Twain - borec proti lažnim novicam

Iz zgodovine lahko vedno dobimo kaj zanimivega in poučnega tudi za današnji čas. Tokrat nam to ponuja ameriški novinar in pisatelj Mark Twain, katerega stoletnico smrti bomo obhajali naslednjega 21. aprila. 

Ostri in natančni opazovalec okolja, v katerem je živel, kritik družbenih in političnih razmer, s pravim imenom Samuel Langhorne Clemens - psevdonim predstavlja varno globino za plutje rečne ladje (3,7 m). Twain je namreč delal na ladji na reki Mississipi, tako da je ta merska enota bila ladjarjem in splavarjem zelo dobro znana. Pisatelj pa ni počel le tega, prej je namreč bil tudi rudar in lovec za zlatom... in še kaj bi se dalo našteti v seznamu tega, kar je počel.

Njegova najbolj poznana lika sta najbrž Huckleberry Finn in Tom Sawyer, je pa bil Twain predvsem pošten intelektualec, ki pa je takratni ameriški kulturi predstavljal trn v peti. Ta je resnico imela v čislih le na deklarativni ravni, ne pa tudi v resnici - Twain pa si je za resnico vseskozi prizadeval.

V njegovem pamfletu Freedom of the press (Svoboda tiska), s podnaslovom: "Pošteni novinarji obstajajo. Le stanejo več", najdemo zelo aktualne zadeve, kakor pravzaprav v mnogih Twainovih delih. Svojega bralca opozarja: "Postalo je že sarkastičen pregovor trditi, da mora neka zadeva biti resnična, če se jo je prebralo v časopisu. To je sinteza mnenja, ki ga imajo inteligentni ljudje o tem lažnivem mediju. Težava pa je v tem, da neumneži, ki predstavljajo veliko večino tega in drugih narodov, v to (da je nekaj res, če piše v časopisu op. p.) zares verjamejo in jih oblikuje in prepriča to, kar preberejo v časopisu - in prav v tem je največja škoda".

Junak tiskane besede je postal že star in "pošast", s katero se je boril celo življenje, povprečnost, ki je ljudi indoktrinirala z dezinformacijo, ga je premagovala. "Dobro izrečena laž je nesmrtna," je dejal, kakor le-ta ponavadi rojeva konformizem. "Prilagajanje je v naši naravi. Gre za silo, kateri se uspejo upreti le redki," je zapisal. Po njegovem je bil pravi upor v tem, da se nekdo upre konformizmu, vendar pa je žal tako, da je večina prebivalstva žrtev javnega mnenja. "Ne počnemo drugega kot poslušati, kar smo zmotno zamenjali z misliti. iz vsega tega pa ne dobimo nič drugega kot neko mešanico, ki jo imamo za blagoslov. Njeno ime je Javno Mnenje. Reši vse. Nekateri mislijo, da je to Božji glas".

V Twainovi Ameriki tisk ni bil nič drugega kot degradirani proizvod "horde ignorantskih in samozadovoljnih prostakov, ki niso uspeli kot kopači in čevljarji in ki so se začeli ukvarjati z novinarstvom na svoji poti do zavetišča za reveže". Moč oblastnikov je torej tista, ki usmerja novinarstvo, tisti, ki obvešča pa po drugi strani zlahka usmerja ljudstvo z vnaprej izbranimi in od resnice oddaljenimi sporočili: "Usmerjanje (v originalu je uporabljena 'dresura') počne neverjetne stvari... Slaba načela lahko spremeni v dobra in dobra v slaba; lahko uniči vsako načelo in ga po svoje na novo ustvari". "Obstajajo zakoni, ki varujejo svobodo tiska, ne obstaja pa noben zakon, ki bi ljudi varoval pred tiskom". Ob koncu življenja je še dodal: "Le mrtvim je dovoljeno govoriti resnico".

(Za povezavo na Castellanijev članek v dnevniku Avvenire, kliknite na naslov objave)

Praznik, ki so si ga izmislili

Materinski dan bo v četrtek, 25. marca, dan žena je bil 8. marca. Za četrtkov praznik poznamo ozadje - Gospodovo oznanjenje Mariji, ko je spočela Jezusa Kristusa. Poglejmo pa si podrobneje ozadje praznovanja t.i. dneva žena.

Pred davnimi leti je bila skupina zelo pridnih delavk, ki so bile zaverovane socialistke in sindikalne aktivistke - nasproti pa jim je stal zlobni gospodar tovarne. Nekega dne so delavke začele stavkati in so se zaprle v tovarno. Nekdo (pravijo, da naj bi to bil gospodar) je podtaknil požar in 129 žensk je v plamenih našlo kruto smrt. To se je zgodilo 8. marca 1908 v New Yorku. 

Dve leti kasneje je legendarna nemška feministka Clara Zetkin na Socialističnem kongresu v Københavnu predlagala, da bi v spomin na te mučenke 8. marec razglasili za "mednarodni dan žena".

Gre za zelo ganljivo zgodbo, ki se jo najde po knjigah, časopisih, pogovornih večerih, letakih... Ima pa ta zgodba eno drobno pomanjkljivost - IZMIŠLJENA JE! Da, natanko tako - 8. marca v New Yorku ni bilo prav nobene ženske stavke in nihče ni podtaknil požara. Če bi že kdo hotel kaj najti v katerem od časopisov, je leta 1911, ko je "dan žena" že bil ustanovljen, povsem po nesreči zgorela neka tovarna, bilo je tudi nekaj mrtvih, a obeh spolov. Pri tem sindikalizem in stavka nista imele prav nobene zveze, kakor tudi ne 8. marec - bil je 25.

Šele pred kakimi 25 leti je prišlo na dan - in sicer so to ugotovili feministični krogi - da slavni 8. marec temelji na izmišljotini iz časov hladne vojne, ki si jo je omislila komunistična propaganda. Ta si je celo izmislila število tistih žensk - 129...

Tako zanimivo je videti, kako zlagana je prav tista kultura, ki se norčuje iz ljudi, ki še naprej verjamejo v zgodbice o božiču, veliki noči... Tudi v to torej, da je Marija nekoč spočela od Svetega Duha in rodila Božjega Sina. Kar samo se ponuja vprašanje, kateri od dveh praznikov je pristnejši - 8. ali 25. marec.

Nekoliko o Galileu 4

Končno zaključujemo z našo zgodbo o Galileju, ki nas je zadnje čase zaposlovala. Poglejmo nazadnje, kakšna obsodba ga je doletela - moral se je odreči svojim naukom, poleg tega pa je enkrat na teden moral zmoliti sedmero spokornih psalmov. Tako krvoločen je torej bil Sveti sedež - tisti milijoni žrtev med drugo svetovno vojno in po vojni bi seveda skakali od veselja, če bi morali moliti, namesto da bi jih pobili, poslali na prisilno delo, odpeljali v taborišča, izgnali, stradali...

Ker se je Galilej zavedal, da bi se s svojim težkim karakterjem lahko slabo zapisal pri sodnikih, se ni pozabil zahvaliti destim kardinalom, ki so ga "obsodili", da so mu naložili tako milo kazen.

Ko je bil enkrat obsojen, Galilej ni preživel enega samcatega dneva v zaporu, pa tudi mučili ga niso. Nasprotno, najprej je med samim procesom prebival v petsobnem stanovanju s pogledom na vatikanske vrtove, poleg tega pa je imel na razpolago pet služkinj - vse to na stroške Svetega sedeža.

Potem je bival v čudoviti medičejski vili na Pinciu, nazadnje pa se je najprej preselil v palačo sienskega nadškofa, enega tistih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so učenjaka imeli radi, da se je lahko dokončno namestil v vilo v kraju Arcetri pri Firencah.

Kljub obsodbi s strani Svetega sedeža pa Galilej ni izgubil naklonjenosti škofov in znanstvenikov. Nihče mu ni preprečeval nadaljnega študija in dela. Nasprotno, šele po obsodbi je objavil svoje najbrž najpomembnejše delo "Discorsi e dimostrazioni sopra due nuove scienze" (Razprave in dokazi glede dveh novih znanosti). Prav tako ga je lahko svobodno obiskal kdor koli - k njemu so prihajali tudi najuglednejši evropski znanstveniki in z njim razpravljali.

Galilej tudi nikdar ni trdil, da bi njegove raziskave kakor koli ogrožale njegovo katoliško vero. Ko je 78-leten umrl, devet let po obsodbi s strani Svetega sedeža, je pustil zapis, da v njegovih delih nihče ne bo našel niti najmanjše sledi, ki bi odvračala od pobožnosti in zvestobe Cerkvi. Umrl je tudi s popolnim odpustkom (odpustek ni enak odvezi, zato naj se ljudje že enkrat o tem poučijo! op. p.) in papeškim blagoslovom, kar je tudi znamenja, da ga Cerkev kljub vsemu ni imela za sovražnika, kakor se tudi sam nikdar ni čutil kot tak

Še glede znamenitega stavka "Eppur si muove!" Tega stavka Galilej ni nikdar izrekel pred sodniki, ampak si ga je omislil italijanski novinar Giuseppe Baretti leta 1757 v Londonu - 124 let po Galilejevi obsodbi.

Nekoliko o Galileu 3

Nadaljujmo še z eno stvarjo, ki lepo dokazuje, da je Cerkev imela zelo dobro mnenje o Galileju. Ko je napisal nekatera pisma, kjer je branil kopernikanski sistem, po katerem zemlja kroži okoli sonca, ga je zelo ostro napadel pater Calvini s Firenc, v bran pa sta mu takoj stopila pater Benedetto Castelli in pater Luigi Maraffi, ki je bil tudi predstojnik dominikancev. Tudi kardinal Giustiniano je Calvinija pozval, naj javno umakne svoje obtožbe proti Galileju, v Neaplju pa je pater Foscarini s cerkvenim dovoljenjem objavil apologijo Galileja in kopernikanskega sistema. Lahko torej vidimo, da je mnogo cerkvenih ljudi podpiralo Galileja in njegove teorije, posebej to velja za jezuite, ki so uživali tedaj velikanski ugled.

Leta 1615 je bil Galilej v Rimu, kjer je med kardinali propagiral svoj sistem. Na kardinala Orsinija je naslovil pismo, kjer trdi, da kroženje zemlje okrog sonca povzroča plimovanje. To Galilejevo prvo bivanje v Rimu se žal konča z navadnim opominom Svetega sedeža. Če smo natančni, v tem prvem procesu Galilej ni bil niti imenovan - obsojena je le kopernikanski nauk, Kopernikova knjiga pa konča na Indeksu, vse dotlej, dokler ne bi ideje o kroženju zemlje okoli sonca simpatizerji ideje proglasili za znanstveno hipotezo.

Leta 1616 torej ni bilo nobenega procesa proti Galileju, tedaj so ga le pozvali pred sveto Inkvizicijo, kjer so ga povabili, naj kopernikanske teze ne zagovarja in je ne uči. Šlo je le za opomin, in sicer zelo blag.

22. junija 1633 pa so dominikanci v samostanu Santa Maria sopra Minerva zares obsodili Galileja, ker je v svojem delu "Dialoghi sopra i massimi sistemi" (to delo je Cerkev uradno odobrila, kar velja poudariti) zagovarjal kopernikansko tezo.

Vendar pa je do "imprimatur" (dovoljenja za tisk) s strani Cerkve prišel tako, da je ves čas govoril o kopernikanski 'hipotezi', saj ni bilo dokazov, da zemlja kroži okoli sonca - ko je knjigo izdal, v njej ni bilo več ne duha ne sluha o hipotezi, ampak je bila teza, da zemlja kroži okrog sonca je torej kar naenkrat postalo dejstvo.

Poleg tega je v štirih dneh diskusije pred sodniki Galilej posredoval en sam dokaz, pa še ta je bil zgrešen. Kot smo že dejali, je trdil, da je plimovanje tisto, ki povzroča kroženje zemlje okrog sonca. Sodniki so seveda spodbijali ta dokaz in trdili - in imeli popolnoma prav - da plimovanje povzroča luna s svojo gravitacijo.

Ko je torej bil Galilej leta 1633 obsojen, je bilo stanje takšno: imel je seveda prav, ko je trdil, da zemlja kroži okoli sonca, vendar pa za to ni imel nikakršnega dokaza. Prvi znanstveni dokaz o kroženju zemlje je prišel na dan šele leta 1748, kar je več kot sto let po Galilejevem procesu.

Naslednjič bomo to zgodbo končali s par besedami o sami obsodbi in kaznijo, ki ji je sledila.

Nekoliko o Galileu 2

Vse do leta 1616 - leto prvega procesa proti Galileju - je bila razprava glede kopernikanskega sistema dovoljena in celo spodbujena znotraj Cerkve, a pod pogojem, da ostane na znanstvenem področju in ne preide tudi na teološko področje in seveda, da bi šlo za hipotezo in ne tezo, vsaj dokler ne bi prišli do neovrgljivih dejstev. glede tega obstaja pismo kardinala Bellarmina, ki ga je napisal dominikancu Foscariniju leta 1612, kjer jasno pravi, da bi Galilej moral zagotoviti dokaze glede kopernikanske teorije, sicer bi se moralo govoriti o hipotezi.

Bellarminova pozicija je bila karseda korektna, saj še danes v znanstvenih vodah velja, da govorimo o hipotezi in ne o tezi, vse dokler ne predložimo dokazov. Bellarmino pa se ni ustavil le pri tem, ampak je jasno dejal, da bi bilo treba na novo interpretirati določene biblijske odlomke v primeru, da bi se našel resnično trden znanstveni dokaz. Kot torej vidimo, nikakor ne drži, da bi imela cerkev neko vnaprej odklonilno mnenje o heliocentrični teoriji.

Prteden pa bi vendarle lahko sodili, moramo najprej pogledati, kdo je sploh bil Galileo Galilei. Rodil se je v Pisi 15. februarja 1564. Pri komaj devetnajstih letih je že prišel do svojih prvih odkritij glede gibanja nihala. Imel je težak značaj in se je pogosto sprl s kolegi znanstveniki in ne samo to. Leta 1618, dve leti pred prvim opozorilom s strani Svetega sedeža, se je Galilej sprl s patrom Oraziem Grassijem glede izvora treh kometov, ki so se le malo prej pojavili na nebu. Grassi je imel v tem primeru prav, saj je Galilej celo zanikal obstoj kometov. Kljub temu, da je bil v zmoti, pa njegova govorica razkriva, kakšnega značaja je bil, saj ga je naslovil z vse prej kot gosposkimi besedami: "Zvita kača", "škorpijon", "prevzvišena zver"...

Tudi sicer ni bil ravno svetnik, moralno gledano. Na koruzi je živel z Marino Gamba, s katero se nikakor ni hotel poročiti, z njo pa je imel tudi tri otroke - fanta in dve dekleti. Slednji sta morali v samostan predvsem zaradi njegovih pritiskov, saj je moral nekako poskrbeti zanju, potem ko je odslovil njuno mater. Cerkev pizanskemu strokovnjaku nikdar ni očitala tovrstnega nemoralnega vedenja - če bi npr. nekdo tako živel v Ženevi tistega časa, kjer so vladali kalvinisti, bi ga za tovrstno ravnanje že zdavnaj obglavili.

S svojim daljnogledom je Galilej nato našel "madeže" na luni (kraterje) in venerine faze. Toda prvi, ki so mu nasprotovali in niso hoteli pogledati skoz njegov daljnogled, meneč da so to madeži na lečah, so bili njegovi znanstveni kolegi. Iz tega je izšel hud spor, kv katerem pa je zmagal Galilej, a s podporo jezuitskih astronomov (jezuiti so bili tedaj glavni znanstveniki na tem področju), pod vodstvom sv. Roberta Bellarmina.

Ne le jezuiti, ampak tudi sam papež Urban VIII., Galilejev prijatelj in občudovalec, je znanstvenika odločno podprl ob priložnosti nekega drugega spora, ki se je dotikal ledu. Cerkev tedanjega časa torej nikakor ni bila sovražnica ne znanosti ne Galileja, kot smo videli, kvečjemu je marsikdaj znala pogledati skoz prste.

se nadaljuje...

Pavlin Oglejski

Danes goduje sv. Pavlin Oglejski, zelo pomemben svetnik za naše kraje. Rodil se je okrog leta 730 v okolici Čedada (Premariacco), ko so tam vladali Langobardi. Ko so Franki leta 776 zavzeli Furlanijo, se je Pavlin seznanil s Karlom Velikim in postal član frankovske dvorne shole - bil je Magister grammaticus. Na dvoru je ostal kakih deset let in si pridobil naklonjenost številnih evropskih učenjakov. Najpomembnejše za nas je pridobljeno prijateljstvo z Arnom, ki je kasneje postal škof v Salzburgu. Na posredovanje Karla Velikega, je papež Leon III. Pavlina postavil za oglejskega patriarha. Bil je velik borec zoper krivi nauk adopcionizma (Bog Oče je Jezusa pri krstu posinovil - Kristus torej ni pravi Božji sin). Javno je proti verskim zmotam nastopil na cerkvenih zborih v Regensburgu (792, 794), na cerkvenem zboru v Frankfurtu (796) in na pokrajinskem cerkvenem zboru (koncilu) v Čedadu (796), kjer je tudi bival.

Ob imenovanju za patriarha se je že začel pripravljati na pokristjanjevanje naših krajev. Po frankovskih zmagah nad Obri v letih 791 in 795 je obiskal novoosvojene kraje in se s škofom Arnom dogovoril za mejo med salzburško in oglejsko metropolijo na reki Dravi - ta ločitev se je obdržala skoraj celo tisočletje. Njegova metoda pokristjanjevanja je bila miroljubna, nenasilna, kar je bilo odločilnega pomena, da se je med našimi predniki krščanska vera tako dobro prijela in razširila. Upravičeno ga lahko imenujemo za apostola Slovencev.

Bil je tudi velik kulturnik in prefinjen pesnik, med najvidnejšimi v Evropi tedanjega časa - med drugimi mu pripisujejo tudi avtorstvo evharistične pesmi Ubi caritas est vera (Kjer je resnična ljubezen). Umrl je na današnji dan, 11. januarja 802 v Čedadu. 

Nekoliko o Galileu 1

Zelo pogosto se dogaja, da se zlasti mediji za očitanje napak in zlorab Cerkvi poslužijo primera Galilea Galilei. Kot marsikdaj, zgodovinska dejstva niso pomembna, ampak "cilj posvečuje sredstva" oz. drugače povedano - dejstva se lahko zamolči ali izpusti, če ne bodo privedla do želenega - obsodbe Cerkve.

Sodišče svetega sedeža naj bi po "črni legendi" (= splošno razširjeno zgrešeno ali zmanipulirano mnenje o določeni zgodovinski tematiki) Galileja obsodilo zato, ker naj bi s svojimi kritikami dokazoval, da so v Svetem pismu napake ter tako postavil pod vprašaj tudi druge verske resnice - da do tega ne bi prišlo, naj bi Cerkev znanstveniku ukazala, naj se javno odpove rezultatom svojih odkritij. Cerkev so tudi označili za sovražnico znanosti in kulture, za nazadnjaško, mračnjaško in še kaj.  

Na te obsodbe, ki prihajajo k nam prek medijev in učenja v šolah, se ponavadi katoličani ne znamo odzvati, ne vemo, kaj odgovoriti. Dva katoliška pisca se s tem nista hotela sprijazniti in sta stvar temeljito raziskala, gre za Vittoria Messorija in Rina Camillerija. Raziskavi obeh bosta podlaga temu prispevku.

Črno legendo je razvila najprej prostozidarska propaganda, potem pa tudi laicistična in komunistična - vsi so želeli obračunati s Cerkvijo vélikim in glavnim sovražnikom.

Po tej legendi naj bi se stvari odvijale nekako takole. Galilej je iznašel teleskop, s pomočjo katerega je lahko opazoval nebo in ugotovil, da ne kroži sonce okoli zemlje, ampak ravno obratno. To naj bi po črni legendi dokazovalo, da se je Sveto pismo motilo, saj je v njem pisano, da je Jozue za popoln poraz Izraelovih sovražnikov, za nekaj časa zaustavil tek sonca. To naj bi pomenilo - glede na Sveto pismo - da sonce kmroži okoli zemlje.

Tako je Galilej s svojimi ugotovitvami postavil pod vprašaj biblično resnico. Seveda je takoj nastopilo sodišče Inkvizicije, da bi Galileju sodilo, ga zaprlo in prisililo, da zavrže ugotovitve. Še vedno po tej legendi, naj bi po obsodbi in prisilni odpovedi Galilej ponosno izjavljal, da ima prav, in sicer s tistim znamenitim stavkom, ki nam ga povsod tako pogosto ponavljajo: "Eppur si muove!" ("In vendar se giblje!"). To pomeni, da še tako stroge obsodbe in kazni ne bodo mogle zatreti dejstva, da se zemlja giblje okoli sonca. Iz te Galilejeve obsodbe naj bi se tako rodilo tisto sovraštvo med Cerkvijo in znanostjo, ki traja vse do danes.

Na vse to lahko odgovorimo le tako, da pogledamo, kaj se je v resnici zgodilo. Sledijo torej nekatera dejstva, ki bodo morda tudi koga presenetila. 

Kot prva stvar - ni bil Galilej prvi, ki je verjel, da zemlja kroži okrog sonca. Že tri stoletja pred Kristusovim rojstvom je grški astronom Aristarh s Samosa trdil isto stvar. Tudi katoliški kanonik Nikolaj Kopernik s Poljske, ki je umrl 21 let pred Galilejevim rojstvom, je bil prepričan, da zemlja kroži okrog sonca. Dodati moramo tudi to, da je kopernik svoje delo "Kroženje nebesnih teles" objavil šele v letu svoje smrti (1543) ne zato, ker bi se bal Cerkve ali Inkvizicije, ampak zato, ker se je bal posmeha svojih kolegov znanstvenikov, od katerih je bila večina prepričana, da je sonce tisto, ki kroži okrog zemlje.

Glede Kopernika imamo še tretje presenečenje - njegovo delo je bilo objavljeno na željo predstojnikov in znanstvenik je delo posvetil papežu Pavlu III., ki je posvetilo sprejel. Od Kopernika, pa vse do obsodbe Galileja, se je zvrstilo kar enajst papežev, ki ne le da niso zavračali "heliocentrične" kopernikanske teorije, ampak so jo pogosto tudi spodbujali. In ne samo to - Galileja, ki je to teorijo zagovarjal, so v Rimu slovesno sprejeli in ga postavili med člane Papeške akademije.

Tako pridemo do nekega prvega zaključka - kadar je Galilej začel s svojimi znanstvenimi opažanji, Cerkev nikakor ni bila nasprotna znanosti in znanstvenim eksperimentom. Tudi ni bila 'a priori' nasprotna hipotezi, da zemlja kroži okrog sonca, seveda če je šlo za hipotezo in ne za tezo za trditev, kot bomo v nadaljevanju lahko videli.

se nadaljuje....