Inkvizicija

Uničevanje mitov o Katoliški Cerkvi (1)

Začenjam z novim ciklom člankom v naši prilogi, ki bodo posvečeni določenim zgodovinskim tematikam, ki jih katoliška Cerkev dobiva pod nos. Morala bi se teh reči – pravijo – sramovati. Marsikdaj to ne govorijo le od Cerkve oddaljeni ali njej nasprotni, temveč celo »redni« verniki in celo redovniki, duhovniki, morda tudi kak škof vmes. Glavna težava je v slabem poznavanju cerkvene zgodovine, ki ima lahko več razlogov. Ustvarijo se neke vrste miti, za katere bo potrebno pokazati, da ne držijo. Sposodil sem si ime znane ameriške oddaje »Myth busters«, ker jo mnogi dobro poznajo. Pravzaprav smo v prvi številki priloge enega že obravnavali – križarske vojne. Sedaj nadaljujemo začeto in prekinjeno delo, da bi vedeli, kdo smo. Pri tem se seveda ne bomo bali povedati tudi kake »boleče« zadeve, saj je treba povedati vso resnico – delna resnica je laž. Miti, neresnice, polresnice, laži in še kaj, so bili velikokrat plod proticerkvene propagande, zato je treba računati tudi s tem, da smo marsikdaj slišali le eno stran medalje. Ste pripravljeni za popotovanje skozi čas?   

Najbrž se marsikdo še spomni dejanja blaženega Janeza Pavla II. izpred trinajstih let, ko je v jubilejnem letu 2000 obhajal spravno slovesnost, pri kateri je prosil odpuščanja za vse oblike »proti-pričevanja in škandalov«, ki so se v času dveh tisočletij zgodili v katoliški Cerkvi, tudi tistih, ki jih gre pripisati zdaj že pokojni »Sveti inkviziciji«. Ob tem skoraj vsakdo najprej pomisli prav na drugo besedo tega imena, na »inkvizicijo«, cerkveno sodišče, ki naj bi izrekalo hitre, površne in pristranske sodbe, potem pa obsojence množično mučilo in pobijalo. Treba je zadeve pregledati zelo natančno, česar se je zavedal tudi pokojni papež, ki je zahteval, da se zadeve – glede inkvizicije – temeljito raziščejo, kar so strokovnjaki tudi naredili. 

Seveda je propaganda v času naredila svoje po znanem načelu: »Laži, laži, nekaj bo že ostalo.« Nekaj oz. veliko je tako res ostalo. Prav zato je treba ponavaljati še nasprotno, torj resnična dejstva. Morda pa jih bo vendarle kdo prebral in se prepričal, da so stvari v resnici šle drugače kot so ga učili v šoli. Vera sloni tudi na »izročilu starih«, ki pa ga je treba iskati in najti, ko pa ga najdemo, je spet stvar vere, da ga sprejmemo, ker verjamemo, da je res tisto, kar pravi. Kako je torej s to inkvizicijo? 

Kot prvo, so ji bili nekaj povsem tujega skrajšani postopki z vnaprej določeno in nespremenljivo obsodbo. Takrat je bilo pravo nekaj resnega in pravniki, ki so postopke vodili, niso – kakor se danes dogaja – gledali samo, če so zadeve zakonite, ampak, če so obtožbe resnične ali ne. Pravo je torej bilo nekaj absolutnega, ker je resnica predstavljala najvišje dobro. Danes lahko rečemo, da se ga je polastil relativizem, saj resnica ne predstavlja več absolutnega dobrega, ampak je, vsaj zelo pogosto, relativna. Postopki so bili zatorej zelo rigorozni, zato pa so lahko bili (kot pokaže Galilejev primer) tudi zelo dolgi – kolikor časa je pač terjalo. Na poseben način lahko to zatrdimo za rimsko inkvizicijo, kateri tudi ne moremo naprtiti niti usmrtitve na tisoče ljudi. Tudi izrečene kazni so bile kaj mile. Da je temu res tako, se bomo prepričali pri obravnavanju Galileja, kateremu zares ni prav nič manjkalo v njegovem »ujetništvu«.

 Kako pa je bilo z mučenjem? O tem v svoji knjigi podorbno in dokumentirano piše Christopher Black (Storia dell’Inquisizione in Italia. Tribunali, eretici, censura, Carrocci). Izvemo, kako je – v potrditev zgoraj povedanega – bilo cerkveno sodišče za tiste čase izredno napredno. Mučenje ni bilo tako hudo – celo v kaki deželi našega časa, vključno s kako demokratično državo, so zadeve precej hujše. Takole pravi Black: »Mučenje je bilo zelo selektivno, fizično manj agresivno in manj grozno ter fantaziozno«. Temu pritrjuje tudi John Tedeschi (Il giudice e l'eretico. Studi sull'Inquisizione romana, Vita e pensiero), ki pravi, da nikakor ni šlo za »karikaturo prava« ali »za predor groze«, kakor so rimsko inkvizicijo nekateri označevali. Inkvizicija je seveda trajala več stoletij in segla tudi v Novi vek, za katerega trdi zgodovinarka Anne Shutte, da je inkvizicija nudila »najboljše kriminalno pravo v tedanji Evropi«.

To je seveda zelo v nasprotju s sliko, ki smo jo dobili. Ta izkrivljena podoba inkvizicije je delo protestantske propagande, ki se je za dosego cilja posluževala karikatur in kratkih pamfletov. Prav te karikature še dandanes najdemo tudi v šolskih knjigah. 

Kaj pa znamenita španska inkvizicija? Moramo vedeti, da je postopek lahko potekal na dveh ravneh – na cerkveni in civilni ravni. Na prvi gotovo, se je pa pogosto zgodilo, da je bil obtoženec izročen civilnim oblastem. Te so potem lahko izvršile tudi smrtno obsodbo, ne cerkvene. Španska inkvizicija se je tu posebej »izkazala«, a nikakor ne moremo govoriti o tako velikih številkah, kot nam jih predstavljajo. Temu pretiravanju in drugim potvarjanjem dejstev, ki so ga začeli zlasti Angleži, so Španci nadeli ime »črna legenda« (leyenda negra), ta označba pa se je nato razširila in se jo danes pogosto uporablja, ko želimo povedati, da je pojmovanje določene zgodovinske tematike izkrivljeno. 

Če damo skupaj vse evropske inkvizicije, lahko sklepamo (glede na to, da je najokrutnejša, španska, usmrtila od dva do tri tisoč ljudi), da je bilo žrtev od deset do dvajset tisoč. Najbolj zloglasni rimski inkvizitor, Bernardo Gui, ki ga omenja in očrni tudi Umberto Eco, je posredno (usmrtila jih je vselej, ponavljam, civilna oblast) kriv za okrog štirideset izvršenih smrtnih obsodb, prek njegovega sodišča pa je šlo kar okrog devetsto ljudi. 

Na koncu velja še poudariti, da inkvizicije kot take pri nas nismo poznali, smo pa poznali t.i. »lov na čarovnice«, a je to nekaj povsem drugega od inkvizicije. Ti procesi so bili pravno precej bolj pomankljivi od inkvizicijskih, zlasti pa sobili razširjeni po nemških in drugih severnih deželah, kakor tudi na Balkanu. Inkvizicija je tako kriva za smrt kakih sto »čarovnic«, ostalih usmrčenih čarovnic pa je bilo v Evropi kakih petdeset tisoč, za vsaj polovico teh usmrčenih žensk pa imajo zasluge protestanti (luterani, kalvinisti...). Z očmi današnjega časa je to seveda še vedno zelo tragično, kakor gre tudi za kar velike številke, vendar pa še zdaleč ne dosega število žrtev modernih ideoloških režimov, kakor so te številke tudi daleč od milijonov žrtev, ki sta jih povzročili obe svetovni vojni v 20. Stoletju.

Objavljeno v prilogi Novega glasa "Bodi človek!"     

John Wayne - Med filmsko in resnično podobo

Zanimivosti iz filmskega sveta 

Morda bo kdo dejal, kaj vlečem iz naftalina igralce, ki so pod rušo že več kot trideset let, ki so torej umrli, preden sem se sam sploh rodil. Vendar moram takoj na začetku povedati, da takšne izjave lahko da samo nekdo, čigar filmsko zanimanje se konča pri slovenski osamosvojitvi, če ni še bolj omejeno in ga zanimajo predvsem tiste filmske stvaritve, ki so nastale v zadnjih nekaj letih. Tako npr. velja, da si je veliko število ljudi različnih starosti ogledalo film 'Gran Torino', legendarnega Clinta Eastwooda, marsikdo od teh gledalcev pa si verjetno ni ogledal tistih treh filmov pod taktirko Sergia Leoneja, kjer je legendarni Clint postal znan širšemu občinstvu, kakor mu najbrž tudi ime inšpektorja Harryja Callahana ne pove veliko.
 

No, John Wayne (1907-1979) je takrat že bil filmska legenda. V petdesetletni karieri (1926-1976) je posnel kar 142 filmov, največ je bilo 'westernov', naslednja kategorija pa so bili vojni filmi. Seveda, posnel je tudi še drugačne vrste filmov, med katerimi je gotovo treba omeniti romantično dramo-komedijo 'The quiet man', a izjema bolj potrjuje pravilo, ki pa je to, da so naši očetje videli v Waynu ameriško moško ikono, ki je predstavljala svet njihovih sanj, v katerega so se zatekali iz krute vsakdanje jugoslovanske resničnosti, v kateri so sami živeli.
 

Sam sem Johna Wayna spoznal kot mlad navdušenec za 2. svetovno vojno v njegovih vojnih filmih in moram priznati, kako je ta markantna moška figura tudi mene še kako pritegnila. Skratka, govorimo o legendarnem igralcu, ki mu ni para in čigar filme bi moral pogledati vsak filmski navdušenec.
 

Bomo pa sedaj iz legendarnega prešli v resnično. Pred kratkim sem namreč bral intervju z igralčevim vnukom, Matthewom Munozom (njegova mati je Waynova četrtorojenka Melinda), ki je – zanimivo – moj stanovski kolega, službuje pa v Kaliforniji. Pravi, kako so kot majhni hodili k dedu domov, kjer se je sam John Wayne z njimi zabaval in se igral, kar je povsem drugačna podoba od tiste, ki jo ima vtisnjeno večina ljudi.
 

Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega, kar nas še posebej druži z njim – bil je namreč naš brat po veri, kar potrjuje tudi njegov sin Patrick, poleg že omenjenega vnuka. Nekoliko pred smrtjo je namreč postal katoličan. Odločilno je na to vplivala njegova prva žena Josephine Saenz Wayne, ki je imela dominikanske korenine, zato pa je tudi bila vneta katoličanka. Tudi svojega moža je vpeljala v katoliški svet. “Moj ded je bil stalno vpleten v katoliško dogajanje in pri zbiranju sredstev ter opazil, kako je splošno mnenje precej drugačno od resnične podobe katoličanov”, pravi duhovnik Munoz in dodaja, da je igralec tudi izredno cenil krščansko upanje. Pri spreobrnjenju v katoliško vero je ključno vlogo odigral panamski nadškof msgr. Tomas Clavel, s katerim sta bila velika prijatelja (Wayne je bil veliko v tej državi, kjer se je rodila njegova prva žena Josephine, in je prijateljeval s predsednikom Torrijosom). Veliko ga je ta cerkveni dostojanstvenik nagovarjal, nazadnje pa se je Wayne tudi odločil: “Prav. Pripravljen sem se dati krstiti in se spreobrniti v katoliško vero”. Njegova družina je bila zelo vesela tega, da je prišel do vere in jim zapustil tudi to pričevanje.
 

Sicer pa je veliki igralec pisal tudi pisma Bogu, za katera oče Munoz pravi: “Napisal je zelo lepe besede ljubezni do Boga, ki so bile kakor molitve. Bile so to zelo preproste, hkrati pa tudi zelo globoke besede. Včasih smo na to njegovo preprostost gledali kot na nekaj naivnega, vendar pa mislim, da se je v njej skrivala globoka modrost”.

O cesarju, ki je bil ljubosumen na Vnebovzeto

Najstarejši od Marijinih praznikov je tisti, ki ga še danes praznujemo 15. avgusta in je tudi naš župnijski praznik, slavi pa ga „celotna“ Cerkev, v smislu, da ga praznujejo tudi pravoslavni kristjani. Slednji prazniku, ki mu pravijo „Marijino zaspanje“, posvetijo celo ves mesec - prvo polovico meseca je priprava, drugo pa zahvala. S tem nedvomno pokažejo, kakšno mesto zaseda pri njih Bogoródica. 

Praznik je s slovesno razglasitvijo dogme o Marijinem vnebovzetju, ki je zadnja verska resnica, ki zadeva Marijo, saj jo je papež Pij XII. razglasil leta 1950, samo še pridobil na svojem pomenu. Sicer pa je papež s tem zgolj potrdil tisto, kar je verno ljudstvo vedno verjelo - da je namreč žena, ki je rodila samega Božjega sina, nujno morala ubežati tistemu razpadanju, ki smo ga sicer deležni vsi ljudje, kadar nas položijo v grob. 

15. avgusta pa se je zgodilo še nekaj, leta 1769 se je namreč v Ajacciu na Korziki rodil deček, ki so mu dali ime „Napolione“. Ko je ta deček odrastel in postal tisto, kar vemo, se mu je zdelo sramotno, da njegov rojstni dan sovpada z  Marijinim praznikom, ki je bil v Franciji najbolj priljubljen. Med drugim mu je šla v nos tudi t.i. „izročitev Ludvika XIII.“, ki je 15. avgusta 1637 francoski narod s posebnim in slovesnim dekretom izročil Marijinemu varstvu. Nekdo, ki se je tako koval v zvezde, kakor se je Napoleon, seveda tega ni mogel dovoliti. Med drugim mu gotovo ni bilo všeč, kako so po cerkvah po Franciji slovesno prepevali: „Mogočne je vrgel s prestola.“ !5. avgust je tako bilo treba očistiti te moteče figure, ki je mogočnemu cesarju jemala središčno vlogo. Tako je s pomočjo določenih lakajskih škofov šel iskat, če najde kaj primernega. Našel je, da so na 15. avgust nekoč v Rimu slavili mučeništvo skupinice kristjanov: Saturnina, Germana, Celestina in Neopola. Ko so to našli, so „znanstveno“ dokazali, kako se je iz tistega Neopola s pomočjo kaj malo verjetnih fonetičnih sprememb razvilo ime Napoleon. Tako se je zgodilo, da je bil 15. avgusta ne le cesarjev rojstni dan, temveč tudi god. 19. februarja 1806 je Napoleon izdal dekret, da se namesto Vnebovzete slavi ta dvojni praznik po vsem cesarstvu. 

Konec Napoleonove vladavine je seveda pomenil tudi konec slavljenja sv. Napoleona - v vseh ozirih. Vseeno pa je zadeva koristila, saj se je Marijin praznik na ta način ne le ohranil, temveč tudi ostal dela prost dan do današnjih dni. 

Umberto Eco: Vere ni več, ostaja pa nostalgija

Anonimni pričevalci 20. stoletja (5) 

Morda je to najbolj poznan italijanski intelektualec v svetu, ki je bil nekoč narodni voditelj Katoliške akcije v Italiji, a je kasneje krščanstvo opustil. Velja za velikega poznavalca srednjega veka in oboževalca sv. Tomaža Akvinskega, ki ga je obravnaval tudi v svoji diplomski nalogi. 

Nad reakcijo katoliške strani ob izidu knjige 'Ime rože' je bil razočaran, saj so po njegovem mnenju želeli katoliški kritiki ugajati, ne izstopati iz povprečja. Vsi so namreč hvalili avtorja, ne pa tudi bralca opozorili na to, da je to neka neeksplodirana mina, ki jo je avtor namenoma želel vreči na pot. Gre namreč za “slovesno in javno zavrnitev svoje vere”. O tem pravi: “Res je, ne verujem več v Boga, morda pa Bog še vedno verjame vame. Med nama je torej še vedno neke vrste odnos.” Seveda se brani pred ateizmom in se zateka v agnosticizem: “Nisem tako neumen, da bi dejal, da Boga ni, saj se z razumom ne da reči ne, da je, ne, da ga ni.” Kot navdušenec nad Akvincem pa pravi: “Če Bog je, potem je to gotovo Bog sv. Tomaža.”

A poglejmo, kaj zanimivega nam ima vseeno povedati Eco, in sicer da je najtežja smrt: “Ko mi je umrl oče, nisem bil več veren, torej niti ni bilo možnosti, da bi upal v neko njegovo pozemeljsko preživetje.” Potem pa o: “Kultu mrtvih, tako značilnem za ateiste – to je obupajoči kult nekega izginotja.” “Jasno je, da s svojo vrsto stave, živeti kot da Boga ne bi bilo, živim veliko bolj tragično, kot takrat ko sem bil veren – zdaj se veliko težje spopadam s smrtjo. Veliko več moram delati na tem, da svojemu prehodu dam neki smisel.” Za Cerkvijo, ki jo je pustil za seboj, vseeno čuti neko nostalgijo: “Ne glede na vse, sem v njej vedno našel neko tolažbo.” Za konec torej pove vic v ameriškem stilu: “Po umoru zločinec vstopi v sinagogo in gre k rabinu: “Rabbi, ubijal sem!” “Njegova kri naj pride nad tvojo glavo,” mu je odvrnil učitelj, očitno pripadnik fundamentalistične judovske smeri. Nato je šel v protestantsko svetišče: “Pastor, ubijal sem!” Ta pa mu je brezbrižno odgovoril: “Me imaš morda za spovednika? Prosi Kristusa odpuščanja, potem pa pojdi to povedat na policijsko postajo.” Nazadnje se je znašel še v katoliški cerkvi, kjer je šel v spovednico: “Oče, ubijal sem!” Z druge strani spovednice pa miren in tih glas: “Kolikokrat, sin?”

(Iz priloge Bodi človek)

Leonardo Sciascia: Krščanstvo brez onostranstva nima okusa

Anonimni pričevalci 20. stoletja (4)

Ta svetovno znani siciljanski pisatelj, esejist, novinar, politik, pesnik, scenarist in dramaturg se je rodil leta 1921 v Racalmutu pri Agrigentu, umrl pa v Palermu leta 1989. Bil je agnostik, pri svojem razmišljanju pa se je skliceval na razsvetljenstvo. Tudi njega je označeval spoštljiv odnos do Cerkve in krščanstva, kakor je veljalo za prenekaterega zahodnega agnostičnega intelektualca – naj omenim npr. Camusa. 

Ignoramus et ignorabimus, torej – ne vemo in nikdar ne bomo vedeli: “Nekoč sem zapisal, da če imajo moji verni prijatelji dvome o svoji veri, imam sam dvome o svoji neveri. Ateisti ne obstajajo, ljudje torej, ki bi v vsakem trenutku svojega življenja bili prepričani v neobstoj Boga: o tem problemu nam razum ne more povedati nič dokončnega. Prepričan pa sem, da ne obstajajo niti verniki, ki bi vedno in povsod verovali. Mislim, da se prav v vsakogar, tudi v svetnike, kdaj pa kdaj naselijo grozljivi dvomi.” Da ima v tem oziru prav, nam pričajo primeri sv. Terezije Avilske, sv. Janeza od Križa ali bl. Matere Terezije, pa tudi katoliški pisatelj Bernanos, ki ga je Sciascia izredno cenil, je nekoč dejal: “Moja vera je v 24-ih urah dvomov na dan, katerim odštejemo eno minuto gotovosti. To mi zadostuje.” Na le-tega se sicilijanski pisatelj sklicuje tudi pri vprašanju smrti, saj je Bernanos na smrtni postelji Boga izzval na neke vrste dvoboj: “To je ena od najbolj vzvišenih misli. Če nas bo namreč smrt zares privedla pred Boga, nam bo on moral izstaviti račun našega življenja. On nam bo moral podati razlage.”

Nekoč se je znašel na katoliškem zborovanju, kjer pa se v več dneh govorjenja prav nihče ni skliceval na upanje v posmrtno življenje. Sciascia se je tako spraševal, kaj od krščanstva sploh ostane, brez te težnje po prihodnosti, ki gre onkraj tega sveta. Vera se na ta način zreducira le na nek povprečen, zakasnel in brezvezen socialni in moralni nauk: “Bolj pravična razdelitev dobrin, spolni liberalizem, olajšanje tuzemskih bolečin – to so vse zadeve, ki jih Cerkev odkriva sedaj, z zamudo in zmedeno. Pri tem pa izgublja obzorje duše, smrti in onostranstva, transcendenco, torej. Prevelik poudarek daje življenju, življenjskim dobrinam, iskanju sreče – katolicizem, ki se priključuje nekemu nedoločnemu radikalizmu.” Zdi se, da se tu Sciascia vrača k Pascalovi stavi na obstoj oz. neobstoj Boga: “Vera ne more biti nič drugega, kot že dobljena stava. Toda težnja po onostranstvu, upanje v to, da ne umremo, je bistvo neke religije. Če se ne oznanja več tega pričakovanja večnosti, če se pusti ob strani to napetost, potem postane neka religija podobna humanitarnemu klubu, sindikatu ali politični stranki.”

Objavljeno v prilogi Novega glasa - 'Bodi človek!'

Eugene Ionesco: Neumorni iskalec smisla

Anonimni pričevalci 20. stoletja (3b)

Nadaljujemo z velikim dramaturgom Ionescom. Vemo, kako veter ne piha vedno v isto smer. Tako tudi za tiste intelektualce, ki 'nekaj veljajo', drži, da so, s počasnim umiranjem komunizma, tudi sami zamenjali ploščo, kot rečemo. Pri tem seveda ni moderno, ni 'in' napraviti nekoliko samokritike. Dramaturg romunskega rodu je tako postal priljubljen tudi pri tisti 'radical-chic' levici, ki mu je v preteklosti tako nasprotovala. 

Resnici na ljubo, pa njegova misel ni tako preprosta. Ali pa je, morda, tako zelo preprosta, da se zdi nerazumljiva. Vsekakor je treba reči, kako so vsi ti Romuni, ki so na tak ali drugačen način končali v tujini (skoraj vsi v Parizu), na nek način prav zastrašujoči, saj prav vse po vrsti muči neke vrste religiozno iskanje, ki se je pri Emileu Cioranu, avtorju ostrih aforizmov, spremenilo v tok mržnje proti krščanstvu, pri Mirceu Eliadeju pa v raziskovanje vsakršnega mita ali božanstva, ki je kdajkoli napolnjevalo srce človeka. Pri Ionescu se to spremeni v obsesivno iskanje smisla, onkraj vsega absurdnega v življenju in onkraj nemoči govorice: "Nočem dati pomena besedam, temveč jim ga želim odvzeti. Želim spodkopati babilonski stolp, ki ljudem preprečuje, da bi se dvignili k Bogu. " 

Ob vprašanju, zakaj je njegovo pisanje zgolj nizanje besed, je brž odgovoril: "Ne pišem zato, da bi polnil strani ali odre s političnimi, družbenimi ali seksualnimi zgodbami, ali tudi zgodbami za preprosto zabavo. Pišem, da bi odkril skriti zaklad v oceanu, ki se je izgubil tragediji zgodovine vseh in posameznega človeka hkrati. " 

"Zame ne obstajajo mase, ne obstaja kolektiv, v bistvu ne obstaja niti družba sama. Obstajajo zgolj ljudje, posamezniki, vsakdo pa se mora spopasti z absurdom oz. vsaj s skrivnostjo. V tem stoletju (20. st., op. a.), ki ga pesti skušnjava kolektivizma, skušam sam pozornost preusmeriti na osamljenega človeka. " In nadaljuje: "Pišem, da bi našel odgovor na edina vprašanja, ki so zares pomembna in bi morala mučiti vsakogar vsak dan in vsako noč: Kaj je ta svet, v katerega smo bili vrženi, ne da bi to hoteli? Zakaj nekaj obstaja in ni raje nič? In, glede na to, da nekaj je, zakaj je več zla kot dobrega? Vse drugo je le brezvezno komentiranje in izguba časa. " 

Kot jasno pove, "ne obstaja nobena resna književnost, ki bi ne bila religiozna. Samo religija namreč išče nek smisel. Tisti, ki človeku zagotavljajo, da bo vse razumel in se rešil s svojimi lastnimi močmi, so prevaranti. Prometejev ateizem je zaščitni znak današnjega časa. Tako imenovana 'socialna' književnost ni napravila nič drugega, kot da je med seboj še bolj ločila ljudi, ki so, medtem ko hodijo proti iluzornim političnim ciljem, še bolj sami kot takrat, ko hodijo brez nikogar ob sebi, vendar jih spremljajo nevidne množice angelov in svetnikov, ki jih ne nikdar zapustijo. " In še: "Pišem, da bi v sebi spet našel tistega dečka, ki me še vedno gleda z zbledele fotografije, z na široko odprtimi očmi pred čudežem življenja. Živim z nostalgijo do tistega čuda, ki je onkraj utrujenosti. Živim za nežnost, ki gre preko trdosrčnosti, za radost, onkraj žalosti. Zato sem od nekdaj iskalec tistega Absolutnega, tiste možnosti odgovora, ki mu pravimo Bog. Če gledam nazaj, se mi življenje zdi neprekinjeno potovanje v odkrivanju Njega”.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!'

O italijanskem nasilju med vojnama

Tu je članek, ki so mi ga objavili v spletnem katoliškem dnevniku 'La Bussola quotidiana', govori pa o italijanskem nasilju med obema vojnama, da bi lahko bolje razumeli tudi t.i. 'eksodus' in 'fojbe' med in po 2. svetovni vojni. 

Goreči Narodni dom v Trstu (1920)

Upam, da bomo počasi, kapljo za kapljo, le nekoliko dopovedali našim italijanskim kolegom novinarjem, kako kompleksna je zadeva in, kako je treba v globini preštudirati čim več različnih vidikov, v zelo širokem časovnem obdobju, da bi približno razumeli zadeve. Četudi sem mu vse razložil, pa urednik še vedno noče razumeti, kako pri 'eksodusu' ni šlo samo za dalmatinske in istrske Italijane, ampak je v število treba vključiti tudi vse tiste, ki so na to ozemlje prišli po 1. svetovni vojni, ko je le-to prišlo pod Italijo, kar sam tudi jasno pravim v svojem članku, kjer povzemam razmišljanja dveh tržaških zgodovinarjev - Liliane Ferrari in Raoula Pupa, dodajam pa še svoje misli. 

Še vedno tudi objavljajo, kako so po fojbah 'skoraj vsi Italijani', kar seveda ne drži. Italijani so najbrž že, gledano nacionalno, saj so vendarle bili italijanski državljani tisti, ki so med vojnama na istrskem in kraškem ozemlju živeli, ne drži pa to, če gledamo narodno pripadnost, kjer je treba upoštevati, da se je zgodil na teh ozemljih med vojnama 'državni imenomor', kot pravi zanimiva knjiga, izdana pri založbi Mladika (Onomasticidio di Stato). Nočejo upoštevati tistega, kar recimo o vsem tem pove Boris Pahor. Nočejo upoštevati tistega, kar so odkrili zgodovinarji, zlasti zgoraj omenjeni Raoul Pupo ali videmska zgodovinarka slovenskih korenin Alessandra Kersevan (sicer bolj levo usmerjena). Ne upoštevajo tistega, kar so dognali strokovnjaki mešane italijansko-slovenske komisije. Težko jim je tako dopovedati tem našim Italijanom, kako je bil ključ za poboje zlasti ideološki, zato pa imamo - to so v oddaji 'Porta a porta' tudi pokazali - še veliko drugih 'fojb', ki so posejane po celotnem slovenskem ozemlju. Govorim o množičnih grobiščih. 

No, ne vsi. Vseeno sem našel novinarja, ki ga te stvari zanimajo, ampak mora ostati neimenovan, da ne bi v prihodnje tudi on imel sitnosti in cenzure s strani svojih kolegov. Vprašal me je po bibliografiji tega, kar pravim, kar sem mu tudi z veseljem posredoval. Upam, da bo v prihodnje tudi on pripomogel k temu, da se zadeve tudi Italijanom bolj razjasnijo.

Tu je članek v italijanščini, ki je bil pred leti objavljen na portalu "La Bussola Quotidiana":

La storia del pre-esodo – l'esodo e le foibe come parte di un più ampio mosaico

Parlando di eventi storici, soprattutto se tragici, bisogna sempre rendersi conto, di come ognuna delle parti abbia una propria interpretazione dei fatti accaduti. Spesso la verità si nasconde sotto ampi strati di cenere ideologica che bisogna cercare di togliere, cercando di essere oggettivi, per quanto possibile. Ecco, la storia dell'esodo dalmata-istriano e delle foibe è molto complessa, come ci dice la professoressa Liliana Ferrari, parlando del libro del professor Raoul Pupo, 'Il lungo esodo. Istria: le persecuzioni, le foibe, l'esilio' (BUR, 2006). “Ciò che accade in Istria dal 1945 per essere capito ha bisogno di essere inquadrato in un contesto molto ampio, in un tempo più lungo: a partire dalle "persecuzioni". Si tratta di un accenno, quest’ultimo, che può essere letto in due modi, a seconda di ciò che evoca il termine "persecuzioni": in termini di attore ed in termini di oggetto”. 

Perché un esodo lungo? “Per il tempo in cui si colloca. Un tempo cioè che comincia con il primo dopoguerra e attraversa il fascismo e la guerra. Qui la vicenda incrocia il grande teatro degli equilibri internazionali, dove gli obiettivi jugoslavi si incrociano con gli equilibri tra le grandi potenze, prima, durante e dopo la conferenza per la pace”. Un lungo periodo, durante il quale è successo di tutto. Ma si potrebbe anche allungarlo ulteriormente, perché le tensioni tra le varie nazionalità in queste zone cominciano già nel secolo XIX. Ma, andiamo avanti con le parole della storica triestina: “Di questa vicenda, che coinvolge oltre 250mila persone, la cui partenza cambia i connotati di un’intera regione, gli storici a lungo non si sono occupati. Relativamente a lungo, almeno, confrontando questa con altre vicende del passato recente. Hanno cominciato a metterci le mani alla metà degli anni Ottanta, in un contesto che, a dire il vero, non incoraggiava ad entrare nella questione”. 

Eh, già, il comunismo (o socialismo, come preferivano chiamarlo da noi, in Jugoslavia, per mascherarlo un po') era troppo simpatico e una questione così piccante non si poteva toccare, perche, come dice Pupo, si trattava di un “disinteresse della politica” negli anni in cui: “chiusa la questione di Trieste, si puntava alla distensione dei rapporti”. Questo disinteresse però, scrive ancora Pupo, "non comportava di per sé un blocco della ricerca storica. Semplicemente, al di fuori della medesima area di frontiera l’ambiente era del tutto sfavorevole alla ricezione delle tematiche legate al confine orientale” (pag. 20). E siamo di fronte ad un fattore importantissimo, perché: una delle “caratteristiche fondamentali della storia della frontiera giuliana” è di “aver favorito la creazione di miti politici” (pag. 21). Come dice la Ferrari, infatti: “Trieste e la Venezia Giulia sono zone-simbolo del discorso politico a livello nazionale. In qualche misura lo sono state anche per la Jugoslavia”. Così l'esodo è diventato oggetto di una “micidiale combinazione di rimozioni reciproche e selettive, spesso accompagnate da un uso politico della storia giuliana, e soprattutto delle vicende più dolorose dell’italianità adriatica, a fini di legittimazione” (pag. 21). Soltanto dagli anni Novanta: “si è fatta sentire anche l'esigenza di uno studio scientificamente fondato” (Ferrari), come anche l'esigenza di inserire la ricostruzione dei fatti in un "ragionamento più generale riguardante gli spostamenti di popolazione avvenuti al confine orientale d’Italia nei due dopoguerra” (pag. 24).

L'analisi del professor Pupo parte dalle “caratteristiche del popolamento della Venezia Giulia, già Litorale austriaco (Österreichisches Küstenland), dopo la prima guerra mondiale, e più complessivamente dagli effetti che l’ingresso nel Regno d’Italia determina nel territorio. Conseguenze economiche – la crisi del porto di Trieste, prevedibile data la sua strutturale dipendenza dall’area danubiana – e, per tutta la regione, conseguenze politico-sociali. A Trieste e in Istria la presenza fascista è precoce; precoce dunque l’avvio della politica che il partito fascista svilupperà nei confronti delle popolazioni slave una volta giunto al potere, ereditando e amplificando preesistenti tematiche liberal-nazionali e poi irredentiste. Fronteggiare la presenza slava, ed espellerne i punti di riferimento in attesa di assimilare la massa è l’obiettivo dichiarato. Alla base di tale politica vi è, infatti, la convinzione che le masse slave, una volta private della loro classe dirigente, acquisiranno facilmente l’identità nazionale italiana” (Ferrari a pag. 41). Lo stesso discorso vale anche per il Goriziano, dove la popolazione maggioritaria era quella slovena (intorno al 70% della popolazione), ma già gli sloveni della Provincia di Udine (soprattutto gli sloveni della Slavia veneta) hanno potuto sperimentare, dal 1866 in poi, cosa significhi l'italianizzazione forzata – con l'avvento del fascismo le cose sono soltanto peggiorate, e anche di molto. 

In Istria il tutto comincia con l'incendio del Narodni Dom (Casa nazionale) di Trieste nel 1920. Quest'edificio era un simbolo della presenza slovena nella città giuliana, perché centro di tutta l'attività culturale. “Segue la persecuzione – perché di questo si è trattato – una persecuzione durata un ventennio, che produce comprensibili concrezioni di rancore e fa crescere il consenso di sloveni e croati attorno alla convinzione che sia necessaria, come condizione di esistenza, una futura aggregazione alla Jugoslavia, qualunque sia il volto politico che questa presenterà”. Molti varcano il confine italo-jugoslavo già fra le due guerre. Parliamo di un numero che supera le 100mila unità (pag. 42-43). E qui siamo di fronte ad un fatto che la parte italiana preferisce tacere – il primo esodo non è quello italiano, ma quello delle popolazioni slave del Friuli Venezia Giulia (la Venezia Giulia è un neologismo, inventato a cavallo dei secoli XVIII e XIX, acquista una forma ufficiale dopo la Grande guerra). Questi esuli si inseriscono abbastanza bene nella società iugoslava e “hanno proprie organizzazioni ed un’attività politica, nonché contatti con connazionali nel Litorale, che reagiscono alla snazionalizzazione con l’attività cospirativa e talvolta con atti di terrorismo - l'organizzazione TIGR (dalle iniziali di Trst (Trieste), Istra (Istria), Gorica (Gorizia), Reka (Fiume)), condannati dal tribunale speciale nel 1930 e nel 1941 con conseguente fucilazione di alcuni dei capi”. 

Poi bisogna dire anche qualche altra cosa che Boris Pahor descrive benissimo nel libro 'Qui è proibito parlare'. Il clero, sloveno e croato, l'8 Gennaio 1920 forma lo 'Zbor svečenikov svetega Pavla' (Unione dei sacerdoti di san Paolo) per cercare di salvare la lingua e l'identità del popolo – quello sloveno e quello croato. Tra i maggiori esponenti: mons. Ivan Trinko (arcidiocesi di Udine), Virgil Šček (diocesi di Trieste-Capodistria) e altri. C'era anche una sezione croata, con centro a Pisino. Il regime fascista, infatti cerca di sradicare la lingua slovena e croata anche dalle chiese, proibendo di cantare e pregare in entrambe le lingue. In pratica, i sacerdoti sostituiscono i maestri sloveni, sostituiti nelle scuole da quelli italiani. Ma nella lotta contro il regime ci sono anche dei vescovi – soprattutto Andrea Karlin e Luigi Fogar a Trieste e Francesco Borgia Sedej a Gorizia. Karlin viene cacciato già nel 1919 (gli succede Angelo Bartolomasi, ex vescovo militare) e dopo un periodo a Roma, diviene vescovo a Maribor. Fogar deve ritirarsi su pressioni del regime nel 1936 – gli succede l'italiano di Rovigno (in Istria) Antonio Santin, figura abbastanza ambigua. A Gorizia, Sedej viene costretto a rinunciare all'incarico di arcivescovo. Gli succede come amministratore apostolico Giovanni Sirotti, molto contrario a qualsiasi cosa che odorasse di sloveno, al quale poi succede Carlo Margotti, un buon vescovo, condizionato però dalla provenienza - veniva dal mondo diplomatico in una situazione drammatica. 

I maestri sloveni, come detto, sono sostituiti con maestri italiani – gli uni vanno al centro-sud italiano, gli altri vengono nelle zone con popolazione slava. Vengono su anche altri impiegati statali italiani (nel mio paese per esempio ogni anno vengono a visitarci gli amici di Tuoro sul Trasimeno in Umbria, poiché una di loro ha vissuto nel nostro villaggio, perché suo padre lavorava alla stazione ferroviaria). Alla fine del conflitto sono intorno ai 40 mila – tutti tornano in Italia durante il periodo dell esodo, come spiega bene il prof. Pupo in un intervista con Francesco Dal Mas (Avvenire, 18 febbraio 2009). Credo sia importante raccontare queste cose, per potere capire meglio il fenomeno dell'esodo. Ma continuiamo con il libro di Pupo che confronta la politica delle due ideologie: "Vi è un aspetto specifico della questione sul quale vale la pena di soffermarsi: il confronto tra gli effetti delle politiche tanto dure quanto velleitarie attuate dal regime fascista e quelli delle politiche applicate invece nel secondo dopoguerra da parte dello Stato jugoslavo, che portarono alla scomparsa quasi totale del gruppo nazionale italiano" (pag. 38). Mentre il fascismo "nel caso specifico, parlava di «bonifica etnica» ma non riuscì ad attuarla, lo stato jugoslavo proclamava la «fratellanza» tra i popoli e finì per espellere dalla sua terra di origine un gruppo nazionale quasi al completo" (pag. 39). Questo accade in Istria, dove il regime di Tito riesce ad "insinuarsi in tutte le pieghe della società italiana […], disarticolandola completamente fino alla sua distruzione, una volta verificata l’impossibilità di rimodellarla nei termini desiderati" (pag. 39). Liliana Ferrari aggiunge che “sul piano degli esiti, dunque la Jugoslavia di Tito sembrerebbe dimostrare maggiore efficacia. Resta da definire, tuttavia, nel confronto, l’uguaglianza delle intenzioni. In altre parole, la "bonifica" jugoslava comprendeva consapevolmente l’esodo”? 

Ma questa è già un altra storia, più conosciuta e raccontata, parlando della tragedia del esodo istriano-dalmata e delle foibe che però risulta difficile da capire senza guardare un più ampio periodo temporale.