Reformacija: beseda in pomen

Ob 'Dnevu reformacije', ki ga obhajamo pri nas na 31. oktober, je pomembno nekoliko razjasniti prav ta osnovni pojem. 

Beseda je seveda latinskega izvora, dobesedno bi pomenilo 'preoblikovanje', vendar pa prav natančnega pomena "Reformatio" nima. V tem pojmu pa sta redno povezana "vračanje na staro" in istočasno "nastajanje novega". Kot klic k pokori, spreobrnjenju, novemu stvarstvu, ima svoje temelje v oznanilu starozaveznih prerokov, v Janezovem vabilu k "metànoi" v evangeliju. 

Ko gledamo na zgodovino redovništva, lahko rečemo, da je to zgodovina vrste reformacij v Cerkvi. Krščanstvo hoče obnoviti npr. sv. Bernard (+1153), sv. Frančišek Asiški (+1226) zahteva brezkompromisno uresničenje življenja po evangeliju, njegovo gibanje zajame sodobni svet kot "renovatio et reformatio ecclesiae" ("prenova in preoblikovanje Cerkve"). 

Posebno glasen je klic po reformi v 15. stoletju; zahteva reformo papeštva, kardinalov, svetne in redovne duhovščine, uprave in financ, sodne službe, šolstva. "Reformacija" je vse bolj veliko upanje vseh. Javlja se po osebah kot sta Hus in Savonarola, je osrednja tema na koncilih v Baslu in Konstanci. 

Luter pravi pri svojem prvem javnem nastopu: "V Cerkvi je nujno potrebna reformacija, ki pa ni stvar posameznika, ne papeža, ne kardinalov ... ampak vsega krščanskega sveta ..." Luter gleda tu na reformacijo v smislu "metànoie" (spreobrnjenja), hoče ponovno vzpostaviti "stare krščanske resnice", predvsem po načelu "sola scriptura". Sveto pismo je edini vir verovanja, ki ga mora človek spoznati brez posredovanja uradne Cerkve. Temeljno navodilo evangelija pa je, da je človek od Boga sprejet, opravičen in odrešen le po Božji ljubezni in milosti, ki se je udejanjila v Božjem učlovečenju, Jezusu Kristusu, v njegovi smrti in vstajenju (sola gratia, solus Christus). Za človekovo zveličanje je potrebna samo vera v Kristusa (sola fides). 

Do razhajanj je prišlo zaradi različnega gledanja na človekovo opravičenje, na vsebino in pomen zakramentov, vključno z mašno daritvijo in mašniškim posvečenjem, na vodilno vlogo papeža, na pravico do razlage Svetega pisma, na nauk o vicah ter češčenju Marije in svetnikov.

Iz nemških dežel se je reformacija širila tudi drugam: v Švici jo je leta 1522 začel Ulrich Zwingli (cvinglijanstvo) in jo z novim poletom nadaljeval Jean Calvin (kalvinizem), leta 1536. razvijala so se tudi gibanja ljudske reformacije (prekrščevalci, štiftarji). Reformatorji so Cerkev organizirali v okviru dežel (deželne cerkve) in so bile podrejene deželnim knezom. Ukinili so celibat duhovnikov, razpustili samostane, v bogoslužje so uvedli narodni jezik.

Zgodovinski poduk za papirnato oznanjevanje

Aktualna Metternichova cenzura

Kakor je znano, je v prvi polovici 19. stoletja v Avstrijskem cesarstvu na mnogih področjih veljala cenzura, med drugim tudi kar zadeva knjižno ustvarjanje. Upravljalec tega sistema, ki je kontroliral svoje podložnike, je bil knez Clemens Metternich, ki je leta 1821 postal tudi državni kancler.

Ta je na področju političnega, ekonomskega, družboslovnega ter religioznega knjižnega ustvarjanja določil s posebnim zakonom, da ne sme biti objavljeno nobeno delo, ki bi imelo manj kot 320 strani. To je bila najbolj učinkovita oblika cenzure, vsako tako delo se je namreč nujno pretvorilo v t.i. "špeh", ki je bralce že vnaprej odvračal od izobraževanja na omenjenih področjih.

To je velik poduk tudi za nas. Pisati preveč namreč postane kakor nič pisati, avtor dela si sam sebi skoplje jamo. Zvita Metternichova poteza uči vsakega pisca, naj ne pretirava s količino, ker se da vsebino podati z veliko manj besedami. Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je je boljši tisti avtor, ki potrebuje malo prostora (papir se vedno bolj umika) da ljudem sporoči, kar želi.

To je tudi pouk za našo cerkveno birokracijo, ki nam vsako leto pošilja na kilometre natisnjenega papirja, kakor da ne bi vedela, kaj drugega početi. Zanimivo bi bilo izvesti raziskavo, koliko 'cerkvenih' ljudi prebere vso to goro papirja (meni ne uspe in nimam niti nekega namena to narediti). V tem primeru je nujno treba upoštevati človeško naravo, ki ima svoje zakonitosti, od katerih je ena ta, "da jasnost idej ustreza jasnosti in majhnemu številu besed. Nasprotno pa obilica, množina besed kaže na krizo jasnosti, če ne tudi na krizo identitete, morda celo na neko nezavedno negotovost," kakor opozarja Messori.

Za zgled so nam vedno in povsod lahko štirje evangeliji. Ti so kratki in zelo vsebinsko bogati, najkrajši pa je Markov evangelij, ki je tudi najstarejši in najbližji strnjenemu Jezusovemu sporočilu. Kristjanom bi moralo dati vse skupaj še posebej misliti, saj za nas ne velja samo tisti antični moto 'historia magistra vitae' (da je torej zgodovina življenjska učiteljica), ampak še drugače: 'Historia magistra Dei' - po znamenjih časa nam govori Bog, kot je lepo dejal 2. vatikanski cerkveni zbor.

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

Ko se podre zid...

Zgodovinska zanimivost.

Berlinske kronike poročajo, kako se je brezštevilna množica, ki je prišla ob podrtju zidu na Zahod, takoj napotila v nakupovalna središča, kjer so med ostalimi trgovinami tudi prav posebne. Za tiste, ki morda tega ne vedo, v Nemčiji je morda največja veriga erotičnih trgovin na svetu, nekatere, kot npr. prav tista v zahodnem Berlinu, pa so celo večnadstropne. V njih se najde prav vse, najbrž je še domišljija premajhna za tako veliko in raznovrstno ponudbo v tem sektorju, ki jo nudijo nemške trgovine.

Kronike pa tudi poročajo, da se vzhodni Nemci niso napotili le v te trgovine, ampak so dobesedno razgrabili ves erotični material, vse revije in knjige po berlinskih kioskih in knjigarnah. Seveda so se množično napotili tudi v erotične kinodvorane, kjer so se lepo po prusko postavili v vrste in čakali, da bi lahko vstopili.

Zdi se torej, da so bili ljudje na vzhodu bolj kot kruha lačni pornografije. Ne smemo se temu čuditi, saj so komunistične države, vsaj uradno, bile najbolj moralne in čistunske v zgodovini človeštva (spomnim se, kako so naši 'odrasli' sodržavljani pornografske revije kupovali v Italiji, dokaze lahko še vedno najdemo na kakem podstrešju ali omari). V Sovjetski zvezi, na Kitajskem in še kje je bila za producente in trgovce s pornografskim materialom predvidena celo smrtna kazen, ki so jo večkrat tudi izvršili. Seveda so bili na smrt obsojeni tudi tisti odrasli, ki bi jih zasačili pri homoseksualnem spolnem dejanju, kakor tudi posiljevalci žensk, da o tistih, ki so si privoščili mladoletne in otroke, sploh ne govorimo.

Mladi so seveda vsi bili vzgojeni v tem strogem duhu, vendar pa niso niti pomišljali, da bi ob osvoboditvi ne zavili v najbližjo erotično trgovino ali trafiko, da bi dobili prepovedan sad.

Tu se torej pokaže tragika in slepota totalitarnih režimov, ki želijo ustvariti “novega človeka” po svojih sistemih. Ko so izrabljali samo politične, šolske in družbene vzvode, so dosegli samo materialno revščino, zraven katere prideta še duhovna in moralna. Namesto novega pridemo tako samo do “starega” človeka, o katerem govori tudi sv. Pavel. Ta je brez vsake zaščite tako prepuščen trgovcem s spolnim materialom.

Potrebno je torej vse kaj drugega kot policijski režimi s svojimi pedagogi, ki predavajo na “urah spolne vzgoje”, da bi spremenili srca ljudi in njihov način odkrivanja skrivnosti življenja, med katere spada tudi spolnost. Nobena revolucija ni mogoča, če se ne zgodi najprej v človekovi notranjosti. Zunanje revolucije tako niso nič drugega kot minljive fasade, ki trajajo samo toliko časa, kolikor traja režim.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek.

Ostati ali ne v mestu?

Janez Bosco, ki goduje 31. januarja, je bil kmečki sin in je izhajal iz gričevnate pokrajine okoli mesteca Asti v Piemontu. To je bilo in je še danes – globoko podeželje, kjer je vladala določena nezaupljivost do bližnje piemontske prestolnice Torino. Na podeželju je bil vse do mašniškega posvečenja, ki ga je prejel leta 1841. Šele takrat je šel v Torino, kjer se je izpopolnjeval v cerkvenem Konviktu, vzgojnem zavodu. 

Ko je končal to izpopolnjevanje, je bil seveda namenjen prevzemu kake podeželske župnije, a je takrat stopil v ospredje duhovni voditelj vzgojnega zavoda, don Cafasso. Ta je bil kaj zanimiva osebnost, saj je bil spovednik obsojenih na smrt, velikašev, kmetov in škofov in ga je papež Pij XII. leta 1947 razglasil za svetnika. Ta don Cafasso nikakor ni hotel, da bi don Bosco šel iz mesta Torino, saj je uvidel, kaj bi lahko v prihodnosti naredil ta mladi podeželski duhovnik, če bi ga namesto na prašne podeželske ceste poslali na tlakovane ceste piemontske prestolnice. 

Don Bosco se izziva ni ustrašil, kakor se tudi ni ustrašil težkih časov, ki so se najprej napovedovali, nato pa tudi uresničili, ko je prišlo leto 1848 s svojim revolucionarnim vrenjem ('marčna revolucija'). Zavedal se je, da bo vse, kar koli bo napravil, nekaj novega in zavedal se je, da je sposoben sprejeti »mestni« izziv, četudi je bil do tedaj vajen le vinogradov, polj in semeniških poslopij. Dobro se je zavedal, da je treba evangelij najprej oznanjati po mestih, kakor je to počel že Jezus, Pavel in drugi. Od tam se ideje širijo tudi na podeželje. V pismu, ki ga je don Bosco pisal 3. avgusta leta 1877 nekemu francoskemu škofu, ki je prosil, da bi v njegovo škofijo prišli salezijanci, je dejal: »Več prebivalstva kot ima mesto, bolj je za nas primerno.« Malo prej je namreč zavrnil prošnjo neke bogate dame, ki je vabila salezijance v svoje mestece v osrednji Italiji. Dejal je, da je mestece premajhno, saj salezijanci ciljajo na velike tarče. 

Tako je stavil na Torino, oziroma na njegovo prihodnost. Takrat je bilo namreč to še majhno mesto, v letih 1849-1859 pa se je potem bliskovito razvilo, leta 1861 pa celo postalo prestolnica novega italijanskega kraljestva. S svojo stavo je vztrajal tudi leta 1864, ko so mestu na silo odvzeli status prestolnice, ter ta naziv podelili Firencam. Tega leta je namreč dal postaviti temelje za novo, izjemno veliko baziliko Marije Pomočnice v Valdoccu, ki je tedaj bil še močvirnato in od centra oddaljeno predmestje Torina. 

Je torej upal proti upanju, kakor pravi apostol Pavel, ko so vsi mislili, da je mesto obsojeno na obrobno vlogo v zgodovini. Moramo vedeti, da je ob priložnosti judovska skupnost obupala nad nekdanjo prestolnico, ter jo zapustila, ne da bi dokončala projekt izgradnje velikanske sinagoge. To je kasneje zgradila mestna občina, danes pa jo poznamo pod imenom »Mole di Torino«. Don Bosco je torej ostal v tem izropanem, zapuščenem in napol izpraznjenem mestu. Bil je daljnoviden in je vedel, da se bo stvar obrnila. Zvestoba salezijanskemu geslu: »Da mihi animas, coetera tolle.« (Daj mi duše, ostalo odvzemi), se je izkazala za pravo odločitev. Občina je stavila na industrijo in res so se zadeve kmalu začele obračati. Z industrijskim »bumom« je Torino postajal industrijska prestolnica Italije in prebivalstva v njem, torej tudi duš, katerim je bilo treba oznaniti evangelij, je bilo vse več. Danes ima skoraj milijon prebivalcev, Valdocco pa je sedaj praktično sredi mesta, ne pa neka obrobna periferija. Še kako torej drži tisti vzklik iz brevirja: »O modrosti svetnikov bodo pripovedovala ljudstva.« O njihovi preroški daljnovidnosti pa tudi, dodajamo mi.

Malo drugače o križarskih pohodih

Že osem let po smrti preroka Mohameda se je islam raztezal po celotni severni Afriki, Cipru, po večjem delu Srednjega vzhoda (Bližnji vzhod + Arabski polotok + Iran) in po velikem delu Iberskega polotoka. Vojaški razlogi za ta razmah so pravzaprav zelo preprosti. Prvi je ta, da so se Bizantinci in Perzijci iztrošili v stoletja trajajočih medsebojnih spopadih – oboji so imeli na voljo le obmejne vojaške enote, ki so pa bile razporejene v med sabo oddaljenih utrdbah, v veliki meri pa je šlo tudi za najemniško vojsko. Konjeniških oddelkov, sposobnih naglih premikov, niso imeli na voljo. Na drugi strani imamo Arabce, ki so že od otroštva vihteli orožje, s kamelami pa so lahko hitro prečkali puščave. Svoj napad so vedno usmerili na eno točko, večina cesarskih čet pa je bila raztresena po celotni dolžini meja cesarstva (te meje pa niso bile kratke). Meje so tudi pogosto varovala arabska plemena, ki so jih Bizantinci plačevali priložnostno – ko je prišlo do prvih prask, so hitro prešli na stran arabskih zavojevalcev.

Veliko je bilo v preteklosti napisanega o domnevni muslimanski strpnosti, kakor je bilo napisanih tudi mnogo ne le netočnosti, ampak pravih neumnosti, kar se je začelo že v 18. Stoletju z Voltairom, Gibbonom in drugimi pisci razsvetljenskega obdobja. Njihov namen je bil Katoliško Cerkev opisati v čim bolj temni luči, kakor pravi ameriški sociolog in zgodovinar religije Rodney Stark v svojem izčrpnem delu »God's Battalions: The Case for the Crusades«. Perzijci  so se npr. še več kot celo stoletje upirali islamski prevladi (ne le par let po 650 – tega leta je bilo Perzijsko kraljestvo dokončno zasedeno), zaradi česar so bili deležni najbolj zverinskih povračilnih ukrepov. Potem je bilo na smrt obsojenih sedemdeset krščanskih romarjev iz Male Azije – pobili so vse, razen sedmih, ki so se spreobrnili v islam. Nemalo zatem so v Jeruzalemu Arabci križali šestdeset krščanskih romarjev. Ob koncu 8. stoletja so se začeli muslimanski napadi na samostane (vedno so pobili vse menihe) in uničevanje cerkva po celotni Palestini, zlasti pa v Jeruzalemu in okolici. Vedno so se znesli tudi nad civilisti – bilo je mnogo pobojev in posilstev. Ob koncu 10. Stoletja je turški sultan ukazal kristjanom, da morajo okrog vratu nositi križ, težak dva kilograma. Judje so nosili podobo teleta z isto maso. Po njegovem ukazu je bilo uničenih več kot trideset tisoč cerkva, vključno s cerkvijo Svetega groba. Za Evropejce so muslimani izdajalsko s silo napadli nekoč krščanska ozemlja, jih oskrunjali, plenili, zasužnjevali prebivalstvo. Vse to iz čiste želje po uničevanju. Tudi veliki angleški zgodovinar 18. Stoletja Edward Gibbon je moral priznati, da bi, če Karel Martel muslimanov ne bi ustavil pri Poitiersu (732), »na Oxfordu morda danes morali poučevati razlago Korana«.

Glede tako občudovane islamske civilizacije je zanimivo to, da je po arabski zasedbi Egipta, severne Afrike in Iberskega polotoka povsod izginila uporaba kolesa – kolo je potrebovalo ceste, Arabci pa so bili vajeni kamel, nad katerimi so seveda imeli monopol. Znameniti islamski junak Saladin, ki so mu zahodni pisci peli takšne slavospeve je zaprl znamenito knjižnico v Kairu, knjige pa vrgel na odpad.

Kristjani so sklenili, da gredo v protinapad – torej je šlo le za odgovor, nikakor niso prvi napadli. Veliki plemiči in vitezi niso bil ne neumni ne naivni, da bi ne vedeli, kaj jih čaka v Sveti deželi, saj so tam nekateri že bili, ali pa so za razmere izvedeli od kakega sorodnika, ki je bil tam kot romar. Vedeli so tudi, da med tistim kamenjem in peskom ni bilo nobenih kupov zlata, ki bi čakali samo nanje. Če se še malo vrnemo h kultiviranemu Saladinu, ki naj bi v nasprotju z barbarskimi in lahkovernimi križarji, bil tako civiliziran in razumen, naj povemo, da tega na podlagi zgodovinskih dejstev nikakor ne moremo reči. Ko je pri Hattinu premagal kristjane, je dal, kakor je zapisal njegov tajnik ad-Din, obglaviti vse templjarje in malteške viteze, saj jih je raje pobil kot napravil za sužnje. Pri njem je bila cela vojska muslimanskih učenjakov, asketov in drugih podobnih – vsak od njih je izrazil željo, da bi ubil po enega viteza, kar jim je Saladin »milostljivo naklonil«. Kar vidimo v filmu »Nebeško kraljestvo«, režiserja Ridleyja Scotta, da so namreč prebivalci Jeruzalema lahko svobodno šli v krščanske dežele, ker jim je to naklonil Saladin, ki je bil »mož-beseda«, je velika laž – za svobodo so morali plačati odkupnino, polovica prebivalstva pa je morala v suženjstvo, ker si je niso mogli plačati.

Treba je povedati tudi nekaj o prevelikem poudarku, ki so ga namenili znamenitemu četrtemu križarskemu pohodu, ko so se križarji polastili Konstantinopla namesto Jeruzalema. Bizantinci so se do križarjev vselej vedli nepošteno – leta 1189 je cesar Izak II. celo sklenil zavezništvo s Saladinom, da bi vse latinske cerkve v Siriji in Palestini (fr. Outremer) dobili grško-pravoslavni kristjani. Tudi pri četrtem križarskem pohodu je Bizanc prevaral križarje, zato so se slednji odločili, da si to nadlogo končno odstranijo s pleč. Veliko se je tudi govorilo, da je prišlo do strašanskega pokola v Konstantinoplu s strani križarjev – žrtev je bilo nekaj manj kot dva tisoč, mesto pa je štelo okrog 150 tisoč prebivalcev. To ni nič v primerjavi s pokoli sultana-mameluka Baibara (1223-1277) in še drugih mamelukov, ki so pokončali več celih mest, in sicer so pobili nebogljene ljudi, saj so jim sprva obljubili, da bodo ostali živi, če se predajo. Tudi leta 1291, ko so mameluki oblegali Akre, zadnjo krščansko trdnjavo, so povabili odposlance mesta, da bi sklenili premirje – ko so ti prišli iz mesta, so jih takoj obglavili. Ko je Baibar leta 1268 zavzel Antiohijo, je izvršil najhujši pokol kristjanov v zgodovini, česar pa se velika večina zahodnih zgodovinarjev zgolj dotakne, v nasprotju s »pokolom v Carigradu«, o katerem vedo toliko povedati. Tudi menihe na gori Karmel so poklali brez vsake milosti.  

In tako se je končal čas latinskih kraljestev na Bližnjem vzhodu, pravzaprav je nekaj ostankov teh kraljestev ob morski obali uspelo preživeti ter obstati še kaki dve stoletji in pol. Križarje je k pohodom nagnila samo vera in nič drugega – to je treba jasno povedati. Ta ista vera očitno marsikoga še danes moti. Križarski pohodi so se končali zato, ker je Evropo ohranjanje krščanskega otoka sredi muslimanskega oceana preveč stalo – tako finančno kot tudi v smislu človeških življenj. Drži pa tudi, da se je, dokler so bili križarji na Bližnjem vzhodu, islamski osvajalski val ustavil. Takoj ko je bilo konec križarskih vojn, je islamski valj spet začel mleti in se je zaustavil šele v 18. stoletju, vendar ga je v to moral prisiliti vojaški poraz.  

- ŠE MALO LITERATURE: 

Rodney Stark, Gli eserciti di Dio, Lindau, Torino 2010; Regine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003; Luigi Negri, False accuse alla Chiesa, Piemme, Milano 1997; Vittorio Messori, Pensare la storia, Sugarco, Milano 2006.

(Objavljeno bo v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek')

Žrtve, na katere ne smemo pozabiti

Za ta svet velja, da niso vsi mrtvi enaki - nekateri so "dobri", drugi morajo v pozabo. Za fašizem je bilo npr. značilno, da je razglašal svoje mučence, v pozabo pa pošiljal vse tiste, ki so padli na drugi strani. Ko se je politična situacija obrnila, so tudi objekt kulta padlih spremenili, kar vedno predstavlja pomemben del oblasti. Vemo za množico narodnih herojev NOB, ki jih je v čaščenje postavil komunistični režim pri nas, obenem pa toliko desetletij nismo vedeli za "tiste druge" žrtve. Pa se ne bomo zdaj spuščali v tovrstno polemiko, ker so tu rane še odprte.

Je pa zanimivo videti, kako tovrstni kult ne pozna nikakršnega "ekumenizma", edinosti, sprave, ampak en kult spodkoplje drugega in ga zamenja ter pošlje pod rušo, skupaj z mrtvimi pa umre tudi spomin nanje, ker so pač pripadali nasprotni politični strani.

Pred triindvajsetimi leti je papež Janez Pavel II. za blažene razglasil 85 britanskih mučencev. 63 od teh je bilo duhovnikov (55 škofijskih, 2 jezuita, 1 dominikanec in 5 frančiškanov), 22 pa laikov - najbolj znan je tiskar William Carter. Ti mučenci so doživeli svoj tragični konec med v letih 1535-1681. Ubili so jih anglikanci.

Zaradi tega, ker so jih ubili anglikanci, so mnogi mediji, še zdaleč ne samo "laični", takrat to novico kratkomalo spregledali, če pa so jo že objavili, so se spraševali, kaj je tega treba. Sklicevali so se na ekumenizem in na to, kako bi ta razglasitev utegnila škoditi. V resnici pa je papež naredil prav ekumensko dejanje, saj zbliževanje med kristjani ne zahteva skrivanja in pometanja dejanj pod preprogo, ampak polno razkritje. Iz skrivanja, pozabe, hinavščine ali strahu tistih, ki si ne upajo pogledati resnici v oči, se ne more roditi noben dialog. Anglikanska Cerkev je to znala razumeti in je poslala ob priložnosti v Vatikan svojo delegacijo. Nad, sicer razumljivo, zadržanostjo, je le prevladal tisti Jezusov nauk, da nas bo resnica osvobodila.

V nekaterih katoliških krogih se je takrat izkazalo tisto pojmovanje ekumenizma, ki ga še danes zasledimo, ko se gremo nek mazohizem, po katerem je treba priznati samo krivdo katoličanov, edinih "zlobnih".

Dandanes pogosto naletimo na sheme učenjakov, ki so to le napol. Ti so zelo pristranski pri iskanju zgodovinske resnice, pa tudi posploševanja in nepoznavanja razmer v obravnavanem obdobju je ogromno. Glede obravnavane teme se izkaže, da je resnica večplastna. Po protestantskem zgodovinarju Raphaelu Holinsedu, naj bi dal Henrik VIII., ki se je kar sam razglasil za poglavarja anglikanske Cerkve, pobiti kar 72000 katoličanov (njegova hči - ki so ji dali vzdevek "Bloody" - Mary je - če seveda primerjamo samo številčno, saj je zločin zločin - dala pobiti "samo" okoli tristo nasprotnikov, ko je hotela spet vzpostaviti katolicizem). Njegova hči Elizabeta I. je v samo nekaj letih - seveda tudi ona v imenu "reformiranega", in torej prečiščenega, krščanstva - povzročila več žrtev, kot sta jih povzročili v tristo letih španska in rimska inkvizicija skupaj (govorimo o realnem številu - okrog 5000), poleg tega pa je bil tudi način usmrtitve veliko bolj krut (če spet lahko primerjamo krutost zločina, ki je krut že sam po sebi).

Calvin je iz Ženeve pošiljal v Anglijo pisma spodbude, da bi pobili čim več "papistov", rekoč, da je tisti, ki tega ne počne, izdajalec. Seveda to ni doletelo le Angleže, Valižane in Škote, ki so ostali zvesti Rimu, ampak o tem vedo kaj povedati tudi Irci. Tem niso odtegovali le obstoja in človekovih pravic (in to vse do leta 1913), ampak so jim celo ukradli zemljo. Kdo pa danes še pove na glas, da napetosti, ki smo jim priča še dandanašnji, temeljijo na Cromwellovi odločitvi, da v Ulster (irska pokrajina, ki je najbolj bogata z viri) prisilno naseli prezbiterijance, da bi ti izrinili katoličane?

Pred beatifikacijo teh 85 mučencev tudi nihče ni na glas omenjal nezaslišanega zakona, ki ga je leta 1585 izdal "demokratični" angleški parlament, po katerem je smrtna kazen doletela vsakega državljana Velike Britanije, ki bi se na Otok vrnil, posvečen v katoliškega duhovnika (tam so bila katoliška posvečenja tako ali tako prepovedana), kakor je smrt čakala tudi vsakogar, ki bi s takim imel kakršne koli stike. 

Tudi danes še naprej slišimo tiste že zlajnane litanije vseh katoliških zločincev: Torquemada, Aleksander VI., Galilej, Giordano Bruno, Pizarro, Cortés... na tisto množico padlih na drugi strani, ki se pogosto izkaže za precej večjo, pa se rado pozabi. 

Auschwitz v Afriki

Imamo nekakšno luknjo v spominu - vsaj ne spomnim se, da bi nam kdo kdaj pripovedoval o nekaterih stvareh, ki so se dogajale v Afriki na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pa tu mislim na vse kolonialne države. Kar zadeva Nemčijo, vse to zelo spominja na kasnejše dogodke z nacisti, v bistvu pa je na široko odprlo vrata kasnejšemu holokavstu v 2. svetovni vojni, saj je šlo za isto teoretično in praktično podlago. Tako trdita David Olusoga in Casper Erichsen v svojem delu Kaiser's Holocaust, ki je pravkar izšlo v Veliki Britaniji pri založbi Faber&Faber. 

Gre za podrobno rekonstrukcijo dogodkov in posledic genocida nad domorodnima ljudstvoma v današnji Namibiji - Herero in Nama, ki ga je zakrivila Viljemova Nemčija. Doslej še neobjavljeni material, ki sta ga avtorja našla v namibijskem državnem arhivu, kaže, da mnoge Hitlerjeve kriminalne ideje koreninijo v afriškem kolonializmu Drugega rajha (Nemško cesarstvo 1871-1918).

Mnoge metode, ki jih je cesarska vojska uporabila v Afriki, močno spominjajo na tiste mnogo bolj znane iz časov 2. svetovne vojne, ki so jih uporabili nacisti. Med letoma 1904 in 1909 so enote Viljema II. uničile več deset tisoč domorodcev iz plemen Herero in Nama, da bi Nemčiji zagotovile "življenjski prostor" (Lebensraum). Šlo je za pravo masovno uničenje, ki so na moralni ravni temeljile na teorijah znanstvenega rasizma in na napačnih interpretacijah družbenega darvinizma s konca 19. stoletja. 

Na ta način so kolonizatorji zavrgli judovsko-krščansko moralo, ki zagovarja sočutje do najslabotnejših, in so afriška plemena imeli za podrejena in nečloveška. "Puške in vislice so dopustna sredstva, saj bodo močnejše rase dobile nova ozemlaj in dobrine na račun uničenja manjvrednih ras," je izjavil akademik Friedrich Ratzel, eden od prvih, ki so govorili o Lebensraum, življenjskem prostoru, in ki so zagovarjali, da ta prostor Nemci razširijo s katerim koli sredstvom.

Tudi general Lothar von Trotha, komandant nemških sil v Afriki, je pripadnike omenjenih plemen označil kot "nečloveške", preden je podpisal ukaz o iztrebljenju, ki je obe plemeni obsodil na deportacijo. Bilo je to leta 1904. 

Tudi način izvedbe genocida spominja na tistega kasneje. Po zgledu Britancev, ki so jih prvi uporabili v vojnah z Buri, so v začetku 20. stoletja tudi Nemci zgradili prva koncentracijska taborišča. Najbolj zloglasno je bilo tisto na otoku Shark, ki so ga kasneje tudi poimenovali "Afriški Auschwitz", ki je zabeležilo 70 odstotno smrtnost, in kjer je Eugen Fischer izvajal medicinske poskuse na ljudeh, ki so bili za zgled nekemu njegovemu nadebudnemu kasnejšemu študentu po imenu Josef Mengele. 

Zanimiv je tudi podatek, da je vse skupaj vodil oče Hermanna Göringa, ki je bil cesarjev prvi komisar v Afriki, potem pa veleposlanik na Haitiju, srajce, ki so jih voajki uporabljali v Namibiji, pa so kasneje nosili nacisti.

To seveda ni prvič, da se nacizem neposredno povezuje z evropskim kolonializmom s konca 19. stoletja. To tezo je prvi oblikoval afro-ameriški zgodovinar William Edward Du Bois v času po 2. svetovni vojni. Po njegovem mnenju je namreč holokavst bil le vrhunec dolge tradicije množičnih pobojev, ki so jih izvedle evropske imperialne velesile. Tezo so v novejših časih potrdili mnogo evropski znanstveniki, npr. Hannah Arendt. 

Ne glede na to, pa knjiga Olusoge in Erichsena podrobno razkriva zgodbo, ki je desetletja bila pozabljena in pometena pod preprogo kot navaden mit. Najprej so se nerodne zgodbe želele znebiti že nemške kolonialne oblasti, ki so uničile mnoge dokaze svojega početja, potem pa tudi južnoafriške oblasti, ki so po 2. svetovni vojni prevzele nadzor nad tistimi ozemlji, vse do nastanka moderne Namibije, leta 1990.

Genocid nad plemenoma Herero in Nama je bil podrobno opisan v zloglasni knjižici Blue Book, ki so jo zavezniške sile natisnile takoj po 1. svetovni vojni, da bi se Nemcem ne vrnila afriška kolonialna ozemlja na versajski mirovni konferenci. Vendar so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vse izvode umaknili iz prodaje in jih uničili, v imenu slodarnosti med evropskimi kolonialnimi silami.

Ob stoletnici so Nemci priznali svoja dejanja in jih obsodili kot genocid. 
----------------------------------------------------------- 

- Riccardo Michelucci, Auschwitz in Africa, v: Avvenire, 17. september 2010.
- URL = http://news.bbc.co.uk/2/hi/africa/3565938.stm