Valentinovo, resnična zgodba o današnjem svetniku

Kako to, da si pari že približno 600 let prav 14. februarja poleg medvedkov in srčkov izmenjujejo darila? In kaj ima ta svetnik skupnega z zaljubljenci? Priljubljeni običaji ob prazniku svetega Valentina izvirajo iz prepričanja, ki je bilo v srednjem veku razširjeno v Angliji in Franciji, da so se 14. februarja ptice začele pariti. Velik del praznovanja valentinovega je torej povezan s poganskimi običaji, saj februar velja za mesec ponovnega rojstva, ko se konča zima in se začne dihati pomladni zrak.

Valentinovo pa je ime vsaj treh mučencev, ki jih katoliška Cerkev (tudi vzhodni razkolniki in zahodni razkolniki ter krivoverci, kar so anglikanci) časti kot svetnike. Z zaljubljenci je verjetno povezan tisti, ki mu je papež Gelazij I. leta 496 posvetil 14. februar kot krščanski praznik, da bi pokristjanil praznik, ki je bil sprva poganski: rimski praznik plodnosti, posvečen bogu Luperku. Sveti Valentin se je rodil v Terniju leta 176 in umrl v Rimu leta 273. Izhajal je iz plemiške družine, pozneje pa se je spreobrnil v krščanstvo in pri enaindvajsetih letih postal duhovnik, nato pa škof v mestu. Pravijo, da je Valentin oboževal rože in sam gojil vrtnice. Svetniku je bilo v veselje videti otroke, ki so se igrali na tem vrtu, in pravijo, da jim je dajal rože, da bi jih odnesli svojim materam.

Glede njegove povezanosti s praznikom zaljubljencev pravijo, da je svetnik nekega dne videl zaročenca, ki sta se prepirala, zato jima je dal v roke vrtnico, ju opozoril, naj se ne zbodeta, in izrekel molitev. Ko sta se pomirila, sta se radostna vrnila k škofu, da bi mu naznanila svojo poroko. Druga legenda pravi, da se je poganski legionar zaljubil v mlado krščansko dekle. Dekletova družina je poroki nasprotovala, zato je legionar prosil škofa za pomoč. Škof je nato poganko krstil in ju združil v zakonu.

Najstarejšo omembo svetnika najdemo v uradnem cerkvenem dokumentu iz 5. in 6. stoletja, kjer je navedena letnica njegove smrti. V nekem drugem dokumentu iz 8. stoletja so nato navedene nekatere podrobnosti njegovega mučeništva: mučenje, obglavljenje ponoči in pokop, ki so ga opravili njegovi učenci Prokul, Efebus in Apolonij. Druga besedila iz 6. stoletja pripovedujejo, da je svetnika, ki je zaslovel po svoji dobrodelnosti, gorečem apostolatu in čudežih, ki jih je storil, v Rim povabil Kraton, grški in latinski govornik, da bi ozdravil njegovega bolnega sina. Ravno zaradi številnih spreobrnjenj, ki so se zgodila zaradi njegovega dela, ga je cesar Avrelijan dal ujeti in ukazal usmrtitev.

Valentin je bil star 97 let, ko so ga 14. februarja 273 ubili zunaj Rima na ulici Via Flaminia. Njegovo telo je zdaj v baziliki v Terniju, mestu, katerega zavetnik je, in je romarski cilj številnih vernih, ki ga prosijo za zaščito, zlasti za poroke, rojstva in družinske zveze. Upamo, da se bomo na ta dan spomnili tega svetnika sicer že kot zaščitnika mladih in zaljubljenih - vrtnica ljubljeni osebi nikdar ne škodi - vendar pa še bolj z mislijo na tisto skupnost, ki jo parom in družinam more podariti le Bog in za katero imamo danes priložnost prositi s posebno priprošnjo. Sv. Valentin naj torej izprosi lepo število porok, da bomo imeli, kakor prosimo vsak dan, katoliške družine, katerim pa naj izprosi tudi lepo število otrok, da bi Cerkev mogla iz njihovih vrst prejeti duhovnike in redovnike.

Podobnosti med komunizmom in nacizmom

V Italiji je izšla zanimiva knjiga Francesca Agnolija, ki nosi naslov 'Hitler. L'Anticristo. La guerra del Führer contro la Chiesa e ai cattolici' (Hitler, Antikrist - Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom), v kateri je predgovor napisal kardinal Müller. V knjigi izvemo pomembne reči, ki jih v svoji recenziji omenja tudi pisec, pisatelj in upokojeni zdravbnik, Paolo Gulisano. Slednji omenja, kako je pred kratkim voditeljica nemške stranke Alternative für Deutschland, Alice Weidel, v podkastu o X z Elonom Muskom podala izjavo, ki je povzročila precej razburjenja: na vprašanje, kaj si misli o Hitlerju, je Weindlova, voditeljica desne stranke in zato že samo zaradi tega osumljena nacizma, dejala: "Hitler je bil nacionalsocialist; šele po vojni je dobil lažno oznako desničarja, konservativca. (...) Hitler je bil komunist, sebe je videl kot socialista."

Na vse to je levičarski tisk zagnal vik in krik, češ da gre za škandalozne izjave seveda vzklikal po škandalu in govoril o „zamenjavi načrtov in pomenov“. Objektivna analiza pa v resnici razkrije globoke doktrinarne sorodnosti med obema gibanjema. Kakor je zapisal katoliški intelektualec Julio Loredo, je nacizem zaradi poskusa uskladitve nacionalistične ideologije z radikalnim socialističnim naukom postal globoko revolucionarno gibanje, svetlobna leta oddaljeno od tega, kar bi bil zdrav tradicionalistični ali protirevolucionarni odziv, in bolj sorodno drugim težnjam, ki so si prizadevale spodkopati stari red, kakršna sta socialistični internacionalizem ali komunizem.

To perspektivo je obširno razvil zgodovinar Francesco Agnoli v svoji zadnji knjigi Hitler, antikrist. Führerjeva vojna proti Cerkvi in katoličanom, ki je izšla pri založbi Editrice Il Timone. Il Timone je sicer katoliški konservativni mesečnik, ki pa je vselej objavljal tudi določene kratke priročnike glede nekaterih tem in se je šel v tem smislu apologetiko, pred nekaj leti pa je še bolj zagrizel v založništvo ter pričel izdajati prave, pravcate knjige. Agnoli in Gulisano sta sicer tudi sodelavca revije. 

Agnolijeva knjiga je razdeljena na tri dele: prvi je posvečen mlademu Hitlerju, njegovim sopotnikom na poti in vzponu na oblast; drugi nacionalsocialistični ideologiji z zanimivimi preglednimi diagrami o razliki med protijudovstvom, antisemitizmom in antisionizmom ali o podobnosti med nacizmom in komunizmom; tretji del pa boju številnih mož Cerkve in vere proti nacizmu. Novinarji, duhovniki, pogumni mladi ljudje, kot so bili mladi iz Bele vrtnice, vojaki, kot je bil von Stauffenberg, človek, ki je leta 1944 organiziral poskus odstranitve Hitlerja, da bi rešil Nemčijo pred popolno katastrofo. Ljudje, ki so se borili proti nacizmu in v njem videli ateistični vojni stroj hudičevskega zla.

Naslov Agnolijeve knjige je zelo močan, morda bi ga lahko označili za pretiravanje. Hitler celo antikrist? Vendar pa je prav to definicijo podal Hermann Rauschning, ki je bil nemški politik in esejist. Kot vojak v 1. svetovni vojni se je pridružil nacistični stranki, vendar je postopoma postal nezadovoljen in razočaran nad nacizmom, pa je leta 1934 izstopil iz parlamenta in stranke; leto pozneje se je naselil v Švici, nato pa se za vedno preselil v Združene države Amerike. Objavil je dvojne spomine, ki so povzročili senzacijo, 'Revolucija nihilizma' („Revolution des Nihilismus“, 1938) in 'Pogovori s Hitlerjem' („Gespräche mit Hitler“, 1938), v katerih je razkril brezobzirnost in notranjo korupcijo v nacistični ustanovi. Eno od poglavij v Pogovorih s Hitlerjem ima naslov prav „Antikrist“.

Nacizem je predstavljal pravo nasprotje katoliškega nauka, nič bolj in nič manj kot komunizem. Zmedena ideologija, prežeta z evolucionizmom in zgodovinskim materializmom, prepojena s poganskimi filozofskimi in ideološkimi vplivi; radikalen in tipično socialistični politični in gospodarski program, neznosni rasistični predsodki. Skratka, za protikomunističnimi razglasi nacizma se je skrival prav komunizem, ki so ga pravzaprav želeli vzpostaviti. Tisočkrat hujša vrsta komunizma, saj je proti Cerkvi mobiliziral satansko orožje zvijače namesto šibkega in nemočnega orožja grobe sile, katerega se je odkrito šel komunizem oz. socializem, kakor so ga želeli z imenom ublažiti. Prav zato je nadvse zanimivo, kako se besedo "socializem" praktično vselej umakne, pa čeprav gre za uradno poimenovanje, ostaja samo "nacizem". Zakaj? Ker je po fatimskih prerokbah ravno ta rdeča ideologija v svetu prevladala, pa naj bo njena preoibleka takšna ali drugačna. Vemo tudi, da so se številčnih prijemov nacionalsocialistični ideologi naučili od Američanov. 

14. marca 1937 je izšla okrožnica 'Mit brennender Sorge', v kateri je Pij XI. obsodil zmote nacionalsocializma. Ta poteza je Hitlerja spravila v bes, vendar je odprla oči svetovnemu javnemu mnenju. Okrožnica je, kot se je spominjal Pij XII., „svetu razkrila, kaj je v resnici nacionalsocializem: ponosni odpad od Jezusa Kristusa, zanikanje njegovega nauka in njegovega odrešilnega dela, kult sile; malikovanje rase in krvi, zatiranje svobode in človeškega dostojanstva“.

Agnolijeva knjiga daje veliko prostora izjemnemu liku Pija XII., rekonstruiranemu tako, kakor se je razvijal spričo tragedij 20. stoletja: izstopa velikanska figura, pripravljena dati svoje življenje, da bi se zoperstavila antikristovskim pošastim tedanjega časa. 

Spomnimo, da so Pija XII. po drugi svetovni vojni komunisti pošastno izrabili v politične namene in da sta ga njegova pozornost do palestinskih beguncev (750.000, od katerih je bila petina katoličanov) in njegov boj za internacionalizacijo Jeruzalema, ki jo je Izrael zavrnil, stala veliko žalitev s strani sionističnih nacionalistov, ki so želeli z instrumentalno uporabo dejstev iz preteklosti izničiti glas Cerkve v Sveti deželi. Težave, ki se še danes vlečejo. 

Ob upoštevanju velikanske sorodnosti med komunizmom in nacizmom oz. nacionalsocializmom, dvema rokama istih pošastnih klešč, razumemo, zakaj morajo biti katoličani protikomunistični, protinacistični, pa tudi protiliberalni, protisocialistični in protimasonski. Vse to prav zato, ker smo katoličani. Tako je prav neverjetno in nerazumljivo, kako se tudi v določenih katoliških krogih, nekaterih celo, ki se imajo za tradicionaliste, po eni strani neke zadeve kategorično zavrača, medtem ko se skuša tovrstno ideologijo nekako rešiti na podoben način, na kakršen želijo nekateri reševati zadnji vesoljni cerkveni zbor. Najdejo se tudi takšni, ki skušajo rešiti oboje.Bodo naši superjunaki uspeli v tej misiji? 

Božično spreobrnjenje

Malo drugačni zgodovinski dogodek, povezan z božičnim praznovanjem.

Paul Claudel je bil francoski pisatelj, pesnik in dramatik. Opravljal je tudi pomembne diplomatske funkcije, saj je kot vicekonzul in veleposlanik obiskal različne države, od Japonske do Kitajske, Nemčije in Združenih držav Amerike. Najbolj čudežno potovanje, o katerem pripoveduje sam, je bilo njegovo bliskovito in dokončno spreobrnjenje v katoliško vero, celovita in radikalna izkušnja, o kateri v življenju ni nikoli več podvomil - zanj to ni bilo mogoče. Star je bil osemnajst let, nekaj let ni več veroval, njegovo poznavanje Jezusa Kristusa pa so žal spremenila tudi dela demitizatorja Ernesta Rénana, ki je s svojim Jezusovim življenjem Kristusa zreduciral na zgolj utemeljitelja etike, pa naj je bila ta še tako vzvišena. Mladi Claudel torej ni veroval, ampak je čutil veliko željo po resnici, po nečem tako doslednem in trdnem, kot je Bitje samo. Vsi intelektualni in literarni tokovi tistega časa so ga pustili nezadovoljnega in nazadnje obupanega.

Ko je na božični dan leta 1886 vstopil v nedavno prenovljeno pariško katedralo Notre-Dame, je to storil

iz mešanice dolgčasa in estetskega iskanja: „Po jutranji maši se je vrnil na večernice: “Začel sem pisati in zdelo se mi je, da lahko v katoliških obredih najdem navdih.“ V tem trenutku se je vrnil, „ker ni imel kaj početi,“ toda ob petju Marijinega hvalospeva, Magnificata, ko je stal sredi množice, se je zgodil dogodek, ki je spremenil njegovo življenje: „V trenutku se je mojega srca dotaknilo in veroval sem s takšno močjo, da vse moje knjige, vsa moja razmišljanja in vsi dogodki mojega razburkanega življenja pozneje niso mogli omajati moje vere. En sam občutek se je vsilil: Bog obstaja, je tu; je nekdo, je osebno bitje kot jaz. Ljubi me.“ In dodaja: „V trenutku sem imel pretresljiv občutek nedolžnosti, večnega detinstva Božjega deteta.“ Iz tega trenutka, ki ga opisuje kot pretresljivega in skoraj nasilnega, v katerem je doživel popolno gotovost o navzoči in osebni resnici Boga, Boga, ki je postal otrok, je vedno črpal moč in vztrajnost, kot da gre za žareče jedro, ki ni podvrženo nobenemu procesu ohlajanja.

Kot poroča kath.net, je svojo izkušnjo spreobrnjenja opisal takole: „V trenutku se mi je stisnilo srce, verjel sem. Verjel sem s tako močnim notranjim soglasjem, vse moje bitje se je skoraj silovito streslo, verjel sem s tako močnim prepričanjem, s tako neomajno gotovostjo, da ni bilo več prostora niti za najmanjši dvom, da od tistega dne naprej vse knjige, vsa naključja razgibanega življenja niso uspela pretresti moje vere ali se je celo dotakniti.“ Ta vseobsegajoča in prepričljiva izkušnja pa ga sama po sebi ni odrešila utrujenosti na poti postopnega osvajanja in vedno več razlogov, da bi se držal katoliške vere, kot jo predlaga Cerkev. Odločilen je bil še en božič, tisti štiri leta pozneje: „V njem premišljevalno zre ‚le miserable enfant‘, Boga malčkov in ubogih, kot znamenje Božje vsemogočnosti, ki rešuje svet. V tem nebogljenem Otroku, ki ga končno osreči, Claudel občuduje tistega, ki se opredeli kot 'krotak in ponižnega srca' (Mt 11,29) in ki prav s svojo krotkostjo in ponižnostjo pritegne ljudi vseh časov in vseh celin.“

Osebna zgodba velikega francoskega pisatelja v bistvenih elementih prikazuje dramo ljubezni, ki se odvija med Bogom in vsako dušo, ustvarjeno in odrešeno s Kristusovo žrtvijo. Njegova ljubezen nas prehiteva, nas išče in se nam razodeva. Za nekatere na trenuten in bliskovit način, za druge na bolj postopen, vendar gre vedno za dogodek in srečanje dveh volj, ki se vselej odpre na previs naše svobode, čeprav je omejena: Bog se svobodno podredi naši svobodi in jo pričakuje. Ni naključje, da se je Claudelova izkušnja spreobrnjenja zgodila med čutnim poslušanjem Magnifikata, najmočnejše in najbolj iskrene izjave ljubeče predanosti Bogu, kar jih je človeška zgodovina poznala, saj je bila duša, ki jo je pevajoč, vznesena in zahvaljujoča izrekla, celovita in čista - Marijina duša.

Devica Marija nam pokaže, kako popolno uresničevanje svobode nikakor ni podobno sprejemanju ene možnosti namesto druge na nekem meniju, polnem predlogov, ampak je celovit in prostovoljni „da“ Dobremu, ki se kaže in sprašuje po nas. Kakor se dogaja med zaljubljenci, tudi prvo srečanje sestavljajo kraj, čas, odnos, oblačila, ki si jih bomo vedno zapomnili. Claudel je v svojo spominsko knjigo zapisal vreme, hladno in sivo, njegovo držo, točno določen kraj, kjer je stal: „Bil je mračen zimski dan in najtemnejše, najbolj deževno popoldne nad Parizom. Še vedno se spominja, da je stal ob drugem stebru ob vhodu v prezbiterij, ko so peli Magnificat. Klečati in se počutiti doma in ne „na posodi“ se je naučil sčasoma.

Med njegovim intenzivnim literarnim delom je morda najpomembnejše Sporočilo Mariji, igra, ki je med letoma 1892 in 1948 doživela številne ponovne osnutke in popravke ter povzema njegovo videnje sveta in zgodovine kot napetosti med posameznimi eksistencami in celoto bivanja, kjer človek, razpet med grehom in svetostjo, napreduje k skrivnosti Boga, ki vse sestavlja in razlaga. Zanimivo je spomniti, da je tudi druga velika francoska ženska, sveta Terezija Deteta Jezusa in Svetega obličja, doživela, kot bi rekla, popolno spreobrnjenje na isto božično noč, ki je Paulu Claudelu spremenila življenje. Tako je v rokopisu A zapisala: „25. decembra 1886 sem prejela milost izhoda iz otroštva, z eno besedo milost popolnega spreobrnjenja. Zanjo je bil to prehod iz otroštva v odraslost s paradoksalno podobo, značilno za vero v Kristusa, je bil eden najtrajnejših sadov njenega odraslega življenja v veri „izum“ duhovnega otroštva. Navsezadnje božič z Bogom, ki postane Dete, to uči vsakega od nas. 

Vir: Il Timone

Splošna šolska obveznost

Za opomin na današnjo obeležitev gre zahvala zgodovinarju, dr. Renatu Podbersiču - nekatere stvari povzemam po njegovem zapisu. Na današnji dan obeležujemo uvedbo obveznega šolanja, ki se je zgodilo pred natančno 250-imi leti, in se nam ponuja priložnost malega razmisleka. 

Avstrijska vladarica Marija Terezija je torej 6. decembra 1774 uvedla splošno šolsko obveznost (Sculpflicht). Vse do časa njenega vladanja namreč obvezne šole v pravem pomenu besede ni bilo, vemo pa, da so praktično skozi celotni t. i. srednji vek šole bile nekako domena cerkve, pa so se ustanavljale v okviru stolnih ali župnijskih prostorov, kakor tudi v okviru samostanov. 

Navadno se tu govori o reformah, s čimer se od t. i. razsvetljenstva naprej misli na preoblikovanje, vendar v smislu tega, da se da stvarem novo obliko. Pravi pomen besede "reformirati" pa je seveda drugačen in pomeni nečemu, kar je izgubilo pravo obliko, slednjo spet dati. Prav zato moremo razumeti, zakaj se uporablja za protestantizem in potem naprej besedo "reforma", kakor tudi z njo povezani "reformirati" in "reformacija", čeprav v resnici gre za prevrat, torej za "revolucijo". Samo v tem smislu je mogoče razumeti tudi reforme in reformacijo, ki so se zgodile zlasti po zadnjem vedsoljnem koncilu, v bistvu pa so se začele že na njem. Tako torej ugotovimo, da je tudi tu, če se vrnemo k cesarici Mariji Tereziji (ki je vladala med letoma 1740 in 1780) in njenemu sinu Jožefu II. (ki je samostojno vladal med letoma 1780 in 1790) prišlo ne do reform in reformacije, temveč do revolucije. Temu pojavu v našem cesarstvu z eno besedo navadno rečemo kar "jožefinizem", vendar bi očitno bili krivični do cesarja Jožefa, če bi maslo bilo le na njegovi lasulji (takrat so namreč plemiške in pomembne glave nosile lasuljo), ne pa tudi na lasulji njegove matere. S tem seveda ne zanikamo, da bi oba vladarja ne naredila tudi veliko dobrega, tudi ti ukrepi so zagotovo imeli tudi svoje dobre plati, ampak se želimo kritično dotakniti tega revolucionarnega pojava, ki je močno vplival na družbo našega cesarstva vse odtlej, namreč jožefinizma. 

Začelo se je seveda že prej, ko je recimo cesarica preoblikovala vojsko, vendar je vojska vseeno v rokah države. S šolsko reformo pa je država prvič posegla na šolsko področje in vzpostavila centralno voden državni šolski sistem, katerega je krojila po svojih potrebah. Naj ponovimo, da po naravi stvari šolsko področje ni stvar države, ampak bi slednja morala to področje zgolj spremljati in podpirati. To so te t. i. naravne pravice - spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, pravica do družine (ki pomeni poroko med enm moškim in eno žensko, katere vez država podpira, krepi in vzdržuje ter prepoveduje njeno prekinitev, družina pa lahko ima otroke) in pravica do svobodne vzgoje (prva dobrina in dolžnost zakona je namreč roditev in vzgoja otrok, zato so vse tri pravice med seboj močno povezano). Kasneje se je vse preneslo še na druga področja, zlasti je pomembno cerkveno področje, kjer pa je bil glavni igralec cesar Jožef II., zato jožefinizem. Pomeni, da ima povsod potemtakem glavno besedo država oz. njen vladar, če pa se je tovrstno vmešavanje na Vzhodu imenovalo cezaropapizem, nosi v našem rajnkem cesarstvu Jožefovo ime.

Vsekakor ne moremo mimo t. i. razsvetljenstva in njegove miselnosti. Ta miselnost je nadvse postavljala narobe razumljeni človeški razum in človeka kot takega - v središču vsega je človek, ki je tudi merilo vsega, pa seveda njegov razum. Descartesov: "Cogito, ergo sum," se jasno ponuja. Nad vsem je torej človek in njegovo mišljenje, vse drugo je temu podrejeno. Žal se potemtakem temu podrejata tudi Bog in njegova Cerkev, posledično pa še družina in vzgoja. Kar je torej Bog dal v naravo, sedaj začenja biti podrejeno vladarju in državi, čeprav od začetka pravici do družine in življenja nekako na videz nista dotaknjena v samem svojem bistvu. Na videz, ker pač vzgoja spada k bistvu obeh, posebej družine. Oboje pa je bilo seveda pod okriljem in varstvom Božje Cerkve, saj je Kristus vse zaupal rokam apostolov in njihovih naslednikov. 

Po klasičnem pojmovanju imamo dve popolni družbi (societas perfecta), Cerkev in državo, ki na koncu seveda zasledujeta isti cilj, ki je služiti Bogu in k njemu priti, vseeno pa ima ta v praksi različne cilje. Cerkev ima seveda večne in nadnaravne cilje, država pa časne in naravne cilje. Na svojih področjih, torej na svetem in posvetnem, na tem svetu Cerkev in država delujeta samostojno in nimata nad seboj drugih, zato sta popolni družbi, vse ostale družbe, ki so na nižjih ravneh, so nujno nepopolne družbe, ker delujejo odvisno in imajo vselej nekoga nad seboj. Nepopolne družbe imajo seveda neke delne in nižje cilje, delujejo pa v službi splošnih in višjih ciljev. Tu moremo razumeti, kaj pomeni v resnici skupno dobro. 

Vidimo, kaj pomeni tako razsvetljensko pojmovanje človeškega razuma, ki praktično nima več povezave z Božjim umom, vero in Cerkvijo, kakor tudi razumemo, kam vodi absolutizacija razuma. Tako se pojmuje posledično tudi izobrazbo. Nujna posledica je potemtakem nova hierarhija, bolj in manj razsvetljenih, bolj in manj razumnih, kjer ni več prvenstva duha in srca, potemtakem pa pridemo do novega kategoriziranja nerazumnih, neumnig in slaboumnih. Mislim, da nadaljne razlaganje ni potrebno, novodobni svetno močno izobraženi, sicer pa neumni so pa zgolj posledica teh revolucionarnih zadev. Tudi pojmovanje avtoritete se postavi na glavo, pa postane čedalje pomembnejša avtoriteta pčosameznika, na kratko - kdo je kaj rekel, ne pa, kaj je rekel. Pahnjenje sv. Tomaža v ropotarnico zgodovine je tu že očitno.

Če izobrazbo pojmujemo kot povečanje pismenosti in podobnega, potem seveda tu moremo po eni strani reči, da je to nekaj dobrega. Iznajdba tiska je pač do tega nekako nujno privedla. Težavo predstavlja začetek izgubljanja poslušanja, zlasti seveda v Cerkvi, a tudi drugod, kar se je kasneje še kako poznalo. Nekaj časa se je sicer še vzdrževalo pomen Cerkve kot matere in učiteljice, ki ima svoje služabnike, ki to poslanstvo vršijo, kasneje pa se je čedalje bolj izpodrivalo duhovnike in redovnike, na njihovo mesto pa so stopili ljudski učitelji, kasneje pa še učiteljice. Tako se je začelo izboljševati zlasti pismenost in svetno izobrazbo prebivalstva, znani pa so recimo tudi že prvi ljudski misali kot pripomoček pri sveti maši, če vemo, da so Sveta pisma in katekizmi obstajali že prej. V tej smeri torej dobro, kasneje se bodo seveda škofje in duhovniki, kot recimo Slomšek, še posebej angažirali v trudu za dobre knjige za ljudi. Glede krepitve tovrstne učinkovitosti države in izboljšanja splošne ravni tovrstne izobrazbe prebivalstva se je torej vsekakor željeni učinek doseglo. Vidimo pa, da se je temu marsikaj podvrglo in žrtvovalo,  pa je kasneje terjalo svoj davek.  

"Splošna šolska naredba" (Allgemeine Schulordnung) s 6. decembra 1774 je tako na našem ozemlju uvedla splošno šolsko obveznost, ki je vključila vse družbene sloje. Veljala je za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na spol in starost. Glavni namen šolske reforme je bila širitev pismenosti. Zakon je poznal tri vrste šol; trivialne, glavne in normalne šole (znane tudi pod ljudskim imenom "normalke"). Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon: "Politična šolska ustava". Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor, kar spet moremo seveda šteti kot nekaj dobrega. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje (Slomšek je napravil znani tovrstni priročnik 'Blaže in Nežica v nedeljski šoli'). Leta 1869 so oblasti sprejele nov osnovnošolski zakon, s katerim je bila v "Avstro-Ogrski" (tedaj je že bila "dvojna" monarhija) uzakonjena in tudi v praksi v celoti izvedena osemletna šolska obveznost, ki je veljala v Sloveniji do septembra 2003, ko je bila uvedena obvezna devetletka.

Država je torej pred 250-imi leti šole naredila za svoje in v njih uči ter propagira, kar pač želi. Vedno je torej odvisno, kado vodi državo, že precej časa pa vemo, da to niso le državni voditelji. Odvisno je tudi vselej od prevladujoče miselnosti in trendov, ki se vsiljujejo. Toliko o tem, bo pa seveda potrebno posebej napisati kaj o jožefinizmu n cerkvenem področju, saj je bila zadeva več kot odločilna. 

Cadorna onkraj črne legende (1)

Mnogi bi radi zgodovino, kot vse ostalo, „digitalizirali“, v smislu, da bi jo naredili črno-belo, vendar pa je, kakor lepo pravi Vittorio Messori, „zapletena, pogosto nejasna in skoraj vedno drugačna, kot nam jo pripovedujejo“. Tako je tudi, ko gre za figure, kakršen je bil italijanski general, kasneje maršal, Luigi Cadorna, o katerem se mi je zdelo prav nekaj objaviti in ki ga je prav tako zadela nekakšna "črna legenda", pa je praktično vselej predstavljen le v slabi luči. Videli bomo, kje je bil drugačen in kje ne od ostalih poveljnikov vojaških sil, kakor tudi, da je vselej treba upoštevati vse okoliščine, v katerih je deloval.

Znano je, da med "brati Italije", torej med prostozidarji, ni bil priljubljen, saj je bil katoličan, ki se je, če je bilo mogoče, dnevno udeleževal svete maše, kasneje je treba reči tudi, da ga je fašistični režim sicer nekako rehabilitiral, vendar sam general, kasneje maršal, nikdar ni hotel biti član fašistične stranke. Kampanja proti generalu Cadorni je pričela takoj po italijanskem porazu pri Kobaridu, ki ga naša stran z razlogom imenuje "čudež pri Kobaridu", saj bi se glede na sile na terenu zadeve ne smele odviti, kakor so se. Od vsaj osemdesetih let 20. stoletja naprej govorijo sicer zgodovinarji zelo odprto tudi o zaroti in izdaji, če je zgodovinsko dokazano, kako je sama italijanska vlada na več načinov ovirala generala Cadorno, medtem ko njegovega naslednika, Armanda Diaza, ni. K slednjemu se bomo še vrnili, ampak nas bolj zanima Luigi Cadorna, piemontski visoki vojaški častnik, ki je po kobariškem hudem porazu postal glavni krivec vsega. V Italiji je ta poraz postal pregovoren, pa kar rečejo za kak hud poraz, da se je zgodil „Caporetto“.

Ko beremo in poslušamo dobre vojaške zgodovinarje, ugotovimo, da pravzaprav piemontski general ni bil ne boljši ne slabši od enako rangiranih predstavnikov drugih vpletenih sil, ampak precej podoben. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil v svojih doktrinah in taktikah močno zastarel in je zagovarjal vselej zelo napadalno in frontalno strategijo bojevanja, ki pa je seveda pomenila veliko žrtev. Treba je tudi reči, da je bil vojak starega kova še v tem, da nekako ni imel neke človeške vpletenosti, ampak je vse skupaj vodil in spremljal z določeno hladno in intelektualno distanco ter so vse stvari pravzaprav vodili njegovi podrejeni. Slednji so pa tudi v kar lepem številu bili "bratje", kot recimo Pietro Badoglio. Kasneje je zanimivo videti, da je sicer kot prvi Maršal Italije postal prav Cadorna, vendar ni bil sam - obenem z njim še Diaz, ki ga je zamenjal v poveljevanju, kmalu pa tudi še drugi poveljniki iz prve svetovne vojne, kip a so bili, resnici na ljubo, še bolj indiferentni do ogromnih človeških žrtev na bojišču. Pa saj ni bil Cadorna edini – tudi Ferdinand Foch, ki je bil brat duhovnika jezuita in zelo veren katoličan, je bil odstavljen, vendar so ga kasneje bili prisiljeni poklicati nazaj na položaj poveljnika francoskih sil, da bi se izognili katastrofi, kar je antiklerikalni Clemenceau sicer zelo nerad storil, a je vendarle lože v to prepričal, ker prisiljen.

Cadornova črna legenda se je zdela od povišanja naprej sicer zaključena in Cadorna rehabilitiran, vendar so leta italijanskega ekonomskega buma očitno prinesla “bum” še drugih zadev. Tako je črno legendo ponovno odprl »znanstvenik« Mario Silvestri z delom 'Isonzo 1917', leta 1968 pa Alberto Monticone z objavo dela 'Plotone di esecuzione' ('Strelski vod'). Pri drugem ni težko ugotoviti, kam pes taco moli pri obtožbah zoper Cadorno, na katerega so se od tedaj napadi občasno vrstili, ideologizirani pogled na Cadorno in Caporetto pa se je ohranil še danes, pa ne samo v Italiji.

V naslednjem delu gremo bolj v podrobnosti...

Fašisti ali mussolinijevci?

Ker so bile v preteklih tednih zanimive razprave v Gorici na obeh straneh meje, je kot nalašč prišel pod roke članek Marcella Venezianija na temo Benita Mussolinija , ki ga je objavil v dnevniku 'La Verità' (13. novembra 2024), kjer je kolumnist. Vprašanje, ki ga razčlenjuje Veneziani na podlagi dela Giordana Bruna Guerrija, je seveda aktualno na obeh straneh meje, pa tudi širše. Gre za vprašanje kulta ali kultov osebnosti, pa naj govorimo o Mussoliniju ali Titu, lahko pa še o kom. Pokojni duhovnik in zgodovinar, g. Alessio Stasi je rad rekel, kako se vse konča pri težavi kulta osebnosti, ki je seveda pri nas, kakor je pravilno dejal, bil povezan zlasti s cesarjem Francem Jožefom in z maršalom Titom. Gre pri teh ljudeh vselej za prepričane pripadnike ideologij, ali bolj za nekaj drugega, pa je neka osebnost, ki se je oklepajo, bolj simbol, ki so si ga izbrali za svoje težnje ali za ohranjanje mitov? Gre za globoko prepričanje ali za oportunizem? In podobna vprašanja, ki so seveda povezana z zgodovino dogajanja na teh prostorih. Ko se potem govori o nečem umetnem, bi bilo morda dobro spregovoriti tudi o umetnih tvorbah na italijanski strani meje in podobno. 

Kakor pravilno ugotavlja v svojem zapisu Veneziani, so ljudje pač prešli od ene osebnosti k drugi, brez prevelike kritične presoje. Zato bi bilo treba razumeti in preučiti vse to ljudsko prepričanje in razmišljanje - tu seveda gre za Mussolinija, pri nas se je s cesarja Franca Jožefa nekako prešlo na Tita, pa morda potem še nekako tako naprej. Ne gre tu za reševanje podobe enega ali drugega diktatorja oz. totalitarizma, kolikor bolj za poskus poistovetenja z ljudmi, da bi mogli razumeti tudi neke dinamike in zakaj so takšne. Nič od tega se ne dogaja, veliko je hinavščine, nato pa kazanja s prstom in vzajemnega obtoževanja, kjer so na eni strani eni, na drugi pa drugi "pravičniki", pa naj bodo to "Italijani, dobri ljudje", ali pa "pravični uporniki" partizani. Vsekakor vidimo še nekaj, na kar je opozarjal omenjeni pokojni g. Stasi - še vedno je prevelika čustvena vpletenost, da bi se moglo presojati s potrebno distanco in objektivnostjo. Na koncu se bo tako ali tako na italijanski strani ostalo pri določeni fašistični mitologiji, ker tako ni potrebno pretresti svojih lastnih temačnih zadev, na slovenski pa pri komunistični, da spet ne bi svojih temin preveč razgalili. Vseeno veseli, da to potrebno distanco in objektivnost že vse bolj najdemo na obeh straneh meje, seveda le stežka pri v t. i. bumerski generaciji. Sedaj pa povabim res k branju in razmišljanju - ne zahtevamo strinjanja ali zavračanja.  

"Ali so bili Italijani res fašisti ali pa so bili to le na videz, začasno, približno, teatralno in formalno? Enako lahko upravičeno dvomimo o antifašizmu ob padcu fašizma: ali so bili Italijani res antifašisti ali pa so to postali le navidez, iz priročnosti in fikcije? Ali je bil fašizem res avtobiografija naroda, kot so pozneje trdili nekateri resni antifašisti, kot je Piero Gobetti, ali pa so Italijani v osnovi ostali tujci, neprilagojeni fašizmu, kot so trdili nekateri radikalni metafašisti, kot je Julius Evola?

Giordano Bruno Guerri v svojem delu Benito illustrato (zal. Rizzoli) povzema dolgo pozabljeno tezo: Italijani so bili mussolinijevci, ne fašisti; z njim so se identificirali kot z nekim nadčlovekom, ki so ga po domače imenovali Benito. Skratka, Italijanov ni prežemala ideologija, politična vera, režim, temveč mit o Duceju, ki je bil gigantograf njihovih teženj.

Ne vem, ali Italijani res nikoli niso bili fašisti, ali pa je bila takšna le manjšina, kot je to vedno. Večina Italijanov je bila za Musolinija, z njim so se identificirali, kot pravi Guerri; ali pa so ga morda imeli za velikega zaščitnika. Včasih celo pred krivicami in prekomernimi ukrepi samega režima. Ta zapeljiva in sinovska vez je trajala vsaj do vstopa v vojno in še dlje; dokler se stvari niso začele zapletati in dokler se niso začeli ljudje zavedati, da se vojna ne bo končala s kratkim in zmagoslavnim sprehodom, ampak bo Italijo potegnila v tragično, bolečo nesrečo.

Zakaj so bili Italijani bolj mussolinijevci kot fašisti? To nam je nekaj let prej pojasnil veliki psiholog množic, Gustave Le Bon, ki ga je Mussolini bral in občudoval, saj je njegov esej imel za „kapitalno delo“. Za Le Bona so množice, zlasti latinske, ženskega spola in potrebujejo vodjo, petelina v kurniku, skratka diktatorja, ki jih bo zapeljal in premagal njihove notranje in zunanje sovražnike. Fascinirala jih je njegova postava, njegovo telo, njegov obraz, njegov glas, njegovi ukazi. Tej fascinaciji množic je treba dodati še mitologijo monarha, princa, suverenega odločevalca, ki se je izrisala skozi stoletja. Kakor pa je tedaj zahtevala doba množic, bi to več ne bil kralj na podlagi dednih in dinastičnih osnov, temveč bi bil izbran na bojnem polju in v jarkih, izhajajoč iz ljudstva, ki s svojo močjo in voljo osvaja oblast in jo izvaja kot pravi Vodja. Nekakšna ljudska monarhija, če že ne socialistična, v kateri je voditelj arhetipski Italijan, kakor se je izrazil Curzio Malaparte, se pravi, da je izboljšava, velika različica navadnega Italijana. Identifikacija in hkrati projekcija ljudstva v svojega voditelja.

To, da so bili Italijani mussolinijevci, preden so postali fašisti, pomeni marsikaj. Na primer, da je bilo mogoče ohraniti pri življenju tarnanje nad nekaterimi obrobnimi izrazi fašizma, nad nekaterimi lokalnimi hierarhi ali voditelji ali nad nekaterimi vidiki režima, ki jim niso bili všeč. Toda on, Ducione, ki je mislil in deloval na široko, ki je resnično ljubil svoje ljudstvo, slednje pa mu je to vračalo v medenih tednih, ki so trajali vsaj petnajst let, če ne še dlje, je bil izvzet iz teh podlosti. Poleg tega ni naključje, da je zgodovina fašizma, ki jo je napisal Renzo De Felice, zaupana monumentalni biografiji Mussolinija v več zvezkih, kkakor da bi hotela nakazati, da preučevanje in pripovedovanje o fašizmu pomeni preučevanje in pripovedovanje o njegovem ustanovitelju in vodji.

Toda o Mussolinijevem nagnjenju k ljudskemu soglasju bi rad prinesel praktično potrditev, ki izhaja iz majhne lokalne izkušnje. Ko sem bil deček in sem se boril v Fronte della Gioventù (Mladinski fronti) v svoji vasi, smo pogosto imeli vroče razprave s tovariši iz Komunistične partije, ljudmi iz ljudstva, tedaj vse prej kot "radical chic'. Ljudje, s katerimi smo se v bistvu spoštovali, četudi smo se med seboj spopadali, v prepričanju, da se bomo na dan revolucije, naše ali njihove, med sabo borili.

Zanimivo je, da so bili ti komunisti antifašisti le na tretjo žogo, saj so bili predvsem protigosposki, tj. antikapitalistični in antiagrarni, na drugo žogo pa so bili protidemokrati, saj so imeli Krščansko demokracijo za mehko, zvito in klerikalno nadaljevanje preteklega režima. Le na tretjo žogo so bili antifašisti, ker so imeli fašiste za hlapce prvih dveh, vendar s presenetljivo novostjo: ti tovariši so bili globoko v sebi občudovalci Mussolinija. V mnogih primerih so to bili razočarani ali izdani občudovalci, a vendarle občudovalci. Njihova prevladujoča različica je bila, da je Mussolini ostal eden od njih in da je bil velik, vendar se je pustil pokvariti buržoaziji, kapitalu, monarhiji, Cerkvi in da so ga izdali njegovi lastni hierarhi. Skratka, od fašizma so rešili Mussolinija. Bil sem na jugu, tam pa še nista bila izkopana jarek in jama državljanske vojne in partizanskega boja. Toda ti ljudje so bili iskreni in niso bili nevedni, ko so pustili sijati to sled mussolinizma. Morda so s tem opravičevali svoj včerajšnji fašizem ali fašizem svojih sorodnikov, vendar so Mussolinija resnično občudovali in mu bili celo hvaležni za osemurni delavnik, delavsko listino, socialno in zdravstveno varstvo, materinsko in otroško varstvo, poletne tabore za otroke, ustanovljena mesta, socialno politiko, občinske hiše, rekultivacijo polj in melioracijo.

Ta mussolinizem pojasnjuje tudi kult Stalina v povojnem obdobju: te množice so šle od enega konca do drugega v vseh pogledih in v Stalinu, kakor je govorila takratna sovjetska retorika, videle očeta vseh narodov. Niso videle grozot stalinizma in jih verjetno niso poznale, vendar so v njem prepoznale tistega benignega diktatorja, ki so ga izgubile v Mussoliniju.

Če bi se s pogovorom o zgodovini in fašizmu znebili inkvizitorjev in eksorcistov, bi najbrž razumeli nekoliko več o naši preteklosti in prestopanju mnogih ljudi iz fašizma v komunizem v povojnem obdobju.

Guerrijevo delo poteka med ilustracijami, ima poljuden značaj o življenju in delu Mussolinija in režima; vendar se izkaže za pošteno zgodovinsko rekonstrukcijo, za zdravo po omami številnih satanizirajočih portretov Duceja, ki so jih ustvarili pisatelji, intelektualci in novinarji, ki so želeli le pripovedovati o Absolutnem zlu, pri čemer so izbrisali zgodovinsko resničnost in desetletja resnih in argumentiranih zgodovinskih raziskav. V njihovi demonizaciji izgine človek, ki je imel široko in trajno soglasje med Italijani, občudovanje narodov in tujih voditeljev ter iskreno odobravanje največjih pisateljev, znanstvenikov, pesnikov in mislecev svojega časa. Namesto njega je le vodja zločinske tolpe, nato Hitlerjeva marioneta, v vsakem primeru pa absolutno negativen demon, zaradi katerega pozabimo celo na resnične, krvoločne diktatorje dvajsetega stoletja - Stalina, Hitlerja in Maa, da o manjših diktatorjih niti ne govorimo.

Potem ne morejo pojasniti, zakaj je toliko ljudi v Mussoliniju dolga leta videlo nekakšnega očeta, vodnika in za nekatere celo vez med Garibaldijem in Stalinom. Tovariš Benito z nami!"

Začetek mračnega stoletja

Pogosto splošno slišimo in poslušamo o t. i. mračnem srednjem veku, kar seveda ne drži, drži pa, da so v zgodovini oz. v zgodovini Cerkve, če smo bolj natančni, obstajala določena mračna obdobja. Ko torej govorimo, kako težki so današnji časi, velja pogledati v zgodovino, sploh v to mračno stoletje.

V Cerkvi so vedno bili takšni in drugačni verniki, vključno s pastirji. Nekateri so raje šli po poti krivoverstva, kakor po poti prave vere. Spet druge krati pa so ti otroci Cerkve, tako verniki kot pastirji, sicer učili pravo vero, sledili katoliški resnici, niso pa điveli sicer dobro v moralnem smislu. Cerkev, ki je sveta, živi v dotiku z grehom, saj so njeni otroci velikokrat grešni ljudje. Na voljo jim za očiščenje daje svoje svete zakramente, kakor tudi prošnje in molitve svetih in blaženih - v nebesih in na zemlji - da bi se spreobrnili, zgodi pa se, ne tako redko, da so cela obdobja, ko se zdi, da smrad težkih grehov prevlada nad dišavo kadila in drugih dragocenih dišav, celo pri tistih, ki so poklicani k vrhovnemu duhovništvu, to pa so škofje in celo prvi med njimi - rimski škof ali papež.

Ko govorimo o zahodnem delu krščanskega sveta, moramo spregovoriti, kako je nekje na polovici 9. stoletja pričel padati mrak na vrh Cerkve. Karolinško obdobje se je zaključevalo, z njim pa tudi rodovitno obdobje, Cerkev pa je vse bolj tonila v posvetno logiko, v samem njenem vrhu pa so pričeli pastirji živeti vse bolj posvetno. 

Prva opozorila so prišla ob izbiri naslednika svetega papeža Leona IV (790-855). Izbran je bil Benedikt III. (810-858), ki je moral biti praktično s silo prignan v Lateran, da bi sprejel imenovanje, preden pa bi bil posvečen v škofa, saj je bil kot kardinal posvečen le v mašnika (to je bila normalna praksa tedanjega časa), pa je moral čakati potrditev karolinških cesarjev, Lotarija I. (795-855) in Ludvika II. Mlajšega (822/825-875). Težava je bila, da sta papeška odposlanca ali legata, kakor se jim reče, skrivaj želela doseči pri cesarjih, da bi Benedikta III. ne potrdila, ampak da bi na njegovo mesto raje skušala postaviti Anastazija Bibliotekarja (pribl. 810-879), saj je bil slednji precej boilj naklonjen frankovski dinastiji in bi kot glava Cerkve igral precej vidnejšo vlogo. Zato je že prišlo do nekega obdobja, ko sta obenem bila prisotna tako pravi papež, Benedikt III., kot tudi protipapež, Anastazij. Nazadnje se je zadeva razjasnila v prid pravemu papežu.

Po le treh letih pontifikata je k sreči prišel na njegovo mesto velik papež in svetnik, Nikolaj I., imenovan Veliki (pribl. 820-867), ki je pred tem bil svetovalec papeža Benedikta. V nekoliko več kot devetih letih njegovega papeževanja, je zelo poživil papeško institucijo, posebej pa je sv. Nikolaj Veliki zaslužen za odločno spopadanje s Fotijevim razkolom na Vzhodu - treba je opozoriti, da se je tedaj vse postavilo nazaj na svoje mesto in je Fotij nazadnje sprejel papeštvo ter umrl v edinosti s Cerkvijo ter pravoveren. Sveti papež Nikolaj Veliki pa je tudi odločno branil nerazveznost zakona, ko se je spopadel z Lotarijem II., ki je zavrgel svojo zakonito ženo Teutbergo, da bi se poročil s priležnico Valdrado. Svetlo je bilo tudi obdobje papeža Janeza VIII. (pribl. 820-882), ki se je navse načine boril, da bi cesarski vpliv na Cerkev ne bil uspešen, navkljub ogromnim pritiskom, po tem svetlem obdobju pa je nastopila mračna doba.

V stoletju in pol se je na Svetem sedežu zvrstilo po papežu Jnaezu VIII. kar 44 papežev, s pontifikati, ki so trajali ne samo po par mesecev, temveč celo le po par tednov. Med letoma 896 in 904 se je zvrstilo kar 9 papežev, med 44-imi papeži pa je bil med svetnike prištet le en sam, in sicer Hadrijan III., kakih dvanajst pa je bilo bodisi ubitih bodisi so umrli v nepojasnjenih okoliščinah (najbrž so jih "umrli" z zastrupitvijo in podobno). Razne med seboj konkurenčne aristoikratske rodbine so se med seboj borile za papeški prestol, kamor so vsilili kar nekaj nesposobnih in nemoralnih kandidatov, da bi jih seveda tako mogli kontrolirati in nanje vplivati. Tu seveda interes Cerkve ni bil važen, svetno vladarstvo se je mešalo s cerkvenim. Duhovniki so zapuščali čredo, da bi šli na vojsko ali živeli na gradih gospode, prav tako se je izbiralo škofe, ki so bolj poslušali gospodo kot pa sledili Božjim in cerkvenim zakonom, opatije so upravljali laiški mogotci, cerkveno lastnino so delili gospodje med svoje vazale, vsakdanja stvar je postala tudi simonija. Umirajočemu cesarstvu so na družbeni ravni močne rane prizadejali še Normani, Ogri in Saraceni s svojimi vdori, v katerih se niso ustavljali pred samostanskimi zidovi, ampak so pogosto izropali tudi samostane in cerkve, pogosto pa potem tudi pobili duhovnike, menihe in nune.

Razdejanje je bilo povsod, škofje, pač tisti dobri, ki so ostali, so skušali nekako podpreti stavbo, ki se je pričela rušiti - seveda gledano s človeške perspetktive. Na sinodi v Troslu (909) so škofje opisali tedanje stanje v Cerkvi, ki je veljalo za večji del karolinškega cesarstva: "Mesta so zapuščena, samostani v ruševinah in plamenih, dobra zemlja je postala puščava. Ljudje živijo kot primitivci, brez zakonov in brez strahu pred Bogom, popolnoma se prepuščajo strastem, tako da vsakdo počne, kar se mu zdi prav v njegovih očeh, kljub človeškim in božjim zakonom ter zapovedim Cerkve; močni zatirajo šibke; svet je poln nasilja nad majhnimi in nezaščitenimi; ljudje kradejo dobrine, ki pripadajo Cerkvi, in se žrejo med seboj kakor ribe v morju."

V tem opustošenju so na apostolskem sedežu pogosto sedeli papeži, ki niso bili samo neprimerni, ampak so bili prav nedostojni, zakon pa so narekovali kremplji moči in oblasti. Primer papeža Formoza (ok. 816-896) je v tem pogledu zgovoren. Formoz se je znašel sredi težkega položaja, ki ga je rešil na zmeden način, pri čemer je uspel razburiti ves svet: najprej je podprl Guida II. iz Spoleta (855-894) za cesarsko krono in okronal njegovega sina Lamberta II. (880-898) ter tako zagotovil nasledstvo; nato je poiskal pomoč bavarskega kralja Arnulfa Koroškega (okoli 850-899), da bi prekinil Guidove stalne napade na cerkvena ozemlja, in priznal Arnulfa za legitimnega cesarja. Ko je Guido umrl, je zelo mladi Lambert, ob podpori svoje matere Ageltrude, zahteval svoje kronanje. Formoz je to priznal, vendar je na skrivaj poslal predstavnike k Arnulfu, da bi posredoval. Arnulf je odšel v Italijo, "osvobodil" Rim, vendar ga je med pohodom proti vojvodini Spoleto zadela paraliza. Formoz je bil verjetno zastrupljen in je umrl 4. aprila 896.

Njegova smrt pa ni končala zmede. Bonifacij VI. (†896), ki je bil pod Janezom VIII. dvakrat izobčen, najbrž zaradi nemoralnega vedenja, je bil na čuden način izvoljen za papeža; tako zelo, da se še danes razpravlja, ali je resnično bil papež Katoliške Cerkve. Njegov pontifikat je trajal le petnajst dni. Nato je bil izvoljen Štefan VI., ki je bil v bistvu marioneta v rokah vojvode iz Spoleta. Dejansko se je prepustil temu, kar je zgodovina poimenovala kot "sinodo trupla" (897) - šlo je za sramotnoi in grozljivo maščevanje Lamberta in njegove matere, ki sta izkopala truplo papeža Formoza, ga oblekla v papeška oblačila in mu sodila v navzočnosti Štefana VI., kardinalov in škofov. Proti truplu je bilo navedenih sedem obtožb; zaradi očitnega pomanjkanja obrambe, je bil obsojen, trije prsti desne roke, s katerimi je blagoslavljal, so bili pohabljeni, truplo pa so zasramovali, ga nosili po Rimu in ga nazadnje vrgli v Tibero. To je bilo zaničevanje, ki je bilo odvratno celo za tiste Rimljane, ki niso posebej občudovali papeža Formoza. Ti so se ob tovrstni okrutnosti in brezbožnosti uprli. Ogorčeno ljudstvo je Štefana VI. zajelo, ga odpeljalo v ujetništvo v Castel Sant'Angelo ter ga nazadnje zadavilo.

Začetek poniževanja papeške službe v mračnem stoletju, o čemer bomo še govorili...