O italijanskem nasilju med vojnama

Tu je članek, ki so mi ga objavili v spletnem katoliškem dnevniku 'La Bussola quotidiana', govori pa o italijanskem nasilju med obema vojnama, da bi lahko bolje razumeli tudi t.i. 'eksodus' in 'fojbe' med in po 2. svetovni vojni. 

Goreči Narodni dom v Trstu (1920)

Upam, da bomo počasi, kapljo za kapljo, le nekoliko dopovedali našim italijanskim kolegom novinarjem, kako kompleksna je zadeva in, kako je treba v globini preštudirati čim več različnih vidikov, v zelo širokem časovnem obdobju, da bi približno razumeli zadeve. Četudi sem mu vse razložil, pa urednik še vedno noče razumeti, kako pri 'eksodusu' ni šlo samo za dalmatinske in istrske Italijane, ampak je v število treba vključiti tudi vse tiste, ki so na to ozemlje prišli po 1. svetovni vojni, ko je le-to prišlo pod Italijo, kar sam tudi jasno pravim v svojem članku, kjer povzemam razmišljanja dveh tržaških zgodovinarjev - Liliane Ferrari in Raoula Pupa, dodajam pa še svoje misli. 

Še vedno tudi objavljajo, kako so po fojbah 'skoraj vsi Italijani', kar seveda ne drži. Italijani so najbrž že, gledano nacionalno, saj so vendarle bili italijanski državljani tisti, ki so med vojnama na istrskem in kraškem ozemlju živeli, ne drži pa to, če gledamo narodno pripadnost, kjer je treba upoštevati, da se je zgodil na teh ozemljih med vojnama 'državni imenomor', kot pravi zanimiva knjiga, izdana pri založbi Mladika (Onomasticidio di Stato). Nočejo upoštevati tistega, kar recimo o vsem tem pove Boris Pahor. Nočejo upoštevati tistega, kar so odkrili zgodovinarji, zlasti zgoraj omenjeni Raoul Pupo ali videmska zgodovinarka slovenskih korenin Alessandra Kersevan (sicer bolj levo usmerjena). Ne upoštevajo tistega, kar so dognali strokovnjaki mešane italijansko-slovenske komisije. Težko jim je tako dopovedati tem našim Italijanom, kako je bil ključ za poboje zlasti ideološki, zato pa imamo - to so v oddaji 'Porta a porta' tudi pokazali - še veliko drugih 'fojb', ki so posejane po celotnem slovenskem ozemlju. Govorim o množičnih grobiščih. 

No, ne vsi. Vseeno sem našel novinarja, ki ga te stvari zanimajo, ampak mora ostati neimenovan, da ne bi v prihodnje tudi on imel sitnosti in cenzure s strani svojih kolegov. Vprašal me je po bibliografiji tega, kar pravim, kar sem mu tudi z veseljem posredoval. Upam, da bo v prihodnje tudi on pripomogel k temu, da se zadeve tudi Italijanom bolj razjasnijo.

Tu je članek v italijanščini, ki je bil pred leti objavljen na portalu "La Bussola Quotidiana":

La storia del pre-esodo – l'esodo e le foibe come parte di un più ampio mosaico

Parlando di eventi storici, soprattutto se tragici, bisogna sempre rendersi conto, di come ognuna delle parti abbia una propria interpretazione dei fatti accaduti. Spesso la verità si nasconde sotto ampi strati di cenere ideologica che bisogna cercare di togliere, cercando di essere oggettivi, per quanto possibile. Ecco, la storia dell'esodo dalmata-istriano e delle foibe è molto complessa, come ci dice la professoressa Liliana Ferrari, parlando del libro del professor Raoul Pupo, 'Il lungo esodo. Istria: le persecuzioni, le foibe, l'esilio' (BUR, 2006). “Ciò che accade in Istria dal 1945 per essere capito ha bisogno di essere inquadrato in un contesto molto ampio, in un tempo più lungo: a partire dalle "persecuzioni". Si tratta di un accenno, quest’ultimo, che può essere letto in due modi, a seconda di ciò che evoca il termine "persecuzioni": in termini di attore ed in termini di oggetto”. 

Perché un esodo lungo? “Per il tempo in cui si colloca. Un tempo cioè che comincia con il primo dopoguerra e attraversa il fascismo e la guerra. Qui la vicenda incrocia il grande teatro degli equilibri internazionali, dove gli obiettivi jugoslavi si incrociano con gli equilibri tra le grandi potenze, prima, durante e dopo la conferenza per la pace”. Un lungo periodo, durante il quale è successo di tutto. Ma si potrebbe anche allungarlo ulteriormente, perché le tensioni tra le varie nazionalità in queste zone cominciano già nel secolo XIX. Ma, andiamo avanti con le parole della storica triestina: “Di questa vicenda, che coinvolge oltre 250mila persone, la cui partenza cambia i connotati di un’intera regione, gli storici a lungo non si sono occupati. Relativamente a lungo, almeno, confrontando questa con altre vicende del passato recente. Hanno cominciato a metterci le mani alla metà degli anni Ottanta, in un contesto che, a dire il vero, non incoraggiava ad entrare nella questione”. 

Eh, già, il comunismo (o socialismo, come preferivano chiamarlo da noi, in Jugoslavia, per mascherarlo un po') era troppo simpatico e una questione così piccante non si poteva toccare, perche, come dice Pupo, si trattava di un “disinteresse della politica” negli anni in cui: “chiusa la questione di Trieste, si puntava alla distensione dei rapporti”. Questo disinteresse però, scrive ancora Pupo, "non comportava di per sé un blocco della ricerca storica. Semplicemente, al di fuori della medesima area di frontiera l’ambiente era del tutto sfavorevole alla ricezione delle tematiche legate al confine orientale” (pag. 20). E siamo di fronte ad un fattore importantissimo, perché: una delle “caratteristiche fondamentali della storia della frontiera giuliana” è di “aver favorito la creazione di miti politici” (pag. 21). Come dice la Ferrari, infatti: “Trieste e la Venezia Giulia sono zone-simbolo del discorso politico a livello nazionale. In qualche misura lo sono state anche per la Jugoslavia”. Così l'esodo è diventato oggetto di una “micidiale combinazione di rimozioni reciproche e selettive, spesso accompagnate da un uso politico della storia giuliana, e soprattutto delle vicende più dolorose dell’italianità adriatica, a fini di legittimazione” (pag. 21). Soltanto dagli anni Novanta: “si è fatta sentire anche l'esigenza di uno studio scientificamente fondato” (Ferrari), come anche l'esigenza di inserire la ricostruzione dei fatti in un "ragionamento più generale riguardante gli spostamenti di popolazione avvenuti al confine orientale d’Italia nei due dopoguerra” (pag. 24).

L'analisi del professor Pupo parte dalle “caratteristiche del popolamento della Venezia Giulia, già Litorale austriaco (Österreichisches Küstenland), dopo la prima guerra mondiale, e più complessivamente dagli effetti che l’ingresso nel Regno d’Italia determina nel territorio. Conseguenze economiche – la crisi del porto di Trieste, prevedibile data la sua strutturale dipendenza dall’area danubiana – e, per tutta la regione, conseguenze politico-sociali. A Trieste e in Istria la presenza fascista è precoce; precoce dunque l’avvio della politica che il partito fascista svilupperà nei confronti delle popolazioni slave una volta giunto al potere, ereditando e amplificando preesistenti tematiche liberal-nazionali e poi irredentiste. Fronteggiare la presenza slava, ed espellerne i punti di riferimento in attesa di assimilare la massa è l’obiettivo dichiarato. Alla base di tale politica vi è, infatti, la convinzione che le masse slave, una volta private della loro classe dirigente, acquisiranno facilmente l’identità nazionale italiana” (Ferrari a pag. 41). Lo stesso discorso vale anche per il Goriziano, dove la popolazione maggioritaria era quella slovena (intorno al 70% della popolazione), ma già gli sloveni della Provincia di Udine (soprattutto gli sloveni della Slavia veneta) hanno potuto sperimentare, dal 1866 in poi, cosa significhi l'italianizzazione forzata – con l'avvento del fascismo le cose sono soltanto peggiorate, e anche di molto. 

In Istria il tutto comincia con l'incendio del Narodni Dom (Casa nazionale) di Trieste nel 1920. Quest'edificio era un simbolo della presenza slovena nella città giuliana, perché centro di tutta l'attività culturale. “Segue la persecuzione – perché di questo si è trattato – una persecuzione durata un ventennio, che produce comprensibili concrezioni di rancore e fa crescere il consenso di sloveni e croati attorno alla convinzione che sia necessaria, come condizione di esistenza, una futura aggregazione alla Jugoslavia, qualunque sia il volto politico che questa presenterà”. Molti varcano il confine italo-jugoslavo già fra le due guerre. Parliamo di un numero che supera le 100mila unità (pag. 42-43). E qui siamo di fronte ad un fatto che la parte italiana preferisce tacere – il primo esodo non è quello italiano, ma quello delle popolazioni slave del Friuli Venezia Giulia (la Venezia Giulia è un neologismo, inventato a cavallo dei secoli XVIII e XIX, acquista una forma ufficiale dopo la Grande guerra). Questi esuli si inseriscono abbastanza bene nella società iugoslava e “hanno proprie organizzazioni ed un’attività politica, nonché contatti con connazionali nel Litorale, che reagiscono alla snazionalizzazione con l’attività cospirativa e talvolta con atti di terrorismo - l'organizzazione TIGR (dalle iniziali di Trst (Trieste), Istra (Istria), Gorica (Gorizia), Reka (Fiume)), condannati dal tribunale speciale nel 1930 e nel 1941 con conseguente fucilazione di alcuni dei capi”. 

Poi bisogna dire anche qualche altra cosa che Boris Pahor descrive benissimo nel libro 'Qui è proibito parlare'. Il clero, sloveno e croato, l'8 Gennaio 1920 forma lo 'Zbor svečenikov svetega Pavla' (Unione dei sacerdoti di san Paolo) per cercare di salvare la lingua e l'identità del popolo – quello sloveno e quello croato. Tra i maggiori esponenti: mons. Ivan Trinko (arcidiocesi di Udine), Virgil Šček (diocesi di Trieste-Capodistria) e altri. C'era anche una sezione croata, con centro a Pisino. Il regime fascista, infatti cerca di sradicare la lingua slovena e croata anche dalle chiese, proibendo di cantare e pregare in entrambe le lingue. In pratica, i sacerdoti sostituiscono i maestri sloveni, sostituiti nelle scuole da quelli italiani. Ma nella lotta contro il regime ci sono anche dei vescovi – soprattutto Andrea Karlin e Luigi Fogar a Trieste e Francesco Borgia Sedej a Gorizia. Karlin viene cacciato già nel 1919 (gli succede Angelo Bartolomasi, ex vescovo militare) e dopo un periodo a Roma, diviene vescovo a Maribor. Fogar deve ritirarsi su pressioni del regime nel 1936 – gli succede l'italiano di Rovigno (in Istria) Antonio Santin, figura abbastanza ambigua. A Gorizia, Sedej viene costretto a rinunciare all'incarico di arcivescovo. Gli succede come amministratore apostolico Giovanni Sirotti, molto contrario a qualsiasi cosa che odorasse di sloveno, al quale poi succede Carlo Margotti, un buon vescovo, condizionato però dalla provenienza - veniva dal mondo diplomatico in una situazione drammatica. 

I maestri sloveni, come detto, sono sostituiti con maestri italiani – gli uni vanno al centro-sud italiano, gli altri vengono nelle zone con popolazione slava. Vengono su anche altri impiegati statali italiani (nel mio paese per esempio ogni anno vengono a visitarci gli amici di Tuoro sul Trasimeno in Umbria, poiché una di loro ha vissuto nel nostro villaggio, perché suo padre lavorava alla stazione ferroviaria). Alla fine del conflitto sono intorno ai 40 mila – tutti tornano in Italia durante il periodo dell esodo, come spiega bene il prof. Pupo in un intervista con Francesco Dal Mas (Avvenire, 18 febbraio 2009). Credo sia importante raccontare queste cose, per potere capire meglio il fenomeno dell'esodo. Ma continuiamo con il libro di Pupo che confronta la politica delle due ideologie: "Vi è un aspetto specifico della questione sul quale vale la pena di soffermarsi: il confronto tra gli effetti delle politiche tanto dure quanto velleitarie attuate dal regime fascista e quelli delle politiche applicate invece nel secondo dopoguerra da parte dello Stato jugoslavo, che portarono alla scomparsa quasi totale del gruppo nazionale italiano" (pag. 38). Mentre il fascismo "nel caso specifico, parlava di «bonifica etnica» ma non riuscì ad attuarla, lo stato jugoslavo proclamava la «fratellanza» tra i popoli e finì per espellere dalla sua terra di origine un gruppo nazionale quasi al completo" (pag. 39). Questo accade in Istria, dove il regime di Tito riesce ad "insinuarsi in tutte le pieghe della società italiana […], disarticolandola completamente fino alla sua distruzione, una volta verificata l’impossibilità di rimodellarla nei termini desiderati" (pag. 39). Liliana Ferrari aggiunge che “sul piano degli esiti, dunque la Jugoslavia di Tito sembrerebbe dimostrare maggiore efficacia. Resta da definire, tuttavia, nel confronto, l’uguaglianza delle intenzioni. In altre parole, la "bonifica" jugoslava comprendeva consapevolmente l’esodo”? 

Ma questa è già un altra storia, più conosciuta e raccontata, parlando della tragedia del esodo istriano-dalmata e delle foibe che però risulta difficile da capire senza guardare un più ampio periodo temporale.

Konec sveta – tokrat zares

V časopisju vsak dan lahko preberemo marsikaj, včasih tudi kako neumnost. Malo večja zadeva iz te kategorije pa je torija o koncu sveta v letošnjem letu oz. o koncu zgodovine, in sicer naj bi to bilo natanko 21.12.2012. Nova igra številk? Ne, ta datum nam napovedujejo nič manj kot majevske prerokbe. In kaj je za vsem tem eventualno resničnega? Z eno besedo povedano: Nič! Pa poglejmo, zakaj.

Prvič nam to pove že zdrava pamet. Predpostavimo, da so Maji res predvideli konec sveta na zgoraj navedeni datum. To bi nam nekaj povedalo o tem ljudstvu, nič pa o koncu sveta. Majevske kulture in njihovih verovanj pač ne moremo imeti za »resnico«, za popoln odgovor na temeljna eksistencialna vprašanja. Če damo primer, so npr. verovali, da bogovi zahtevajo človeške žrtve - to je bil osrednji element njihove kulture. Na tisoče žrtvovanih človeških življenj, naj bi njihova kraljestva napravilo nepremagljiva in večna. To se ni zgodilo – z majevskimi kraljestvi je pometla španska 'konkvista'. Osrednji, ne obrobni elementi majevskega pogleda na svet, so se izkazali za neresnične.  

O koncu sveta v letu 2012 nihče ni slišal praviti vse do zlate dobe po seksualni revoluciji 1968, zato pa tudi zlate dobe New Agea. Takrat so akademski antropologi po dolgem in počez obiskovali potomce Majev v Mehiki in Gvatemali, pa niso našli nobenega posebnega pričakovanja leta 2012, ko vemo, kako skrbno te skupnosti varujejo mnoge elemente predkolumbovske kulture Majev.

Zgodbo o koncu sveta leta 2012 je načeloma  iznašel teoretik New Agea José Argüelles (1939-2011), rojen v Mehiki, a državljan ZDA. Na plano jo je potegnil že v sedemdesetih letih 20. Stoletja, podrobno pa jo je opisal v knjigi iz leta 1987, »The Mayan Factor«. Ker je lani umrl, ne bo videl, če se je njegova 'prerokba' uresničila, še bolj kot to pa je pomembno, da je bil doktor umetnostne zgodovine, ne pa arheolog ali strokovnjak za majevsko kulturo. Poleg tega ni nikdar skrival, kako mnoge njegove teorije izhajajo iz 'videnj', ki jih je imel pod vplivom mamila LSD. Niti eden izmed akademskih strokovnjakov, ki resno preučujejo majevsko civilizacijo, ni nikdar resno jemal Argüellesa in njegovih teorij, 'šarlatan' pa je še najmilejša označba, ki so mu jo ti znanstveniki pridali.

Argüellesova knjiga sicer izhaja iz resničnega podatka. Svet je za Maje začel obstajati na nek določen datum, ki ga je mogoče izračunati. Različni viri nudijo več različic, najbolj razširjeni datum pa je leto 3114 pr. Kr. Takrat se začnejo cikli let, ki jih imenujejo 'b’ak’tun'. Veliko majevskih spisov govori o dvajsetih 'b’ak’tun', nakar naj bi bilo konec tega sveta ali cikla. Po teh spisih naj se tako na enega od dni med 21. In 23. Decembrom 2012 končal trinajsti 'b’ak’tun' in začel štirinajsti.

Konec enega 'b’ak’tun' ne pomeni konec sveta, kot to razume krščanski Zahod (pa nič, če si tega ne želi priznati). Za  Maje je to razlog za praznovanje in veselje, prav na to se namreč nanašajo zapisi o našem decembru 2012.

Ni niti gotovo, da so ta ljudstva mislila, da bo konec sveta ob koncu dvajsetega 'b’ak’tun' (od katerega nas vseeno loči kako tisočletje), saj je po njihovem pojmovanju pred našim svetom obstajal še en svet, zato bi tudi tu lahko šlo za konec enega sveta, ne pa sveta. Res je tudi, da o njihovih verovanjih vemo le malo – kot bi imeli le določeno število koščkov sestavljanke, ostali pa bi bili razkropljeni kdove kje.

Lahko bi povedali še marsikaj, a naj bo dovolj, da ne bomo predolgi. Strokovnjaki, ki preučujejo majevsko kulturo pravijo, da je nazadnje za milijoni internetnih strani, stotinami knjig, televizijskimi oddajami le čista tržna špekulacija. Pri postmoderni publiki so namreč meje med resničnim in namišljenim postale zares ohlapne. V pop-kulturi je življenje tisto, ki posnema avdiovizualne in knjižne izdelke, ne več obratno. Res je pa tudi to, da je danes New Age v krizi, vendar pa obstajajo mnogi, ki bi ga – iz najrazličnejših razlogov – radi ponovno lansirali. Domnevna prerokba o koncu sveta v letu 2012 je čudovita priložnost za to. Kot se pogosto zgodi, strah mnogih polni denarnice nekaterih.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)

Eugène Ionesco: Prek absurdnega k Absolutnemu

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3a)

Romunski dramaturg (1909-1994), ki so ga po začetnem hladnem odzivu Francozi vzeli za svojega (na prvi uprizoritvi Plešaste pevke naj bi bili zgolj trije gledalci, kakor pravi ustno izročilo). Med študijem francoske književnosti na bukareštanski univerzi je spoznal še dva druga velikana romunskega rodu, Emila Ciorana in Mircea Eliadeja, s katerima je ostal tesen prijatelj vse življenje (no, v primeru drugega do njegove smrti, leta 1986. Poznamo ga kot utemeljitelja dramatike absurda. Iz nič je postajal nekdo, vse bolj priljubljen pri ljudeh, z leti pa vse manj priljubljen pri kritikih, ki so počasi le dojeli, kam v njegovih dramah pes taco moli, saj se v njih skriva kritika Zahodne družbe in razsvetljenskega pogleda na svet, z umorom Boga na čelu. Kako genialno zafrkljiv je znal biti, nam pove nagrobni napis: »Molite k sam ne vem, komu: Upam, da k Jezusu Kristusu!« 

O ideologijah, vseh, na desni in na levi, je dejal: »Nič drugega niso, kot kletke, ki življenje osiromašijo, ker ga zaprejo pred skrivnostjo tako, da skušajo odstraniti, eksorcizirati prava vprašanja, tista, ki so zares pomembna«. 

Zato pa so bili vsi 'napredni' evropski intelektualci tako zaprepaščeni, ko je preprosti Romun z Olimpa pahnil do tedaj nedotakljiva božanstva, kot npr. Bertolta Brechta, za katerega je dejal, kako je kvečjemu »soliden režiser, vendar pa površinski in škodljiv dramaturg. V raznih Brechtih in drugih gledaliških prvih violinah vladajoče kulture (t.i. Culture engagée, podobno kjer so glavni predstavniki Sartre, Proust ipd. zagovarjali večjo družbeno angažiranost avtorjev, zato pa so bila njihova dela tudi precej ideološko obarvana, op. p.) je neko pomanjkanje globine, neko poenostavljanje, ki jemljejo človeku tesnobo, čudenje, zato pa tudi iskanje nekega možnega upanja, ki bi osmislilo življenje in smrt. 

Politične ideologije ali socialne organizacije, ki pozabijo na metafizično razsežnost, ne bodo nikdar niti malo prodrle v vprašanje trpljenja, grenkobe tega, da živimo,  iz ure v uro nepreklicno bližajoč se svojemu koncu. Nikdar ne bodo mogle potešiti naše žeje po absolutnem. V ideologu – ki je po definiciji posploševalec in suženj vladajočih filozofij, ki jih narekujejo vladajoči režimi in mode – je tista kruta nečloveškost nekoga, ki hoče ignorirati dramo posameznika tako, da skuša vse skupaj utopiti v neki iluzorni družbeni kadi. A noben protestni sprevod ne bo nikdar mogel potolažiti ženske, katere noben moški ne ljubi, starega človeka, ki je vedno bil in vedno bo med nami in ki, žalosten in sam, sedeč pred oknom gleda prazno cesto. Ne pišem, da bi vprašanja omrtvičil, marveč, da bi napravil bolečin še bolj neznosno, da bi našel olajšanje na tesnobo smrti, ki me preganja vse od takrat, ko sem se pri štirih letih ozavestil«. Zaradi podobnih in še drugih razmišljanj so tako pisca izključili iz elitnih krogov in ga označili za 'starega reakcionarja', za 'prevaranta'… Odgovoril jim je na svoj način, ko je dobi, ko je bil protest proti inštitucijam na višku in je Sartre (še enega od »lažnih učiteljev«, ki ga je Ionesco označil za »razpečevalca narkotikov proti smislu življenja«) zavrnil Nobelovo nagrado, leta 1970, postal član Francoske akademije. 

Že leta 1968 je znal protestirati na svoj način. Ko se je naveličal študentskega shoda, ki je skandiral komunistične parole pod njegovim stanovanjem v Latinski četrti, je stopil na balkon in zakričal: »Vi kar protestirajte, tako ali tako boste vsi postali notarji in vodje bank«. Ta njegova neposrednost ga je tako pahnila v senco, iz katere pa je nato prišel na plano že v osemdesetih letih, danes pa je spet tam, kjer si zasluži.

Odkod 25. december?

Božični dan skozi oči zgodovine

Po splošno razširjenem mnenju, naj bi kristjani predvsem pokristjanjevali poganske običaje in praznike. Posebej znano je v tem oziru prepričanje, da bi naj pokristjanili 25. december, praznik rojstva Sonca (Dies Natalis Solis Invicti), katerega začetnik je cesar Avrelijan, leta 274. Kaj pa, če je resravno obratno, in je želel kot protiutež krščanskemu prazniku postaviti cesar poganski praznik? Prvo krščansko praznovanje Božiča je namreč izpričano v letu 204, o njem pa poroča zgodovinar Hipolit Rimski.
 
Dejstvo je, da od začetka kristjani tega praznika niso praznovali rojstnih dnevov, saj je to bila poganska praksa. Rimljani so tako npr. 21. aprila praznovali rojstni dan Rima (Natalis Romae). Za prve krščanske skupnosti je bil pomembnejši drugi rojstni dan, »rojstni dan za nebesa«. Ravno zaradi tega so praznovali smrtni dan mučencev – s tem so se rodili za večno življenje. Podobno se je tudi zato pri nas včasih praznovalo godovni dan in ne rojstni dan. Zakaj pa bi navaden kmečki človek praznoval rojstvo nekoga v težko in mizerno stvarnost zemeljskega vsakdana? Ta je bila našim prednikom smiselna samo v luči večnosti. Danes godovni dnevi izgubljajo na svojem pomenu, vsi pa tako ali drugače praznujemo svoj rojstni dan.
 

To našo spremembo v praznovanju lahko vzamemo kot znamenje časov, v katerih je tudi večnostni pogled izgubil na veljavi, tudi med tistimi, ki sebe uvrščajo med verne in kristjane.Kje pa so potem kristjani dobili navdih za praznovanje Božjega rojstva ravno na ta datum, če ne v poganskih običajih? Znotraj krščanskega izročila samega in v judovstvu, podobno kot velja že za krščansko véliko noč, ki ni le praznovanje Izraelove osvoboditve izpod egiptovske sužnosti, temveč osvoboditev vsega človeštva izpod jarma greha in smrti. Podobno tudi Božič pomeni izpolnitev Božjih odrešenjskih obljub Izraelu.
 

Med zgodovinarji je sprva bilo splošno razširjeno, da je tradicija postavljanja praznika Gospodovega rojstva nastala šele nekaj stoletij po dogodku samem, brez neke stvarne povezave z dejanskim datumom njegovega rojstva. Vendar pa novejše raziskave dokazujejo, da naj ta datum ne bi bil brez vsake navezave na dogodek Kristusovega rojstva. Glede same letnice je velika verjetnost, da naj bi se rodil med 7 in 4 pred tistim mejnikom, ki je bil postavljen kot točka nič in razdeljuje zgodovinske dogodke na 'pred Kristusom' in 'po Kristusu'.
Če tako sledimo najprej smeri, ki pravi, da je bil datum izbran znotraj krščanske tradicije, brez vpliva zunanjih religij, pridemo do naslednjih hipotez:
 

• Po prvi se datum naslanja na dan Jezusove smrti oz. na Véliki petek. Ker datum smrti ni natančno določen v evangelijih, so ga prvi kristjani umeščali nekje med 25. marec in 6. april, potem pa so sledili starodavni ideji, po kateri so starozavezni preroki umrli na obletnico svojega spočetja. Po tej hipotezi, naj bi Jezus umrl na dan svojega učlovéčenja oz. spočetja, kar postavlja rojstni datum devet mesecev zatem – 25. december ali 6. januar.
• Druga se nanaša na določitev datuma Gospodovega oznanjenja Mariji. Spomladansko enakonočje naj bi namreč bil pravšnji dan za spočetje Odrešenika, devet mesecev kasneje pa je 25. december. 
• Simbolika vzhajanja sonca in luči sta v pogosti rabi v krščanstvu in Svetem pismu. V Lukovem evangeliju Janezov oče, Zaharija, Kristusovo rojstvo opisuje kot obisk vzhajajočega sonca z višave (Lk 1,78). Rojstvo na dan, ko se začne dan spet daljšati je tako v precej logični povezavi s to simboliko.
• Zadnja tovrstna hipoteza pa se nanaša na analizo besedil iz knjižnice skupnosti esenov v Kumranu in nekaterih informacij, ki nam jih nudi Lukov evangelij. Po evangelistu Luku naj bi bil Janez Krstnik spočet šest mesecev pred Jezusom, kar je petnajst mesecev pred Božičem, kar je bilo oznanjeno Zahariju med svetim opravilom v jeruzalemskem templju. Iz kumranskih zvitkov so lahko rekonstruirali vrstni red bogoslužja, ki so mu sledili različni duhovniški rodovi. Abijev rod, ki mu je pripadal Zaharija, je prišel na vrsto dvakrat v letu, eden od datumov pa je padel prav na konec septembra, kar je prav petnajst mesecev pred Božičem.

Po drugi smeri hipotez, po kateri gre določanje datuma iskati izven krščanskega izročila,  je 25. december poskus pokristjanjenja predhodnih oblik bogoslužja, zlasti judovskih. Praznik Jezusovega rojstva naj bi tako nadomestil judovski praznik luči – Hanukkàh (dan ponovne posvetitve templja po oskrunjenju v 2. stoletju pr. Kr.), ki se praznuje 25. Kisleva. Judovski mesec Kislev nekako sovpada z našim decembrom. Podobno kot Pasha in Binkošti, naj bi se tudi Božič po tej hipotezi naslanjal na predhodno judovsko praznovanje. 

Objavljeno v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (Novi glas)

p. Bellarmino Bagatti: Po zgodovinskih sledeh krščanstva

Anonimni pričevalci 20. stoletja (2)

Frančiškanski arheolog p. Bellarmino Bagatti se je rodil kot Camillo v kraju Lari, blizu Pise v Toskani, leta 1905. Praktično takoj po zaključenem študiju na Papeškem inštitutu za krščansko arheologijo, se je odpravil v Sveto deželo, kjer je živel in delal vse do svoje smrti, leta 1990. Raziskal je veliko krajev, kjer se kristjani spominjamo svetopisemskih dogodkov, med njimi zlasti Nazaret, za katerega je ugotovil, da je bil v 1. Stoletju le majhna vasica, in cerkev 'Christus flevit' na Oljski gori v Jeruzalemu, pod katero je našel domnevni grob apostola Petra. Splošno ni kdove kako znan, zato ga  lahko uvrstimo med 'anonimne pričevalce 20. Stoletja'.

»Vse od časov Voltairea so določeni kritiki z vse večjo vztrajnostjo skozi celotno 19. Stoletje in del 20. Stoletja bili skeptični glede romarskih krajev v Sveti deželi. Govorili so, kako so svetišča zrasla zato, da bi cinično izrabili pobožnost lahkovernih romarjev. Po njihovem mnenju se je prevara začela že s cesarjem Konstantinom, ki naj bi iz političnih razlogov, da bi si pač pridobil prijatelje med kristjani, 3. Stoletja po Jezusovi smrti dal postaviti cerkve na krajih, ki so bili določeni glede na neoprijemljivo izročilo. Prevara naj bi senadaljevala od srednjega veka naprej, zlasti s strani frančiškanov, ki naj bi z izmišljenimi zgodbami romarjem odvezovali mošnjiček. Tega pa niso zagovarjali le protikrščanski propagandisti, temveč tudi kopica uglednih profesorjev, ki so s celo kopico argumentov naredili močan vtis na bralce«. 

Našega patra pa so le še bolj spodbudili k iskanju materialnih dokazov o zgodovinskosti evangelijev. Svoje delo takole strni: »Po tolikih desetletjih dela na terenu lahko rečem, da samo kdor dela za pisalno mizo, ne da bi se premaknil iz svoje knjižnice, lahko trdi, da to, kar pripovedujejo evangeliji, ni zgodovinsko«. To je počel zelo znanstveno in natančno, saj: »Naloga vsake znanosti ni v tem, da nekomu damo prav ali ne, temveč v podajanju objektivnih podatkov, kar velja tudi za arheologijo. Naša odkopavanja pa so vseeno privedla do ozračja ponovne zaupljivosti po tolikih letih sumničavosti«. 

»Danes je mogoče sestaviti zgodovinsko verigo, katere prvi členi so utrjeni v evangeljskih časih«. Kljub vsemu profesionalnemu delu in priznanjem največjih svetovnih univerz pa cilj p. Bellarmina nikdar ni bil ta, da bi v ospredje postavljal svoje delo, temveč, da bi ga prikazal v drugačni luči: »Ni najbolj važno študirati Jezusa, temveč ljubiti, kakor je on rekel. Krščanstvo je preživelo do zdaj in bo še naprej, pa ne zaradi nas, ki se imamo za učene, temveč zaradi vere in ljubezni preprostih ljudi. Ponižni, in ne strokovnjaki, ki so pogosto tako ošabni, so tisti, ki resnično razumejo evangelij«. 

Ko so ga spomnili, da je tudi sam življenje posvetil znanstvenim raziskavam, je takoj odvrnil: »Predvsem sem redovnik, na to pot sem se podal zgolj iz poslušnosti do predstojnikov. Bolj ko sem napredoval, tem bolj sem razumel, kako je študij brez ponižnosti tisti, ki ovira razumevanje. Prav zato nam Jezus pravi, da moramo postati kakor otroci – če ne spet najdemo tiste otroškosti, lahko postanemo tudi največji učenjaki tega sveta, pa vseeno ne bomo nikdar razumeli ničesar. Jezus od nas ne zahteva učenosti ali visoke kulture, saj nas ne bo po teh sodil, temveč po ljubezni. Njega zanima naše srce, zanima ga, da se med seboj ljubimo«. 

Ta zavest je še kako pomembna za arheologa, katerega življenje nikakor ni lahko: »Življenje arheologa skoraj vselej sestoji iz nesmiselnega napora, iz zapletenega izkopavanja, študija, primerjanja. Navadno še zdaleč ni tako vznemirljivo kot mislijo nekateri. Presenetljive in razburljive najdbe so redke. Večinoma pridemo do naših sklepov preko neke serije fragmentov, ki jim nestrokovnjaki ne bi namenili niti najmanjše pozornosti. Potem pa se nenadoma človek znajde pred najdbo, ki ga nagradi za ves vloženi trud in napor, kot npr. tisti napis: 'Zdrava, Marija' … Ko so začeli postavljati novo baziliko Gospodovega oznanjenja v Nazaretu, sem imel priložnost kopati v votlini, ki je po krščanskem izročilu veljala za Marijino hišo. Vse nazareške hiše so bile takšne – revna bivališča, votline, izdolbene v apnenčasto pobočje griča, kjer so skupaj živeli ljudje in živina. Ko smo prišli do najstarejšega sloja (pred Konstantinom) smo ugotovili, da so že takoj na začetku krščanstva tisti kraj spremenili v svetišče. Na nekem ometu smo zagledali tisti vznemirljiv grški napis iz 1. st. po Kr., ki ga je vpraskal neki romar: 'Chàire Maria' – 'Zdrava, Marija'. Našli smo še en grški in en armenski zapis. Prvi pravi: 'Na svetem Marijinem kraju sem pisal', drugi, le delno ohranjen, pa: 'Lepa Devica'… Kdaj pa kdaj smo tudi mi ubogi arheologi lahko koristni. Po naši zaslugi lahko tako vsak katoličan, ki moli rožni venec, spozna, da se s tem včleni v verigo, ki pelje vse do samega začetka v Nazaretu, morda z nekom, ki je Jezusovo mater spoznal takrat, ko je za vse bila le preprosto dekle, žena in potem vdova tesarja Jožefa«.

Izšlo v 8. številki priloge 'Bodi človek!' (tednik Novi glas)

Léo Moulin: 'Regula' med levico in desnico

Anonimni pričevalci 20. stoletja (1)

V novem ciklu člankov z naslovom 'Anonimni pričevalci 20. stoletja' nam bodo spregovorili veliki ljudje preteklega stoletja, ki sicer še zdaleč niso anonimni, gledano na splošno, so pa anonimni v smislu govora o Bogu in krščanstvu oz. jih po tej plati vsaj ne poznamo kaj preveč. Spregovorili nam bodo takšni kalibri kot Umberto Eco, Leonardo Sciascia, André Frossard, Eugéne Ionesco... Kot prvi nam bo spregovoril véliki belgijski humanist Léo Moulin (1906-1996).

Léo Moulin v Valtellini

Belgijski humanist, ki se je sicer imel za agnostika, se je ukvarjal res z mnogimi platmi človeške družbe, to pa počel energično skozi celotno življenje. In kako ostati mlad kljub starosti? Treba je »ljubiti življenje, ljubiti ljudi, čeprav se o njih ne smemo slepiti, ljubiti ideje, dežele, nove jedi. Nikdar se ne sme reči 'v mojih časih'. Treba se je spominjati preteklosti, živeti pa v sedanjosti, vendar tako, da smo usmerjeni v prihodnost«. 

Da gre za posebnega moža, pričuje njegovo delo, kjer preučuje zgodovino, psihologijo in sociologijo kuhinje. Svetovno znano je njegovo delo L'Europe a table, kjer prek gastronomije skuša sestaviti zgodovino Stare celine, vključno z versko. Naj okusimo nekoliko te njegove kuhinje: »Katoliški Poljaki kuhajo odlično, njihovi sosedje vzhodni Nemci, ki so protestanti, pa zanič. Kako je to vendar mogoče, glede na to, da imajo oboji enako podnebje in sestavine? Razlog je, na tem in na drugih področjih, verski. Vsepovsod je kuhinja protestantov manj okusna od kuhinje katoličanov. Dejstvo je, da je protestantizem res ustvaril ekonomsko zelo razgibano družbo, vendar pa zatrl la joie de vivre (veselje do življenja). Ker je človek po njihovem nauku sam pred Bogom, pade nanj vsa teža odgovornosti in krivde, vključno s 'čutnostjo' jedi. Katoličan je svobodnejši, manj zakompleksan, saj ve, da mu pomaga cela mreža cerkvenih in kulturnih posrednikov, zlasti je tu možnost spovedi, s svojim odrešilnim odpuščanjem. Protestantskemu verniku je rečeno nekako tako: 'Kako se rešiš, je tvoja stvar, gre za tvoj osebni odnos z Bogom'. Na ta način se ljudje ali čutijo potlačene ali pa hlinijo neko krepost, ki je ne morejo udejanjati. Tako pride na površje tista nevarnost hinavščine, ki zaznamuje velik del severnega dela Evrope«. 

Je pa bil Moulin zlasti navdušen nad sv. Benediktom. Ker je bil belgijski humanist tudi predavatelj politologije, je raziskoval vpliv Benediktove Regule na politično misel. Prepričan je, da so ljudje v vsakem času razdeljeni na dve strani, pač glede na značaj in osebno zgodovino – na 'desnico', ki nima nobenega zaupanja v človeka in na 'levico', ki preveč zaupa v človeka, naravna razdelitev, ki pa ima verske temelje. O tem razpravlja v pamfletu La gauche, la droite e le péché originel (Levica, desnica in izvirni greh): »Desnica in levica, konservativci in naprednjaki, zagovorniki ohranitve in revolucije, imajo svoja začetnika v Avguštinu in Pelagiju. Prvi je dal prevelik poudarek vplivu greha Adama in Eve na človeka, medtem ko je drugi ta vpliv preveč omejil, ga minimiziral. 

Po Avguštinu je torej samo Božje posredovanje tisto, ki lahko človeka spet vrne in ga obdrži na pravi poti, za Pelagija pa človek sploh ni tako pokvarjen, zato so dovolj spodbude, vzgoja, 'reforme'. Zato ni naključje, da je prav slednji navdihoval Rousseauja in na sploh vso levico, tako reformno kot revolucionarno, ki si domišlja, kako je zlo sveta mogoče odpraviti s pomočjo odlokov in zakonov, z vplivanjem na družbeno-politično strukturo. Avguštin po drugi strani navdihuje vse 'desničarje', ki privilegirajo zakone in red, ki zaupajo v sodišča in policijske sile, ker na noben način ne mislijo, da je človek po naravi dober, zato ga je treba nadzorovati in usmerjati. 

Moderni desno-levi spopad se sicer ima za političnega, v resnici pa je teološki, verski.« Benedikt je »uspel najti ravnovesje med tema dvema težnjama … Čeprav se ne slepi, da noben človek ni brezmadežen, ga vseeno globoko ljubi in želi, vsakemu na njemu lasten način, pomagati, da se reši, morda da celo postane svetnik … Da bi cerkveni možje modro in učinkovito vladali, morajo ohranjati ravnovesje med karizmo in institucijo, med ljubeznijo in zakoni … Benedikt uspe v svojih redovnih pravilih izročilo rimskega prava oplemenititi z novo vero«.

Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek'

Reformacija = luteranstvo?

Kot smo zadnjič dejali, besedo reformacija težko definiramo, saj obsega od najširšeih, pa do najožjih pomenov, tja do tiste trditve, navedene v naslovu, da naj bi ta pojem označeval samo Lutrov upor. Da bi si prišli malo bolj na jasno, si bomo pomagali s svetovno znanim ameriškim sociologom religije Rodneyem Starkom, ki v svoji knjigi For the glory of God (A gloria di Dio) podrobno obravnava razne 'reformacije' in herezije (posebno mesto seveda gre tu dogodkom iz 16. stoletja), prispevek krščanstva k razvoju znanosti, lovu na čarovnice in koncu suženjstva. Avtor je v ZDA in po svetu po pravici zelo čislan, saj z močnimi in tehtnimi argumenti podkrepi svoje razmišljanje. V začetku dela si želi, da bi argumenti prepričali vse, še zlasti tiste, ki so prepričani v to, kako je krščanstvo, zlasti pa katoliška Cerkev, prineslo samo slabo zahodnemu svetu. Stark dokazuje, koliko dobrega je, nasprotno, prišlo s tega naslova in kako bi Zahod sploh ne bil to, kar je, brez krščanstva, zlasti pa katoliške Cerkve. Pa pojdimo k naši reformaciji.

Vsak konec oktobra po vseh luteranskih cerkvah na svetu praznujejo 'nedeljo Reformacije', kjer se spominjajo zgodovinskih dogodkov, katerih glavni junaki so bili Martin Luter in njegovi nasprotniki v Nemčiji v 16. stoletju. Še vedno mnogi uporabljamo besedo reformacija v tem ozkem pomenu, zato v Sloveniji tudi praznujemo 'Dan Reformacije' 31. oktobra, ko se vsakemu v spominu prikaže ta nemški avguštinec, ki pribija svoje teze na vrata. V resnici ne moremo z gotovostjo trditi, da se je ta dogodek takrat resnično zgodil, je pa Luter te teze resnično poslal škofoma v Mainzu in Magdeburgu. Žal je ta definicija reformacije, ki obravnava zgolj nemški upor katoliški Cerkvi, preozka.

Dandanes še najbolj 'pravoveren' luteranski zgodovinar upošteva tudi angleški upor, kakor tudi ne obravnava več švicarskih uporov, v prvi vrsti kalvinizma, kot navadno posledico nemškega. Tudi v Nemčiji danes priznavajo to razvejanost reformacije. Tudi najpomembnejša enciklopedična dela reformacijo tako razvejano obravnavajo, kot npr. Oxford Dictionary of World Religions, kjer pod geslom 'Reformacija' zasledimo, da je šlo za: "Reformna gibanja v krščanski Cerkvi na Zahodu v začetku 16. stoletja."

Težava je, da je tudi ta definicija preraščena. Mnogi strokovnjaki opozarjajo na Husov upor na Češkem, ki se je zgodil že mnogo prej, v začetku 15. stoletja, tu pa ne smemo pozabiti niti na angleža Johna Wycliffa, ki se je uprl Cerkvi sredi 14. stoletja. 

Nekateri znanstveniki gledajo na zadevo še širše in vključujejo v pojem reformacije tudi vsa 'krivoverstva' z začetka srednjega veka (ki bi ga bilo bolj pravilno imenovati 'predindustrijska doba', kot so si pravzaprav enotni véliki medievalisti), kakor tudi vse poskuse reforme Cerkve, ki so se v 11. in 12. stoletju zgodili pod njenim okriljem - npr. gibanje sv. Dominika in sv. Frančiška, ki sta ustanovila še danes obstoječe redove (v množini, ker so se frančiškani kasneje razdelili na tri veje).

V svoji knjigi Stark govori o 'reformah' kot o poskusih uvedbe bolj radikalne verske prakse znotraj neke verske organizacije, tako da se v tem oziru obrne tudi na judovstvo in islam. Če so bili ti poskusi zadušeni, so se navadno te skupine odcepile in pravzaprav postale verske 'ločine' ali 'sekte'. Prvo takšno ločino je kot prvi ustanovil Markion že v 2. stoletju. 

Reforme so odgovor na povpraševanje po drugačnih stopnjah verskega življenja, v nekaterih ozirih gre za bolj zahteven način verskega življenja, ki pa je na nekaterih področjih tudi manj zahteven. Kadar so torej ti poskusi zadušeni, se spremenijo v zunanji izziv prevladujoči verski opciji. Ta definicija pa nam pove, da so reforme lahko uspešne ali neuspešne - tako Husov kot Lutrov poskus reforme je bil neuspešen, le da je, če tako rečemo, Luter, skupaj s svojim gibanjem preživel, za razliko od Husa (bil je umorjen, pa tudi husitov je malo, predvsem se nahajajo na Češkem). Tu je treba tudi reči, da je Luter uspel reformirati krščanstvo, ne pa tudi Cerkve, saj je to napravila 'Protireformacija'. Lutrovi poskusi so bili zadušeni, tako da je pravzaprav ustanovil svojo ločino. Gotovo mu je tu treba priznati, kako je sprožil 'protestantsko Reformacijo', kjer pa, še enkrat ni reformiral Cerkve, temveč ponudil alternativo katoliški veri.

Kadar torej govorimo o 'Reformaciji', govorimo o poskusih uvedbe korenitih sprememb znotraj katoliške Cerkve, ki pa so bili neuspešni, a so preživeli, skupine so se odcepile in postale altrenativa katoliški veri. Reformirala so vero, ne pa Cerkve. Ker gre za nek protest, govorimo o 'protestantih', zato bi morda bilo pravilno reči PROTESTANTSKA REFORMACIJA. Za čim bolj pravilno razumevanje okoliščin pa je treba pregledati tovrstne zadeve in verske razmere v celotnem srednjem veku, da bi razumeli in ne govorili neutemeljenih zadev, ki jih potem premnogi širijo kot 'dejstva' in 'resnice'. Toplo zato priporočam v branje takšan dela, kot je to Starkovo.