav zato je treba ponavaljati še nasprotno, torj resnična dejstva. Morda pa jih bo vendarle kdo prebral in se prepričal, da so stvari v resnici šle drugače kot so ga učili v šoli. Vera sloni tudi na »izročilu starih«, ki pa ga je treba iskati in najti, ko pa ga najdemo, je spet stvar vere, da ga sprejmemo, ker verjamemo, da je res tisto, kar pravi. Kako je torej s to inkvizicijo? 

Kot prvo, so ji bili nekaj povsem tujega skrajšani postopki z vnaprej določeno in nespremenljivo obsodbo. Takrat je bilo pravo nekaj resnega in pravniki, ki so postopke vodili, niso – kakor se danes dogaja – gledali samo, če so zadeve zakonite, ampak, če so obtožbe resnične ali ne. Pravo je torej bilo nekaj absolutnega, ker je resnica predstavljala najvišje dobro. Danes lahko rečemo, da se ga je polastil relativizem, saj resnica ne predstavlja več absolutnega dobrega, ampak je, vsaj zelo pogosto, relativna. Postopki so bili zatorej zelo rigorozni, zato pa so lahko bili (kot pokaže Galilejev primer) tudi zelo dolgi – kolikor časa je pač terjalo. Na poseben način lahko to zatrdimo za rimsko inkvizicijo, kateri tudi ne moremo naprtiti niti usmrtitve na tisoče ljudi. Tudi izrečene kazni so bile kaj mile. Da je temu res tako, se bomo prepričali pri obravnavanju Galileja, kateremu zares ni prav nič manjkalo v njegovem »ujetništvu«.

 Kako pa je bilo z mučenjem? O tem v svoji knjigi podorbno in dokumentirano piše Christopher Black (Storia dell’Inquisizione in Italia. Tribunali, eretici, censura, Carrocci). Izvemo, kako je – v potrditev zgoraj povedanega – bilo cerkveno sodišče za tiste čase izredno napredno. Mučenje ni bilo tako hudo – celo v kaki deželi našega časa, vključno s kako demokratično državo, so zadeve precej hujše. Takole pravi Black: »Mučenje je bilo zelo selektivno, fizično manj agresivno in manj grozno ter fantaziozno«. Temu pritrjuje tudi John Tedeschi (Il giudice e l'eretico. Studi sull'Inquisizione romana, Vita e pensiero), ki pravi, da nikakor ni šlo za »karikaturo prava« ali »za predor groze«, kakor so rimsko inkvizicijo nekateri označevali. Inkvizicija je seveda trajala več stoletij in segla tudi v Novi vek, za katerega trdi zgodovinarka Anne Shutte, da je inkvizicija nudila »najboljše kriminalno pravo v tedanji Evropi«.

To je seveda zelo v nasprotju s sliko, ki smo jo dobili. Ta izkrivljena podoba inkvizicije je delo protestantske propagande, ki se je za dosego cilja posluževala karikatur in kratkih pamfletov. Prav te karikature še dandanes najdemo tudi v šolskih knjigah. 

Kaj pa znamenita španska inkvizicija? Moramo vedeti, da je postopek lahko potekal na dveh ravneh – na cerkveni in civilni ravni. Na prvi gotovo, se je pa pogosto zgodilo, da je bil obtoženec izročen civilnim oblastem. Te so potem lahko izvršile tudi smrtno obsodbo, ne cerkvene. Španska inkvizicija se je tu posebej »izkazala«, a nikakor ne moremo govoriti o tako velikih številkah, kot nam jih predstavljajo. Temu pretiravanju in drugim potvarjanjem dejstev, ki so ga začeli zlasti Angleži, so Španci nadeli ime »črna legenda« (leyenda negra), ta označba pa se je nato razširila in se jo danes pogosto uporablja, ko želimo povedati, da je pojmovanje določene zgodovinske tematike izkrivljeno. 

Če damo skupaj vse evropske inkvizicije, lahko sklepamo (glede na to, da je najokrutnejša, španska, usmrtila od dva do tri tisoč ljudi), da je bilo žrtev od deset do dvajset tisoč. Najbolj zloglasni rimski inkvizitor, Bernardo Gui, ki ga omenja in očrni tudi Umberto Eco, je posredno (usmrtila jih je vselej, ponavljam, civilna oblast) kriv za okrog štirideset izvršenih smrtnih obsodb, prek njegovega sodišča pa je šlo kar okrog devetsto ljudi. 

Na koncu velja še poudariti, da inkvizicije kot take pri nas nismo poznali, smo pa poznali t.i. »lov na čarovnice«, a je to nekaj povsem drugega od inkvizicije. Ti procesi so bili pravno precej bolj pomankljivi od inkvizicijskih, zlasti pa sobili razširjeni po nemških in drugih severnih deželah, kakor tudi na Balkanu. Inkvizicija je tako kriva za smrt kakih sto »čarovnic«, ostalih usmrčenih čarovnic pa je bilo v Evropi kakih petdeset tisoč, za vsaj polovico teh usmrčenih žensk pa imajo zasluge protestanti (luterani, kalvinisti...). Z očmi današnjega časa je to seveda še vedno zelo tragično, kakor gre tudi za kar velike številke, vendar pa še zdaleč ne dosega število žrtev modernih ideoloških režimov, kakor so te številke tudi daleč od milijonov žrtev, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni v 20. Stoletju.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"     

John Wayne - Med filmsko in resnično podobo

Zanimivosti iz filmskega sveta 

Morda bo kdo dejal, kaj vlečem iz naftalina igralce, ki so pod rušo že več kot trideset let, ki so torej umrli, preden sem se sam sploh rodil. Vendar moram takoj na začetku povedati, da takšne izjave lahko da samo nekdo, čigar filmsko zanimanje se konča pri slovenski osamosvojitvi, če ni še bolj omejeno in ga zanimajo predvsem tiste filmske stvaritve, ki so nastale v zadnjih nekaj letih. Tako npr. velja, da si je veliko število ljudi različnih starosti ogledalo film 'Gran Torino', legendarnega Clinta Eastwooda, marsikdo od teh gledalcev pa si verjetno ni ogledal tistih treh filmov pod taktirko Sergia Leoneja, kjer je legendarni Clint postal znan širšemu občinstvu, kakor mu najbrž tudi ime inšpektorja Harryja Callahana ne pove veliko.
 

No, John Wayne (1907-1979) je takrat že bil filmska legenda. V petdesetletni karieri (1926-1976) je posnel kar 142 filmov, največ je bilo 'westernov', naslednja kategorija pa so bili vojni filmi. Seveda, posnel je tudi še drugačne vrste filmov, med katerimi je gotovo treba omeniti romantično dramo-komedijo 'The quiet man', a izjema bolj potrjuje pravilo, ki pa je to, da so naši očetje videli v Waynu ameriško moško ikono, ki je predstavljala svet njihovih sanj, v katerega so se zatekali iz krute vsakdanje jugoslovanske resničnosti, v kateri so sami živeli.
 

Sam sem Johna Wayna spoznal kot mlad navdušenec za 2. svetovno vojno v njegovih vojnih filmih in moram priznati, kako je ta markantna moška figura tudi mene še kako pritegnila. Skratka, govorimo o legendarnem igralcu, ki mu ni para in čigar filme bi moral pogledati vsak filmski navdušenec.
 

Bomo pa sedaj iz legendarnega prešli v resnično. Pred kratkim sem namreč bral intervju z igralčevim vnukom, Matthewom Munozom (njegova mati je Waynova četrtorojenka Melinda), ki je – zanimivo – moj stanovski kolega, službuje pa v Kaliforniji. Pravi, kako so kot majhni hodili k dedu domov, kjer se je sam John Wayne z njimi zabaval in se igral, kar je povsem drugačna podoba od tiste, ki jo ima vtisnjeno večina ljudi.
 

Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega, kar nas še posebej druži z njim – bil je namreč naš brat po veri, kar potrjuje tudi njegov sin Patrick, poleg že omenjenega vnuka. Nekoliko pred smrtjo je namreč postal katoličan. Odločilno je na to vplivala njegova prva žena Josephine Saenz Wayne, ki je imela dominikanske korenine, zato pa je tudi bila vneta katoličanka. Tudi svojega moža je vpeljala v katoliški svet. “Moj ded je bil stalno vpleten v katoliško dogajanje in pri zbiranju sredstev ter opazil, kako je splošno mnenje precej drugačno od resnične podobe katoličanov”, pravi duhovnik Munoz in dodaja, da je igralec tudi izredno cenil krščansko upanje. Pri spreobrnjenju v katoliško vero je ključno vlogo odigral panamski nadškof msgr. Tomas Clavel, s katerim sta bila velika prijatelja (Wayne je bil veliko v tej državi, kjer se je rodila njegova prva žena Josephine, in je prijateljeval s predsednikom Torrijosom). Veliko ga je ta cerkveni dostojanstvenik nagovarjal, nazadnje pa se je Wayne tudi odločil: “Prav. Pripravljen sem se dati krstiti in se spreobrniti v katoliško vero”. Njegova družina je bila zelo vesela tega, da je prišel do vere in jim zapustil tudi to pričevanje.
 

Sicer pa je veliki igralec pisal tudi pisma Bogu, za katera oče Munoz pravi: “Napisal je zelo lepe besede ljubezni do Boga, ki so bile kakor molitve. Bile so to zelo preproste, hkrati pa tudi zelo globoke besede. Včasih smo na to njegovo preprostost gledali kot na nekaj naivnega, vendar pa mislim, da se je v njej skrivala globoka modrost”.

O cesarju, ki je bil ljubosumen na Vnebovzeto

Najstarejši od Marijinih praznikov je tisti, ki ga še danes praznujemo 15. avgusta in je tudi naš župnijski praznik, slavi pa ga „celotna“ Cerkev, v smislu, da ga praznujejo tudi pravoslavni kristjani. Slednji prazniku, ki mu pravijo „Marijino zaspanje“, posvetijo celo ves mesec - prvo polovico meseca je priprava, drugo pa zahvala. S tem nedvomno pokažejo, kakšno mesto zaseda pri njih Bogoródica. 

Praznik je s slovesno razglasitvijo dogme o Marijinem vnebovzetju, ki je zadnja verska resnica, ki zadeva Marijo, saj jo je papež Pij XII. razglasil leta 1950, samo še pridobil na svojem pomenu. Sicer pa je papež s tem zgolj potrdil tisto, kar je verno ljudstvo vedno verjelo - da je namreč žena, ki je rodila samega Božjega sina, nujno morala ubežati tistemu razpadanju, ki smo ga sicer deležni vsi ljudje, kadar nas položijo v grob. 

15. avgusta pa se je zgodilo še nekaj, leta 1769 se je namreč v Ajacciu na Korziki rodil deček, ki so mu dali ime „Napolione“. Ko je ta deček odrastel in postal tisto, kar vemo, se mu je zdelo sramotno, da njegov rojstni dan sovpada z  Marijinim praznikom, ki je bil v Franciji najbolj priljubljen. Med drugim mu je šla v nos tudi t.i. „izročitev Ludvika XIII.“, ki je 15. avgusta 1637 francoski narod s posebnim in slovesnim dekretom izročil Marijinemu varstvu. Nekdo, ki se je tako koval v zvezde, kakor se je Napoleon, seveda tega ni mogel dovoliti. Med drugim mu gotovo ni bilo všeč, kako so po cerkvah po Franciji slovesno prepevali: „Mogočne je vrgel s prestola.“ !5. avgust je tako bilo treba očistiti te moteče figure, ki je mogočnemu cesarju jemala središčno vlogo. Tako je s pomočjo določenih lakajskih škofov šel iskat, če najde kaj primernega. Našel je, da so na 15. avgust nekoč v Rimu slavili mučeništvo skupinice kristjanov: Saturnina, Germana, Celestina in Neopola. Ko so to našli, so „znanstveno“ dokazali, kako se je iz tistega Neopola s pomočjo kaj malo verjetnih fonetičnih sprememb razvilo ime Napoleon. Tako se je zgodilo, da je bil 15. avgusta ne le cesarjev rojstni dan, temveč tudi god. 19. februarja 1806 je Napoleon izdal dekret, da se namesto Vnebovzete slavi ta dvojni praznik po vsem cesarstvu. 

Konec Napoleonove vladavine je seveda pomenil tudi konec slavljenja sv. Napoleona - v vseh ozirih. Vseeno pa je zadeva koristila, saj se je Marijin praznik na ta način ne le ohranil, temveč tudi ostal dela prost dan do današnjih dni.