Zapiski z meje - Gorica-Nova Gorica, Evropska prestolnica kulture 2025

Objavljam svoj članek v necenzurirani obliki, ki je bil v dveh delih objavljen v italijanskem katoliškem dnevniku 'La Nuova Bussola Quotidiana', za kar se še enkrat zahvaljujem uredniku Cascioliju. Lahko bi sicer ohranil tudi tisto odrezano, a je vseeno pustil določene bistvene stavke, kot bo lahko vidno. Uredniška politika je pač razumljiva stvar in je šla nekako v smeri odzivanja na te tematike goriškega župana Ziberne, v korist malo mirnejšemu ozračju. Mi se kot zgodovinarji ne moremo ogniti temu, da skušamo povedati čim več in da ne izpuščamo stvari. Za nekatere zadeve navedem kot vir dr. Renata Podbersiča, ki je napravil več člankov - nekaj od tega sem povzel, pa tudi druge zgodovinarje, kot tudi ostale. Nekatere stvari so dejstva, druge spet mnenja. 

To so zgodovinski, osebni, kritični in pohvalni zapisi človeka, ki od rojstva živi na Goriškem, rojen na jugoslovanski ali slovenski strani, vendar vedno doma na celotnem ozemlju, tudi v Italiji.

Za nami je 8. februar, datum, ko se je v Gorici in Novi Gorici začelo praznovanje Evropske prestolnice kulture 2025. Gorica izhaja iz slovenske besede „gorica“, ki pomeni majhna gora in je prvotno označevala grič Goriškega gradu, iz katerega se je pozneje razvilo mesto Gorica, Nova Gorica pa pomeni novo mesto Gorica. A vrnimo se k datumu, ki je tako ali tako pomemben kulturni datum za obe strani, saj je rojstni dan za nebesa (smrtni dan) največjega slovenskega pesnika, Franceta Prešerna, pa tudi nekako uradni datum pomembnega italijanskega pesnika, Giuseppeja Ungarettija, ki sicer vpisan kot rojen 10. februarja in je ta datum vedno praznoval kot svoj rojstni dan, a mi vseeno ohranjamo to lepo simboliko datuma. Ungaretti je zelo povezan s prestolnico Posočja, Gorico, saj se je kot italijanski vojak boril na soški fronti, in sicer na Krasu. Povsod so že nameščeni napisi in jumbo plakati, ki sporočajo, da je ta nenavadna prestolnica „brez meja“ - natančneje, na plakatih piše: GO!Borderless2025.

GO je seveda avtomobilska oznaka tako za Gorico kot Novo Gorico, ki združuje obe mesti, težava pa je, da ta oznaka „brez meja“ že nekaj let ne drži, potem ko je bila nekaj časa v veljavi, saj so po nekaj letih na prehodih spet prisotne mejne kontrole, bodisi orožniki, policisti, finančna policija ali celo vojaki. Verjetno smo bili vsi domačini v zadnjih letih ustavljeni in legitimirani, tudi večkrat, vendar naš spomin sega v čas, ko je bila to še redna praksa, in mnogi med nami se tega še spominjajo v nekdanji državi Jugoslaviji, nekateri kot otroci. Tisti, ki danes pravijo, da meja ni delila, ni sekala in ni rezala, ne razumejo pretekle resničnosti, tako kot niti sedanje resničnosti ne razumejo tisti, ki pravijo, da meja ne obstaja, da je le v naših glavah in podobno.

Meja je še vedno tam, obstaja, pravijo, da je vse to zaradi nevarnosti terorizma, v resnici pa imamo ljudje na eni ali drugi strani na meji le neprijetnosti, medtem ko nezakoniti priseljenci brez težav vstopajo v Italijo, izogniti se morajo le glavnih mejnih prehodov, kjer so kontrole, kot v primeru vseh kombijev in manjših kamionov iz t. i. Vzhodne Evrope, ki iz Italije vozijo določeno blago, celo ukradeno blago. V ta namen so za nadzor meje v Gorico z vseh koncev Italije pripeljali pripadnike omenjenih organov pregona, ki so nastanjeni v hotelih in drugih nastanitvenih objektih, saj nimajo več številnih vojašnic iz preteklosti, ki so jih bodisi porušili, zapustili ali prodali, ko je bila meja bolj nadzorovana tudi na italijanski strani, čeprav nikdar tako strogo kot na slovenski ali jugoslovanski strani. Slovenska stran se spominja tudi obdobja med obema vojnama, ko je iz vse Italije prihajalo veliko javnih uslužbencev, ne vojakov in policistov, ki so zasedli mesta slovenskih učiteljev, železničarjev in drugih uradnikov, saj je bilo treba ozemlje čim bolj poitalijančiti.

No, danes te težnje ni več, morda je danes večja težnja, da se vse „poangleži“, vendar se na celotnem tem območju, ki poteka ob državni meji na italijanski strani, še vedno čuti pomanjkanje tistih dvo- ali trojezičnih napisov (kjer so Furlani in Slovenci hkrati, so nekateri napisi trojezični), ki bi jih bilo po zakonu sicer obvezno postaviti. Zanimiva in dobrodošla je tudi težnja Italijanov, ki nimajo slovenskih korenin, po učenju slovenščine. Svoje otroke celo pošiljajo v slovenske šole, da bi se naučili jezika sosednje države, torej slovenščine.

Kljub temu je še vedno navzoče nenavadno vzdušje, saj so si tudi v preteklosti prizadevali za njegovo ustvarjanje, zlasti starejše generacije in tako imenovani „Baby bumerji“. Na obeh straneh meje. Na eni strani, italijanski, imamo nostalgike fašizma in nacionalizma, na drugi pa nostalgike komunizma, titoizma in jugoslovanskega obdobja. Na italijanski strani s prstom kažejo na Sabotin, kjer je še vedno napis „Tito“, ne več „Naš Tito“. Ko sem bil v osnovni šoli, je vegetacija že praktično izbrisala napis.... Res pa je, da je v začetku leta 2000 skupina duhovitih napis večkrat spremenila, recimo v „Naš Fido“ („Naš Fido“). Zanimivo je to kazanje s prstom s strani Italije, ki ima Mussolinija še vedno za častnega občana občine Gorica in kjer župan sprejema domuje X. flotiljo MAS, ki je prav tako zagrešila zločine nad slovanskim prebivalstvom, tako kot seveda Titovi zločinci - to je dobro znano. Pred „našim Titom“ je bil na Sabotinu seveda napis „Duce“, tako kot na številnih drugih hribih nekdanjega Avstrijskega Primorja, kjer je bilo prebivalstvo slovensko. Nobena stran se torej še ni sprijaznila s svojo (pol)preteklostjo in lahko rečemo, da se še nekaj časa ne bo. Takrat so bili številni „ezuli“ umetno naseljeni tudi v Gorici, na drugi strani, v Novi Gorici, pa so zaslužnim nekdanjim partizanom in članom komunistične partije dajali stanovanja, da bi tako spodbujali določeno mero napetosti in trenj.

Meja, torej, in dve strani, ki naj bi bili sprti in tekmovalni druga z drugo, ki naj bi druga drugi nekaj pokazali in dokazali. Več dejavnikov je botrovalo temu, da je meja takšna, kakršna je. Na koncu je prevladal francoski predlog. Sredi 20. stoletja, po Pariški mirovni pogodbi (1947), so svetovne sile vdrle v kulturni, gospodarski in politični prostor, ki je bil stoletja enoten, in ga boleče razdelile z novo državno mejo med takratno Jugoslavijo in Italijo. Naše goriške prednike je nova meja globoko prizadela, saj so bili nenadoma ločeni od svojega večstoletnega središča, Gorice. Poleg tega je bila umetna meja neživljenjska in nikakor ni sledila nacionalnim delitvam. Ljudje so se seveda lahko odločili, na kateri strani meje bodo določeno obdobje živeli, vendar si najbrž niso mogli predstavljati, koliko sorodstvenih in prijateljskih vezi bo za nekaj let tako drastično prekinjenih, saj je državna meja ostala praktično zaprta vse do Videmske pogodbe (1955). Na meji so jugoslovanski obmejni stražarji streljali nesrečneže, ki so bežali v „gnili kapitalizem“. Italijani po drugi strani niso streljali, celo meje niso zares varovali, to je treba povedati. Kmetje, ki so imeli premoženje na drugi strani meje, so bili v boljšem položaju, saj so imeli posebno prepustnico za prehod meje. V tistem obdobju zaprte meje se je zgodilo, da je bila meja odprta samo za en dan, na tako imenovano 'Nedeljo metel', ko ljudje niso šli v Italijo kupovat metel, ki jih je na jugoslovanski strani tako ali tako primanjkovalo, ampak tudi druge stvari, kot so sladkor, kava in tako naprej. Mnogi so po dolgem času končno lahko spet videli svoje sorodnike in prijatelje z jugoslovanske strani.

Kasneje, po omenjenem Videmskem sporazumu, so se razmere spremenile na bolje.  Ljudje so dobili dovolilnice za prehod (znamenite „prepustnica“ ali „propusnica“), ki so omogočale tudi prenos določenih količin in vrst blaga, vendar to ni nikdar zadostovalo. Začelo se je tihotapljenje blaga: nekaterih stvari v Jugoslaviji ni bilo na voljo, drugih v Italiji ni bilo na voljo ali pa jih je bilo težko ali drago dobiti. Prepustnice so veljale za območje 10 km od meje. Drugi so lahko potovali s potnim listom, če so ga lahko dobili ali obdržali, kar pa na jugoslovanski strani ni bilo tako enostavno: če nisi bil všeč oblastem, si lahko zelo hitro izgubil potni list. Meja je bila dokončno določena šele leta 1975 z Osimskim sporazumom. Še enkrat velja omeniti napis „Tito“, prej „Duce“, ki je z Osimom uradno ostal na italijanski strani, a ga je nekaj mladih aktivistov v enem dnevu preneslo na jugoslovansko stran in dodalo omenjeno besedo „Naš“ - sokrivci so bili jugoslovanski graničarji. Bolj prepustna in odprta meja je bila raj za trgovce na italijanski strani in gostince na jugoslovanski strani. Prvi so seveda na račun revežev v jugoslovanskem socialističnem „raju“ ustvarjali velike dobičke in nekateri med njimi danes zasedajo pomembne vodstvene položaje.

Ljudje so umirali ob (nezakonitem) begu čez to mejo praktično do konca. Tako je JNA (Jugoslovanska narodna armada) do leta 1991 „branila“ meje SFRJ (Socialistične federativne republike Jugoslavije) in lovila „dezerterje“ vse do osamosvojitve Slovenije. Pri tem so vojaki pogosto uporabljali strelno orožje. Za nagrado pa so dobili dopust. Ob začetni vzpostavitvi meje so mnoge, ki so bili v Jugoslaviji nezaželeni, nasilno pregnali na drugo stran meje, kar se je zgodilo tudi nekaterim duhovnikom, zlasti nekaterim dostojanstvenikom, kot je bil apostolski administrator dela goriške nadškofije, ki je ostal v Jugoslaviji, msgr. Franc Močnik.

Zadnjega ubežnika, mladega ekonomskega emigranta, državljana Šrilanke, so jugoslovanski obmejni stražarji na Krasu obstrelili, vse to pa se je zgodilo sredi junija 1991, nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije. Po doslej dostopnih podatkih je zadnja žrtev, ki je na zahodni jugoslovanski meji padla pod streli orožja paznikov, umrla v začetku leta 1990. Samo na Goriškem so jugoslovanski obmejni stražarji ubili približno 150 ljudi, ki so skušali pobegniti čez mejo. Še vedno se spomnim, kako so nam v vrtcu govorili, da moramo biti na meji previdni, ker stražarji streljajo tudi na otroke. Za dokončne podatke bomo morali počakati na odprtje arhivov v Beogradu.

Ne smemo pozabiti, da je bila prav prek Gorice in Krasa meja geografsko najlažje prehodna za tiste, ki so bežali pred komunizmom v vzhodni in srednji Evropi ter iskali boljše življenje na Zahodu. Starejši ljudje iz naših vasi na goriškem podeželju še vedno pripovedujejo, kako so se v prvih letih po vzpostavitvi meje praktično vsako noč slišali streli. Mnogi ljudje, ki so naslednji dan šli na svoja polja, so na tleh videli sledi krvi. V prvih letih so na Goriškem ustreljene prebežnike zakopavali v gozdu Panovec, ki ga od leta 1950 prečka predor glavne ceste v Novo Gorico, na Krasu pa so jih metali v kraška brezna - znamenite "fojbe". Znan je primer jame Jelenca pri vasi Kobjeglava.

Meja je vplivala tudi na cerkveno strukturo, saj je nekako obglavila dve škofiji: tržaško-koprsko in goriško nadškofijo. Tržaško-koprska škofija je ostala brez skoraj celotne Istre in Krasa, na zahodni strani meje pa je ostalo le mesto Trst z neposredno okolico. V goriški nadškofiji je večina ozemlja ostala v Jugoslaviji, 70 % prebivalstva nadškofije pa je ostalo v Jugoslaviji. Različne dogodke in prelomnice je najbolje pustiti za drugo priložnost, a cerkvena kriza je močno vplivala tudi na slovensko katoliško prebivalstvo, ki je ostalo v Italiji. Za slednje so vedno skrbeli slovenski duhovniki, zdaj pa jih je ostalo zelo malo, območje pa je za maloštevilne duhovnike precej veliko in veliko je cerkva, ki so zdaj precej prazne. Tudi duhovščina je zdaj precej v letih, vse bolj, novih duhovnih poklicev, zlasti lokalnih, je zelo malo, če sploh so.

Na ozemlju, ki je kasneje postalo popolnoma italijanska last (Svobodno tržaško ozemlje je postalo italijansko leta 1957), je ostalo približno 130.000 Slovencev. Sčasoma je proces drobitve in asimilacije pripeljal do sedanjega števila približno 50.000 Slovencev v celotni Furlaniji-Julijski Krajini - 10.000 v Videmski pokrajini, 10.000 v Goriški pokrajini in 30.000 v Tržaški pokrajini. Zelo veliko število istrsko-dalmatinskih izseljencev je bilo takrat umetno naseljenih na ozemlju Trsta in Gorice. Če je ta naselitev za Trst še nekoliko razumljiva zaradi gravitacije velikega dela Istre k temu pristaniškemu mestu, pa za Gorico ni tako. Italijanizacija imen in priimkov se je na široko izvajala v času fašizma, pozneje pa so si tisti, ki so to želeli, mogli povrniti svoje prvotno ime in priimek ali vsaj priimek - a vsi tega niso storili. Treba je tudi povedati, da v tej žalostni zgodovini dalmatinskega in istrskega ozemlja niso zapustili le italijansko ali beneško govoreči, ampak tudi številni Slovenci, Hrvati in pripadniki drugih narodov, ki so tam živeli. Mnogi med njimi imajo še danes slovenske ali hrvaške priimke. Vse to sem lahko spoznal iz prve roke, saj dobršen del mojih sorodnikov živi v Italiji, pa se je kdo s poroko povezal s temi izseljenci, srečal pa sem tudi pripadnike drugih etničnih skupin in nekatere potomce izseljencev.

V času slovenske osamosvojitve je prišlo tudi do spopadov na meji, a na srečo je vojna trajala le deset dni, vseeno pa je vojna bila in ni bila lepa, čeprav je bilo za nas otroke zanimivo z zidu cerkve v babičini vasi opazovati tanke, ki so vozili proti meji. Starejši so se takoj s spomini vrnili v drugo vojno in se bali, kaj bi se utegnilo zgoditi. Sile JNA so šle na vse glavne mejne prehode, da bi zavarovale meje, in do enega najhujših spopadov je prišlo na prehodu Rožna Dolina, glavnem mednarodnem prehodu med obema mestoma, čeprav ne največjem. Prišla je cela garnitura vojakov s petimi tanki, tovornjakom z lansirnim mostom itd. in obkolila območje mejnega prehoda, kjer je le nekaj slovenskih miličnikov (policistov) opravljalo svoje redne naloge. Kasneje je prišlo dvajset jugoslovanskih zveznih miličnikov z inšpektorjem in od slovenskih miličnikov zahtevalo, naj jim predajo mejni prehod, kar so po pogajanjih tudi storili. Prebivalstvo je to spremljalo z žvižgi in neodobravanjem, saj se je navsezadnje izreklo za slovensko neodvisnost in je zato te zvezne miličnike in vojake imelo za okupatorje. Kljub posredovanju kriminalistov, prebivalstvo ni hotelo oditi. Slovenska Teritorialna obramba - Vojska nove republike je nato izvedla akcijo, tako da je najprej zaprla vse povezave z območjem, da bi preprečila okrepitve iz vojašnice, nato pa je devetčlanska skupina saboterjev izvedla omenjeno bliskovito akcijo in presenetila tako jugoslovanske oborožene enote, kot tudi civiliste, ki so bili na kraju. Ljudje so v strahu pobegnili, šest jih je bilo ranjenih, slovenski saboterji pa so hitro dokončali akcijo, ki je bila neizogibna, potem ko se jugoslovanska vojska ni hotela umakniti. V akciji so bili ubiti trije vojaki JNA, 16 jih je bilo ranjenih, uničena sta bila dva tanka, 98 vojakov pa je bilo ujetih. Nekaj nabojev je prečkalo mejo „brez dokumentov“ in končalo v zidovih hiš na italijanski strani. Toda volja slovenskega naroda, organiziranost, odločnost in tudi dokaj dobra oboroženost in bojevitost slovenskih vojaških in policijskih enot so bili odločilni za to, da je pravzaprav vse zvezno vodstvo priznalo slovensko samostojnost, vsekakor pa ni imelo dolgoročnih ciljev v Sloveniji, temveč na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kakor je žal znano.

Po slovenski osamosvojitvi smo priča velikemu sodelovanju in zbliževanju med narodi ob meji na vseh področjih. Težave danes ne zadevajo le enega mesta ali ene strani, temveč obe strani. Velika težava je zagotovo izseljevanje, ki je še posebej pereče na italijanski strani, saj je Gorica dejansko izgubila 10.000 prebivalcev v primerjavi s sedemdesetimi leti 20. stoletja, ko je imela največ prebivalcev (kar velja tudi za Trst). Tudi Nova Gorica ima to težavo, vendar ne tako izrazito. Domače prebivalstvo na obeh straneh meje se stara in upada, njihovo mesto pa zasedajo priseljenci. Priča smo nekakšnemu nazadovanju na vseh področjih, cerkvenem, kulturnem, gospodarskem in športnem. Mnogi vidijo v Evropski prestolnici kulture svetlo točko, ki bi lahko pomenila kanček upanja za prihodnost. Če ne drugega, bo to vsaj nekoliko povečalo prepoznavnost te mestne aglomeracije in kraja, kjer je navsezadnje kar veliko število ljudi. Seveda vsi upamo, da bodo te nepotrebne kontrole na starih mejnih prehodih končno odpravljene, saj to ni rešitev težave problematičnih ljudi iz drugih delov Evrope in sveta, ampak je to zelo velika težava za obmejno prebivalstvo in, kot smo rekli, tudi gospodarsko ni smiselno.

Ali se je zgodnje krščanstvo v Rimu razširilo le med revnimi ali tudi med plemstvom?

Zmotno je prepričanje, da se je v starem Rimu krščanstvo širilo predvsem med revnimi in malo ali nič med plemstvom. Prav nasprotno. Zgodovinar Jones piše: „Dolgo pred Konstantinovim spreobrnjenjem, zaradi katerega je bilo za ambiciozne primerno, da izpovedujejo cesarjevo vero, so že obstajali krščanski senatorji in vojaki ter celo krščanski profesorji.“ (A.H.M. Jones, Lo sfondo sociale della lotta fra paganesimo e cristianesimo, v: Il conflitto fra paganesimo e cristianesimo nel secolo IV, Einaudi, Torino 1968.

Poleg tega je iz evangelija razvidno, da Jezus svojega oznanjevanja nikdar ni omejil na en sam družbeni razred. Nekaj primerov: Nikodem (farizej), Zahej (cestninar), stotnik, katerega vero Jezus hvali.

Poglejmo, kaj nam povedo Apostolska dela: spreobrnjenje stotnika Kornelija okoli leta 40 (10,1), krst dvornika etiopske kraljice (7,27), spreobrnjenje Sergija Pavla, prokonzula na Cipru med letoma 46 in 48, ki je po izročilu pozneje postal narbonski škof (13,7-12), pridiganje svetega Pavla v Solunu, za katero je zapisano: „Nekateri od njih so verovali (...), kakor tudi velika množica bogaboječih Grkov in mnoge plemenite ženske.“ (17,4). Pismo Filipljanom omenja prodor krščanstva med pretorje (1,13) in v cesarsko palačo (4,22).

Tacit govori o Pomponiji Grecini, ženi Avla Plavcija, zmagovalca v Britaniji, ki ji je leta 57 sodilo domače sodišče zaradi obtožbe, da prakticira tujo vero (rea superstitionis externae). Obstajajo dobri razlogi za domnevo, da je bila kristjanka. Marta Sordi piše: „(V prvi polovici prvega stoletja) je širjenje krščanstva med senatorskim plemstvom prestolnice gotovo dejstvo (...) Tacitovo poročilo o Pomponii Grecini omogoča, da že v prvi polovici stoletja med aristokracijo ni manjkalo spreobrnnjenj.“ (Prim. M. Sordi, Il cristianesimo a Roma, Cappelli, Bologna 1965, str. 69).

V Domicijanovem času (od leta 81 do 96) sta bila Flavij Klement in njegova žena Domitilla, cesarjeva sorodnika, kristjana (prim. U. Benigni, Storia sociale della Chiesa, Vallardi, Milano 1906, zvezek I, str. 99 in P. Brezzi, Dalle persecuzioni alla pace di Costantino, Studium, Roma 1960, str. 142). Harnack meni, da so bili plemiči tisti, ki so dajali ton življenju rimske skupnosti. (Prim. Harnack, The Mission and Propagation of Christianity in the First Three Centuries).

V letih 112-113 imamo zelo pomembno pričevanje Plinija Mlajšega, ki je kot guverner Bitinije pisal cesarju Trajanu in ga vprašal, kako naj se obnaša do kristjanov. Na koncu pisma navaja, da se mu je zdelo primerno vprašati cesarja za nasvet zaradi velikega števila obtoženih, in dodaja: „Veliko ljudi vseh starosti, vseh družbenih slojev, tako moških kot žensk, je postavljenih v stanje obtožbe in bo tako tudi v prihodnje; in okužba tega praznoverja se je razširila ne le v mestih, ampak tudi po vaseh in podeželju.“ (Epist., X, 96).

Skozi celotno drugo stoletje imamo dokaze o pripadnosti članov uglednih družin krščanski skupnosti. Številni napisi iz Azije nam dokumentirajo obstoj kristjanov, ki so bili člani njihovih mestnih kurij, vključenih v upravljanje mesta.

Vemo, da je bila leta 177 v Lyonu mučeniško umorjena precej velika skupina kristjanov (sestavljali so jo sužnji, kot je bila Blandina, pa tudi premožni ljudje, kot je bil galsko-rimski veljak Vecij Epagat); ljudska jeza, ki je sprožila preganjanje, je bila nenadna in jih je pregnala s foruma in kopališč. (Evzebij, Storia Ecclesiastica, V, 24). Zgodovinar Brezzi komentira: „Zdi se mi enostavno sklepati, da so kristjani tega mesta morali imeti dober položaj, če so obiskovali te kraje.

Napisi iz Ostije kažejo, da so bili ob koncu drugega stoletja člani Gens Annaea kristjani in da je več Pomponijev umrlo kristjanov. V (krščanski) kripti Lucine na Apijski cesti so našli sarkofag Dacije Klementine, žene Julija Bassa, enega glavnih uradnikov Antonina in Marka Avrelija (cesarja od leta 161 do 180); tu so zbrani tudi pogrebni napisi Annie Favstine, Licinije Faustine in Acilije Vere, katerih imena in priimki nam omogočajo, da jih povežemo z najznamenitejšimi rimskimi družinami, celo s samo cesarsko hišo.

Evzebij iz Cezareje (265-340) nam pripoveduje, da je v času cesarja Komoda (180-192) Cerkev uživala mir po vsej deželi, Božja beseda se je širila in osvajala vse vrste ljudi, v Rimu tudi mnoge bogataše in številne plemiče. Leta 258 je Valerijanov odlok uvedel posebne kazni za kristjane, ki so pripadali senatorskemu in konjeniškemu redu. Leta 300, na predvečer velikega Dioklecijanovega preganjanja (cesar 284-305), Evzebij pravi, da so kristjani množično prodrli v javno upravo in zasedli pomembne položaje.

Zato lahko zgodovinar Brezzi reče: „Konstantinovo dejanje je bilo le priznanje že obstoječega stanja. Obstoječe stanje pa je bilo, da je priznal prevlado krščanstva, da je torej že več kot polovica ljudi bila kristjanov, kar je mnenje vseh resnih zgodovinarjev.

VIR: I tre sentieri: https://itresentieri.it/a-roma-il-cristianesimo-primitivo-si-diffuse-solo-tra-i-poveri-o-anche-tra-i-nobili/?fbclid=IwY2xjawIiXGBleHRuA2FlbQIxMQABHUdz3iMiO1CgvMKwPV7F6NX6W7u2e5A7rP9acV7a_Vtt9KY1GsccZofhjQ_aem_MBbrajT5p3eXkIdA_mj7RQ

Predpostni čas

Za danes si je primerno pogledati malo zgodovino predpostnega časa, ki se po današnji nedelji tradicionalno imenuje tudi "sedemdesetnica", gre pa za obdobje nepolnih treh tednov pred samim postnim časom. V resnici torej ne gre za celih sedemdeset dni, kakor nasprotno velja pri postu, če mu odvzamemo same postne nedelje. Če preštejemo, potem dobimo 63 dni pred velikonočnim praznovanjem, vendar iz rimskih časov izhaja, da se je vselej zaokrožalo navzgor, ko se je označevalo časovno obdobje, tako da se zaokroži na sedemdeset, ker je več kakor šestdeset dni. Povzeli bomo malo po dom Prosperu Guerangerju.

Predstavlja enega glavnih delov liturgičnega leta. Razdeljen je na tri tedenske sklope, od katerih se
samo prvi imenuje Septuagesima (Sedemdesetnica), drugi se imenuje Sexagesima (Šestdesetnica) in tretji Quinquagesima (Petdesetnica). V sredo po tej zadnji nedelji je začetek postnega časa, ker je pepelnična sreda.

"Jasno je, da ta imena izražajo številčno razmerje, podobno kot beseda Quadragesima, iz katere izhaja beseda post. Beseda Quadragesima označuje niz štiridesetih dni, ki jih moramo prehoditi, da pridemo do velikonočnega praznika. Besede Quinquagesima, Sexagesima in Septuagesima nam skorajda omogočajo, da to slovesnost vidimo v še daljši razdalji; nič manj pomemben pa ni veliki cilj, ki začne zaposlovati sveto Cerkev, ki ga predlaga svojim otrokom kot cilj, h kateremu morajo zdaj usmeriti vse svoje želje in vsa svoja prizadevanja.

Velikonočni praznik zahteva štirideset dni premišljevanja in pokore v pripravi. To je najbolj ugoden čas, najmočnejše sredstvo, ki ga Cerkev uporablja, da bi v srcih in mislih vernikov oživila občutek njihove poklicanosti. V svojem največjem interesu ne smejo dopustiti, da bi to obdobje milosti minilo, ne da bi ga izkoristili za prenovo svojega celotnega življenja. Zato je bilo primerno, da jih pripravi na ta čas milosti, ki je že sam po sebi priprava, da bodo, ko bodo v njihovih srcih postopoma zamrli šumi sveta, bolj pozorni na resno opozorilo, ki jim ga bo dala Cerkev, ko jim bo na glavo položila pepel.

Zgodovina Septuagesime je tesno povezana z zgodovino postnega časa. Dejansko se je že v 5. stoletju začel na šesto nedeljo pred veliko nočjo, ki ustreza prvi nedelji današnjega postnega časa, in je vključeval štirideset dni do velikega četrtka, ki ga je krščanska antika štela za prvo velikonočno skrivnost.

Na nedeljo ni bilo posta, zato je bilo, pravilno rečeno, le 34 dni dejanskega posta (36 z velikim petkom in veliko soboto). Toda želja, da bi posnemali celoten Gospodov post, je goreče duše vodila k temu, da so ga predvidele."

Najprej se je tako obhajalo Quinquagesimo ali Petdesetnico. "Ta običaj se je prvič pojavil v 5. stoletju; tako zelo, da ga je sveti Maksim Turinski v 26. pridigi, izrečeni morda leta 451, obsodil in spomnil, da se postni čas začne na nedeljo Quadragesima. Ker pa se je pozneje med verniki zelo razširil, ga je okoli leta 465 v 36. pridigi odobril.

V 6. stoletju sveti Cezarij iz Arlesa v svojem Pravilu za device določi, da se post začne teden dni pred postnim časom. Tako je gotovo, da je vsaj v samostanih Petdesetnica obstajala že od takrat. Prva sinoda v Orleansu (511) je vernikom naročila, naj pred veliko nočjo obhajajo Quadragesimo in ne Quinquagesimo, da bi „ohranili,“ pravi kanon 26, „enotnost običajev“. Prvi in drugi koncil v Orangeu (511 in 541) se borita proti isti zlorabi in prepovedujeta post pred Quadragesimo. Avtor knjige Liber Pontificalis okoli leta 520 omenja običaj, da se postni čas prehiteva za en teden, vendar se zdi, da še vedno ni bil razširjen."

Šestdesetnica. "Pozneje so obdobje, posvečeno postu, spet povečali za en teden, ki so ga dodali Quinquagesimi in ga imenovali Sexagesima. Prvič je omenjena v Pravilu svetega Cezarija, napisanem za menihe pred letom 542. Omenja ga tudi četrti orleanski koncil leta 541, vendar le zato, da bi prepovedal pričakovanje posta."

Sedemdesetnica. "Končno se je proti koncu 6. stoletja ali v začetku 7. stoletja Septuagesima pojavila v Rimu, kakor je omenjeno v Pridigah svetega Gregorja Velikega (594-604). Liturgično obhajanje je postopoma doseglo najprej severno Italijo z Milanom, nato pa pod vplivom Karolingov celotno zahodno Evropo. Anglija je to sprejela konec 7. stoletja, Irska pa šele po 9. stoletju. Če pa se je zdaj v tednih Quinquagesime in Sexagesime spoštoval post, se zdi, da je bila Septuagesima v času svoje ustanovitve zgolj liturgično praznovanje brez posta; medtem ko so ga karolinški koncili v 9. stoletju uradno predpisali."

Ukinitev aleluje. "Od Amalarija vemo, da sta bila od začetka 9. stoletja aleluja in Gloria in excelsis Deo za Septuagesimo ukinjena. Tej navadi so se prilagodili tudi menihi, čeprav je pravilo svetega Benedikta oblikovalo nasprotno določilo. Po mnenju nekaterih je bil sveti Gregor VII. (1073-1085) tisti, ki je ob koncu 11. stoletja na nedeljo Septuagesime ukinil do tedaj uporabljano petje aleluje. Šlo je za antifone z alelujo hvalnic, ki naj bi jih sveti Gregor VII. nadomestil z antifonami bogoslužja nedelje Septuagesima, pri čemer je slednje opremil z novimi antifonami. O tem priča Ordo Ecclesiae Lateranensis iz 12. stoletja. Zato je treba domnevati, da je bil ta papež tisti, ki je predvidel ukinitev aleluje na soboto pred Septuagesimo (škof Callewaert, Sacris erudiri, str. 650).

Tako se je ta čas liturgičnega leta po različnih poskusih na koncu dokončno uveljavil. Utemeljeno je na času velikonočnega praznika in je prav zaradi tega podvrženo zamiku ali pričakovanju, odvisno od mobilnosti tega praznika. 18. januar in 22. februar se imenujeta ključ Septuagesime, ker nedelje, ki nosi to ime, ni mogoče postaviti niti pred 18. januar niti po 22. februarju." (Gre pa tudi za dva praznika škofovksega sedeža, katedre, sv. Petra - v Rimu in v Antiohiji, zato ključ).

Valentinovo, resnična zgodba o današnjem svetniku

Kako to, da si pari že približno 600 let prav 14. februarja poleg medvedkov in srčkov izmenjujejo darila? In kaj ima ta svetnik skupnega z zaljubljenci? Priljubljeni običaji ob prazniku svetega Valentina izvirajo iz prepričanja, ki je bilo v srednjem veku razširjeno v Angliji in Franciji, da so se 14. februarja ptice začele pariti. Velik del praznovanja valentinovega je torej povezan s poganskimi običaji, saj februar velja za mesec ponovnega rojstva, ko se konča zima in se začne dihati pomladni zrak.

Valentinovo pa je ime vsaj treh mučencev, ki jih katoliška Cerkev (tudi vzhodni razkolniki in zahodni razkolniki ter krivoverci, kar so anglikanci) časti kot svetnike. Z zaljubljenci je verjetno povezan tisti, ki mu je papež Gelazij I. leta 496 posvetil 14. februar kot krščanski praznik, da bi pokristjanil praznik, ki je bil sprva poganski: rimski praznik plodnosti, posvečen bogu Luperku. Sveti Valentin se je rodil v Terniju leta 176 in umrl v Rimu leta 273. Izhajal je iz plemiške družine, pozneje pa se je spreobrnil v krščanstvo in pri enaindvajsetih letih postal duhovnik, nato pa škof v mestu. Pravijo, da je Valentin oboževal rože in sam gojil vrtnice. Svetniku je bilo v veselje videti otroke, ki so se igrali na tem vrtu, in pravijo, da jim je dajal rože, da bi jih odnesli svojim materam.

Glede njegove povezanosti s praznikom zaljubljencev pravijo, da je svetnik nekega dne videl zaročenca, ki sta se prepirala, zato jima je dal v roke vrtnico, ju opozoril, naj se ne zbodeta, in izrekel molitev. Ko sta se pomirila, sta se radostna vrnila k škofu, da bi mu naznanila svojo poroko. Druga legenda pravi, da se je poganski legionar zaljubil v mlado krščansko dekle. Dekletova družina je poroki nasprotovala, zato je legionar prosil škofa za pomoč. Škof je nato poganko krstil in ju združil v zakonu.

Najstarejšo omembo svetnika najdemo v uradnem cerkvenem dokumentu iz 5. in 6. stoletja, kjer je navedena letnica njegove smrti. V nekem drugem dokumentu iz 8. stoletja so nato navedene nekatere podrobnosti njegovega mučeništva: mučenje, obglavljenje ponoči in pokop, ki so ga opravili njegovi učenci Prokul, Efebus in Apolonij. Druga besedila iz 6. stoletja pripovedujejo, da je svetnika, ki je zaslovel po svoji dobrodelnosti, gorečem apostolatu in čudežih, ki jih je storil, v Rim povabil Kraton, grški in latinski govornik, da bi ozdravil njegovega bolnega sina. Ravno zaradi številnih spreobrnjenj, ki so se zgodila zaradi njegovega dela, ga je cesar Avrelijan dal ujeti in ukazal usmrtitev.

Valentin je bil star 97 let, ko so ga 14. februarja 273 ubili zunaj Rima na ulici Via Flaminia. Njegovo telo je zdaj v baziliki v Terniju, mestu, katerega zavetnik je, in je romarski cilj številnih vernih, ki ga prosijo za zaščito, zlasti za poroke, rojstva in družinske zveze. Upamo, da se bomo na ta dan spomnili tega svetnika sicer že kot zaščitnika mladih in zaljubljenih - vrtnica ljubljeni osebi nikdar ne škodi - vendar pa še bolj z mislijo na tisto skupnost, ki jo parom in družinam more podariti le Bog in za katero imamo danes priložnost prositi s posebno priprošnjo. Sv. Valentin naj torej izprosi lepo število porok, da bomo imeli, kakor prosimo vsak dan, katoliške družine, katerim pa naj izprosi tudi lepo število otrok, da bi Cerkev mogla iz njihovih vrst prejeti duhovnike in redovnike.

Podobnosti med komunizmom in nacizmom

V Italiji je izšla zanimiva knjiga Francesca Agnolija, ki nosi naslov 'Hitler. L'Anticristo. La guerra del Führer contro la Chiesa e ai cattolici' (Hitler, Antikrist - Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom), v kateri je predgovor napisal kardinal Müller. V knjigi izvemo pomembne reči, ki jih v svoji recenziji omenja tudi pisec, pisatelj in upokojeni zdravbnik, Paolo Gulisano. Slednji omenja, kako je pred kratkim voditeljica nemške stranke Alternative für Deutschland, Alice Weidel, v podkastu o X z Elonom Muskom podala izjavo, ki je povzročila precej razburjenja: na vprašanje, kaj si misli o Hitlerju, je Weindlova, voditeljica desne stranke in zato že samo zaradi tega osumljena nacizma, dejala: "Hitler je bil nacionalsocialist; šele po vojni je dobil lažno oznako desničarja, konservativca. (...) Hitler je bil komunist, sebe je videl kot socialista."

Na vse to je levičarski tisk zagnal vik in krik, češ da gre za škandalozne izjave seveda vzklikal po škandalu in govoril o „zamenjavi načrtov in pomenov“. Objektivna analiza pa v resnici razkrije globoke doktrinarne sorodnosti med obema gibanjema. Kakor je zapisal katoliški intelektualec Julio Loredo, je nacizem zaradi poskusa uskladitve nacionalistične ideologije z radikalnim socialističnim naukom postal globoko revolucionarno gibanje, svetlobna leta oddaljeno od tega, kar bi bil zdrav tradicionalistični ali protirevolucionarni odziv, in bolj sorodno drugim težnjam, ki so si prizadevale spodkopati stari red, kakršna sta socialistični internacionalizem ali komunizem.

To perspektivo je obširno razvil zgodovinar Francesco Agnoli v svoji zadnji knjigi Hitler, antikrist. Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom, ki je izšla pri založbi Editrice Il Timone. Il Timone je sicer katoliški konservativni mesečnik, ki pa je vselej objavljal tudi določene kratke priročnike glede nekaterih tem in se je šel v tem smislu apologetiko, pred nekaj leti pa je še bolj zagrizel v založništvo ter pričel izdajati prave, pravcate knjige. Agnoli in Gulisano sta sicer tudi sodelavca revije. 

Agnolijeva knjiga je razdeljena na tri dele: prvi je posvečen mlademu Hitlerju, njegovim sopotnikom na poti in vzponu na oblast; drugi nacionalsocialistični ideologiji z zanimivimi preglednimi diagrami o razliki med protijudovstvom, antisemitizmom in antisionizmom ali o podobnosti med nacizmom in komunizmom; tretji del pa boju številnih mož Cerkve in vere proti nacizmu. Novinarji, duhovniki, pogumni mladi ljudje, kot so bili mladi iz Bele vrtnice, vojaki, kot je bil von Stauffenberg, človek, ki je leta 1944 organiziral poskus odstranitve Hitlerja, da bi rešil Nemčijo pred popolno katastrofo. Ljudje, ki so se borili proti nacizmu in v njem videli ateistični vojni stroj hudičevskega zla.

Naslov Agnolijeve knjige je zelo močan, morda bi ga lahko označili za pretiravanje. Hitler celo antikrist? Vendar pa je prav to definicijo podal Hermann Rauschning, ki je bil nemški politik in esejist. Kot vojak v 1. svetovni vojni se je pridružil nacistični stranki, vendar je postopoma postal nezadovoljen in razočaran nad nacizmom, pa je leta 1934 izstopil iz parlamenta in stranke; leto pozneje se je naselil v Švici, nato pa se za vedno preselil v Združene države Amerike. Objavil je dvojne spomine, ki so povzročili senzacijo, 'Revolucija nihilizma' („Revolution des Nihilismus“, 1938) in 'Pogovori s Hitlerjem' („Gespräche mit Hitler“, 1938), v katerih je razkril brezobzirnost in notranjo korupcijo v nacistični ustanovi. Eno od poglavij v Pogovorih s Hitlerjem ima naslov prav „Antikrist“.

Nacizem je predstavljal pravo nasprotje katoliškega nauka, nič bolj in nič manj kot komunizem. Zmedena ideologija, prežeta z evolucionizmom in zgodovinskim materializmom, prepojena s poganskimi filozofskimi in ideološkimi vplivi; radikalen in tipično socialistični politični in gospodarski program, neznosni rasistični predsodki. Skratka, za protikomunističnimi razglasi nacizma se je skrival prav komunizem, ki so ga pravzaprav želeli vzpostaviti. Tisočkrat hujša vrsta komunizma, saj je proti Cerkvi mobiliziral satansko orožje zvijače namesto šibkega in nemočnega orožja grobe sile, katerega se je odkrito šel komunizem oz. socializem, kakor so ga želeli z imenom ublažiti. Prav zato je nadvse zanimivo, kako se besedo "socializem" praktično vselej umakne, pa čeprav gre za uradno poimenovanje, ostaja samo "nacizem". Zakaj? Ker je po fatimskih prerokbah ravno ta rdeča ideologija v svetu prevladala, pa naj bo njena preoibleka takšna ali drugačna. Vemo tudi, da so se številčnih prijemov nacionalsocialistični ideologi naučili od Američanov. 

14. marca 1937 je izšla okrožnica 'Mit brennender Sorge', v kateri je Pij XI. obsodil zmote nacionalsocializma. Ta poteza je Hitlerja spravila v bes, vendar je odprla oči svetovnemu javnemu mnenju. Okrožnica je, kot se je spominjal Pij XII., „svetu razkrila, kaj je v resnici nacionalsocializem: ponosni odpad od Jezusa Kristusa, zanikanje njegovega nauka in njegovega odrešilnega dela, kult sile; malikovanje rase in krvi, zatiranje svobode in človeškega dostojanstva“.

Agnolijeva knjiga daje veliko prostora izjemnemu liku Pija XII., rekonstruiranemu tako, kakor se je razvijal spričo tragedij 20. stoletja: izstopa velikanska figura, pripravljena dati svoje življenje, da bi se zoperstavila antikristovskim pošastim tedanjega časa. 

Spomnimo, da so Pija XII. po drugi svetovni vojni komunisti pošastno izrabili v politične namene in da sta ga njegova pozornost do palestinskih beguncev (750.000, od katerih je bila petina katoličanov) in njegov boj za internacionalizacijo Jeruzalema, ki jo je Izrael zavrnil, stala veliko žalitev s strani sionističnih nacionalistov, ki so želeli z instrumentalno uporabo dejstev iz preteklosti izničiti glas Cerkve v Sveti deželi. Težave, ki se še danes vlečejo. 

Ob upoštevanju velikanske sorodnosti med komunizmom in nacizmom oz. nacionalsocializmom, dvema rokama istih pošastnih klešč, razumemo, zakaj morajo biti katoličani protikomunistični, protinacistični, pa tudi protiliberalni, protisocialistični in protimasonski. Vse to prav zato, ker smo katoličani. Tako je prav neverjetno in nerazumljivo, kako se tudi v določenih katoliških krogih, nekaterih celo, ki se imajo za tradicionaliste, po eni strani neke zadeve kategorično zavrača, medtem ko se skuša tovrstno ideologijo nekako rešiti na podoben način, na kakršen želijo nekateri reševati zadnji vesoljni cerkveni zbor. Najdejo se tudi takšni, ki skušajo rešiti oboje.Bodo naši superjunaki uspeli v tej misiji? 

Božično spreobrnjenje

Malo drugačni zgodovinski dogodek, povezan z božičnim praznovanjem.

Paul Claudel je bil francoski pisatelj, pesnik in dramatik. Opravljal je tudi pomembne diplomatske funkcije, saj je kot vicekonzul in veleposlanik obiskal različne države, od Japonske do Kitajske, Nemčije in Združenih držav Amerike. Najbolj čudežno potovanje, o katerem pripoveduje sam, je bilo njegovo bliskovito in dokončno spreobrnjenje v katoliško vero, celovita in radikalna izkušnja, o kateri v življenju ni nikoli več podvomil - zanj to ni bilo mogoče. Star je bil osemnajst let, nekaj let ni več veroval, njegovo poznavanje Jezusa Kristusa pa so žal spremenila tudi dela demitizatorja Ernesta Rénana, ki je s svojim Jezusovim življenjem Kristusa zreduciral na zgolj utemeljitelja etike, pa naj je bila ta še tako vzvišena. Mladi Claudel torej ni veroval, ampak je čutil veliko željo po resnici, po nečem tako doslednem in trdnem, kot je Bitje samo. Vsi intelektualni in literarni tokovi tistega časa so ga pustili nezadovoljnega in nazadnje obupanega.

Ko je na božični dan leta 1886 vstopil v nedavno prenovljeno pariško katedralo Notre-Dame, je to storil

iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.

Kot poroča kath.net, je svojo izkušnjo spreobrnjenja opisal takole: „V trenutku se mi je stisnilo srce, verjel sem. Verjel sem s tako močnim notranjim soglasjem, vse moje bitje se je skoraj silovito streslo, verjel sem s tako močnim prepričanjem, s tako neomajno gotovostjo, da ni bilo več prostora niti za najmanjši dvom, da od tistega dne naprej vse knjige, vsa naključja razgibanega življenja niso uspela pretresti moje vere ali se je celo dotakniti.“ Ta vseobsegajoča in prepričljiva izkušnja pa ga sama po sebi ni odrešila utrujenosti na poti postopnega osvajanja in vedno več razlogov, da bi se držal katoliške vere, kot jo predlaga Cerkev. Odločilen je bil še en božič, tisti štiri leta pozneje: „V njem premišljevalno zre ‚le miserable enfant‘, Boga malčkov in ubogih, kot znamenje Božje vsemogočnosti, ki rešuje svet. V tem nebogljenem Otroku, ki ga končno osreči, Claudel občuduje tistega, ki se opredeli kot 'krotak in ponižnega srca' (Mt 11,29) in ki prav s svojo krotkostjo in ponižnostjo pritegne ljudi vseh časov in vseh celin.“

Osebna zgodba velikega francoskega pisatelja v bistvenih elementih prikazuje dramo ljubezni, ki se odvija med Bogom in vsako dušo, ustvarjeno in odrešeno s Kristusovo žrtvijo. Njegova ljubezen nas prehiteva, nas išče in se nam razodeva. Za nekatere na trenuten in bliskovit način, za druge na bolj postopen, vendar gre vedno za dogodek in srečanje dveh volj, ki se vselej odpre na previs naše svobode, čeprav je omejena: Bog se svobodno podredi naši svobodi in jo pričakuje. Ni naključje, da se je Claudelova izkušnja spreobrnjenja zgodila med čutnim poslušanjem Magnifikata, najmočnejše in najbolj iskrene izjave ljubeče predanosti Bogu, kar jih je človeška zgodovina poznala, saj je bila duša, ki jo je pevajoč, vznesena in zahvaljujoča izrekla, celovita in čista - Marijina duša.

Devica Marija nam pokaže, kako popolno uresničevanje svobode nikakor ni podobno sprejemanju ene možnosti namesto druge na nekem meniju, polnem predlogov, ampak je celovit in prostovoljni „da“ Dobremu, ki se kaže in sprašuje po nas. Kakor se dogaja med zaljubljenci, tudi prvo srečanje sestavljajo kraj, čas, odnos, oblačila, ki si jih bomo vedno zapomnili. Claudel je v svojo spominsko knjigo zapisal vreme, hladno in sivo, njegovo držo, točno določen kraj, kjer je stal: „Bil je mračen zimski dan in najtemnejše, najbolj deževno popoldne nad Parizom. Še vedno se spominja, da je stal ob drugem stebru ob vhodu v prezbiterij, ko so peli Magnificat. Klečati in se počutiti doma in ne „na posodi“ se je naučil sčasoma.

Med njegovim intenzivnim literarnim delom je morda najpomembnejše Sporočilo Mariji, igra, ki je med letoma 1892 in 1948 doživela številne ponovne osnutke in popravke ter povzema njegovo videnje sveta in zgodovine kot napetosti med posameznimi eksistencami in celoto bivanja, kjer človek, razpet med grehom in svetostjo, napreduje k skrivnosti Boga, ki vse sestavlja in razlaga. Zanimivo je spomniti, da je tudi druga velika francoska ženska, sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja, doživela, kot bi rekla, popolno spreobrnjenje na isto božično noč, ki je Paulu Claudelu spremenila življenje. Tako je v rokopisu A zapisala: „25. decembra 1886 sem prejela milost izhoda iz otroštva, z eno besedo milost popolnega spreobrnjenja. Zanjo je bil to prehod iz otroštva v odraslost s paradoksalno podobo, značilno za vero v Kristusa, je bil eden najtrajnejših sadov njenega odraslega življenja v veri „izum“ duhovnega otroštva. Navsezadnje božič z Bogom, ki postane Dete, to uči vsakega od nas. 

Vir: Il Timone

Splošna šolska obveznost

Za opomin na današnjo obeležitev gre zahvala zgodovinarju, dr. Renatu Podbersiču - nekatere stvari povzemam po njegovem zapisu. Na današnji dan obeležujemo uvedbo obveznega šolanja, ki se je zgodilo pred natančno 250-imi leti, in se nam ponuja priložnost malega razmisleka. 

Avstrijska vladarica Marija Terezija je torej 6. decembra 1774 uvedla splošno šolsko obveznost (Sculpflicht). Vse do časa njenega vladanja namreč obvezne šole v pravem pomenu besede ni bilo, vemo pa, da so praktično skozi celotni t. i. srednji vek šole bile nekako domena cerkve, pa so se ustanavljale v okviru stolnih ali župnijskih prostorov, kakor tudi v okviru samostanov. 

Navadno se tu govori o reformah, s čimer se od t. i. razsvetljenstva naprej misli na preoblikovanje, vendar v smislu tega, da se da stvarem novo obliko. Pravi pomen besede "reformirati" pa je seveda drugačen in pomeni nečemu, kar je izgubilo pravo obliko, slednjo spet dati. Prav zato moremo razumeti, zakaj se uporablja za protestantizem in potem naprej besedo "reforma", kakor tudi z njo povezani "reformirati" in "reformacija", čeprav v resnici gre za prevrat, torej za "revolucijo". Samo v tem smislu je mogoče razumeti tudi reforme in reformacijo, ki so se zgodile zlasti po zadnjem vedsoljnem koncilu, v bistvu pa so se začele že na njem. Tako torej ugotovimo, da je tudi tu, če se vrnemo k cesarici Mariji Tereziji (ki je vladala med letoma 1740 in 1780) in njenemu sinu Jožefu II. (ki je samostojno vladal med letoma 1780 in 1790) prišlo ne do reform in reformacije, temveč do revolucije. Temu pojavu v našem cesarstvu z eno besedo navadno rečemo kar "jožefinizem", vendar bi očitno bili krivični do cesarja Jožefa, če bi maslo bilo le na njegovi lasulji (takrat so namreč plemiške in pomembne glave nosile lasuljo), ne pa tudi na lasulji njegove matere. S tem seveda ne zanikamo, da bi oba vladarja ne naredila tudi veliko dobrega, tudi ti ukrepi so zagotovo imeli tudi svoje dobre plati, ampak se želimo kritično dotakniti tega revolucionarnega pojava, ki je močno vplival na družbo našega cesarstva vse odtlej, namreč jožefinizma. 

Začelo se je seveda že prej, ko je recimo cesarica preoblikovala vojsko, vendar je vojska vseeno v rokah države. S šolsko reformo pa je država prvič posegla na šolsko področje in vzpostavila centralno voden državni šolski sistem, katerega je krojila po svojih potrebah. Naj ponovimo, da po naravi stvari šolsko področje ni stvar države, ampak bi slednja morala to področje zgolj spremljati in podpirati. To so te t. i. naravne pravice - spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, pravica do družine (ki pomeni poroko med enm moškim in eno žensko, katere vez država podpira, krepi in vzdržuje ter prepoveduje njeno prekinitev, družina pa lahko ima otroke) in pravica do svobodne vzgoje (prva dobrina in dolžnost zakona je namreč roditev in vzgoja otrok, zato so vse tri pravice med seboj močno povezano). Kasneje se je vse preneslo še na druga področja, zlasti je pomembno cerkveno področje, kjer pa je bil glavni igralec cesar Jožef II., zato jožefinizem. Pomeni, da ima povsod potemtakem glavno besedo država oz. njen vladar, če pa se je tovrstno vmešavanje na Vzhodu imenovalo cezaropapizem, nosi v našem rajnkem cesarstvu Jožefovo ime.

Vsekakor ne moremo mimo t. i. razsvetljenstva in njegove miselnosti. Ta miselnost je nadvse postavljala narobe razumljeni človeški razum in človeka kot takega - v središču vsega je človek, ki je tudi merilo vsega, pa seveda njegov razum. Descartesov: "Cogito, ergo sum," se jasno ponuja. Nad vsem je torej človek in njegovo mišljenje, vse drugo je temu podrejeno. Žal se potemtakem temu podrejata tudi Bog in njegova Cerkev, posledično pa še družina in vzgoja. Kar je torej Bog dal v naravo, sedaj začenja biti podrejeno vladarju in državi, čeprav od začetka pravici do družine in življenja nekako na videz nista dotaknjena v samem svojem bistvu. Na videz, ker pač vzgoja spada k bistvu obeh, posebej družine. Oboje pa je bilo seveda pod okriljem in varstvom Božje Cerkve, saj je Kristus vse zaupal rokam apostolov in njihovih naslednikov. 

Po klasičnem pojmovanju imamo dve popolni družbi (societas perfecta), Cerkev in državo, ki na koncu seveda zasledujeta isti cilj, ki je služiti Bogu in k njemu priti, vseeno pa ima ta v praksi različne cilje. Cerkev ima seveda večne in nadnaravne cilje, država pa časne in naravne cilje. Na svojih področjih, torej na svetem in posvetnem, na tem svetu Cerkev in država delujeta samostojno in nimata nad seboj drugih, zato sta popolni družbi, vse ostale družbe, ki so na nižjih ravneh, so nujno nepopolne družbe, ker delujejo odvisno in imajo vselej nekoga nad seboj. Nepopolne družbe imajo seveda neke delne in nižje cilje, delujejo pa v službi splošnih in višjih ciljev. Tu moremo razumeti, kaj pomeni v resnici skupno dobro. 

Vidimo, kaj pomeni tako razsvetljensko pojmovanje človeškega razuma, ki praktično nima več povezave z Božjim umom, vero in Cerkvijo, kakor tudi razumemo, kam vodi absolutizacija razuma. Tako se pojmuje posledično tudi izobrazbo. Nujna posledica je potemtakem nova hierarhija, bolj in manj razsvetljenih, bolj in manj razumnih, kjer ni več prvenstva duha in srca, potemtakem pa pridemo do novega kategoriziranja nerazumnih, neumnig in slaboumnih. Mislim, da nadaljne razlaganje ni potrebno, novodobni svetno močno izobraženi, sicer pa neumni so pa zgolj posledica teh revolucionarnih zadev. Tudi pojmovanje avtoritete se postavi na glavo, pa postane čedalje pomembnejša avtoriteta pčosameznika, na kratko - kdo je kaj rekel, ne pa, kaj je rekel. Pahnjenje sv. Tomaža v ropotarnico zgodovine je tu že očitno.

Če izobrazbo pojmujemo kot povečanje pismenosti in podobnega, potem seveda tu moremo po eni strani reči, da je to nekaj dobrega. Iznajdba tiska je pač do tega nekako nujno privedla. Težavo predstavlja začetek izgubljanja poslušanja, zlasti seveda v Cerkvi, a tudi drugod, kar se je kasneje še kako poznalo. Nekaj časa se je sicer še vzdrževalo pomen Cerkve kot matere in učiteljice, ki ima svoje služabnike, ki to poslanstvo vršijo, kasneje pa se je čedalje bolj izpodrivalo duhovnike in redovnike, na njihovo mesto pa so stopili ljudski učitelji, kasneje pa še učiteljice. Tako se je začelo izboljševati zlasti pismenost in svetno izobrazbo prebivalstva, znani pa so recimo tudi že prvi ljudski misali kot pripomoček pri sveti maši, če vemo, da so Sveta pisma in katekizmi obstajali že prej. V tej smeri torej dobro, kasneje se bodo seveda škofje in duhovniki, kot recimo Slomšek, še posebej angažirali v trudu za dobre knjige za ljudi. Glede krepitve tovrstne učinkovitosti države in izboljšanja splošne ravni tovrstne izobrazbe prebivalstva se je torej vsekakor željeni učinek doseglo. Vidimo pa, da se je temu marsikaj podvrglo in žrtvovalo,  pa je kasneje terjalo svoj davek.  

"Splošna šolska naredba" (Allgemeine Schulordnung) s 6. decembra 1774 je tako na našem ozemlju uvedla splošno šolsko obveznost, ki je vključila vse družbene sloje. Veljala je za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na spol in starost. Glavni namen šolske reforme je bila širitev pismenosti. Zakon je poznal tri vrste šol; trivialne, glavne in normalne šole (znane tudi pod ljudskim imenom "normalke"). Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon: "Politična šolska ustava". Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor, kar spet moremo seveda šteti kot nekaj dobrega. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje (Slomšek je napravil znani tovrstni priročnik 'Blaže in Nežica v nedeljski šoli'). Leta 1869 so oblasti sprejele nov osnovnošolski zakon, s katerim je bila v "Avstro-Ogrski" (tedaj je že bila "dvojna" monarhija) uzakonjena in tudi v praksi v celoti izvedena osemletna šolska obveznost, ki je veljala v Sloveniji do septembra 2003, ko je bila uvedena obvezna devetletka.

Država je torej pred 250-imi leti šole naredila za svoje in v njih uči ter propagira, kar pač želi. Vedno je torej odvisno, kado vodi državo, že precej časa pa vemo, da to niso le državni voditelji. Odvisno je tudi vselej od prevladujoče miselnosti in trendov, ki se vsiljujejo. Toliko o tem, bo pa seveda potrebno posebej napisati kaj o jožefinizmu n cerkvenem področju, saj je bila zadeva več kot odločilna.