Poletje v Gdansku leta 1980

To je resnično bilo posebno poletje, ki so ga na Poljskem vedno znali dostojno proslaviti - letos je stvar nekoliko drugačna, saj to praznovanje spremlja tudi globoka žalost. Videli bomo, zakaj.

Pred tridesetimi leti se je na Poljskem rodilo gibanje Solidarność, prvi svobodni sindikat v kateri izmed držav Vzhodnega bloka, kar je predstavljalo tudi prvo razpoko v komunističnem zidu. Ta se je torej začel majati  na baltski obali, potem pa se je dokončno sesul v Berlinu čez slabih deset let. Vse se je začelo s stavko v ladjedelnici v Gdansku (tedaj se je imenovala Leninova ladjedelnica - Stocznia Gdańska im. Lenina) in je dobilo že epske razsežnosti, začenši z Lechom Wałęso (pribl. izg. Vauenso), ki je postal najbolj znameniti delavec na svetu.

Morda pa vsi ne vedo, da so se protesti začeli z nekom drugim. V smislu Dumasove fraze Cherchez la femme, je tudi tu treba pripisati 'krivdo' ženski, in sicer je bila to Anna Walentynowicz, upravnica žerjavov v ladjedelnici, ki so jo kasneje odpustili iz političnih razlogov, saj je bila urednica glasila  Robotnik Wybrzeza (Obalni delavec), ki ga je ilegalno delila ne le delavcem, ampak tudi svojim nadrejenim.

Na predvečer Velikega šmarna 1980, je ilegalno natisnjeni in skrivno razobešeni lepak, ki se je nahajal tik pod uro ob glavnem vhodu, zahteval, da delavko ponovno zaposlijo. Anna Walentynowicz je bila strogega izraza, trdnega značaja in pogosto polemična s samim sindikatom, pa vendar je predstavljala ikono gibanja Solidarność. V filmu o sindikatu iz leta 2007 so se navdihovali prav ob njeni podobi.

Žal je bilo tako, da je na predsedniškem letalu, ki je preteklega 10. aprila strmoglavilo pri Smolensku, bila tudi Anna Walentynowicz - tudi ona se je želela pokloniti žrtvam v Katyńskem gozdu, ki jih je pobila Rdeča armada, zločin pa naprtila Nemcem. V podobi te odločne žene je povzeta vsa polpretekla zgodovina Poljske - od teme Katyńa do luči, ki se je začela svitati s protesti v Gdansku, in ki so pripeljali do demokratizacije te velike slovanske države, ki je v zgodovini pretrpela res marsikaj.

Poleg Walentynowiczeve pa je med žrtvami nesreče bil še eden izmed junakov stavk v ladjedelnici. To je bil Arkadiusz Rybicki, za prijatelje Aram. Leta 1980 je bil aktiven član Gibanja mlada Poljska, skupine protikomunističnih študentov, povezanih s svobodnim sindikatom Solidarność. On je tisti, ki je napisal tistih znanih 21 zahtev Medtovarniškega stavkovnega komiteja, ki jih je Unesco leta 2003 uvrstil na seznam kulturne dediščine človeštva.  

Prva zahteva je bila možnost ustanovitve svobodnega sindikata, ki bi bil popolnoma neodvisen od režima - to je bilo nekaj povsem nezaslišanega za komunistično deželo, saj vemo, da so bili po teh deželah - tudi pri nas - sindikati samo glasniki Komunistične partije in njihova podaljšana roka.

Zahod, ki je bil prav sredi dopustniške mrzlice, se je ob dogodkih v Gdansku zganil, saj se je bal, da lahko posreduje Sovjetska zveza, kakor je to storil že leta 1956 na Madžarskem in leta 1968 na Českoslovaškem. Mnogi komentatorji dogajanja so se tudi spominjali, kako so se družbeni nemiri na Poljskem praktično vedno krvavo končali, zadnjič se je to zgodilo prav v Gdansku deset let poprej.

V samem središču dogajanja, v okupirani ladjedelnici na Baltiku, pa je bilo ozračje povsem drugačno. Dogajala se je namreč neka povsem drugačna revolucija, ki ni bila podobna nobeni od predhodnih. Pravzaprav je šlo za paradoks, saj so se delavci upirali 'revolucionarnemu' in 'delavskemu' sistemu. Revolucija je imela trdne ljudske in krščanske korenine, nasproti nje pa je stal režim, ki ga je vzpostavila tuja sila, in ki je seveda temeljil na ateističnih temeljih. Slika tisočev delavcev v modrih delavskih kombinezonih, ki klečijo pri maši v ladjedelnici, je obšla in pretresla ves svet. 

To je bil znak ponosa in dostojanstva, miroljubne sile, ki zavrača tudi najmanjše nasilno dejanje. Svojo bližino je s posebnim sporočilom izrazil tudi poljski rojak, papež Janez Pavel II, ki je bil še kako blizu svojemu narodu v boju "za kruh in dostojanstvo".

Po 18 dneh stavk, ki so zajele celotno državo, je režim končno popustil. 31. avgusta je bil podpisan Gdanski sporazum, ustanovljen je bil svobodni sindikat Solidarność, za Poljsko in svet pa se je začelo novo obdobje. 

Trideset let zatem obstaja seveda nevarnost ponavljanja oguljenih fraz ob proslavljanju velikih dogodkov, vendar pa ob gledanju podob iz tistih časov nekaj zagotovo drži - če se je na Poljskem nekaj spremenilo, je to zato, ker je bilo v Gdansku mnogo ljudi z novim srcem.

- Luigi Geninazzi, 1980, l'eroica estate del popolo di Danzica, v: Avvenire, 14. avgust 2010.

Po atomskih opeklinah končno peče vest tudi ZDA?

Medtem ko smo mi spali, ob 1.15, kar je 8.15 na Japonskem, so se zbrali na proslavi v mestu Hiroshima - natanko ob tej uri se je namreč pred 65 leti z ameriškega letala spustila atomska bomba, ki je povzročila znamenito tragedijo, ko je eksplodirala nad mestom - tri dni kasneje je ista usoda doletela še Nagasaki. Zvon je letos poslušal tudi ameriški veleposlanik na Japonskem John Roos, ki je bil prvi ameriški diplomatski predstavnik, ki se je udeležil spominske slovesnosti. Z njim je seveda bil tudi generalni sekretar OZN Ban ki-moon, pa predstavniki 74 držav ter kakih 55 tisoč ljudi.

Po minuti molka je besedo prvi povzel župan Hiroshime Tadatoshi Akiba, ki je po izpustitvi 1000 golobov v zrak dejal: "Ta 6. avgust pozdravljamo s trdno odločnostjo, da nikdar nobeni osebi ne bo treba prenašati takšnih grozot".

ZGODOVINA - Atomsko bombardiranje Hiroshime se je zgodilo torej 6. avgusta 1945, 9. avgusta 1945 pa je bomba padla še na Nagasaki. Natančnega števila žrtev do danes še nihče ni znal podati, govori pa se o 200 tisoč smrtnih žrtvah v mesecih po katastrofi, in sicer je število mišljeno za obe mesti. Da o fizičnih, psihičnih in družbenih posledicah niti ne govorimo. 15. avgusta 1945 se je Japonska sicer predala, še danes pa so zgodovinarji razdeljeni v mnenjih, če je bilo to bombardiranje res potrebno ali ne.

AMERIŠKO STALIŠČE - ZDA niso nikdar javno obsodile svoje odločitve, ki so jo sprejele pred 65 leti. Nikdar po koncu vojne se tudi še ni zgodilo, da bi se kak član ali predstavnik ameriške vlade udeležil spominske slovesnosti - do danes. Ko so atomsko bombo razstavili v Smithsonian Institute v ZDA, so na Japonskem dvignili veliko prahu. Spremembe pa so se začele dogajati z Obamovo zmago in z vzpostavitvijo novega diplomatskega stila s strani temnopoltega ameriškega predsednika. Pred dvema letoma je namreč vodja ameriškega Predstavniškega doma Nancy Pelosi obiskala spominski Park miru v Hiroshimi - to je bil prvi uradni obisk ameriškega politika tam. Danes pa je bil kot prvi diplomat ZDA, kot že rečeno, na komemoraciji prisoten veleposlanik ZDA na Japonskem John Roos. Stvari se očitno spreminjajo - vsaj majhen obliž na rane prizadetih Japoncev.

Čuden poraz

"Čuden poraz," je naslov razprave Marca Blocha, zgodovoinarja in uporniškega heroja. V njem je govora o francoskem porazu v drugi svetovni vojni, porazu, ki je bil pravi šok, predvsem zaradi tega, ker je prišel tako na hitro - od 10. maja do 22. junija 1940, ko je bila podpisana predaja s Tretjim Reichom.

Od takrat je že sedemdeset let, a je ta poraz še kako živo prisoten, tako v družbenem spominu, kakor tudi v francoskem zgodovinopisju - za mnoge ta dogodek predstavlja "največjo francosko tragedijo 20. stoletja". Išče se vzroke in razlage za ta polom, ki je načel politični in vojaški ugled Francije. O tem, kako žive in odprte so še rane, pričajo številni zgodovinski prispevki na to temo, kjer velja zlasti omeniti dve deli: Max Gallo - 1940, de l’abîme à l’espérance (1940, od brezna do upanja) in Jean pierre Azema - 1940, l’année noire (1940, črno leto).

Z zgodovinskega vidika gre za dve zelo dobri deli, ki ju odlikuje intelektualna poštenost, s katero avtorja obravnavata tako poraz, kakor tudi kolaboracijo z nacionalsocializmom. Izogibata se temu, da bi se stvari lotila z 'odporniškimi' očali, ki ponavadi De Gaullea in njegove može obravnava kot edine predstavnike prave Francije, na ta način pa zmanjšuje moralno in politično odgovornost t.i. Tretje republike (francoska republika do 22. junija 1940), kakor t.i. vichyjske vlade.

Dolgo časa so poraz Francije opisovali kot skoraj nujno predajo kakovostnejši in številčnejši vojaški sili (kakovostnejši in številčnejši tako glede mož, kakor tudi oborožitve), zgodovinarja pa sedaj dogodek opisujeta v drugačni luči - kot posledico institucionalne in politične krize v državi, ki sta se še kako poznali pri vojaškem vodenju in sposobnosti upora francoskih državljanov. Naj se sliši še tako neverjetno, pa vendar je res, da zgodovinarja imata pacifizemi se je v tistih letih razvil v zelo močno mnenjsko gibanje, za ene ga od glavnih vzrokov poraza, saj so si politiki, vojaki in prebivalstvo predvsem prizadevali, da bi ne prišlo do krvavega spopada, prej kot pa da bi se trudili obdržati ugled svoje države, ki so jo napadle Hitlerjeve sile.

Klavnica prve svetovne vojne in prepričanje, da naj bi slednja bila "vojna, ki naj bi naredila konev vsem vojnam" sta Francijo paralizirala do te mere, da ni bila sposobna odgovoriti agresivnosti in vojni vnemi nmškega Rajha. Na strogo politični ravni zgodovinarja polom interpretirata kot rezultat parlamentarnega sistema, ki je bil majav in nesposoben sprejemanja odločitev, potem ko ga je globoko pretresla porazna izkušnja Ljudske fronte, poleg tega pa so naključnih položajih v državi sedeli ljudje, nesposobni vladanja.

Twain - borec proti lažnim novicam

Iz zgodovine lahko vedno dobimo kaj zanimivega in poučnega tudi za današnji čas. Tokrat nam to ponuja ameriški novinar in pisatelj Mark Twain, katerega stoletnico smrti bomo obhajali naslednjega 21. aprila. 

Ostri in natančni opazovalec okolja, v katerem je živel, kritik družbenih in političnih razmer, s pravim imenom Samuel Langhorne Clemens - psevdonim predstavlja varno globino za plutje rečne ladje (3,7 m). Twain je namreč delal na ladji na reki Mississipi, tako da je ta merska enota bila ladjarjem in splavarjem zelo dobro znana. Pisatelj pa ni počel le tega, prej je namreč bil tudi rudar in lovec za zlatom... in še kaj bi se dalo našteti v seznamu tega, kar je počel.

Njegova najbolj poznana lika sta najbrž Huckleberry Finn in Tom Sawyer, je pa bil Twain predvsem pošten intelektualec, ki pa je takratni ameriški kulturi predstavljal trn v peti. Ta je resnico imela v čislih le na deklarativni ravni, ne pa tudi v resnici - Twain pa si je za resnico vseskozi prizadeval.

V njegovem pamfletu Freedom of the press (Svoboda tiska), s podnaslovom: "Pošteni novinarji obstajajo. Le stanejo več", najdemo zelo aktualne zadeve, kakor pravzaprav v mnogih Twainovih delih. Svojega bralca opozarja: "Postalo je že sarkastičen pregovor trditi, da mora neka zadeva biti resnična, če se jo je prebralo v časopisu. To je sinteza mnenja, ki ga imajo inteligentni ljudje o tem lažnivem mediju. Težava pa je v tem, da neumneži, ki predstavljajo veliko večino tega in drugih narodov, v to (da je nekaj res, če piše v časopisu op. p.) zares verjamejo in jih oblikuje in prepriča to, kar preberejo v časopisu - in prav v tem je največja škoda".

Junak tiskane besede je postal že star in "pošast", s katero se je boril celo življenje, povprečnost, ki je ljudi indoktrinirala z dezinformacijo, ga je premagovala. "Dobro izrečena laž je nesmrtna," je dejal, kakor le-ta ponavadi rojeva konformizem. "Prilagajanje je v naši naravi. Gre za silo, kateri se uspejo upreti le redki," je zapisal. Po njegovem je bil pravi upor v tem, da se nekdo upre konformizmu, vendar pa je žal tako, da je večina prebivalstva žrtev javnega mnenja. "Ne počnemo drugega kot poslušati, kar smo zmotno zamenjali z misliti. iz vsega tega pa ne dobimo nič drugega kot neko mešanico, ki jo imamo za blagoslov. Njeno ime je Javno Mnenje. Reši vse. Nekateri mislijo, da je to Božji glas".

V Twainovi Ameriki tisk ni bil nič drugega kot degradirani proizvod "horde ignorantskih in samozadovoljnih prostakov, ki niso uspeli kot kopači in čevljarji in ki so se začeli ukvarjati z novinarstvom na svoji poti do zavetišča za reveže". Moč oblastnikov je torej tista, ki usmerja novinarstvo, tisti, ki obvešča pa po drugi strani zlahka usmerja ljudstvo z vnaprej izbranimi in od resnice oddaljenimi sporočili: "Usmerjanje (v originalu je uporabljena 'dresura') počne neverjetne stvari... Slaba načela lahko spremeni v dobra in dobra v slaba; lahko uniči vsako načelo in ga po svoje na novo ustvari". "Obstajajo zakoni, ki varujejo svobodo tiska, ne obstaja pa noben zakon, ki bi ljudi varoval pred tiskom". Ob koncu življenja je še dodal: "Le mrtvim je dovoljeno govoriti resnico".

(Za povezavo na Castellanijev članek v dnevniku Avvenire, kliknite na naslov objave)

Praznik, ki so si ga izmislili

Materinski dan bo v četrtek, 25. marca, dan žena je bil 8. marca. Za četrtkov praznik poznamo ozadje - Gospodovo oznanjenje Mariji, ko je spočela Jezusa Kristusa. Poglejmo pa si podrobneje ozadje praznovanja t.i. dneva žena.

Pred davnimi leti je bila skupina zelo pridnih delavk, ki so bile zaverovane socialistke in sindikalne aktivistke - nasproti pa jim je stal zlobni gospodar tovarne. Nekega dne so delavke začele stavkati in so se zaprle v tovarno. Nekdo (pravijo, da naj bi to bil gospodar) je podtaknil požar in 129 žensk je v plamenih našlo kruto smrt. To se je zgodilo 8. marca 1908 v New Yorku. 

Dve leti kasneje je legendarna nemška feministka Clara Zetkin na Socialističnem kongresu v Københavnu predlagala, da bi v spomin na te mučenke 8. marec razglasili za "mednarodni dan žena".

Gre za zelo ganljivo zgodbo, ki se jo najde po knjigah, časopisih, pogovornih večerih, letakih... Ima pa ta zgodba eno drobno pomanjkljivost - IZMIŠLJENA JE! Da, natanko tako - 8. marca v New Yorku ni bilo prav nobene ženske stavke in nihče ni podtaknil požara. Če bi že kdo hotel kaj najti v katerem od časopisov, je leta 1911, ko je "dan žena" že bil ustanovljen, povsem po nesreči zgorela neka tovarna, bilo je tudi nekaj mrtvih, a obeh spolov. Pri tem sindikalizem in stavka nista imele prav nobene zveze, kakor tudi ne 8. marec - bil je 25.

Šele pred kakimi 25 leti je prišlo na dan - in sicer so to ugotovili feministični krogi - da slavni 8. marec temelji na izmišljotini iz časov hladne vojne, ki si jo je omislila komunistična propaganda. Ta si je celo izmislila število tistih žensk - 129...

Tako zanimivo je videti, kako zlagana je prav tista kultura, ki se norčuje iz ljudi, ki še naprej verjamejo v zgodbice o božiču, veliki noči... Tudi v to torej, da je Marija nekoč spočela od Svetega Duha in rodila Božjega Sina. Kar samo se ponuja vprašanje, kateri od dveh praznikov je pristnejši - 8. ali 25. marec.

Nekoliko o Galileu 4

Končno zaključujemo z našo zgodbo o Galileju, ki nas je zadnje čase zaposlovala. Poglejmo nazadnje, kakšna obsodba ga je doletela - moral se je odreči svojim naukom, poleg tega pa je enkrat na teden moral zmoliti sedmero spokornih psalmov. Tako krvoločen je torej bil Sveti sedež - tisti milijoni žrtev med drugo svetovno vojno in po vojni bi seveda skakali od veselja, če bi morali moliti, namesto da bi jih pobili, poslali na prisilno delo, odpeljali v taborišča, izgnali, stradali...

Ker se je Galilej zavedal, da bi se s svojim težkim karakterjem lahko slabo zapisal pri sodnikih, se ni pozabil zahvaliti destim kardinalom, ki so ga "obsodili", da so mu naložili tako milo kazen.

Ko je bil enkrat obsojen, Galilej ni preživel enega samcatega dneva v zaporu, pa tudi mučili ga niso. Nasprotno, najprej je med samim procesom prebival v petsobnem stanovanju s pogledom na vatikanske vrtove, poleg tega pa je imel na razpolago pet služkinj - vse to na stroške Svetega sedeža.

Potem je bival v čudoviti medičejski vili na Pinciu, nazadnje pa se je najprej preselil v palačo sienskega nadškofa, enega tistih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so učenjaka imeli radi, da se je lahko dokončno namestil v vilo v kraju Arcetri pri Firencah.

Kljub obsodbi s strani Svetega sedeža pa Galilej ni izgubil naklonjenosti škofov in znanstvenikov. Nihče mu ni preprečeval nadaljnega študija in dela. Nasprotno, šele po obsodbi je objavil svoje najbrž najpomembnejše delo "Discorsi e dimostrazioni sopra due nuove scienze" (Razprave in dokazi glede dveh novih znanosti). Prav tako ga je lahko svobodno obiskal kdor koli - k njemu so prihajali tudi najuglednejši evropski znanstveniki in z njim razpravljali.

Galilej tudi nikdar ni trdil, da bi njegove raziskave kakor koli ogrožale njegovo katoliško vero. Ko je 78-leten umrl, devet let po obsodbi s strani Svetega sedeža, je pustil zapis, da v njegovih delih nihče ne bo našel niti najmanjše sledi, ki bi odvračala od pobožnosti in zvestobe Cerkvi. Umrl je tudi s popolnim odpustkom (odpustek ni enak odvezi, zato naj se ljudje že enkrat o tem poučijo! op. p.) in papeškim blagoslovom, kar je tudi znamenja, da ga Cerkev kljub vsemu ni imela za sovražnika, kakor se tudi sam nikdar ni čutil kot tak

Še glede znamenitega stavka "Eppur si muove!" Tega stavka Galilej ni nikdar izrekel pred sodniki, ampak si ga je omislil italijanski novinar Giuseppe Baretti leta 1757 v Londonu - 124 let po Galilejevi obsodbi.

Nekoliko o Galileu 3

Nadaljujmo še z eno stvarjo, ki lepo dokazuje, da je Cerkev imela zelo dobro mnenje o Galileju. Ko je napisal nekatera pisma, kjer je branil kopernikanski sistem, po katerem zemlja kroži okoli sonca, ga je zelo ostro napadel pater Calvini s Firenc, v bran pa sta mu takoj stopila pater Benedetto Castelli in pater Luigi Maraffi, ki je bil tudi predstojnik dominikancev. Tudi kardinal Giustiniano je Calvinija pozval, naj javno umakne svoje obtožbe proti Galileju, v Neaplju pa je pater Foscarini s cerkvenim dovoljenjem objavil apologijo Galileja in kopernikanskega sistema. Lahko torej vidimo, da je mnogo cerkvenih ljudi podpiralo Galileja in njegove teorije, posebej to velja za jezuite, ki so uživali tedaj velikanski ugled.

Leta 1615 je bil Galilej v Rimu, kjer je med kardinali propagiral svoj sistem. Na kardinala Orsinija je naslovil pismo, kjer trdi, da kroženje zemlje okrog sonca povzroča plimovanje. To Galilejevo prvo bivanje v Rimu se žal konča z navadnim opominom Svetega sedeža. Če smo natančni, v tem prvem procesu Galilej ni bil niti imenovan - obsojena je le kopernikanski nauk, Kopernikova knjiga pa konča na Indeksu, vse dotlej, dokler ne bi ideje o kroženju zemlje okoli sonca simpatizerji ideje proglasili za znanstveno hipotezo.

Leta 1616 torej ni bilo nobenega procesa proti Galileju, tedaj so ga le pozvali pred sveto Inkvizicijo, kjer so ga povabili, naj kopernikanske teze ne zagovarja in je ne uči. Šlo je le za opomin, in sicer zelo blag.

22. junija 1633 pa so dominikanci v samostanu Santa Maria sopra Minerva zares obsodili Galileja, ker je v svojem delu "Dialoghi sopra i massimi sistemi" (to delo je Cerkev uradno odobrila, kar velja poudariti) zagovarjal kopernikansko tezo.

Vendar pa je do "imprimatur" (dovoljenja za tisk) s strani Cerkve prišel tako, da je ves čas govoril o kopernikanski 'hipotezi', saj ni bilo dokazov, da zemlja kroži okoli sonca - ko je knjigo izdal, v njej ni bilo več ne duha ne sluha o hipotezi, ampak je bila teza, da zemlja kroži okrog sonca je torej kar naenkrat postalo dejstvo.

Poleg tega je v štirih dneh diskusije pred sodniki Galilej posredoval en sam dokaz, pa še ta je bil zgrešen. Kot smo že dejali, je trdil, da je plimovanje tisto, ki povzroča kroženje zemlje okrog sonca. Sodniki so seveda spodbijali ta dokaz in trdili - in imeli popolnoma prav - da plimovanje povzroča luna s svojo gravitacijo.

Ko je torej bil Galilej leta 1633 obsojen, je bilo stanje takšno: imel je seveda prav, ko je trdil, da zemlja kroži okoli sonca, vendar pa za to ni imel nikakršnega dokaza. Prvi znanstveni dokaz o kroženju zemlje je prišel na dan šele leta 1748, kar je več kot sto let po Galilejevem procesu.

Naslednjič bomo to zgodbo končali s par besedami o sami obsodbi in kaznijo, ki ji je sledila.