Janez Nepomuk Hrast

Še en kamenček iz diplomske naloge (če uspem dobiti, bom dodal sliko):

Leta 1874 je umrl dotedanji ravnatelj centralnega semenišča v Gorici, mons. dr. Janez Nepomuk Hrast (rojen na Livku leta 1830), profesor dogmatike, kanonskega prava in cerkvene zgodovine, ter redni član cerkvenega sodišča.

Hrast je doktoriral na Avguštineju na Dunaju leta 1858, do leta 1861 pa bil nadškofov kaplan. Leta 1859 je postal tajnik cerkvenega sodišča in protokolist v škofijski pisarni. Ko je torej postal redni član cerkvenega sodišča ter kar trojni profesor, se je naselil v semenišču ter opustil službi kaplana in škofijskega uradnika. V semenišču je bil kmalu določen na mesto prefekta, že leta 1864 pa je postal ravnatelj zavoda. Znal je vse štiri jezike (slovenščino, italijanščino, nemščino, furlanščino, zraven pa še hrvaščino), ki so bili v rabi na Goriškem, isto pa je sčasoma zahteval tudi od bogoslovcev.

Bil je proti vsakršnim prepirom zaradi narodnosti, saj je bil mnenja, da mora biti duhovnikom na prvem mestu Kristusov nauk, ne pa narodnost. Za duhovnega vodjo je poklical v semenišče dr. Eugenia Valussija, kasnejšega tridentinskega škofa, z njim pa vpeljal tudi pobožnost do Božje Matere (tudi šmarnice v maju) ter zagovarjal pogosto prejemanje zakramentov. Za semenišče je zelo lepo skrbel, saj je dal preurediti kapelo, leta 1872 pa prenoviti semeniško stavbo.

Hrast je bil zelo aktiven tudi na družbeno-kulturnem področju. Ko je list »Soča« začel pisati proti veri, je junija leta 1872 osnoval slovenski katoliški list »Glas«, ki pa je že leto po njegovi smrti nehal izhajati. Moralno in finančno je podprl tudi italijanski katoliški časopis »Il Goriziano«, ki je kasneje postal »L'Eco del Litorale«. Pomagal je pri nakupu hiše za »Goriško katoliško društvo«, ki je pod svojim okriljem skušalo združevati tako slovensko kot italijansko narodnost. Na Hrastovo idejo pa je leta 1874 začelo izhajati nadškofijsko glasilo »Folium periodicum Archidioeceseos Goritiensis«. Nadškof ga je zaradi številnih zaslug leta 1865 imenoval za konzistorialnega svetnika, leta 1870 pa za častnega kanonika.

Umrl je star komaj 45 let za zlatenico.

Razmere v goriški nadškofiji 1860-1883

Še en del moje diplome, da se malo razgledate po zgodovini goriške nadškofije.

Cerkveno življenje je v tem obdobju zaznamovano z dogodki na Apeninskem polotoku, kjer so savojske čete zasedle velik del papeške države, proti čemur nastopi tudi goriški nadškof Gollmayr, ki je bil na čelu nadškofije vse obdobje do 1883. Ob spremembah volilnega sistema je nadškof izrazil zaskrbljenost nad preveliko svobodo ljudi, ker se je zavedal verske krize, zaradi katere »civilne svoboščine nimajo temeljev v moralni svobodi«. Povsod po Evropi se krščanska resnica umika »modernim sistemom in teorijam«, ki so po mnenju nadškofa »spremenljivi namigi človeškega razuma«. Zelo modro je ocenil tudi posledice sprememb v šolskem sistemu, ki so potem res pripomogle k utrditvi liberalne kulture v civilni družbi. V povezavi s šolstvom je tudi navodilo, da morajo za pristop k prvemu svetemu obhajilu otroci znati brati, da bi lahko bolje spoznavali katoliški nauk. Cerkev je bila vse bolj obravnavana kot vir zaostalega mišljenja in klerikalizma, vrh tega pa predstavljata dva dogodka iz leta 1870: okupacija Rima in posledičen konec obdobja papeževe politične avtonomije ter obsodba konkordata kot posledica razglasitve sklepa Prvega vatikanskega koncila o papeški nezmotljivosti. Nadškof je ostro obsodil nasilje do papeža in neobsodbo okupacije papeške države s strani katoliške avstrijske vlade.

Kot posledica zasedbe Rima leta 1870 so se po vsej državi organizirale t.i. »Pijeve procesije« kot znak solidarnosti s papežem Pijem IX. Na Goriškem je bila pobudnik procesij »Katoliška družba Goriška« (nastala 28.12.1870), ki je združevala pod svojim okriljem tako slovenske kot furlanske katoličane z namenom postaviti se po robu liberalnemu laicizmu, kakor tudi izraziti podporo papežu. Narodnostni vidik je prevladal nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto goro 2.9.1872, z udeležbo od 40 do 60 tisoč ljudi. To je bila najveličastnejša Pijeva procesija v vsej državi. Takšno navdušenje gre prav gotovo pripisati bližini italijanskega kraljestva, ki je pravzaprav uničilo papeško državo. Italijanska liberalno-masonska oblast pa ni ostala dolžna in je leta 1873 odrekla potrebno dovoljenje za splošno škofijsko romanje na Staro goro pri Čedadu – videmski prefekt je morda tak shod ocenil za provokativen.

Ponovno velja omeniti zavod Avguštinej (Frintaneum po ustanovitelju, škofu Frintu, ali Augustineum, ker je bil ob cerkvi sv. Avguština), ki je začel delovati na Dunaju leta 1818, deloval pa je vse do leta 1919, ko je prenehal delovati zaradi razpada Habsburške monarhije. Od tod je po Kraljevem mnenju izhajala »Avstrijska zavest« slovenskih škofov, saj so si vsi, razen Missie in Karlina, akademske nazive pridobili na tem zavodu, po pravici označenem za »kovačnico avstrijskih cerkvenih kadrov«. To je imelo na življenje v goriški nadškofiji vpliv dvojne vrste: gojenci Avguštineja so postali profesorji v Centralnem semenišču, ki se je le še potrdilo kot središče teološkega oblikovanja in pastoralne enotnosti za bodoče duhovnike, njihov vpliv pa je bil tudi širšega, škofijskega pomena, saj so odločilno delovali na pastoralno dejavnost in družbeno-kulturno angažiranost katoličanov, ki se je poznala tudi na škofijah, ki so mejile na goriško.

V škofiji se je v sedemdesetih letih 19. Stoletja razvil na cerkveno-verskem področju prehod iz neke »vdane in tradicionalne« enotnosti do neke druge enotnosti katoličanov, ki se želi spopasti s težavami in želi priklicati odgovornost Cerkve, kar se tiče kulturnega udejstvovanja in vzgoje. Gre za jasno izražanje katoliške istovetnosti kot nezdružljive z drugimi kulturnimi nazori (zlasti z liberalizmom) in ki je popolnoma odvisna od cerkvene avtoritete. To katoliško gibanje danes poznamo kot »ultramontanizem«. To gibanje znotraj Cerkve, ki je bilo prisotno predvsem med leti 1870 in 1885, kljubuje liberalnim nazorom državnega vrha. Na pravnem področju je govora o sistemu koordinacije med državo in Cerkvijo, ne pa o ločitvi ali podreditvi. Cerkev je bila torej usmerjena bolj pastoralno kot doktrinalno – na podlagi močne duhovnosti in dobrih kulturnih temeljev ter pozornostjo na situacijo in diskretnostjo pri ukrepih preide Cerkev od obrambne drže k bolj odločni. Nosilci vsega tega so duhovniki pod vodstvom bogoslovnih profesorjev Centralnega semenišča, v tesni povezanosti z laiškimi družbami, ki so začenjale nastajati pravzaprav že povsod po malem. Kot nasprotje racionalistične miselnosti se vse bolj razvija pobožnost Jezusovega srca, pa tudi marijanska in evharistična pobožnost.

Do izraza ponovno pridejo tri goriška duhovna žarišča. Leta 1876 je bila temeljito prenovljena oglejska bazilika, čudodelna podoba barbanske Marije je doživelo kronanje 15.8.1863, romarska cerkev na Sveti gori pa je v spomin na Pijevo procesijo leta 1877 dobila nov votivni oltar in nove zvonove. Motilni element pa so vedno bolj postajali narodnostni spori znotraj katoliškega družbenega gibanja.

Leta 1866 je nadškof Gollmayr ponovno v Gorici sprejel jezuite, ki so bili pomembni ne le na področju duhovnega oblikovanja ljudi kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja (seveda so bili zelo aktivni tudi mestni Frančiškovi redovi, kakor tudi kapucini v Svetem Križu in redovnice). Zaradi vseh teh svojih lastnosti in svoje pomembnosti pa so bili tudi glavna tarča liberalnih krogov.

Finančna kriza 1929 2

Da končno sedaj nadaljujemo s to znamenito finančno krizo. Iz vsake krize namreč sledi tudi rešitev, kar se je tudi takrat zgodilo. Poglejmo, kako so se odvijale stvari.

Ekonomske teorije tistega časa so predvidevale, da se država more izogibati vmešavanju v tržno ekonomijo. Od leta 1928 je bil predsednik ZDA prav Herbert Hoover, ki se je dobro spoznal na ekonomijo in industrijo, a tudi on je menil, da bi vsako poseganje države bilo najslabše, kar se da storiti.

Medtem pa je finančna kriza dosegla tudi preostanek sveta. V Nemčiji je bilo leta 1930 kar šest milijonov brezposelnih, ki se jih je na volitvah nacionalsocialistična stranka takoj poslužila ter postala druga najmočnejša stranka v državi. V krizo je stopil afriški kakav, japonska svila, avstralska volna, brazilska kava in argentinsko meso, velike količine katerih so uničevali, da bi dvignili ceno vsaj preostalemu blagu.

Leta 1931 je papež Pij XI. objavil okrožnico 'Quadragesimo anno' (ob štirideseti obletnici socialne okrožnice 'Rerum novarum'), kjer je spomnil, da imajo države veliko odgovornost tudi v ekonomiji in da imajo nalogo prevzeti mesto zasebnikov v primeru, da ti ne morejo zbrati dovolj denarja za nadaljnje vlaganje v podjetja.

Pri tem velja spomniti, da je ravno v tistih letih v ZSSR prišlo do podržavljenja kmetijstva in industrije ter do širjenja lažnih podatkov, da bi plansko ekonomijo prikazali kot zmagovalni sistem.

Leta 1932 so tako bile v ZDA nove predsedniške volitve, ki jih je dobil Franklin Delano Roosevelt, ki se je za zmago poslužil znamenitega slogana 'New deal' ('novo obdobje'). Nov zagon ameriške ekonomije se je zgodil na podlagi nasvetov znanega britanskega ekonomista John Maynard Keynes, ki je novemu predsedniku predlagal, naj prekine konvertibilnost ameriškega dolarja v zlato (dotlej so namreč stabilnost ameriške valute zagotavljale znamenite zlate palice iz Fort Knoxa). Nasvet za tiskanje denarja je resda pomenil tudi znatno povečanje inflacije, ampak je to tudi omogočilo kapital, ki ga je bilo mogoče vložiti v določene javne projekte, ki bi potem za sabo potegnili ekonomijo in ji omogočil nov zagon.

Najznamenitejši projekt je bil izgradnja petindvajsetih jezov na reki Tennessee, ki bi proizvajali nizkocenovno električno energijo, namenjeno tistim, ki bi se odločili postaviti svoje obrate v sedmih zveznih državah, ki jih prečka reka. Financiranih je bilo še mnogo drugih projektov, kot npr. tistih na reki Columbii, ki seveda niso vedno spoštovali narave, so pa vseeno nudili nova delovna mesta za brezposelne.

Leta 1936 so ZDA dosegle isto raven proizvdnje kot v predkriznem letu 1928, zato je bil predsednik ponovno izvoljen. Kot smo videli, je kriza obsegla ves svet in povzročila mnogo gorja tudi v Evropi, kjer so trideseta leta prejšnjega stoletja označili kot mračna.

- Alberto Torresani, La grande depressione del 1929, v: Il Timone, januar 2009.

Finančna kriza leta 1929 1

Ko so leta 1917 ZDA napovedale vojno Nemčiji, je Herbert Hoover, tedanji ameriški predsednik, organiziral tako učinkovit industrijski sistem, da se je že januarja naslednje leto ameriška vojska že lahko na Somi postavila po robu Nemcem. Prav ameriško orožje pa je bilo tisto, ki je novembra 1918 odločilo izid vojne.

Po svetovni vojni je ameriški industrijski sistem, ki je medtem postal najmočnejši in najučinkovitejši na svetu, nadaljeval s polno paro. Med drugim so uvedli tudi tekoči trak, ki je proizvodnjo in prodajo bistveno pocenil. Po vojni so evropske države skušale biti samozadostne vsaj, kar se tiče kmetijskih produktov. V ZDA je bilo kmetijstvo popolnoma mehanizirano in so zato, vsaj kara zadeva pšenico in meso, bile ameriške cene konkurenčne, treba pa je bilo nabaviti kmetijske stroje. Tako se je začela na veliko širiti prodaja vseh dobrin na obroke. Banke so začele vnaprej dajati začetni znesek, potem pa so dobile povrnjene obroke z vštetimi mesečnimi obrestmi. Zaradi tega so zorali tudi zemljišča, ki za pridelek niso bila povsem primerna. Prišlo je do številnih erozij zemljišč in posledičnega propada številnih kmetov (farmers). Ti seveda niso bili sposobni poplačati svojih strojev, zato so propadle številne banke nacionalnega pomena, ki niso imele dovolj likvidnih sredstev, da bi se postavile po robu številnim propadom.

Scott Fitzgerald pripoveduje v svojih romanih, kako so upravljalci dvigal spraševali poslovneže, katere so najbolj perspektivne delnice in so potem tekli v banke ter z napitninami kupovali te delnice. Banke pa so potem te obetavne delnice spet odkupile, ker so mislile, da jih bodo lahko bogato prodale, če bi slučajno potrebovale likvidna sredstva. Na znameniti oktobrski petek leta 1929 na Wall Streetu ni bilo več kupcev, ampak so bili le še prodajalci delnic. Ko se je v ponedeljek spet začelo s poslovanjem, se je zdelo, da bodo delnice spet pridobile na vrednosti, a je šlo le za iskrico, saj so si v naslednjih dneh z neverjetno hitrostjo sledili propadi podjetij. Delnice so postale le papir brez vrednosti.

Po nekaj tednih je bilo že šest milijonov brezposelnih, ki pogosto niso imeli nobenih sredstev za preživetje. Vlaki niso vozili, ker ni bilo potnikov, bilo je ogromno praznih hiš, po številnih četrtih pa so morali odpreti kuhinje za reveže, kjer so nepregledne vrste ljudi čakale na svoj topli obrok hrane.

- Alberto Torresani, La grande depressione del 1929, v: Il Timone, januar 2009.

Resnica o Hitlerju in Jesseju Owensu

Šport je moja priljubljena tematika - rad ga prakticiram (zadnja leta premalo) in rad ga spremljam po televiziji in internetu, zlasti nogomet. Rad gledam tudi kakšne atletske mitinge in atletske discipline na olimpijskih igrah. Ko govorimo o slednjih, se skoraj vedno pojavi tista znamenita "črna legenda" o Hitlerju in Owensu z olimpijskih iger v Berlinu leta 1936.

Po tej legendi, ki je postala že del televizijske in novinarske klasike, naj bi Hitler razjarjen zapustil 'Olympiastadion' v Berlinu po Owensovi četrti zmagi na igrah. Kot najbrž vsi vemo, je 'ubogi črnec' na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 dobil kar štiri zlate medalje. 4. avgusta tistega leta, ko je Owens že imel tri zlate medalje, je na častni tribuni olimpijskega štadiona sedel tudi Führer, da bi spremljal dvoboj v skoku v daljavo med Owensom in Nemcem Lutzem Longom, aktualnim svetovnim prvakom v tej panogi.

Na tem mestu pa se začne tolikokrat ponovljena 'stara lajna', ki so jo novinarji tolikokrat ponovili po radiu, TV, časopisih in kjigah iz roda v rod. Gre za tiste, ki vedno in povsod potrebujejo spopad med dobrim in slabim, med temo in lučjo. Po ponovni, že četrti zmagi tistega 'rasno podrejenega' Owensa, za nameček še nad 'arijcem', naj bi Hitler mračnega obraza zapustil štadion, da ne bi bil priča obdarovanju črnca na 'svojih' olipmpijskih igrah. V svoji avtobiografiji je sam atlet zapisal, kako je bilo v resnici s tem, in to ponovil večkrat ter živahno in pošteno protestiral iz ljubezni do resnice, a ni bilo nobenega učinka.

Owens pripoveduje, kako ne le, da Hitler ni zapustil prizorišča, ampak je podelitev zlate kolajne temnopoltemu atletu spremljal stoje. Obtožba, da mu Hitler ni stisnil roke je brez osnove, glede na to, da ceremonijal tega ni predvideval za nobenega tekmovalca (ker je prvi dan iger stisnil roko le nemškim atletom, mu je olimpijski komite dal dve možnosti - ali da stisne roko vsem dobitnikom medalj ali sploh nobenemu športniku - Hitler je izbral drugo možnost). Owens je v svoji avtobiografiji zapisal takole: "Ko sem stopil z zmagovalnega odra, sem šel mimo častne tribune, da bi se vrnil v slačilnico. Nemški kancler je uperil pogled vame, vstal in me pozdravil tako, da mi je pomahal. Isto sem storil tudi sam, da bi vrnil pozdrav. Mislim, da so novinarji in pisatelji pokazali slab okus, ko so potem iznašli neko sovraštvo, ki ga sploh ni bilo" ("When I passed the Chancellor he arose, waved his hand at me, and I waved back at him. I think the writers showed bad taste in criticizing the man of the hour in Germany").

Film o olimpijskih igrah je Hitler nato zaupal najbolj znani svetovni režiserki, svoji ljubljeni Leni Riefenstahl. Nastal je film Olympia, ki ga vsi največji filmski kritiki priznavajo kot mojstrovino, ne le propagande, ampak tudi kinematografije. Hitler je filmu dal takšen pomen, da je režiserki med izdelavo dajal nasvete in celo sodeloval pri montaži. Nobenih pomislekov ni imel pri tem, da je Leni Riefenstahl Owensa postavila za osrednjega junaka svojega filma. Tu ne gre za nobeno obrambo Hitlerja, ampak za resnico, ki mora biti tudi v zgodovinopisju najvišje dobro.

Zato je treba povedati celotno zgodbo, pri kateri moramo biti pripravljeni na presenečenja. Zgodilo se je namreč tako, da če je že v zgodbi kdo bil v vlogi rasista, to ni bil Hitler, ampak tedanji ameriški predsednik. To pa je bil prav tisti Franklin Delano Roosevelt, ki uživa status ikone demokratičnega napredka. Ko se je namreč štirikratni zmagovalec berlinskih olimpijskih iger vrnil v ZDA, so mu množice v New Yorku pripravile veličasten sprejem. Vsi so tudi pričakovali, da bo Owensa, kot je že bil običaj tudi za športne uspehe, ki niso bili tako veliki kot Owensov, sprejel prvi mož države. Če predsednik zmagovitega športnika že ni sprejel v Beli Hiši, mu je vsaj izrazil uradno čestitko.

Roosevelt pa je bil tedaj sredi volilne kampanije za vnovično izvolitev. Ker pa so bili na jugu ZDA demokrati vedno v manjšini, ni želel dražiti tistega dela volivcev, ki ni bil prav nič navdušen nad tem, da je v Berlinu premočno zmagal črnec. Tako torej iz Bele Hiše ni bilo nobenega vabila. Owens seveda ni pozabil poudariti, kako so, vsaj ob tisti priložnosti, vlogo rasistov odigrali Američani, na čelu s svojim predsednikom ("Hitler didn't snub me—it was Franklin D. Roosevelt who snubbed me. The president didn't even send me a telegram").

Stereotip iz leta 1936 se torej obrne na glavo - vlogo 'grdega' je tedaj odigral ameriški predsednik in ne kancler Tretjega in, upajmo, zadnjega Reicha.

Kambodža 2

V tej "novi družbi" naj bi imele pravico do življenja samo tri kategorije ljudi: kmetje, delavci in vojaki. V vsakem primeru pa bi moralo podeželje prevladati nad mesti. Tako so že od dne svojega nastopa rdeči kmeri zahtevali, da se izprazni prestolnica Phnom Penh, ki se je zaradi pribežnikov napolnila že do treh milijonov ljudi. V par urah se je torej nekaj milijonov ljudi znašlo na poti proti podeželju (med njimi je bilo tudi okoli 20000 ranjencev iz bolnišnic). Ukazano jim je bilo, naj z golimi rokami zgradijo kmečke vasi, prostor zanje pa naj naredijo z uničevanjem džungle.

V prestolnici so medtem odklopili pitno vodo, da bi (kakor bi šlo za deratizacijo) iz nje izgnali tudi tiste, ki bi se skrili. V mestu je moralo ostati samo majhno jedro delavcev, seveda poleg birokratov "Visoke Organizacije". V tem prvem eksodusu, namenjenemu "pokmetenju države", je umrlo skoraj milijon ljudi.

V tem času pa se je, ker je načrt predvidel pravico do obstoja za vojake, ne pa tudi za častnike, zgodilo iztrebljenje z metodami, ki so vključevale tudi križanje in skupinsko uničenje tako, da so skupine častnikov prisilili v prehod minskih polj.

Uničenje je seveda čakalo tudi druge skupine izven sheme. Pobili so vse brezdomce, prostitutke,težke ranjence in neozdravljivo bolne, funkcionarje prejšnje vlade in celo skoraj vse učitelje, skupaj z najboljšimi učenci. Teorija je namreč narekovala, da je zgodovino treba začeti znova in obračunati z najhujšo boleznijo - spominom.

Celo ime države so zamenjali - ne več Kambodža, temveč Kampučija, seveda ljudska in demokratična. Vse knjige so seveda zažgali ali jih pometali v Mekong, novim učiteljem pa je bilo naročeno (pod smrtno kaznijo), da smejo poučevati samo marksistično teorijo in kmetijstvo. Zažgali so tudi ves denar, saj je teorija zapovedovala družbo brez "kapitala".

Meščansko institucijo družine so razglasili za izumrlo: zakonce so ločili, spolne odnose pa dovolili le za razmnoževanje, a s spolnimi partnerji, ki jih je določila Angka. Strogo je bilo prepovedano zaljubiti se. Spolni odnosi so bili obravnavani samo kot "tehnika" za razmnoževanje proletarcev, brez "meščanskih čustvenih komplikacij". Vsa pozornost režima se je usmerila na otroke, "nepopisane liste" brez spomina na preteklost.

To so bili tisti otroci, ki so oblastem za ovajali odrasle (tudi svoje starše), ki niso upoštevali direktiv vlade, da bi bili usmrčeni. Po ocenah francoskega sociologa Françoisa Ponchauda je med letoma 1975 in 1977 umrla četrtina kamboškega prebivalstva. Po ocenah drugih pa število presega tretjino prebivalstva. Seveda so ameriški in evropski "naprednjaki" o tem molčali ali celo hvalili takšen zgled vladanja.

To delo pa je prekinila vietnamska invazija leta 1979. V resnici so tudi Vietnamci želeli ustvariti "novi svet" po načrtih, ki se niso kaj dosti razlikovali od načrtov rdečih kmerov, a so naleteli na večje težave kot kamboški kolegi. Medtem ko so imeli Vietnamci sovjetsko podporo, so kambodžane podpirali Kitajci. Vietnamska invazija Kambodže seveda ni imela namena "osvoboditi" tisto ubogo deželo, ampak je bila del načrta, da si podvrže ves indokitajski polotok. Če se je torej vlada v Hanoju odločila objaviti grozodejstva organizacije angka, zagotovo ni šlo za humanitarne, temveč za politične razloge.

Šele potem ko je napredni Zahod (vključno z naprednjaškimi katoličani) dobil vietnamski imprimatur, je obsodil vse, kar se je zgodilo v Kambodži. Žal pa je šlo zgolj za obtožbo "deviacij", ne pa tudi grozovitega vzroka pokola, za opijanjenost z vzpostavitvijo "novega sveta" z reformami, ki so jih za mizo določili "tehnokrati" terorja.

Kambodža 1

Dobro bi bilo nekoliko pregledati, kaj se je še ne tako dolgo nazaj dogajalo v Kambodži. O tem namreč ni bilo prelitega toliko črnila kot za katero drugo področje, pa tudi se o dogodkih v tej azijski deželi ni toliko govorilo.

Aprila 1975 je s tistim, kar zgodovinarji imenujejo »ameriški poskus samomora« (pacifistična kampanja novinarjev s končnim odstopom predsednika Nixona, odločitev ameriškega Kongresa, da nehajo ZDA podpirati boj zavezniških režimov na azijskem jugovzhodu), vsa bivša Indokina padla pod komunistično oblast.

Gverilci, katerih večino so predstavljali filo-kitajski »rdeči kmeri«, so kamboško prestolnico Phnom Penh okupirali 17 aprila. Na čelu te skupine je bilo kakih dvajset intelektualcev, od katerih je osmerica sestavljala vodstvo, združenih v Angka Loeu, »Visoko Organizacijo«.

Kot je nekdo dejal, so to bili »sinovi Jeana-Paula Sartra«, po izvoru sicer Kambodžani, ne pa po intelektualni plati, skoraj vsi so namreč študirali na pariški Sorboni, kjer so se oblikovali v zahodnih ideologijah tistega časa. Na podlagi teoretičnega marksizma so se namreč spremenili v »družbene inženirje« ter na papir postavili svoje sanje o »racionalizaciji družbe«.

Na žalost Kambodžanov so ti inženirji, ko so prišli na čelo gverilcev, svojo teorijo tudi lahko uresničili v praksi. Nek zgodovinar je zapisal: »Ta skupina ideologov je pridigala o krepostih podeželskega življenja, a se ni nihče od njih nikdar ukvarjal s fizičnim delom. Bili so teoretiki, intelektualci kakor Marx in Lenin, ki nikdar nista delala. V sebi so združevali uničevalno moč dvajsetega stoletja, ko se je religiozni fanatik reinkarniral v profesionalnega politika, v poklicnega revolucionarja. V vsakem drugem času in kraju bi ti brezumni načrti krutih birokratov ostali le v domišljiji, v Kambodži iz leta 1975 pa jih je žal bilo možno tudi uresničiti«.